 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
71. Služabnik vsem (angleško)
Temeljno besedilo Luk 22,7-18.24; Jan 13,1-17.
Kristus je z učenci sedel za mizo v zgornji sobi v Jeruzalemu. Zbrali so se, da bi praznovali pasho. Zveličar je želel biti za ta praznik z dvanajsterico sam. Vedel je, da je prišla njegova ura; On sam je bil pravo pashalno jagnje, in bo darovan tisti dan, ko se bo jedla pasha. Pripravljen je bil izpiti čašo jeze in kmalu biti krščen s sklepnim krstom trpljenja. Preostalo mu je samo še nekoliko mirnih ur, ki jih je želel izkoristiti za blagor ljubljenih učencev.
Celotno Kristusovo življenje na svetu je bilo življenje nesebične službe. Nauk vseh njegovih dejanj je bil, da ni prišel zato, "da njemu služijo, ampak da služi". (Mat 20,28.) Učenci pa tega še niso dojeli. Jezus je pri tej zadnji pashalni večerji ponovil svoj nauk s slikovito razlago, da bi se neizbrisno vtisnila v njihova srca in um.
Pogovori med Jezusom in učenci so bili navadno ure tihega veselja, ki so jih zelo cenili. Pashalne večerje so bile zelo dragoceni prizori; toda tokrat je bil Jezus potrt. Njegovo srce je bilo obremenjeno in senca je počivala na njegovem obrazu./642/ Ko je v zgornjo sobo prišel skupaj z učenci, so ti takoj opazili, da ga nekaj zelo teži; čeprav niso poznali vzroka, so sočustvovali z njim v njegovi žalosti.
Ko so se zbrali okrog mize, je Jezus ganljivo žalostno spregovoril: "Željno sem hrepenel jesti to velikonočno jagnje z vami, preden bom trpel; kajti pravim vam, da ga ne bom več jedel, dokler se v Božjem kraljestvu ne dopolni. In prejme kelih, zahvali in reče: Vzemite ga in razdelite med seboj. Kajti pravim vam, da ne bom več pil od trtnega sadu, dokler ne pride Božje kraljestvo." (Luk 22,15-18.)
Kristus je vedel, da je napočil čas, ko mora oditi s tega sveta k Očetu. Ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu, jih je ljubil do konca. Križeva senca je že padala nanj in bolečina je mučila njegovo srce. Vedel je, da ga bodo v trenutku izdaje zapustili. Vedel je, da bo obsojen na smrt po najbolj ponižujočem sojenju, ki so ga bili kdaj deležni hudodelci. Poznal je nehvaležnost in krutost njih, ki jih je prišel rešit. Zavedal se je, kako velika žrtev se zahteva od njega, a prav tako tudi, da bo za mnoge ljudi zaman. Ker je vse to vedel, je naravno, da so ga prevzele misli o ponižanju in trpljenju. Toda pogledal je na dvanajstere, ki so se mu pridružili z vsem srcem, a bodo prepuščeni, da se po njegovem ponižanju, žalosti in trpljenju sami bojujejo na tem svetu. Njegove misli o tem, kar bo moral pretrpeti, so bile vedno povezane z učenci. Ni mislil nase. V njegovih mislih je bila najpomembnejša skrb zanje.
Jezus je moral med to zadnjo večerjo učencem še veliko povedati. Če bi bili pripravljeni sprejeti to, kar jim je želel povedati, bi bili obvarovani srce trgajočih muk, razočaranj in nevere. Jezus pa je videl, da ne morejo prenesti tega, kar jim je imel povedati. Zaskrbljeno jih je pogledal, besede opominov in tolažbe pa so zamrle na njegovih ustnicah. Trenutki so minevali v tišini. Zdelo se je, da Jezus nekaj pričakuje. Učencem je postalo neprijetno. Kazalo je, kakor da sta izginila sočutje in nežnost, ki ju je spodbudila Kristusova žalost. Njegove z žalostjo napolnjene besede, ki so opozarjale na njegovo trpljenje, niso nanje naredile velikega vtisa. Njihovi medsebojni pogledi so razodevali zavist in tekmovalnost.
