 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
73. "Ne bodi vam srce plašno" (angleško)
Temeljno besedilo Jan 13,31 do 17
Kristus je pogledal učence poln Božje ljubezni in nežnega sočutja ter rekel: "Sedaj je Sin človekov oslavljen, in Bog je oslavljen v njem." (Jan 13,31.) Judež je odšel iz sobe, in Kristus je ostal sam z enajsterimi. Z njimi je hotel govoriti o bližajoči se ločitvi, toda poprej jim je še enkrat razodel veliki cilj svojega poslanstva. Ta cilj je imel vedno pred očmi. Veselil se je, da bo s svojim ponižanjem in trpljenjem poveličal Očetovo ime. Na to je najprej usmeril misli učencev.
Tedaj jih je ogovoril z ljubečim izrazom: "Otročiči," in nadaljeval, "še malo časa sem z vami. Iskali me boste, a kakor sem Judom povedal: kamor jaz grem, vi ne morete priti, tako pravim sedaj tudi vam." (Jan 13, 33.)
Učenci se niso mogli veseliti teh besed. Polotil se jih je strah. Zato so se primaknili bliže k Zveličarju. Njihov Vodja in Gospod, njihov ljubljeni Učitelj in Prijatelj jim je bil dražji od življenja. Od njega so pričakovali pomoč v vseh težavah in tolažbo v žalostih in razočaranjih. Sedaj pa jih je moral zapustiti osamljene in odvisne. Mračne slutnje so napolnjevale njihovo srce.
Ampak Zveličarjeve besede so jim bile vendar polne upanja. Vedel je, da jih bo sovražnik napadal, in da je Satanova zvijača še posebej uspešna pri ljudeh, ki jih pritiskajo težave. Zato jih je usmeril od tega, "kar se vidi", na to, "kar se ne vidi". (2 Kor 4,18.) Iz zemeljskega izgnanstva je preusmeril njihove misli v nebeški dom./662/
"Ne bodi vam srce plašno," jim je rekel. "Verujte v Boga, tudi v mene verujte. V hiši mojega Očeta je veliko prebivališč. Če bi ne bilo, bi vam bil povedal; kajti grem vam pripravljat prostor! In ko odidem in vam pripravim prostor, pridem zopet in vas vzamem k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kam jaz grem, veste, tudi pot veste." (Jan 14,1-4.) Zaradi vas sem prišel na svet. Delam za vas. Ko bom odšel, bom dalje vztrajno delal za vas. Na svet sem prišel zato, da bi se vam razodel, da bi lahko verovali. K Očetu grem zato, da bom z njim sodeloval za vaše dobro. Cilj Kristusovega odhoda je bil ravno nasprotje od tega, česar so se učenci bali. Ni pomenil dokončne ločitve. Odšel je pripravljat prostor zanje, potem pa bo zopet prišel in jih vzel k sebi. Medtem ko bo zanje pripravljal prebivališča, naj bi si razvijali značaj po Božji podobi.
Učenci so bili še vedno zbegani. Tomaž, ki so ga stalno mučili dvomi, je vprašal: "Gospod, ne vemo, kam greš, in kako moremo vedeti pot?" (Jan 14,5.) Jezus mu je odgovoril: "Jaz sem pot in resnica in življenje; nihče ne pride k Očetu razen po meni. Ko bi bili mene spoznali, bi poznali tudi mojega Očeta. In odsihdob ga poznate, in videli ste ga." (Jan 14,6.7.)
V nebesa ne vodi mnogo poti. Nihče si ne more izbrati svoje lastne poti. Kristus je rekel: "Jaz sem pot, ... nihče ne pride k Očetu razen po meni." (Jan 14,6.) Od prve evangeljske pridige v Raju, ki je oznanila, da bo ženino potomstvo strlo kači glavo, je bil Kristus povišan kot pot, resnica in življenje. Bil je pot, ko je živel Adam in je Abel daroval Bogu kri zaklanega jagnjeta, ki je predstavljala Odrešenikovo kri. Bil je pot, po kateri so bili zveličani očaki in preroki. Je edina pot, po kateri nam je omogočen pristop k Bogu.
Kristus je rekel: "Ko bi bili mene spoznali, bi poznali tudi mojega Očeta. In odsihdob ga poznate, in videli ste ga." (Jan 14,7.) Ampak učenci ga še vedno niso razumeli. Filip je vzkliknil: "Gospod, pokaži nam Očeta, in dosti je nam." (Jan 14,8.)
Začuden nad njegovim nerazumevanjem ga je Kristus boleče presenečen vprašal: "Toliko časa sem z vami, in nisi me spoznal, Filip?" (Jan 14,9.) Ali je mogoče, da ne spoznaš Očeta v delih, ki jih dela po meni? Ali ne veruješ, da sem prišel pričat za Očeta? "In kako ti praviš, pokaži nam Očeta? Kdor je mene videl, je videl Očeta." (Jan 14,9.) Kristus ni prenehal biti Bog,/663/ ko je postal človek. Čeprav se je ponižal in sprejel človeško podobo, je v njem še vedno prebivalo božanstvo. Samo On je lahko človeškemu rodu razodel Očeta, učenci pa so imeli to prednost, da so lahko več kakor tri leta opazovali to razodevanje.
"Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa ne, verujte mi vsaj zavoljo teh del." (Jan 14,11.) Njihova vera bi lahko zanesljivo temeljila na dokazih, ki so se izražali v Kristusovih delih; v delih, ki jih noben človek nikoli ni naredil sam od sebe, niti jih nikoli ne bo. Kristusovo delo je pričalo o njegovem božanstvu. Po njem se je razodel Oče.
