 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
70. "Enemu teh najmanjših mojih bratov" (angleško)
Temeljno besedilo Mat 25,31-46.
"Kadar pa pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, tedaj bo sedel na prestol svoje slave. In pred njim se zbero vsi narodi, in ločil jih bo enega od drugega." (Mat 25,31.32.) Tako je Kristus na Oljski gori opisal svojim učencem prizor velikega sodnega dne. Poudaril je, da se bo pri tej sodbi odločalo na temelju ene podrobnosti. Ko se bodo narodi zbrali pred njim, bosta obstajali samo dve skupini ljudi, njihova večna usoda pa bo določena po tem, kar so naredili ali opustili narediti zanj v osebnosti siromašnih in trpečih.
Tisti dan Kristus ljudem ne bo prikazal velikega dela, ki ga je naredil zanje s tem, da je dal svoje življenje za njihovo odrešitev. Predstavil bo zvesto delo, ki so ga opravili zanj. Njim, ki jih bo postavil na svojo desnico, bo rekel: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, podedujte kraljestvo, ki vam je pripravljeno od ustanovitve sveta. Kajti lačen sem bil, in dali ste mi jesti; žejen sem bil, in dali ste mi piti; tujec sem bil, in vzeli ste me pod streho; nag, in oblekli ste me; bolan, in obiskali ste me; v ječi sem bil, in prišli ste k meni." (Mat 25,34-36.) Ampak ti, ki jih Kristus hvali, ne vedo, da so stregli njemu. Na njihova zmedena vprašanja odgovarja: "Kar koli ste storili enemu teh najmanjših mojih bratov, ste storili meni." (Mat 25, 40.)
Jezus je povedal učencem, da jih bodo vsi ljudje sovražili, jih preganjali in mučili. Mnogi med njimi bodo pregnani iz svojih domov in prepuščeni siromaštvu. Mnogi bodo v stiski zaradi bolezni/637/ in pomanjkanja. Mnogi bodo vrženi v ječo. Vsem, ki bodo morali zaradi njega zapustiti prijatelje ali dom, je že v tem življenju obljubil stokratno plačilo. Sedaj pa je zagotovil poseben blagoslov njim, ki bodo stregli svojim bratom. Rekel je: V vseh, ki trpijo zaradi mojega imena, morate prepoznati mene osebno. Kakor bi pomagali meni, tako morate pomagati njim. S tem dokazujete, da ste moji učenci.
Vsi, ki so rojeni za nebeško družino, so postali v posebnem smislu bratje našega Gospoda. Kristusova ljubezen povezuje vse člane njegove družine, in kjer koli se izraža ta ljubezen, se razodeva sorodstvo z Bogom. "Vsak, kdor ljubi, je rojen iz Boga in spoznava Boga." (1 Jan 4,7.)
Ti, ki jih Kristus hvali pri sodbi, so morda malo poznali teologijo, vendar so živeli po njegovih načelih. Pod vplivom božanskega Duha so bili svojemu okolju v blagoslov. Celo med pogani so ljudje, ki razodevajo duha dobrote; še preden so slišali besede življenja, so misijonarjem izkazali prijateljstvo in jim pomagali celo za ceno svojega življenja. Med pogani živijo ljudje, ki služijo Bogu nevede, taki, h katerim nikoli ni prišla luč po človeških posrednikih, pa vendar ne bodo pogubljeni. Čeprav ne poznajo Božjih napisanih zapovedi, so slišali njegov glas v naravi in delali to, kar zahteva zakon. Njihova dela pričajo, da je Sveti Duh ganil njihova srca, zato jih Bog priznava za svoje otroke.
Kako presenečeni in srečni bodo ponižni med narodi in pogani, ki bodo nekoč slišali iz Zveličarjevih ust besede: "Kar koli ste storili enemu teh najmanjših mojih bratov, ste storili meni." (Mat 25,40.) Kakšno veselje bo preželo srce Neskončne Ljubezni, ko ga bodo njegovi sledilci ob njegovih besedah odobravanja pogledali presenečeni in veseli.
