 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
72. "V moj spomin" (angleško)
Temeljno besedilo Mat 26,20-29; Mar 14,17-25; Luk 22,14-23; Jan 13,18-30.
"Gospod Jezus je tisto noč, v kateri je bil izdan, vzel kruh in, zahvalivši se, ga je prelomil in rekel: Vzemite, jejte: to je moje telo, ki je za vas; to delajte v moj spomin. Tako tudi kelih po večerji, rekoč: Ta kelih je nova zaveza v moji krvi; to delajte, kolikorkolikrat pijete, v moj spomin. Kajti kolikorkolikrat jeste ta kruh in pijete ta kelih, oznanjujete Gospodovo smrt, dokler ne pride." (1 Kor 11,23-26.)
Kristus je stal na meji dveh obdobij in njunih dveh največjih praznikov. On, brezmadežno Božje Jagnje, se je moral darovati kot daritev za greh, s čimer bi dokončal sistem simbolov in obredov, ki so štiri tisoč let kazali na njegovo smrt. Ko je jedel pashalno večerjo z učenci, je na njeno mesto postavil obred, ki naj bi postal spomin na njegovo veliko daritev. Judovski ljudski praznik je za vselej izgubil veljavo. Obred, ki ga je vzpostavil Kristus, so morali njegovi sledilci praznovati v vseh deželah in v vseh časih.
Pasha je bila določena kot spomin na osvoboditev Izraela iz egiptovske sužnosti. Bog je ukazal, da se iz leta v leto znova pripovedujejo zgodovinski dogodki, ko bodo otroci vpraševali o pomenu tega praznika. Tako naj bi se čudovita osvoboditev sveže ohranila v spominu vseh. Gospodova večerja pa je dana/652/ kot spomin na veliko osvoboditev, ki jo je Kristus opravil s svojo smrtjo. Ta obred je treba obhajati, vse dokler On ne pride drugič v moči in slavi. To je sredstvo, ki nam pomaga, da se njegovo veliko delo sveže ohrani v naših mislih.
Pri osvoboditvi iz Egipta so izraelski otroci stoje jedli pashalno večerjo z opasanimi ledji in s palico v roki pripravljeni za potovanje. Način, kako so praznovali to ustanovo, se je ujemal z njihovim stanjem; ravnokar so se pripravljali za svoj izhod iz Egipta in na začetek bolečega in napornega potovanja skozi puščavo. V Kristusovem času pa so se razmere spremenile. Ni jim več bilo potrebno iziti iz tuje dežele, temveč so prebivali v svoji deželi. V spokojnosti, ki jim je bila dana, se je ljudstvo napol leže udeležilo pashalne večerje. Blazine so bile pogrnjene okrog mize in na njih so počivali gosti tako, da so se naslanjali na levico, medtem ko jim je desnica bila prosta za jed. Pri tem položaju je lahko gost naslonil svojo glavo na prsi tistemu, ki je bil zraven njega. Noge, ki so bile iztegnjene navzven po blazini, je lahko umil človek, ki se je pomikal zunaj tega kroga.
Kristus je še vedno sedel za mizo, na kateri je bila postavljena pashalna večerja. Pred njim so bili brezkvasni kruhi. Na mizi je bilo tudi pashalno neprevrelo vino. S temi znamenji je Kristus pokazal svojo čisto daritev. Nič, kar je pokvarjeno z vretjem, simbolom greha in smrti, ne more predstavljati "Jagnjeta brez hibe in brez madeža". (1 Pet 1,19.)
"Ko so pa jedli, vzame Jezus kruh in blagoslovi in ga prelomi ter da učencem, rekoč: Vzemite, jejte; to je moje telo. In vzame kelih, se zahvali in jim da, rekoč: Pijte iz njega vsi, kajti to je moja kri nove zaveze, ki se preliva za mnoge za odpuščanje grehov. Pravim vam pa, da odslej ne bom pil tega trtnega sadu do tistega dne, ko ga bom pil z vami novega v kraljestvu svojega Očeta." (Mat 26,26-29.)
Izdajalec Judež se je udeležil obreda svete večerje. Prejel je od Jezusa znamenje njegovega strtega telesa in prelite krvi. Slišal je besede: "To delajte v moj spomin." Ko je izdajalec sedel ob samem Božjem Jagnjetu, je premišljal o svojih temnih naklepih in se prepuščal svojim mrkim in maščevalnim mislim.