Če bi bili učenci verovali v to živo zvezo med Očetom in Sinom, potem jih vera ne bi zapustila, ko so Kristusa videli trpeti in umirati, da bi rešil izgubljeni svet. Kristus je poskušal pripeljati učence iz njihove nizke stopnje vere do izkušnje, ki bi jo lahko doživeli, če bi resnično spoznali, kdo je bil - Bog v človeškem telesu. Želel je, da bi jih njihova vera vodila k Bogu in jih tam zasidrala. Kako resno in vztrajno si je sočutni Zveličar prizadeval pripraviti učence na vihar skušnjav, ki se bo kmalu zagnal vanje. Želel je, da bi bili takrat z njim skriti v Bogu.
Medtem ko je Kristus govoril z njimi, je z njegovega obraza svetila Božja slava. In vse navzoče je preželo sveto spoštovanje, ko so z napeto pozornostjo poslušali njegove besede. Njihova srca so se počutila še močneje pritegnjena k njemu; in ker so bili s Kristusom povezani z večjo ljubeznijo, so se bolj zbližali tudi med seboj. Čutili so, da so nebesa zelo blizu in da so bile besede, ki so jih poslušali, njim namenjeno sporočilo njihovega nebeškega Očeta.
Kristus je nadaljeval: "Resnično, resnično vam pravim: Kdor veruje v mene, bo tudi on vršil dela, ki jih jaz delam." (Jan 14,12.) Zveličar je zelo hrepenel, da bi njegovi učenci dojeli, čemu se je njegovo božanstvo povezalo s človeštvom. Na svet je prišel razgrnit Božjo slavo, da bi se lahko človek poboljšal po njeni obnavljajoči moči. Bog se je razodel v njem, da bi se On lahko razodel v njih. Jezus ni razkril nobenih lastnosti in ni razpolagal z nobenimi močmi, ki je ljudje ne bi mogli dobiti po veri vanj. Njegovo popolno človeško naravo lahko imajo vsi njegovi sledilci, če se tako podredijo Bogu, kakor se je On.
"In bo vršil še večja (dela) od teh: kajti jaz grem k Očetu." (Jan 14,12.) Kristus s tem ni hotel reči, da bo delo učencev bolj vzvišenega značaja od njegovega, marveč da bo bolj obsežno. Te besede se niso nanašale samo na čudeže, temveč na vse to, kar se bo zgodilo po delu Svetega Duha./664/
Po Gospodovem vnebohodu so učenci prepoznali uresničenje njegove obljube. Prizori križanja, vstajenja in vnebohoda so ostali zanje živa resničnost. Videli so, da so se prerokovanja dobesedno izpolnila. Preiskovali so svete spise in sprejeli njihove nauke z dotlej neznanim zaupanjem in prepričanjem. Vedeli so, da je bil božanski Učitelj vse, kar je trdil zase. Ko so pripovedovali svojo izkušnjo in poviševali Božjo ljubezen, so bila srca ljudi omehčana in premagana, in mnogi so začeli verovati v Jezusa.
Zveličarjeva obljuba učencem je bila hkrati tudi obljuba njegovi cerkvi do konca časa. Bog ni načrtoval, da bi njegov čudoviti načrt zveličanja obrodil samo neznatne sadove. Vsi, ki gredo delat in se pri tem ne zanašajo na svojo moč, temveč na to, da lahko Bog deluje zanje in po njih, bodo zanesljivo uresničili izpolnitev njegove obljube. Delali boste še večja dela "od teh; kajti jaz grem k Očetu".
Doslej učenci še niso poznali neomejenih Zveličarjevih virov in moči. Rekel jim je: "Doslej niste ničesar prosili v mojem imenu." (Jan 16,24.) Razložil jim je, da skrivnost njihovega uspeha leži v prošnji za moč in milost v njegovem imenu. Kajti On bo pri Očetu in prosil zanje. Molitev ponižnega molilca prinaša pred Očeta kot svojo željo v molilčevo korist. Vsako iskreno molitev nebesa slišijo. Morebiti je izgovorjena nespretno, ampak če prihaja iz srca, se bo dvignila do svetišča, v katerem služi Jezus. In On jo bo pred Očeta prinesel brez ene same nerodnosti in jecljanja, okrašeno in odišavljeno s kadilom njegove popolnosti.
Steza iskrenosti in poštenosti ni brez ovir; toda v vsaki težavi moramo videti vabilo k molitvi. Nikogar ni, ki bi imel kako moč, a da je ni dobil od Boga. Vir te moči pa je na voljo tudi najbolj slabotnemu človeškemu bitju. Jezus pravi: "In kar koli boste prosili v mojem imenu, to bom storil, da bo oslavljen Oče v Sinu. Če boste kaj prosili v mojem imenu, jaz bom storil." (Jan 14,13.14.)
"V mojem imenu." Tako je učencem naročil Kristus moliti. Kristusovi sledilci naj stojijo pred Bogom v njegovem imenu. Po vrednosti zanje darovane daritve so postali vredni v Gospodovih očeh. Zaradi njim vračunane Kristusove pravičnosti veljajo za dragocene. Gospod vsem, ki se ga bojijo, odpušča zaradi Kristusa. V njih ne vidi grešnikove hudobije. V njih prepozna podobo svojega Sina, v katerega verujejo./667/
Gospod je razočaran, če se njegovi ljudje malo cenijo. Želi si, da bi se njegova izvoljena dediščina cenila v skladnosti s ceno, ki jo je plačal zanje. Bog si jih želi, sicer ne bi poslal svojega Sina na tako drago nalogo, da bi jih odrešil. Zanje ima določeno nalogo, in všeč mu je, da veliko zahtevajo od njega, da bi lahko poveličali njegovo ime. Lahko pričakujejo velike stvari, če verujejo njegovim obljubam.
Moliti v Kristusovem imenu pomeni veliko. To pomeni, da moramo sprejeti njegov značaj, razodevati njegovega duha in delati njegova dela. Zveličarjeva obljuba je dana s pogojem. Dejal je: "Ako me ljubite, boste izpolnjevali moje zapovedi." (Jan 14,15.) Bog ne rešuje ljudi v njihovem grehu, temveč iz njega; a vsi, ki ga ljubijo, bodo dokazali svojo ljubezen s poslušnostjo.