"Vname se pa tudi prepir med njimi, kdo izmed njih velja li za večjega." (Luk 22,24.) Ta prepir, ki so ga nadaljevali tudi v Kristusovi navzočnosti, ga je ražzalostil in ranil. Učenci so se oklepali svoje najljubše zamisli, da bo njihov Učitelj vzpostavil svojo oblast in sedel na Davidov prestol. Vsak od njih je v srcu hrepenel, da bi dobil največji položaj/643/ v tem kraljestvu. Med seboj so se presojali; in namesto da bi brata bolj cenili kakor sebe, so dajali sebe na prvi prostor. Jakobova in Janezova prošnja, da naj bi sedela z desne in leve strani Kristusovega prestola, je spodbudila jezo drugih. To, da sta si ta brata drznila prositi za najvišji položaj, je tako vznemirilo druge, da je grozil razkol. Čutili so, da se je o njih napačno presojalo, da se njihova zvestoba in nadarjenost nista dovolj cenili. Judež je bil še posebej oster do Jakoba in Janeza.
Še pri vstopu v sobo so bila srca učencev polna užaljenosti. Judež se je prerinil na Kristusovo levico, Janez pa na desnico. Če je obstajalo najvišje mesto, potem je Judež trdno sklenil, da ga bo zasedel, menil pa je, da je ta prostor gotovo ob Jezusu. Judež pa je bil izdajalec.
Za razpravo pa se je pojavil še en vzrok. Med praznikom je bila navada, da služabnik umije gostom noge. Tudi tokrat je bilo vse pripravljeno. Vrč, umivalnik in brisača so bili pripravljeni za umivanje nog. Ker pa ni bilo nobenega služabnika, je bila naloga učencev, da opravijo to delo. Ampak nobeden od učencev se ni mogel odločiti, da bi popustil svojemu užaljenemu ponosu in opravil dolžnost služabnika. Vsi so razodevali trmasto ravnodušnost, ne zavedajoč se, da je tukaj neko opravilo zanje. Z molkom so kazali, da se nočejo ponižati.
Kako naj bi Kristus zaščitil te bedne duše, da Satan nad njimi ne bi izbojeval odločilne zmage? Kako naj bi jim pojasnil, da jih sam učiteljski poklic ne nareja, da so učenci, in jim ne zagotavlja prostora v njegovem kraljestvu? Kako naj bi jim pokazal, da se prava velikost vidi v službi ljubezni in pravi ponižnosti? Kako naj prižge ljubezen v njihovih srcih in jih usposobi dojeti to, kar jim želi povedati?
Učenci se niso niti premaknili, da bi služili drug drugemu. Jezus je nekaj trenutkov čakal, da bi videl, kaj bodo naredili. Potem pa je On, božanski Učitelj, vstal od mize. Odložil zgornje ogrinjalo, da ga ne bi oviralo, vzel brisačo in si jo pripasal. Presenečeni učenci so vse to opazovali molče in čakali, kaj bo sledilo. "Potem vlije vode v medenico in začne umivati učencem noge in otirati s prtom, ki je bil z njim opasan." (Jan 13,5.) To ravnanje je učencem odprlo oči. Grenka sramota in ponižanje sta napolnila njihovo srce. Razumeli so neizgovorjeno grajo in se videli v popolnoma novi luči.
Tako je Kristus izrazil svojo ljubezen do učencev. Njihov sebični duh ga je žalostil, vendar se zaradi tega ni z njimi spustil v nikakršno razpravo/644/ glede njihove težave. Namesto tega jim je dal zgled, ki ga nikoli ne bodo pozabili. Njegova ljubezen do njih se ni dala zlahka skaliti ali zadušiti. Vedel je, "da mu je dal Oče vse v roke, in da je od Boga izšel in k Bogu gre". (Jan 13,3.) Popolnoma se je zavedal svojega božanstva, toda odložil je svojo kraljevsko krono in kraljevsko oblačilo ter vzel nase podobo hlapca. Eno njegovih zadnjih dejanj pozemskega življenja je bilo, da se je opasal kakor služabnik in opravil njegovo dolžnost.
