 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
69. Na Oljski gori (angleško)
Temeljno besedilo Mat 24; Mar 13; Luk 21,5-38.
Kristusove besede duhovnikom in poglavarjem: "Glej, vaša hiša se vam ostavlja pusta," (Mat 23,38.) so zbudile strah v njihovih srcih. Čeprav so se kazali ravnodušne, se je v njihovem srcu stalno pojavljalo vprašanje o pomenu teh besed. Zdelo se jim je, da jim preti nevidna nevarnost. Ali je mogoče, da bo ta veličastni tempelj, ponos vsega naroda, kmalu postal kup ruševin? Tudi učence je prevzela neka mračna slutnja in polni nemira so pričakovali Jezusovo natančnejšo razlago. Ko so z njim odhajali iz templja, so ga opozorili na njegovo trdnost in lepoto. Tempelj je bil zgrajen iz najčistejšega popolnoma belega marmorja; nekateri kamni so bili izredno veliki. Del zidu je zdržal celo obleganje Nebukadnezarjeve vojske. Zidovje je bilo tako trdno, da je bilo videti kakor en sam iz kamnoloma izklesan kamen. Učenci niso mogli razumeti, kako bi bilo mogoče porušiti tako mogočno zidovje.
Kaj neki je razmišljal Zavrženi, ko je bila njegova pozornost usmerjena na veličastnost templja! Prav gotovo je bil prizor pred njim čudovit, toda z globoko žalostjo je rekel: Vse to vidim. Stavba je zares čudovita. Opozarjate na navidezno neuničljivo zidovje; toda poslušajte moje besede: Pride dan, ko "tu ne ostane kamen na kamnu, ki se ne bi zrušil". (Mat 24, 2.)/627/
Kristus je te besede izgovoril pred veliko množico poslušalcev; ko pa je potem sam sedel na Oljski gori, so pristopili k njemu Peter, Janez, Jakob in Andrej. Zaprosili so ga: "Povej nam, kdaj bo to? In kaj bo znamenje tvojemu prihodu in koncu sveta?" (Mat 24,3.) Jezus med odgovarjanjem na njihovo vprašanje ni govoril o razdejanju Jeruzalema ločeno od velikega dneva svojega prihoda. Povezal je opis teh dveh dogodkov. Če bi jim bil opisal dogodke tako, kakor jih je videl sam, ne bi mogli prenesti tega prizora. V svojem usmiljenju je združil opis teh dveh usodnih dogodkov in prepustil učencem, da izluščijo iz njega pomen zase. Ko je govoril o razdejanju Jeruzalema, so njegove preroške besede segale mimo tega dogodka do končnega uničenja, do tistih dni, ko se bo Gospod dvignil, da kaznuje svet za njegove krivičnosti, ko bo zemlja razkrila vso kri in ne bo več pokrivala pobitih. Ta razlaga ni bila namenjena samo učencem, ampak tudi njim, ki bodo živeli v zadnjih prizorih zemeljske zgodovine.
Učencem je Kristus rekel: "Varujte se, da vas kdo ne zapelje. Mnogo jih namreč pride z mojim imenom, govoreč: Jaz sem Kristus, in mnogo jih zapeljejo." (Mat 24,4.5.) Pojavili se bodo mnogi lažnivi mesiji, ki bodo trdili, da delajo čudeže, in govorili, da je prišel čas osvoboditve judovskega naroda. To bo zapeljalo mnoge. Kristusove besede so se uresničile. V času med njegovo smrtjo in obleganjem Jeruzalema so se pojavili številni lažni mesiji. Ampak to svarilo je namenjeno tudi njim, ki živijo v današnjih dneh. Enake prevare, ki so se dogajale pred razdejanjem Jeruzalema, so se dogajale tudi v vseh stoletjih in se bodo znova ponavljale.
"Slišali pa boste o bojih in glasove o bojih. Glejte, da se ne ustrašite; kajti to se mora zgoditi. Ali to še ni konec." (Mat 24,6.) Pred razdejanjem Jeruzalema so se ljudje bojevali za nadoblast. Ubijali so vladarje in morili naslednike. Bili so boji in glasovi o njih. "Kajti to se mora zgoditi," je rekel Kristus, "ali to (za Jude kot narod) še ni konec. Vstane namreč narod proti narodu in kraljestvo zoper kraljestvo, in bodo lakote in potresi po raznih krajih. Vse to je pa začetek nadlogam." (Mat 24,6-8.) Kristus je rekel, da ko bodo rabini videli ta znamenja, jih bodo imeli za Božjo kazen nad narodi zaradi tega, ker so zasužnjili njegovo izvoljeno ljudstvo. Trdili bodo, da so ta znamenja znak Mesijevega prihoda./628/ Ne dajte se prevarati; ta znamenja so začetek Božje sodbe. Ljudje so gledali samo nase. Niso se spokorili in spreobrnili, da bi jih lahko očistil. Znamenja, ki jih imajo za dokaze njihove osvoboditve iz sužnosti, so v resnici znamenja njihovega uničenja.