Vsaka prava poslušnost izvira iz srca. To pomeni iz srca delati s Kristusom. In če privolimo, se bo tako izenačil z našimi mislimi in cilji ter bo naša srca in ume tako stopil s svojo voljo, da bomo s poslušnostjo njemu uresničevali nagibe svojega srca. Očiščena in posvečena volja bo našla najvišje zadovoljstvo v izvrševanju njegove službe. Če Boga poznamo tako, kakor ga imamo prednost poznati, potem bi bilo naše življenje življenje stalne poslušnosti. Z vrednotenjem Kristusovega značaja in po zvezi z Bogom bomo zasovražili greh.
Kakor je nekoč Kristus kot človek živel po zapovedih, tako lahko živimo tudi mi, če se oprimemo moči Vsemogočnega. Odgovornosti za svojo dolžnost pa ne smemo zvaliti na druge in pričakovati, da nam povedo, kaj naj naredimo. Ne smemo biti odvisni od človeških nasvetov. Gospod nas bo prav tako pripravljen poučiti o naših dolžnostih, kakor bi poučil kogar koli drugega. Če pridemo v veri k njemu, nam bo osebno razodel svoje skrivnosti. Mnogokrat bo naše srce gorelo v nas, ko se nam bo približal, da se poveže z nami, kakor se je z Enohom. Ti, ki so se odločili, da ne bodo naredili ničesar, kar Bogu ne ugaja, bodo potem, ko mu bodo pojasnili svojo zadevo, natančno vedeli, po kateri poti morajo iti. Ne bodo dobili samo modrosti, temveč tudi moč. Imeli bodo moč za poslušnost in za službo, kakor je obljubil Kristus. Vse, kar je dobil Kristus - vsa sredstva, da se zadovolji potrebam padlega človeškega rodu - mu je bilo dano kot poglavarju in predstavniku ljudi. "In kar koli prosimo, prejmemo od njega, ker držimo njegove zapovedi in delamo, kar je prijetno pred njim." (1 Jan 3,22.)
Preden je Kristus sebe daroval kot daritveno žrtev, je hotel podariti učencem najpomembnejši in najpopolnejši dar, dar,/668/ ki bo storil, da jim bodo dosegljivi brezmejni viri milosti. Rekel jim je: "In jaz bom prosil Očeta, in drugega Tolažnika vam dá, da ostane z vami vekomaj, Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ga tudi ne pozna; vi ga pa poznate, ker pri vas prebiva, in bo v vas. Ne pustim vas sirot, pridem k vam." (Jan 14,16-18.)
Sveti Duh je bil pred tem na svetu. Že od začetka odrešitvenega dela je vplival na človeška srca. Medtem ko je Kristus živel na svetu, si učenci niso želeli nobenega drugega pomočnika. Šele potem, ko bodo prikrajšani za njegovo navzočnost, se bo v njih prebudila potreba po Svetem Duhu, in tedaj naj bi prišel.
Sveti Duh je Kristusov predstavnik, čeprav ni v človeški podobi in je popolnoma neodvisen od nje. V človeško naravo ogrnjeni Kristus ni mogel biti povsod osebno navzoč. Zato je bilo za njegove sledilce najboljše, da je odšel k Očetu in poslal Svetega Duha kot svojega namestnika. Potem zaradi kraja prebivanja ali osebne zveze s Kristusom nihče ne bo imel nikakršne prednosti. Po Svetem Duhu bo Zveličar dostopen vsem. V tem smislu jim bo lahko bližje, kakor če ne bi odšel v višavo.
"Kdor pa mene ljubi, ga bo ljubil moj Oče, in jaz ga bom ljubil in mu razodenem sebe." (Jan 14,21.) Jezus je poznal prihodnost učencev. Enega je videl na morišču, enega na križu, enega pregnanega na osamljen otok in druge preganjane in umorjene. Ohrabril jih je z obljubo, da bo z njimi v vsaki težavi. Ta obljuba še ni izgubila ničesar od svoje moči. Gospod ve vse o svojih zvestih služabnikih, ki zaradi njega ležijo v ječi ali so pregnani na osamljene otoke. Tolaži jih s svojo navzočnostjo. Če vernik sedi zaradi resnice na zatožni klopi nepravičnega sodišča, mu Kristus stoji ob strani. Vse obtožbe, ki padajo nanj, padajo na Kristusa. Njega namreč v podobi njegovega učenca še enkrat obsojajo. Če je kdo zaprt v ječi, Kristus osrečuje njegovo srce s svojo ljubeznijo. Če kdo umre zaradi njega, Kristus pravi: "Jaz sem ... Živi, in bil sem mrtev, in glej, živ sem na vekov veke, in ključe imam od smrti in smrtne države." (Raz 1,18.) Zame darovano življenje se ohrani v večno slavo.
Povsod in vedno, v vseh bridkostih in žalostih, ko je vse videti mračno in prihodnost negotova ter se počutimo nebogljeni in osamljeni, bo poslan Tolažnik v odgovor na molitev vere./669/ Razmere nas lahko ločijo od vseh naših pozemskih prijateljev, ampak nobena okoliščina, nobena oddaljenost nas ne more ločiti od nebeškega Tolažnika. Kjer koli smo, kamor koli gremo, je vedno ob naši desnici, da nam pomaga, nas podpira, krepča in spodbuja.
Učenci še vedno niso razumeli Kristusovih besed v njihovem duhovnem pomenu, zato jim jih je moral znova pojasniti. Povedal jim je, da se jim bo razodel po Duhu. "Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga pošlje Oče v mojem imenu, On vas bo vse učil in vas spominjal vsega, kar sem vam povedal." (Jan 14,26.) Potem ne boste več mogli reči: Ne morem razumeti. Ne boste več gledali skozi steklo, zatemnjeno, temveč boste lahko dojeli "z vsemi svetimi, kaj je širjava in dolžina ter globočina in visočina, in spoznali Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje". (Ef 3,18.19.)