Kristusova ljubezen ni omejena samo na neko določeno skupino ljudi. On se izenačuje z vsakim otrokom človeške družine. Da bi lahko mi postali člani nebeške družine, je On postal član pozemske družine. Kot Sin človekov je postal brat vsakemu Adamovemu sinu in hčeri. Njegovi sledilci naj se ne čutijo ločeni od sveta, ki propada okrog njih. So del velikega človeškega rodu. Nebesa gledajo nanje kot na brate grešnikov kakor tudi svetnikov. Kristusova ljubezen zajema vse padle, tavajoče in grešne ljudi. Zato sprejema vsako delo dobrote za dvig padlega človeka in vsako dejanje usmiljenja, kakor da je storjeno njemu./638/
Nebeški angeli so poslani v službo njim, ki naj bi podedovali zveličanje. Ne vemo še, kdo spada mednje, in ni še razodeto, kdo bo premagal in bo deležen dediščine svetih v luči. Toda nebeški angeli hodijo po vsem svetu in si prizadevajo potolažiti žalostne, zaščititi izpostavljene nevarnosti, da bi pridobili človeška srca za Kristusa. Nikogar ne prezrejo in ne gredo mimo njega. Bog ne gleda, kdo je kdo, temveč enako skrbi za vsa svoja stvarstva.
Ko odpreš svoja vrata Kristusovim trpečim in žalostnim, z dobrodošlico sprejemaš nevidne angele. V hišo vabiš družbo nebeških bitij. Ta prinašajo sveto ozračje veselja in miru. Prihajajo s hvalnico na ustnicah, v nebesih pa se sliši odmev. Vsako delo usmiljenja zaigra glasbo v nebesih. Oče na prestolu ima svoje nesebične služabnike za svoj najdragocenejši zaklad.
Ljudje na Kristusovi levici ga niso prepoznali v podobi ubogih in trpečih in se niso zavedali svoje krivde. Satan jih je zaslepil, da niso dojeli, kaj dolgujejo svojim bratom. Mislili so samo nase in niso skrbeli za potrebe drugih.
Bogatim je Bog dal bogastvo zato, da bi odpravili in ublažili trpljenje njegovih trpečih otrok, toda mnogokrat so ravnodušni do potreb drugih. Počutijo se bolj vzvišeni od svojih siromašnih bratov. Ne postavljajo se v njihov položaj. Ne razumejo njihovih skušnjav in bojev ter usmiljenje umira v njihovih srcih. V dragocenih stanovanjih in razkošnih cerkvah se bogati ločujejo od siromašnih. Sredstva, ki jim jih je Bog zaupal za blagoslov potrebnim, zapravljajo za podpiranje ošabnosti in sebičnosti. Dnevno so siromašni prikrajšani za nauk o nežni Božji milosti, saj je bogato poskrbel za to, da bi se siromašnim lahko pomagalo z vsem, kar je potrebno za življenje. Prisiljeni so občutiti siromaštvo, ki otežuje življenje, in so mnogokrat v skušnjavi, da postanejo nevoščljivi, ljubosumni in nezaupljivi. Kdor ni sam občutil resnične stiske, zelo pogosto ravna s siromašnimi zaničljivo, da se počutijo še bolj bedno.
Kristus pa vidi vse to in pravi: Jaz sem bil lačen in žejen. Jaz sem bil tujec, bolnik in zapornik. Medtem ko ste se gostili za bogato obloženo mizo, sem jaz trpel pomanjkanje v revni kočici ali na prazni cesti. Ko ste uživali udobje v svojem razkošnem stanovanju, nisem imel kam položiti glave./639/ Medtem ko ste v svoje omare nagnetli svoja bogata oblačila, sem bil jaz brez vsega. Medtem ko ste se zabavali, sem jaz hiral v zaporu.
Ali ste pomislili kdaj na to, da ste dali nekaj Gospodu slave, ko ste dali lačnemu samo košček kruha ali prezeblemu samo tanko oblačilo? Vse dni tvojega življenja sem bil v osebi tako trpečih ljudi poleg vas, pa me niste opazili. Zato ne boste sprejeti v mojo bratovščino. Ne poznam vas.
Mnogi imajo za veliko prednost, če lahko obiščejo prizorišča Kristusovega življenja na svetu, hodijo po njegovih poteh, opazujejo jezero, ob katerem je rad poučeval, ali pa so na gorah in v dolinah, na katerih so pogosto počivale njegove oči. Vendar nam ni treba iti v Nazaret, Kafarnaum ali Betanijo, da bi hodili po Jezusovih stopinjah. Našli jih bomo ob bolniških posteljah, v siromašnih kolibah, na živahnih ulicah velemest in povsod tam, kjer človeška srca potrebujejo tolažbo. Po njegovih stopinjah bomo hodili, če si bomo prizadevali delati to, kar je delal Jezus, ko je bil na svetu.