Pri umivanju nog je Kristus prepričljivo dokazal, da pozna Judežev značaj. "Niste vsi čisti!" (Jan 13,11.)/653/ je rekel. Te besede so prepričale lažnega učenca, da Kristus pozna njegov skrivnostni naklep. Kristus je sedaj spregovoril bolj odkrito. Ko so sedeli za mizo, je opazoval učence in rekel: "Ne govorim o vseh vas; jaz vem, katere sem izvolil. Ali izpolniti se mora pismo: Ta, ki je z menoj kruh, je vzdignil svojo peto zoper mene." (Jan 13,18.)
Učenci niti sedaj niso sumničili Judeža. Opazili pa so, da je Kristus zelo zaskrbljen. Zagrnil jih je oblak hude slutnje o strašni nesreči, katere narave niso razumeli. Medtem ko so v tišini jedli, je Jezus rekel: "Resnično, resnično vam pravim, da me eden izmed vas izda." (Jan 13,21.) Ob teh besedah sta jih obšla zmedenost in začudenje. Niso mogli dojeti, da bi kdor koli med njimi mogel biti tako zahrbten do svojega božanskega Učitelja. Zaradi česa bi ga izdal? Komu? V čigavem srcu bi se mogel poroditi takšen načrt? Prav gotovo ne v nobenem izmed dvanajsterice, ki so uživali prednost pred vsemi drugimi poslušati njegove nauke ter deliti njegovo čudovito ljubezen in s katerimi je tako lepo ravnal ter jih združil v tako pristnem občestvu s seboj.
Ker so dojeli smisel njegovih besed in se spomnili, da so bile njegove izjave vedno resnične, so se prestrašili in podvomili o sebi. Začeli so preiskovati svoja srca, da bi ugotovili, ali se ni vanje vtihotapila kakšna misel proti Učitelju. Z bolečino so spraševali drug za drugim: "Ali sem jaz, Gospod?" (Mat 26,22.) Judež pa je sede molčal. Slednjič je Janez zelo vznemirjen vprašal: "Gospod, kdo je?" (Jan 13,25.) Jezus mu je odgovoril: "Tisti, ki pomaka z menoj roko v skledo, ta me bo izdal. Sin človekov sicer gre, kakor je pisano o njem, ali gorje tistemu človeku, ki izda Sina človekovega! Boljše bi bilo tistemu človeku, da ne bi bil rojen." (Mat 26,23.24.) Učenci so skrbno opazovali obraze drug drugega, ko so vpraševali: "Ali jaz?" (Mar 14,19.) Judež je s svojim molkom zbudil pozornost pri učencih. Sredi zmede, vprašanj in izrazov začudenja ni niti slišal Jezusovega odgovora na Janezovo vprašanje. Da bi se izognil vprašujočim pogledom učencev, je vprašal kakor poprej oni: "Sem li mar jaz, Rabi?" Jezus mu je resno odgovoril: "Ti si rekel." (Mat 26,25.)
Presenečen in zmeden, ker so bili odkriti njegovi naklepi, je hitro vstal in se napotil k izhodu. Tedaj mu je še rekel: "Kar delaš, stori hitro. Vzemši torej grižljaj, odide takoj; bila je pa noč." (Jan 13,27.30.) Noč je bila za izdajalca, ko je zapustil Kristusa in odšel v temo.
Vse do tega koraka Judež ni prestopil meje možnosti za spokorjenje. Toda ko je zapustil Gospoda in svoje/654/ prijatelje učence, je padla končna odločitev. Prestopil je mejo.
Jezus je pokazal čudovito potrpežljivost do te duše v skušnjavi. Ničesar ni izpustil, kar je bilo možno za Judeževo rešitev. Čeprav je že dvakrat nameraval izdati svojega Gospoda, mu je Jezus še vedno dajal možnost za spokorjenje. Ko je bral v izdajalčevem srcu tajne namene, mu je dal zadnji prepričljiv dokaz o svojem božanstvu. To je bilo za lažnega učenca zadnje vabilo k spokorjenju. Nobeno vabilo ni bilo izpuščeno, ki ga je moglo narediti Kristusovo božansko-človeško srce. Valovi usmiljenja, ki so se odbijali od trmaste ošabnosti, so se vračali kot še močnejša plima ljubezni, ki zmaguje. Čeprav je bil Judež presenečen in prestrašen, ker je prišla na dan njegova krivda, je postal le še odločnejši. Zapustil je sveto večerjo in se podal izvršit svoje izdajstvo.