Učenci so morali pričati o Kristusovem življenju in delu. Po njihovih besedah je moral govoriti vsem ljudem na svetu. Kristusovo ponižanje in smrt pa sta jim morala povzročiti hudo preizkušnjo in razočaranje. Da bi bile po teh izkušnjah njihove besede resnične, jim je Jezus obljubil: Tolažnik "vas bo vse učil in vas spominjal vsega, kar sem vam povedal". (Jan 14,26.)
Nadaljeval je: "Še veliko vam imam povedati, sedaj pa ne morete tega nositi. Kadar pa On pride, Duh resnice, vas bo vodil v vso resnico; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč kar bo slišal, bo govoril, in oznanjeval vam bo prihodnje reči. On bo mene oslavil, ker od mojega vzame in vam oznani." (Jan 16,12-14.) Jezus je učencem odprl široko področje resnice. Toda zelo težko so ločili njegove nauke od izročil in pravil pismarjev in farizejev. Vzgojeni so bili sprejemati nauke rabinov kot Božji glas; to je še učinkovalo na njihovo dojemanje in oblikovalo njihovo mišljenje. Posvetne predstave in minljive stvari so še vedno zasedale velik prostor v njihovih mislih. Zato niso razumeli duhovne narave Kristusovega kraljestva, čeprav jim ga je večkrat razlagal. Njihov um je postal zmeden. Niso dojeli pomembnosti svetopisemskih besedil, ki jih je navajal Kristus. Kazalo je, da je bilo mnogo njegovih naukov izgubljenih zanje. Jezus je spoznal, da niso razumeli pravega pomena njegovih besed. Zato jim je v svojem usmiljenju sočutno obljubil, da jih bo Sveti Duh zopet spomnil na te besede. Marsikaj je pustil neizgovorjenega, česar učenci niso mogli razumeti. Tudi to jim bo pozneje razodel Sveti Duh. Poživil bo/670/ njihovo dojemanje, da bodo mogli ceniti nebeške stvari. Jezus je rekel: "Kadar pa On pride, Duh resnice, vas bo vodil v vso resnico." (Jan 16,13.)
Tolažnik se imenuje "Duh resnice". Njegova naloga je razložiti in ohraniti resnico. Najprej prebiva v srcu kot Duh resnice in tako postaja Tolažnik. Tolažba in mir sta v resnici. V zmoti ni najti pravega miru ali tolažbe. Satan si pridobi oblast nad razumom po lažnih teorijah in izročilih. Z usmerjanjem ljudi k lažnim merilom popači njihov značaj. Sveti Duh pa govori razumu po Svetem pismu in vrezuje resnico v srce. S tem razkrinkava zmoto in jo prežene iz duše. Po Duhu resnice, ki deluje po Božji besedi, si Kristus pridobiva svoje izvoljeno ljudstvo.
Jezus je z opisovanjem službe Svetega Duha poskušal učencem vzbuditi veselje in upanje, ki sta navdihovala tudi njegovo srce. Veselil se je bogate podpore, ki jo je priskrbel za svojo cerkev. Kajti Sveti Duh je bil najdragocenejši od vseh darov, ki jih je izprosil od Očeta za povišanje svojega ljudstva. Ta Duh je bil dan kot prenavljajoča moč, brez katere bi bila Kristusova daritev brezvredna. Moč zla se je v stoletjih krepila in podrejanje ljudi temu Satanovemu sužnjevanju je bilo osupljivo. Grehu se lahko upremo in ga premagamo samo z mogočno močjo tretje osebe Božanstva. Sveti Duh naj ne bi bil izlit v omejeni sili, temveč v polnoti božanske moči. Duh udejanja, kar je dosegel Odrešenik sveta. Čisti srce in po njem postane vernik sodeležnik božanske narave. Kristus je dal svojega Duha kot božansko moč za premagovanje vseh podedovanih in pridobljenih nagnjenj k zlu in da vtisne cerkvi svoj značaj.
Jezus je rekel o Duhu še naslednje: "On bo mene oslavil." (Jan 16,14.) Zveličar je prišel poveličat Očeta z razodevanjem njegove ljubezni. Enako naj bi Sveti Duh poveličal Kristusa tako, da razodene svetu njegovo milost. V človeku se mora obnoviti Božja podoba. Božja in Kristusova čast imata svoj delež pri spopolnjevanju značaja njegovega ljudstva.
"In ko On (Duh resnice) pride, bo prepričeval svet o grehu in pravičnosti in sodbi." (Jan 16,8.) Oznanjevanje besede bo neuspešno brez stalne navzočnosti in pomoči Svetega Duha. On je edini uspešni učitelj božanske resnice./671/ Samo ko Sveti Duh vsadi resnico v srce, bo prebudil vest ali spremenil življenje. Človek je lahko sposoben Božjo besedo oznanjati dobesedno, lahko je seznanjen z vsemi njenimi zapovedmi in obljubami, če pa Sveti Duh ne utrdi resnice, ne bo noben človek padel na Skalo in se razbil. Nobena visoka izobrazba, niti še tako velike prednosti brez sodelovanja Božjega Duha ne morejo človeka narediti za prenosnika luči. Evangeljska setev ne bo vzklila, če je nebeška rosa ne bo prebudila k življenju. Preden je bila napisana katera koli knjiga Novega zakona, preden je bila izgovorjena katera koli evangeljska pridiga po Kristusovem vnebohodu, je prišel Sveti Duh na apostole pri molitvi, tako da so celo njihovi sovražniki morali reči: "Napolnili ste Jeruzalem s svojim naukom." (Dej 5,28.)