Vsakdo lahko kaj naredi. "Uboge imate vsekdar pri sebi," (Jan 12,8.) je rekel Jezus. Nihče naj ne misli, da ni prostora, kjer bi lahko delal zanj. Na milijone ljudi je na robu pogube okovanih z verigami neznanja in greha, ki še nikoli niso ničesar slišali o Kristusovi ljubezni do njih. Kaj bi si želeli, da naredijo za nas, če bi mi bili na njihovem mestu, oni pa na našem? Slovesno smo obvezani zanje narediti vse, kar moremo. Kristusovo življenjsko pravilo, po katerem bomo na sodbi obstali ali propadli, se glasi: "Vse torej, kar hočete, da ljudje vam store, tako storite tudi vi njim." (Mat 7,12.)
Zveličar je dal svoje dragoceno življenje, da bi ustanovil cerkev, da bi bila sposobna skrbeti za vsakega žalostnega in skušanega človeka. Skupnost vernih je lahko siromašna, neizobražena in neznana, toda po Kristusu lahko opravlja v domu, soseščini, v cerkvi, pa celo daleč naokrog dela, katerih sadovi se bodo izkazali šele v večnosti.
Ker pa se to delo zanemarja, mnogo učencev komaj napreduje v učenju abecede krščanske izkušnje. Luč, ki se je prižgala v srcu grešnikov, ko jim je Jezus izgovoril besede: "Odpuščeni so tvoji grehi," (Mat 9,2; Luk 7, 48.) bi lahko ohranili s tem, da bi pomagali drugim v stiski. Nemirna moč, ki je lahko za mlade tolikokrat nevarna, se lahko usmeri v kanale, da bo po njih/640/ tekla dalje kot reka blagoslovov. Svojo sebičnost lahko premagamo tako, da resno delamo za blaginjo drugih.
Višji Pastir bo stregel njim, ki pomagajo bližnjim. Ti bodo pili vodo življenja in si pogasili žejo. Ne bodo si želeli minljivega veselja ali sprememb v svojem življenju. Njihova največja želja bo reševati ljudi, ki so na robu pogube. Njihovi odnosi z družbo bodo koristni. Odrešenikova ljubezen pa bo zedinila srca.
Ko bomo dojeli, da smo Božji sodelavci, ne bomo ravnodušno izgovarjali njegovih obljub. Gorele bodo v naših srcih in se razplamtele na ustnicah. Ko je bil Mojzes poklican služiti nevednemu, neposlušnemu in upornemu narodu, mu je Bog obljubil: "Moje obličje te bo spremljalo, in dam ti pokoj." Rekel mu je še: "Jaz bom s teboj." (2 Mojz 33,14; 3,12.) Ta obljuba velja za vse, ki namesto Kristusa delajo za siromašne in trpeče.
Ljubezen do človeka je na zemljo usmerjeno razodetje Božje ljubezni. Kralj slave je postal eno z nami, da bi nam lahko vsadil to ljubezen in bi nas naredil za otroke ene družine. Ko bomo uresničili njegove poslovilne besede, "da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil", (Jan 15,12.) in bomo ljubili svet, kakor ga je ljubil On, tedaj bo uresničeno njegovo poslanstvo za nas. Pripravljeni bomo za nebesa, saj jih bomo imeli v srcu.
"Otmi nje, ki jih vlečejo v smrt, in ustavi jih, ki gredo na morišče! Če praviš: Glej, nismo vedeli tega! - ali ne bo On, ki pretehtava srca, pazil na to, in ki straži tvojo dušo, ne bo vedel tega? In ne povrne li vsakemu po njegovem delu?" (Preg 24,11.12.) Tiste, ki niso sodelovali s Kristusom ter so mislili in skrbeli samo zase, bo Sodnik sveta na veliki sodni dan prištel med hudodelce. Izrečena jim bo enaka obsodba.
Vsakemu človeku je kaj zaupano. Vsakega bo Pastir nekoč vprašal: "Kje je čreda, tebi zaupana, kje ovce, tvoj ponos? Kaj porečeš, ko te obiščejo?" (Jer 13,20.21)/641/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!