S tem ko je Kristus izgovoril prekletstvo nad Judežem, je razodel usmiljenje do svojih učencev. Tako jim je dal glavni dokaz svojega mesijanstva. "Že sedaj vam to pravim, preden se je zgodilo, da verujete, kadar se zgodi, da sem jaz." (Jan 13,19.) Če bi bil Jezus molčal in se delal, da ne ve, kar bo prišlo nanj, bi učenci lahko sklepali, da Učitelj nima božanske previdnosti, da je bil presenečen in tako izročen v roke ubijalsko razpoloženi drhali. Leto dni poprej je Jezus rekel učencem, da je izbral dvanajstere, vendar pa je eden od teh hudič. Zdaj so Judežu namenjene besede pokazale, da je Učitelj popolnoma seznanjen z njegovo izdajo. Poleg tega je bil njihov cilj okrepiti vero pravih Kristusovih sledilcev v času njegovega ponižanja. Ko bo Judež doživel svoj strašen konec, se bodo spomnili prekletstva, ki ga je Jezus izgovoril nad izdajalcem.
Zveličar je imel še en cilj. Svoje službe ni odklonil tistemu, za kogar je vedel, da ga bo izdal. Učenci niso razumeli besed niti tedaj, ko jim je pri umivanju nog rekel: "Niste vsi čisti," in celo ne tedaj, ko je za mizo izjavil: "Ta, ki je z menoj kruh, je vzdignil svojo peto zoper mene." (Jan 13, 11.18.) Ko pa so pozneje razumeli, kaj pomenijo njegove besede, so imeli vzrok za razmišljanje o Božji potrpežljivosti in milosti do največjega grešnika.
Čeprav je Jezus poznal Judeža že od samega začetka, mu je vseeno umil noge. Tudi izdajalec je imel prednost, da se je skupaj s Kristusom udeležil svete večerje. Potrpežljivi Zveličar je grešnika spodbujal, naj ga sprejme, se spokori in se očisti vsakega madeža greha. To je zgled za nas. Kadar domnevamo, da je kdo v zmoti ali v grehu, se ne smemo ločiti od njega. Z nikakršnim brezskrbnim/655/ ločevanjem ga ne smemo prepustiti skušnjavi v plen ali ga odriniti na Satanovo bojišče. To ni Kristusov način dela. Učencem je umil noge, ker so bili v zmoti in so grešili, in vsi razen enega od dvanajsterih so se spokorili.
Kristusov zgled prepoveduje izključitev od Gospodove večerje. Jasno je, da javni greh izključuje krivca. To Sveti Duh jasno uči. (1 Kor 5,11.) Toda mimo tega ne sme nihče soditi. Bog ni dal ljudem pravice določati, kdo se sme udeleževati v takšnih priložnostih. Kajti kdo more brati, kaj je v srcu? Kdo more razlikovati ljuljko od pšenice? "Ali človek naj izkuša sam sebe in tako naj je od kruha in pije od keliha. Zatorej kdor je ta kruh in pije Gospodov kelih nevredno, kriv bo Gospodovega telesa in krvi. Zakaj kdor je in pije nevredno, je in pije sebi sodbo, ker ne razlikuje Gospodovega telesa." (1 Kor 11,28.27.29.)
Ko se verniki zberejo k obhajanju tega obreda, so navzoči tudi za človeške oči nevidni sli. Na takšnem zboru se lahko najde tudi kakšen Judež. Če je tako, potem so zraven tudi poslanci Kneza teme, ker spremljajo te, ki ne dovolijo, da bi jih vodil Sveti Duh. Navzoči pa so tudi nebeški angeli. Ti nevidni obiskovalci so navzoči ob vsaki taki priložnosti. K obredu pridejo tudi osebe, ki v srcu niso služabniki resnice in svetosti, a se vseeno želijo udeležiti svetega obreda. Tega se jim ne sme prepovedati. To so priče, ki so bile navzoče, ko je Jezus umil noge učencem in Judežu. Tega prizora ne opazujejo samo človeške oči.
Kristus je navzoč s Svetim Duhom, da bi dal pečat temu obredu. Navzoč je, da bi prepričal in omehčal srca. Njegovi pozornosti ne uide niti en pogled ali misel skrušenosti in spokorjenja. Čaka njega, ki se kesa in ima potrto srce. Vse je pripravljeno za sprejem take duše. On, ki je Judežu umil noge, želi umiti vsako srce madežev greha.