Kristus je obljubil cerkvi dar Svetega Duha. Ta obljuba pripada nam prav tako kakor prvim učencem. Toda kakor vsaka druga obljuba je tudi ta dana pogojno. Mnogi verujejo in trdijo, da imajo pravico do Gospodove obljube. Govorijo o Kristusu in o Svetem Duhu, a vendar ne prejemajo nikakršne koristi. Svoje duše ne prepuščajo božanskemu delovanju, da bi jo vodil in upravljal. Ne moremo uporabljati Svetega Duha, On mora uporabiti nas. Bog deluje po Svetem Duhu v svojem ljudstvu, da hoče in dela, kakor je njemu po volji. Mnogo ljudi se noče temu podrediti. Hočejo upravljati sami s seboj. In zato ne dobijo nebeškega daru. Sveti Duh je dan samo njim, ki ponižno čakajo na Boga ter čakajo na njegovo vodstvo in milost. Božja moč čaka na njihovo prošnjo in sprejem. Če za ta obljubljeni blagoslov prosimo z vero, prinaša s seboj vse druge blagoslove. Daje se po bogastvu Kristusove milosti, in On je pripravljen oskrbeti vsakega človeka v skladnosti z njegovo sposobnostjo za sprejemanje.
Jezus v svojem govoru učencem ni omenil nobene žalostne napovedi o svojem trpljenju in smrti. Njegova zadnja želja zanje je bila zapuščina nebeškega miru. Rekel jim je: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem; ne dajem vam jaz, kakor daje svet. Ne bodi vam srce plašno in boječe." (Jan 14,27.)
Preden so odšli iz zgornje izbe, je Zveličar z učenci zapel hvalnico. Njegov glas ni zvenel žalostno, temveč kakor zvoki vesele pashalne hvalnice:
"Hvalite Gospoda, vsi narodi,
slavite ga, vi vsa ljudstva!
Zakaj velika je do nas njegova milost,
in Gospodova resnica traja vekomaj.
Aleluja!" (Ps 117)/672/
Po hvalnici so odšli ven. Utirali so si pot skozi množico na ulicah in se napotili skozi mestna vrata proti Oljski gori. Hodili so počasi, vsak zatopljen v svoje misli. Ko so se začeli spuščati proti hribu, je Jezus rekel z globoko bolečino v glasu: "Vsi vi se boste pohujšali to noč nad menoj. Kajti pisano je: Pastirja udarim, in razkrope se ovce črede." (Mat 26,31.) Učenci so ga poslušali žalostni in osupli. Spomnili so se tega, kako so se mnogi v kafarnaumski shodnici užaljeni odvrnili od Kristusa, ko je govoril o sebi kot o kruhu življenja. Dvanajsterica pa se ni pokazala nezvesta. Peter je v imenu vseh izrazil njihovo vdanost Kristusu. Tedaj je Zveličar odgovoril: "Ali nisem jaz vas dvanajsterih izvolil? In eden izmed vas je hudič." (Jan 6,70.) V zgornji izbi je Jezus povedal, da ga bo eden od dvanajsterih izdal in Peter zatajil. Sedaj pa so se njegove besede nanašale na vse.
Nato se je slišal Petrov glas, ki je vneto nasprotoval: "Če se tudi vsi pohujšajo, jaz vendar ne." (Mar 14,29.) Prej je v zgornji izbi izjavil: "Svoje življenje dam zate." (Jan 13,37.) Nato ga je Jezus opozoril, da bo svojega Zveličarja izdal še tisto noč. Sedaj je svarilo ponovil: "Resnično ti pravim, da me še danes, to noč, preden petelin dvakrat zapoje, zatajiš trikrat." (Mar 14,30.) Peter pa je odgovoril "tem bolj goreče: Ko bi moral s teboj umreti, te gotovo ne zatajim. Tako so pa tudi vsi govorili." (Mar 14,31.) V svojem samozaupanju so ugovarjali ponovljeni ugotovitvi njega, ki vse ve. Na preizkušnjo pa niso bili pripravljeni, zato bodo spoznali svoje slabosti šele tedaj, ko jih bo skušnjava premagala.
Peter je z vsako besedo mislil to, kar je rekel, ko je Gospodu obljubil, da mu bo sledil v ječo in smrt; toda premalo je poznal samega sebe. V njegovem srcu so še dremala skrita hudobna nagnjenja, ki bi jih posebne okoliščine zlahka prebudile. Če se ne bo zavedal te nevarnosti, se bodo izkazale kot večna poguba. Zveličar je videl v njem samoljubje in zaupanje, ki bi nadvladali celo njegovo ljubezen do Kristusa. V njegovi izkušnji se je razodelo veliko slabosti, neobvladan greh, nepazljivost duha, neposvečen značaj, neprevidnost ob spopadu s skušnjavo. Kristusovo resno svarilo naj bi ga spodbudilo k preiskovanju srca. Peter bi se moral manj zanašati na samega sebe in imeti globljo vero v Kristusa. Če bi ponižno sprejel svarilo, bi bil prosil Pastirja črede, naj obvaruje svoje ovce. Ko se je nekoč na Genezareškem jezeru utapljal, je zavpil: "Gospod, otmi me!" (Mat 14,30.) Kristus je iztegnil svojo roko/673/ in ga prijel. Tako bi bil tudi sedaj obvarovan, če bi bil zavpil k Jezusu: "Reši me samega sebe!" Ampak Peter je čutil, da se mu ne zaupa, in pomislil, da je to kruto. Bil je užaljen in postal še bolj vztrajen v svojem zaupanju vase.
Jezus je sočutno opazoval učence. Ni jih mogel obvarovati preizkušnje, vendar jih ni pustil brez tolažbe. Zagotovil jim je, da bo raztrgal verige groba in da jih nikoli ne bo prenehal ljubiti. Rekel jim je: "Po svojem vstajenju pa pojdem pred vami v Galilejo." (Mat 26,32.) Že pred zatajitvijo so dobili zagotovilo, da jim bo odpustil. Po njegovi smrti in vstajenju so vedeli, da jim je bilo odpuščeno in da so dragi Kristusovemu srcu.