Pred pasho se je Judež že drugič sešel z duhovniki in pismarji ter se z njimi dogovoril, da jim izroči Jezusa v roke. Potem se je neopazno pomešal med učence, kakor da ne bi bil ničesar zagrešil, in vneto sodeloval v pripravah za praznovanje. Učenci niso ničesar vedeli o njegovem namenu. Samo Jezus je poznal njegovo skrivnost. Vendar ga ni razkrinkal. Hrepenel je po njegovi duši. Zanjo je čutil enako breme kakor za Jeruzalem, ko je jokal nad obsojenim mestom. Njegovo srce je vpilo: "Kako bi te mogel zapustiti?" Tudi Judež je čutil prepričljivo moč te ljubezni. Ko so Zveličarjeve roke umivale Judeževe umazane noge in jih brisale z brisačo, je bilo njegovo srce močno ganjeno z mislijo, da bi takoj priznal svoj greh. Vendar se ni želel ponižati. Zakrknil je svoje srce pred spokorjenjem. Za trenutek odrinjene stare spodbude so ga zopet prevzele. Judež je bil užaljen, ker je Kristus umival noge učencem. Mislil si je, da Jezus ne more biti Izraelov kralj, če se lahko tako poniža. Uničeni so bili vsi upi v posvetne časti v pozemskem kraljestvu. Judež je bil prepričan, da ne more ničesar dobiti, če bo sledil Kristusu. Potem ko je videl, da se je po njegovem mnenju tako očitno ponižal, se je še trdneje odločil, da se mu bo odpovedal in priznal, da je bil prevaran. Obsedel ga je hudobni duh in odločil se je dokončati sprejeto delo izdaje svojega Gospoda.
Pri izbiri prostora za mizo je Judež poskušal zasesti prvi prostor, in Kristus je kot hlapec postregel najprej njemu. Janez, do katerega je Judež čutil veliko zagrenjenost, je moral čakati, da je bil zadnji. Ampak Janez tega ni imel ne za grajo ne za ponižanje. Učenci so bili globoko ganjeni, ko so opazovali Kristusovo ravnanje. Ko je prišel na vrsto Peter, je osuplo vzkliknil: "Gospod, ti mi boš umival noge?" (Jan 13,6.) Kristusova ponižnost je strla njegovo srce. Sramoval se je ob misli, da nobeden od učencev ne opravlja tega dela. Kristus je rekel: "Kar jaz delam, ti sedaj ne veš, ali zvedel boš potem." (Jan 13,7.) Peter ni mogel zdržati, da bi svojega Gospoda, za katerega je veroval, da je Božji Sin, gledal pred seboj opravljati služabnikovo delo. Vse v njem se je upiralo takšnemu ponižanju./645/ Ni dojel, da je Kristus zaradi tega prišel na svet. Odločno je rekel: "Ne boš mi umival nog, na vekomaj ne!" (Jan 13,8.)
Kristus mu je resno odgovoril: "Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj." (Jan 13,8.) Služba, ki jo je Peter zavračal, je bila simbol bolj vzvišenega čiščenja. Kristus je prišel, da bi očistil od grehov omadeževano srce. S tem ko Peter ni hotel dovoliti, da mu Kristus umije noge, se je hkrati branil višjega čiščenja, ki je bilo zajeto v nižjem. V resnici je zavrgel svojega Gospoda. Za Učitelja ni poniževalno, če mu dovolimo, da nas očisti. Prava ponižnost je, če s hvaležnim srcem sprejmemo vse, kar dela za nas, in da goreče delamo za Kristusa.