Nihče naj ne izostane od Gospodove večerje zato, ker se je mogoče udeležuje kdo, ki je ni vreden. Vsak učenec je poklican, da se je javno udeležuje in tako dokaže, da sprejema Kristusa za osebnega Zveličarja. Na tej svečanosti, ki jo je sam Kristus vzpostavil, se shaja s svojim ljudstvom in ga hrabri s svojo navzočnostjo. Lahko se zgodi, da ljudje nevrednega srca in rok opravljajo to službo, v resnici pa je Kristus tukaj, da po njih služi svojim otrokom. Bogato blagoslovljeni bodo vsi, ki prihajajo z vero, ki je trdno utemeljena na Kristusu. Vsi pa, ki jim ni mar ta čas božanske prednosti, bodo trpeli izgubo. Zanje ustrezajo besede: "Niste vsi čisti". (Jan 13,11.)
Ko je Kristus delil kruh in vino z učenci, se je zavezal,/656/ da bo njihov Odrešenik. Zaupal jim je novo zavezo, po kateri vsi, ki ga sprejmejo, postanejo Božji otroci in Kristusovi sodediči. S to zavezo jim je zagotovljen vsak blagoslov, ki ga nebesa lahko dajo za sedanje in prihodnje življenje. Delo te zaveze je moralo biti potrjeno s Kristusovo krvjo. Opravljanje tega obreda je moralo učence neprestano spominjati na neskončno daritev, ki je dana za vsakega posameznega člana družine padlega človeštva.
Gospodova večerja pa ne sme biti čas žalosti. To ni njen cilj. Ko se Gospodovi učenci zberejo okrog njegove mize, naj se ne spominjajo in objokujejo svojih pomanjkljivosti. Ni potrebno, da se zadržujejo na svojih preteklih verskih izkušnjah, bodisi da so dobre ali slabe. Prav tako naj se ne spominjajo medsebojnih neskladij. Vse to je treba opraviti med službo priprave. Preiskovanje samega sebe, priznanje grehov in poravnava sporov mora biti že opravljeno. Potem pridejo verniki k srečanju s Kristusom. Ni jim več treba stati v križevi senci, marveč v njegovi zveličavni svetlobi. Svoja srca morajo odpreti žarkom Sonca pravičnosti. Očiščenih src z dragoceno Kristusovo krvjo, popolnoma se zavedajoč njegove navzočnosti, čeprav ga ne vidijo, morajo slišati njegove besede: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem; ne dajem vam jaz, kakor daje svet." (Jan 14,27.)
Gospod nam pravi: Ko se zaveste svojega greha, se spomnite, da sem jaz umrl za vas. Kadar boste imeli težave ali pa boste preganjani zaradi mene in evangelija, se spomnite ljubezni, ki je tako velika, da sem dal življenje za vas. Kadar se vam bodo dolžnosti zdele neizprosne in surove ter bremena pretežka, se spomnite, da sem zaradi vas nosil križ in mi ni bilo mar javnega zasramovanja. Kadar se vam bo srce stiskalo zaradi hude skušnjave, se spomnite, da vaš Odrešenik živi in se poteguje za vas.
Gospodova večerja kaže tudi na drugi Kristusov prihod. Določena je zato, da to upanje ohrani živo v mislih njegovih učencev. Kjer koli se bodo zbrali k spominu njegove smrti, povsod se bodo spominjali, kako je vzel kelih, se zahvalil in jim dal, "rekoč: Pijte iz njega vsi; kajti to je moja kri nove zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov. Pravim vam pa, da odslej ne bom pil tega trtnega sadu do tistega dne, ko ga bom pil z vami novega v kraljestvu svojega Očeta." (Mat 26,27-29.) V svojih bridkostih so našli tolažbo v tem, da so upali v Gospodovo vrnitev. Neizrecno draga jim je bila misel: "Kajti kolikorkolikrat jeste ta kruh in pijete ta kelih, oznanjujete Gospodovo smrt, dokler ne pride." (1 Kor 11,26.)/659/
Tega ne smemo nikoli pozabiti. Jezusova ljubezen, ki nas poganja s svojo močjo, se mora vedno sveža ohraniti v našem spominu. Kristus je to službo vzpostavil z željo, da bo govoril našim čustvom o Božji ljubezni, ki je bila izkazana v našo korist. Med nami in Bogom se lahko vzpostavi občestvo samo po Kristusu. Občestvo in ljubezen med brati se morata učvrstiti in vedno ohranjati s Kristusovo ljubeznijo. Samo njegova smrt je lahko naredila, da je njegova ljubezen učinkovita za nas. Samo zaradi njegove smrti smemo upati v njegov drugi prihod. Njegova daritev je središče našega upanja. Na njej moramo utrditi svojo vero.