Jezus se je z učenci podal v Getsemani, na mirni kraj ob vznožju Oljske gore, kamor je velikokrat šel premišljevat in molit. Pojasnjeval jim je bistvo svojega poslanstva in njihovo duhovno zvezo z njim, ki naj bi jo ohranjali. Sedaj jim je nauk ponazoril. Luna je jasno svetila in mu pokazala trto, ki je bila polna mladik. Pozornost učencev je usmeril na ta prizor in ga uporabil za simbol.
"Jaz sem prava trta," (Jan 15,1.) je rekel. Namesto da bi se primerjal z vitko palmo, mogočno cedro ali močnim hrastom, je opozoril na trto z viticami in se primerjal z njo. Palme, cedre in hrasti stojijo sami; ne rabijo opore. Trta pa se ovija okrog kola in se tako vzpenja proti nebu. Tako je bil Kristus kot človek/674/ odvisen od božanske moči. Izjavil je: "Jaz ne morem sam od sebe ničesar delati." (Jan 5,30.)
"Jaz sem prava trta." Judje so vedno imeli vinsko trto za najplemenitejšo rastlino; imeli so jo za simbol vsega močnega, odličnega in rodovitnega. Sam Izrael je bil predstavljen kot vinska trta, ki jo je Bog zasadil v obljubljeni deželi. Judje so utemeljevali upanje svojega zveličanja na dejstvu, da so bili povezani z Izraelom. Jezus pa je rekel: "Jaz sem prava trta." Ne upajte, da boste postali po zvezi z Izraelom deležniki Božjega življenja in dediči njegove obljube. Duhovno življenje lahko dobite samo po meni.
"Jaz sem prava trta, in moj Oče je vinogradnik." (Jan 15,1.) Na palestinskih gričih je nebeški Oče zasadil to ljubko Trto, in sam je bil vinogradnik. Mnoge je pritegnila lepota te trte in priznali so, da je nebeškega vira. Izraelskim voditeljem pa se je zdela kot korenina v suhi zemlji. Vzeli so rastlino, jo poškodovali in poteptali s svojimi nesvetimi nogami. Mislili so, da jo bodo za vedno uničili. Toda nebeški Vinogradnik ni izgubil iz vida svoje sadike. Potem ko so ljudje menili, da so jo uničili, jo je vzel in presadil na drugo stran obzidja. Za Trto ni bilo več potrebno, da bi bila vidna. Bila je skrita pred grobimi napadi ljudi. Njene mladike pa so zrasle čez obzidje in predstavljale Trto. Po njih so se lahko mladike še vedno povezale s Trto. Obrodile so sad, ki so ga trgali mimoidoči.
"Jaz sem trta, vi mladike," (Jan 15,5.) je rekel Kristus učencem. Čeprav bo kmalu vzet od njih, mora ostati njihova duhovna zveza z njim nespremenjena. Rekel je, zveza mladike s trto predstavlja odnos, ki ga morate ohranjati z menoj. Mladika se vcepi na živo trto in se vlakno za vlaknom in žila za žilo vrašča v trto tako, da življenje trte postane življenje mladike. Tako prejema tudi v krivdi in grehih odmrla duša novo življenje po zvezi s Kristusom, z vero vanj kot v osebnega Zveličarja se oblikuje zveza. Grešnik združi svojo slabost s Kristusovo močjo, svojo praznino z njegovo polnoto in svojo nestanovitnost z njegovo stanovitno močjo. Bo enega mišljenja z njim. Kristusova človeška narava se je dotaknila naše človeškosti, naša človeška narava pa se je dotaknila božanske. Tako človek po posredovanju Svetega Duha postane deležnik božanske narave. Sprejet je v Ljubljencu./675/
Ta zveza s Kristusom se mora ohranjati. Kristus pravi: "Ostanite v meni, in jaz v vas. Kakor mladika sama od sebe ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni." (Jan 15,4.) To pa ni noben naključen stik, nobena priložnostna zveza. Mladika postane del žive trte. Iz korenine ji stalno in neovirano dotekajo življenje, moč in rodovitnost. Od trte ločena mladika pa ne more živeti. Tako tudi vi, je rekel Jezus, ne morete živeti brez mene. Življenje, ki ste ga dobili od mene, se lahko ohranja samo s stalnim občestvom. Brez mene ne morete premagati nobenega greha, niti se upreti nobeni skušnjavi.
"Ostanite v meni, in jaz v vas." Ostati v njem pomeni stalno sprejemati njegovega Duha, življenje brezpogojne izročitve njegovi službi. Zveza med posameznikom in njegovim Bogom mora biti stalno odprta. Kakor mladika nenehno črpa sokove iz žive trte, tako se moramo mi okleniti Jezusa in od njega po veri sprejemati moč in popolnost njegovega značaja.
Korenina pošilja hrano celotni mladiki do najbolj oddaljenih vejic. Prav tako Kristus prenaša tok duhovne moči vsakemu verniku. Dokler je duša zedinjena s Kristusom, ni nevarnosti, da bi uvenela ali propadla.
Življenje trte se razodeva v njenih dišečih sadežih na mladikah. Jezus pravi: "Kdor ostaja v meni in jaz v njem, ta rodi veliko sadu; zakaj brez mene ne morete ničesar storiti." (Jan 15,5.) Če živimo po veri v Božjega Sina, se bodo videli v našem življenju sadovi Svetega Duha, in ne bo manjkalo niti enega.
"Moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odreže." (Jan 15,1.2.) Čeprav je vcepljena mladika na videz povezana s trto, vendar pa lahko manjka živa zveza. V takem primeru ni niti rasti niti rodovitnosti. Tako lahko obstaja samo navidezna zveza s Kristusom brez resničnega občestva z njim po veri. Izpovedovanje vere ljudi pripelje v cerkev; toda šele značaj in vedenje dokazujeta, ali so povezani s Kristusom. Če nimajo nobenega sadu, so lažne mladike. Njihova ločitev od Kristusa pomeni njihovo popolno pogubo, kar je pokazano z mrtvo mladiko. "Ako kdo ne ostane v meni, bo vržen ven kakor mladika in se posuši; in zbero jih in vržejo na ogenj, in zgore." (Jan 15,6.)