Po besedah: "Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj," (Jan 13,8.) se je Peter odpovedal ošabnosti in samovolji. Ni mogel zdržati misli na ločitev od Kristusa; to bi zanj pomenilo smrt. Dejal je: "Ne samo mojih nog, ampak tudi roke in glavo." (Jan 13,9.) Jezus pa mu je odvrnil: "Kdor je bil v kopeli umit, ne potrebuje, samo da si noge umije, sicer je ves čist." (Jan 13,10.)
Te besede pomenijo več kakor samo telesno čistočo. Kristus še vedno govori o bolj vzvišenem čiščenju, ki je bilo ponazorjeno z nižjim. Kdor pride s kopanja, je čist; samo v opanke obute noge se kmalu zaprašijo, zato jih je potrebno spet umiti. Tako so bili Peter in njegovi sobratje očiščeni v velikem izviru, dostopnem za vse grehe in nečistosti. Kristus jih je priznal za svoje. Skušnjava pa jih je zapeljala v zlo, zato jim je bila še vedno potrebna njegova očiščujoča milost. Ko si je Jezus pripasal brisačo, da bi umil prah z njihovih nog, je hotel ravno s tem dejanjem umiti njihova srca odtujitve, ljubosumnosti in ošabnosti. To pa je pomenilo veliko več kakor zgolj umivanje prahu z nog. Z duhom, ki so ga imeli tedaj, ni bil nihče od njih pripravljen za občestvo s Kristusom. Brez duha ponižnosti in ljubezni niso bili pripravljeni zaužiti pashalno večerjo ali se udeležiti spominske službe, ki jo je Kristus nameraval tedaj vzpostaviti. Njihova srca so morala biti očiščena. Ošabnost in samoljubje povzročata neslogo in sovraštvo; vse to pa je Jezus izbrisal s tem, ko jim je umil noge. Njihova čustva so se spremenila. Ko jih je Jezus pogledal, je lahko rekel: "Vi ste čisti." (Jan 13,10.) Sedaj sta obstajali edinost srca in medsebojna ljubezen. Postali so ponižni in pripravljeni sprejemati nauke. Razen Judeža so bili vsi pripravljeni drugemu odstopiti najvišji prostor. Sedaj so lahko z vdanim in hvaležnim srcem sprejeli Kristusove besede.
Tudi mi smo kakor Peter in njegovi bratje umiti v Kristusovi krvi. Ampak mnogokrat se čisto srce omadežuje v stiku z zlom. Zato moramo priti h Kristusu, da bi dobili njegovo očiščujočo milost. Peter se je upiral prepustiti prašne noge dotiku svojega Gospoda in Učitelja./646/ Kolikokrat pa pridejo naša grešna in nečista srca v stik s Kristusovim srcem! Kako ga zaboli naša hudobna narava, nečimrnost in ošabnost! Vendar pa moramo prinesti k njemu vse svoje pomanjkljivosti in omadeževanost. Samo On nas lahko tega očisti. Če nismo očiščeni z njegovo močjo, nismo pripravljeni za občestvo z njim.
Jezus je rekel učencem: "Vi ste čisti, ali ne vsi." (Jan 13,10.) Tudi Judežu je umil noge, toda njegovo srce se mu ni odprlo. Ni bilo očiščeno. Judež se ni izročil Kristusu.
Potem ko je Kristus učencem umil noge, se spet ogrnil z ogrinjalom in sedel za mizo, je rekel: "Veste li, kaj sem vam storil? Vi me imenujete: Učitelj in Gospod, in prav pravite; kajti to tudi sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste dolžni tudi vi drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam dal namreč, da tudi vi delajte tako, kakor sem jaz vam storil. Resnično, resnično vam pravim: Hlapec ni večji od svojega gospodarja, tudi poslanec ni večji nego tisti, ki ga je poslal." (Jan 13,12-16.)