Sveti obredi, ki spominjajo na Gospodovo ponižanje in trpljenje, se pogosto obhajajo zgolj formalno. Vzpostavljeni pa so z določenim namenom. Naša čutila morajo oživeti, da bi mogli razumeti skrivnost pobožnosti. Vsi imajo prednost, da mnogo bolj kakor sicer razumejo Kristusovo trpljenje. "In kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi", tako je moral biti povišan tudi Sin človekov, "da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje". (Jan 3,14.15.) Gledati moramo na golgotski križ, na katerem je umrl Zveličar. Naša večna blaginja zahteva, da pokažemo vero v Kristusa.
Naš Gospod je rekel: "Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kajti moje meso je prava jed in moja kri je prava pijača." (Jan 6,53.55.) To natančno ustreza naši meseni naravi. Celo tudi naše pozemsko življenje dolgujemo Kristusovi smrti. Kruh, ki ga jemo, je odkupljen z njegovim zlomljenim telesom. Voda, ki jo pijemo, je kupljena z njegovo prelito krvjo. Nihče, najsi bo svetnik ali grešnik, ne uživa svoje vsakdanje hrane, ne da bi bila blagoslovljena s Kristusovim telesom in krvjo. Golgotski križ je vtisnjen v vsak hleb kruha. Odseva v vsakem izviru vode. Kristus je učil vse to z določitvijo simbolov svoje velike daritve. Svetloba, ki sije iz obreda svete večerje v gornji sobi, posvečuje hrano za naše vsakdanje življenje. Družinska miza s tem postaja Gospodova miza, vsak obrok pa sveti obred.
Koliko bolj so resnične Kristusove besede o naši duhovni naravi! On oznanja: "Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje." (Jan 6,54.) Življenje svetosti lahko živimo, če sprejmemo življenje, ki je bilo darovano za nas na golgotskem križu. To življenje sprejemamo, če sprejmemo njegovo besedo in delamo, kar je ukazal. Na ta način postajamo eno z njim. Jezus je rekel: "Kdor je moje meso in pije mojo kri, prebiva v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi/660/ Oče in jaz živim zaradi Očeta: tako bo tudi tisti, ki mene je, živel zaradi mene." (Jan 6,56.57.) To besedilo se posebno nanaša na Gospodovo večerjo. Ko človek z vero globoko razmišlja o Gospodovi vzvišeni daritvi, sprejema vase Kristusovo duhovno življenje. Takšen bo pri Gospodovi večerji prejel duhovno moč. Ta sveti obred vzpostavlja živo zvezo, s katero je vernik povezan s Kristusom, a po njem tudi z Očetom. V posebnem smislu vzpostavlja zvezo med odvisnimi človeškimi bitji in Bogom.
Ko sprejemamo kruh in vino, ki predstavljata Kristusovo strto telo in prelito kri, se v mislih pridružujemo prizoru svete večerje v gornji izbi. Zdi se nam, da hodimo po vrtu, ki je posvečen s smrtnimi mukami njega, ki je vzel nase greh sveta. Postajamo priče boju, ki nam je omogočil spravo z Bogom. Med nami je povzdignjen križani Kristus.
Med gledanjem na križanega Odrešenika jasneje dojemamo velikost in pomen daritve, ki jo je darovalo Veličastvo nebes. Pred nami je poveličan načrt zveličanja, a misel na Golgoto zbuja v naših srcih živa in sveta čustva. V našem srcu in na ustih bo hvaležnost Bogu in Jagnjetu; ošabnost in ugajanje svojemu jazu ne moreta rasti v duši, ki se živo spominja golgotskih prizorov.
Opazovalec neprimerljive Zveličarjeve ljubezni bo imel vzvišene misli, čisto srce in spremenjen značaj. Odšel bo, da bo luč svetu, saj bo iz njega delno odsevala ta skrivnostna ljubezen. Kolikor dlje bomo opazovali Kristusov križ, tem jasneje bomo uporabljali jezik apostola, ki pravi: "A Bog ne daj, da bi se jaz hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je meni svet na križ razpet in jaz svetu." (Gal 6,14.)/661/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!