"Vsako (mladiko), ki rodi sad, očiščuje, da bo rodila več sadu." (Jan 15,2.) Od dvanajsterice izvoljenih, ki so hodili za/676/ Jezusom, je bil eden tik pred tem, da bo odvržen kakor posušena mladika, drugi pa bodo prišli pod obrezovalni nož hudih preizkušenj. Jezus je z resno nežnostjo razložil vinogradnikov namen. Obrezovanje povzroča bolečine, toda nož uporablja Oče. Ne obrezuje z objestno roko ali z ravnodušnim srcem. Nekatere mladike rastejo pri tleh, zato jih je potrebno ločiti od zemeljske opore, za katero so se vitice oprijele. Rastejo naj navzgor in najdejo oporo v Bogu. Odvečno listje, ki odvzema sadu življenjski sok, mora biti odstranjeno. Bujno izrasli deli rastline morajo biti odrezani, da bi lahko do nje prodrli blagodejni žarki Sonca pravičnosti. Vinogradnik odreže bohotne poganjke, da bi lahko sadeži uspevali lepše in obilneje.
Jezus je rekel: "S tem se bo oslavil moj Oče, da obrodite veliko sadu." (Jan 15,8.) Bog želi po nas razodeti svetost, dobroto in usmiljenost svojega značaja. Vendar pa Zveličar ne ukazuje učencem, naj si prizadevajo obroditi sad. Pravi jim samo, naj ostanejo v njem. "Če ostanete v meni," jim je rekel, "in moje besede ostanejo v vas: prosite, kar koli hočete, in se vam zgodi." (Jan 15,7.) Kristus ostaja v verniku po svoji besedi. To je enaka živa zveza, kakršna je prikazana z uživanjem njegovega mesa in pitjem njegove krvi. Kristusove besede so duh in življenje. Kdor jih sprejema, sprejema življenje Trte. Živite "od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust". (Mat 4,4.) Kristusovo življenje v vas obrodi enake sadove kakor v njem. In če živite v Kristusu, če se oprijemate njega, če vas On podpira in če črpate hrano od njega, potem prinašate enake sadove kakor On.
Kristus je na svojem zadnjem srečanju z učenci izgovoril veliko željo, da naj se med seboj ljubijo, kakor jih je On ljubil. Vedno znova je govoril o tem. "Moja zapoved je ta," je ponovil, "da se ljubite med seboj." (Jan 15,12.) Prvo naročilo, ki jim ga je povedal, ko so še sedeli z njim v gornji izbi, se je glasilo: "Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj; kakor sem jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubite med seboj." (Jan 13,34.) Za učence je bila ta zapoved nova, kajti med seboj se niso tako ljubili, kakor jih je ljubil Kristus. Spoznal je, da morajo med njimi zavladati nove misli in spodbude ter se morajo ravnati po novih načelih. Po njegovem življenju in smrti naj bi si pridobili novo predstavo o ljubezni. Zapoved o medsebojni ljubezni je dobila v luči njegove samopožrtvovalnosti nov pomen. Celotno/677/ delovanje milosti je stalna služba ljubezni, samoodpovedi in samopožrtvovalnosti. Vsak trenutek Kristusovega pozemskega življenja so iz njega tekli nezadržni tokovi Božje ljubezni. Vsi, ki imajo njegovega Duha, bodo ljubili tako kakor On. Isto načelo, ki je spodbujalo Kristusa, bo vodilo tudi nje v medsebojnih odnosih.
Ta ljubezen je dokaz, da so njegovi učenci. "V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega." (Jan 13,35.) Če ljudje niso povezani med seboj s silo ali iz lastnih koristi, temveč iz ljubezni, se v njihovem življenju razodeva delovanje nekega vpliva, ki je nad vsakim pozemskim vplivom. Kjer obstaja ta edinost, je to dokaz, da je v človeku obnovljena Božja podoba in da je vanj vsajeno novo življenjsko načelo. Pokazalo se bo, da je v božanski naravi moč, ki se lahko upre nadnaravnim silam zla in da Božja milost zlahka premaga podedovano sebičnost naravnega srca.
Če se v cerkvi razodeva takšna ljubezen, bo zagotovo izzvala Satanovo jezo. Kristus svojim učencem ni določil lahke poti. Rekel jim je: "Če vas svet sovraži, vedite, da je mene prej sovražil nego vas. Ko bi bili od sveta, svet bi svoje ljubil; ker pa niste od sveta, temveč sem vas jaz odbral iz sveta, zato vas svet sovraži. Spominjajte se besede, ki sem jo vam jaz rekel: Hlapec ni večji od svojega gospodarja. Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas; če so mojo besedo ohranili, bodo ohranili tudi vašo. Ali to vse vam bodo delali zavoljo mojega imena, ker ne poznajo tega, ki me je poslal." (Jan 15,18-21.) Evangelij se bo raznašal sredi boja, nasprotovanja, nevarnosti, izgube in trpljenja. Kdor prevzame to nalogo, samo hodi po Učiteljevih stopinjah.
Kristus kot odrešenik sveta se je stalno bojeval z navideznimi neuspehi. Kaže, da je kot poslanec usmiljenja za naš svet lahko opravil samo malo del, po katerih je hrepenel, namreč povzdigniti in rešiti ljudi. Satanski vplivi so stalno delovali, da bi mu zastavili pot; toda ni si dovolil vzeti poguma. Po besedah preroka Izaija je pojasnil: "Brezuspešno sem se trudil, brezkoristno in za nič sem potratil svojo moč; vendar pa je moja pravica pri Gospodu in moje plačilo je pri mojem Bogu. ... Da bodi Izrael zbran k njemu (ker sem slaven v Gospodovih očeh in moj Bog je postal moja moč)." (Iz 49,4.5.) Kristusu je bila dana obljuba: "Tako pravi Gospod, Izraelov odrešenik, njegov Svetnik, njemu, ki ga zaničuje vsakdo, ki je gnus/678/ narodov. ... Tako pravi Gospod: ... Stražil te bom in te dal v zavezo ljudstvu, da povzdigneš deželo, da v posest razdeliš opustošene dediščine, da porečeš jetnikom: Pojdite ven! ... Lačni ne bodo, ne žejni, tudi zračna prikazen jih ne omami in sonce ne zadene; kajti njih Milostnik jih bo vodil in poleg vrelcev voda jih bo peljal." (Iz 49,7-10.)