Kristus je želel pojasniti učencem, da se njegovo dostojanstvo niti malo ni zmanjšalo zato, ker jim je umil noge. "Vi me imenujete: Učitelj in Gospod, in prav pravite; kajti to tudi sem." (Jan 13,13.) Prav zato, ker je bil tako neskončno vzvišen, je dal tej službi milost in pomembnost. Nihče ni bil tako povišan kakor Kristus, On pa se je vendar spustil do najbolj skromne dolžnosti. Da njegovo ljudstvo ne bi bilo zapeljano s sebičnostjo, ki prebiva v mesenem srcu in jo samoljubje še krepi, je dal sam Kristus zgled ponižnosti. Tega pomembnega nauka ni hotel prepustiti človekovi pristojnosti. Zanj je bilo to tako daljnosežno, da je On osebno, ki je enak Bogu, ravnal z učenci kakor hlapec. Medtem ko so se oni prepirali za najvišji položaj, se je ta, pred katerim naj bi se pripognilo vsako koleno, On, ki mu služijo angeli in imajo to za čast, sklonil pred njimi, ki so ga imenovali Gospod, in jim umil noge. Umil jih je celo svojemu izdajalcu.
Kristus je dal v svojem življenju in naukih popoln zgled nesebične službe, ki ima svoj vir v Bogu. Bog ne živi zase. S stvarjenjem sveta in vzdrževanjem vsega ustvarjenega stalno služi drugim. "On veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, in daje dež pravičnim in nepravičnim." (Mat 5,45.) Ta zgled služenja je Oče izročil Sinu. Jezus je bil postavljen na čelo človeškega rodu, da naj bi ga s svojim zgledom učil, kaj pomeni služiti. Njegovo celotno življenje je bilo podrejeno zakonu službe. Služil in pomagal je vsem. Tako je živel v popolnem soglasju z Božjim zakonom in nam z zgledom pokazal, kako naj ga izpolnimo./649/
Jezus si je vedno znova prizadeval vzpostaviti med učenci to načelo. Ko sta Jakob in Janez prosila za prednost, je rekel: "Kdor koli hoče postati velik med vami, bodi vam služabnik." (Mat 20,26.) V mojem kraljestvu ni prostora za načelo prednosti in prevladovanja. Edina prava velikost je ponižnost. Edina razlika je v posvečenosti služenju drugim.
Potem ko je Jezus učencem umil noge, je rekel: "Zgled sem vam dal namreč, da tudi vi delajte tako, kakor sem jaz vam storil." (Jan 13,15.) S temi besedami Kristus ni rekel samo, da je izkazovanje gostoljubnosti dolžnost. S tem je bilo mišljeno veliko več kakor samo umivanje od potovanja zaprašenih nog gostom. Kristus je tedaj vzpostavil versko službo. Z dejanjem našega Gospoda je ta ponižujoči obred postal posvečena služba. Učenci naj bi ga vedno opravljali, da bi ohranili v spominu njegov nauk o ponižnosti in službi.
Ta obred je Kristus določil za pripravo na sveto službo. Vse dokler se gojijo ošabnost, needinost in želja po oblasti, srce ne more doseči občestva s Kristusom. Nismo pripravljeni sprejeti deleštva njegovega telesa in krvi. Zato je Jezus določil, naj se najprej upošteva spomin na njegovo ponižnost.
Ko se Božji otroci zberejo k tej slovesnosti, naj se spominjajo besed Gospoda življenja in slave: "Veste li, kaj sem vam storil? Vi me imenujete: Učitelj in Gospod, in prav pravite; kajti to tudi sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste dolžni tudi vi drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam dal namreč, da tudi vi delajte tako, kakor sem jaz vam storil. Resnično, resnično vam pravim: Hlapec ni večji od svojega gospodarja, tudi poslanec ni večji nego tisti, ki ga je poslal. Ako to veste, blagor vam, če to delate." (Jan 13,12-17.) Človek je po naravi nagnjen, da sebe ceni višje kakor svojega brata; dela zase in si poskuša priboriti najboljši prostor. To pa pogosto povzroča zlobne domneve in grenkobo duha. Obred ponižnosti pred Gospodovo večerjo pa naj bi odpravil ta nesoglasja; človeka naj bi osvobodil sebičnosti, ga spravil s hodulj samopoviševanja k srčni ponižnosti, ki ga bo pripravila služiti svojemu bratu.