Jezus je zaupal tej obljubi in se ni umaknil pred Satanom. Pred zadnjimi koraki svojega ponižanja, ko je najgloblja žalost težila njegovo dušo, je rekel učencem: "Prihaja namreč vojvoda tega sveta, a na meni nima ničesar. Vojvoda tega sveta je obsojen. Zdaj bo vojvoda tega sveta vržen ven." (Jan 14,30; 16,11; 12,31.) S preroškim očesom je Kristus opazoval prizore, ki se bodo zgodili v njegovem zadnjem velikem boju. Vedel je, da se bodo vsa nebesa veselila zmage, ko bo vzkliknil: "Dopolnjeno je!" (Jan 19,30.) Njegovo uho je že slišalo oddaljeno glasbo in zmagoslavne vzklike v nebeških dvorih. Vedel je, da se bo takrat oglasil navček za Satanovo kraljestvo, Kristusovo ime pa se bo oznanjalo po vsem vesolju od enega planeta do drugega.
Kristus se je veselil, da lahko za svoje sledilce naredi več, kakor so lahko prosili ali si zamislili. Govoril jim je z gotovostjo, saj je vedel, da je bila sklenjena veličastna odločitev še pred stvarjenjem sveta. Vedel je, da bo z vsemogočnostjo Svetega Duha oborožena resnica zmagala v boju z zlom in da bo okrvavljena zastava vihrala nad njegovimi sledilci. Vedel je, da bo življenje njemu zaupanih učencev podobno njegovemu življenju nepretrgane vrste zmag, da kot takšno ne bo priznano na svetu, a priznano bo v večnosti.
"To sem vam povedal, da imate mir v meni. Na svetu imate bridkost; ali srčni bodite, jaz sem svet premagal." (Jan 16,33.) Kristusu ni spodletelo in ni izgubil poguma. Tudi njegovi sledilci naj bi imeli enako stanovitno vero. Živeti morajo tako, kakor je živel On, in delati tako, kakor je delal On, ker se lahko zanesejo nanj kot na vzvišenega Mojstra. Imeti morajo pogum, moč in vztrajnost. Napredovati morajo v njegovi milosti, čeprav jim zastavijo pot navidezno nepremagljive ovire. Poklicani so, da premagujejo težave, namesto da se pritožujejo. Nad ničemer ne smejo obupati, marveč v vse upati. Kristus jih je povezal z Božjim prestolom z zlato verigo svoje neprimerljive ljubezni. Njegov namen je, da jim je na voljo najvišji vpliv vesolja, ki izhaja iz izvira vsake moči. Imeti morajo moč/679/ za upiranje hudemu, moč, ki je ne bosta mogla premagati ne zemlja ne smrt ne pekel, moč, ki jih bo usposobila za zmago, kakor je zmagal Kristus.
Kristus si želi, da Božja cerkev na svetu predstavlja nebeški red, skladnost in način vladavine. Tako bo poveličan po svojem ljudstvu. Po njih bo Sonce pravičnosti svetilo svetu z neskaljenim sijajem. Kristus je dal svoji cerkvi obilne darove, da bi lahko od svoje odrešene in odkupljene lastnine prejel dohodek slave. Svojemu ljudstvu je podaril sposobnosti in blagoslove, da bi bilo odsev njegove popolnosti. S Kristusovo pravičnostjo obdarjena cerkev je njegova zakladnica, v kateri se morajo do popolnosti razvijati njegovo usmiljenje, milost in ljubezen. Kristus gleda na svoje čisto in popolno ljudstvo kakor na krasno nagrado za svoje ponižanje in kot na dopolnitev svoje slave - sam je veliko središče, iz katerega ižzareva vsa slava.
Z mogočnimi in upanja polnimi besedami je Zveličar končal poučevanje učencev. Potem pa je izlil svoje duševno breme v molitvi za svoje učence; svoje oči je povzdignil k nebu, rekoč: "Oče, ura je prišla; oslavi svojega Sina, da tudi tvoj Sin tebe oslavi; kakor si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da dá večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje je pa to, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa." (Jan 17,1-3.)
Kristus je dokončal delo, ki mu je bilo naročeno. Poveličal je Boga na svetu. Razodel je Očetovo ime. Zbral je nje, ki naj bi nadaljevali njegovo delo med ljudmi. Zanje je rekel: "Oslavljen sem v njih. In nisem več na svetu, a ti so na svetu; jaz pa grem k tebi. Sveti Oče! Ohrani jih v svojem imenu, katere si mi dal, da bodo eno, kakor mi. Ne prosim pa samo za te, ampak tudi za tiste, ki bodo po njih besedi verovali v mene; da bodo vsi eno. ... Jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma združeni v eno, in da spozna svet, da si me ti poslal in si jih ljubil, kakor si mene ljubil." (Jan 17,10.11.20.21.23.)
Tako je v jeziku tega, ki ima božansko oblast izročil Kristus svojo izvoljeno cerkev v Očetovo naročje. Kot posvečeni Veliki duhovnik posreduje za svoje ljudstvo. Kot zvesti pastir zbira svojo čredo pod zaščito Vsemogočnega, ki je trdno in varno pribežališče. Pred njim je bil zadnji boj s Satanom, zato je odšel, da bi se srečal z njim./680/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!