Sveti Opazovalec iz nebes je navzoč pri tem obredu in ga naredi za čas preiskovanja samega sebe, spoznanja grehov in blagoslovljene gotovosti o odpuščanju grehov. Navzoč je Kristus s polnoto svoje milosti, da bi spremenil tok misli, ki so tekle po strugi sebičnosti. Sveti Duh poživlja občutke njih, ki posnemajo zgled svojega Gospoda. Ko se spominjamo Zveličarjeve ponižnosti zaradi nas,/650/ se poraja misel za mislijo; pojavi se cela vrsta spominov na Božjo veliko dobroto in tudi na dobrohotnost in nežnost pozemskih prijateljev. Spomnimo se pozabljenih blagoslovov, zlorabljene milosti, premalo cenjene ljubeznivosti. Razkrijejo se korenine grenkobe, ki so zadušile dragoceno rastlino ljubezni. Zavemo se značajskih napak, opuščenih dolžnosti, nehvaležnosti do Boga in ravnodušnosti do bratov. Našo grešnost bomo videli v luči, v kakršni jo gleda Bog. Naše misli niso misli samovšečnosti, temveč misli stroge samodiscipline in ponižnosti. Naš um je okrepljen tako, da lahko poruši vsako oviro, ki je povzročila odtujenost. Odstranjene so hudobne misli in obrekovanje. Grehi so priznani in odpuščeni. Podrejajoča Kristusova milost prihaja v nas in njegova ljubezen spaja srca v blagoslovljeno edinost.
Če se nauk o pripravljalni službi uči tako, se prebudi želja po višjem duhovnem življenju. Božanska Priča bo odgovorila na tako željo. Duša bo oplemenitena. Lahko se udeležimo svete večerje z zavestjo, da so nam grehi odpuščeni. Sončni žarki Kristusove pravičnosti bodo napolnili prostore uma in tempelj duše. Videli bomo "Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta". (Jan 1,29.)
Kdor tako sprejema duha te službe, zanj nikoli ne bo goli obred. Njegov stalni nauk se bo glasil: "Po ljubezni služite drug drugemu." (Gal 5, 13.) Z umivanjem nog učencem je Kristus dokazal, da bi opravil zanje vsako še tako poniževalno službo, da bi lahko z njim postali dediči večnega bogastva nebeških zakladnic. Z opravljanjem tega obreda se njegovi učenci obvezujejo prav tako služiti svojim bratom. Kadar koli se ta obred opravlja pravilno, se Božji otroci povezujejo med seboj v sveto zvezo, da bi si lahko medsebojno pomagali in bili v blagoslov. Obvezujejo se, da bodo svoje življenje posvetili nesebični službi. Vendar ne samo drug za drugega. Njihovo delovno področje je obširno, kakor je bilo področje dela njihovega Učitelja. Svet je poln ljudi, ki potrebujejo našo službo. Povsod se najdejo siromašni, nemočni in neuki. Tisti, ki so imeli občestvo s Kristusom v zgornji sobi, bodo odšli služit, kakor je služil On.
Jezus, kateremu so vsi služili, je prišel za služabnika vsem. Ker je služil vsem, bodo tudi njemu vsi služili in ga častili. Kdor želi biti deležen njegovih božanskih lastnosti in se veseliti ob pogledu na odrešene, mora posnemati njegov zgled nesebične službe.
Vse to vsebujejo Jezusove besede: "Zgled sem vam dal namreč, da tudi vi delajte tako, kakor sem jaz vam storil." (Jan 13,15.) To je bil namen službe, ki jo je vzpostavil. Zato je dejal: "Ako to veste," če poznate cilj njegovih naukov, "blagor vam, če to delate." (Jan 13,17.)/651/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!