"Tedaj vas bodo izročali stiski in vas morili, in sovražili vas bodo vsi narodi zaradi mojega imena. In tedaj se bodo pohujševali mnogi in drug drugega bodo izdajali in drug drugega sovražili." (Mat 24,9.10.) Kristjani so vse to pretrpeli. Starši so izdajali svoje otroke, otroci pa starše. Prijatelji so drug drugega izdajali Velikemu zboru. Preganjalci so uresničevali svojo namero z ubojem Štefana, Jakoba in drugih kristjanov./629/
Bog je dal Judom po svojih poslancih še zadnjo priložnost za spokorjenje. Razodeval se je po svojih pričah pri njihovem prijetju, sojenju in v zaporu. Vendar so jim sodniki izrekali smrtne kazni. To so bili ljudje, ki jih svet ni bil vreden, in Judje so s tem, ko so jih ubijali, znova križali Božjega Sina. Tako se bo zopet dogajalo. Oblasti bodo izdajale zakone, ki bodo omejevali versko svobodo. Prisvajale si bodo pravico, ki pripada samo Bogu. Menile bodo, da lahko prisilijo vest, ki pa jo sme nadzorovati samo Bog. Vse to so že začeli; to bodo nadaljevali, vse dokler ne prispejo do meje, ki je ne morejo prestopiti. Bog bo ukrepal v prid svojega zvestega ljudstva, ki izpolnjuje njegove zapovedi.
Pri vsakem preganjanju zaradi vere se ljudje odločajo za Kristusa ali proti njemu. Ti, ki pokažejo sočutje do krivično obsojenih, razodevajo s tem svojo privrženost Kristusu. Drugi so prizadeti, ker načela resnice nasprotujejo njihovemu ravnanju. Nekateri se spotikajo, padajo in se odpovedujejo veri, ki so jo nekoč zagovarjali. Tisti, ki v času preizkušnje odpadejo od vere, bodo zaradi svoje varnosti lažno pričali in izdajali sovernike. Kristus nas je opozoril na to, da ne bi bili presenečeni nad nenaravnim krutim ravnanjem njih, ki zavračajo svetlobo.
Kristus je učencem dal znamenje o bližajočem se uničenju Jeruzalema in jim tudi povedal, kako se lahko rešijo: "Kadar pa boste videli, da vojske oblegajo Jeruzalem, tedaj vedite, da se je približalo njegovo razdejanje. Takrat naj, kateri so v Judeji, zbeže na gore, in kateri so sredi mesta, naj se izselijo, in kateri so na deželi, naj ne hodijo v mesto. Zakaj ti dnevi bodo dnevi maščevanja, da se dopolni vse, kar je napisano." (Luk 21,20-22.) Ta opomin je bil dan, da bi ga upoštevali štirideset let pozneje ob razdejanju Jeruzalema. Kristjani so poslušali ta opomin, in niti eden ni izgubil življenja pri zavzetju mesta.
"Molite pa, da ne bo vaš beg pozimi in ne v soboto," (Mat 24,20.) je rekel Kristus. Ta, ki je vzpostavil soboto, je ni ukinil, pribivši jo na križ. Ukinjena in razveljavljena ni bila niti z njegovo smrtjo. Štirideset let po njegovem križanju je bila še naprej posvečevana. Štirideset let so učenci morali moliti, da njihov beg ne bo v sobotni dan.
Z razdejanja Jeruzalema je Kristus hitro prešel na večji dogodek, na zadnji člen verige v svetovni zgodovini - na prihod Božjega Sina v veličastvu in slavi. Med tema dogodkoma je Kristus videl dolga stoletja teme, stoletja, ki bodo njegovo/630/ cerkev zaznamovala s krvjo, solzami in smrtnimi mukami. Njegovi učenci tedaj niso mogli prenesti takih prizorov, zato jih je Jezus omenil samo bežno. Dejal je: "Zakaj tedaj bo velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta doslej in je tudi nikoli ne bo. In ko se ne bi tisti dnevi prikrajšali, ne bi se rešil noben človek; ali zaradi izvoljencev bodo prikrajšani tisti dnevi." (Mat 24,21.22.) Več kakor tisoč let bodo Kristusovi sledilci doživljali takšno strašno preganjanje, ki ga svet dotlej še ni videl. Na milijone njegovih zvestih prič bo pobitih. Če Bog ne bi s svojo roko zaščitil svoje ljudstvo, bi vsi izgubili življenje. Dejal je: "Zaradi izvoljencev bodo prikrajšani tisti dnevi." (Mat 24,22.)
Nato pa je Gospod nedvoumno govoril o svojem drugem prihodu in opozoril na nevarnosti, ki se bodo pojavile pred njegovim prihodom na svet: "Tedaj, če vam kdo reče: Glej, tu je Kristus, ali: tam je, ne verujte. Zakaj vstanejo lažnivi kristusi in lažnivi preroki in kazali bodo velika znamenja in čudeže, da bi zapeljali, ko bi bilo mogoče, tudi izvoljence. Glejte, povedal sem vam vnaprej. Ako vam torej reko: Glej, v puščavi je! ne hodite ven; glej, v hramih je! ne verujte. Kajti kakor izhaja blisk od vzhoda in se sveti do zahoda, tako bo prihod Sina človekovega." (Mat 24,23-27.) Eno od znamenj razdejanja Jeruzalema je Kristus opisal takole: "In mnogi lažnivi preroki vstanejo ter jih veliko zapeljejo." (Mat 24,11.) Res so se povsod pojavili lažnivi preroki, ki so zapeljali narod in mnoge zvabili v puščavo. Čarodeji in vrači, ki so trdili, da imajo nadnaravne moči, so potegnili ljudi v samoto gora. To prerokovanje pa je bilo povedano tudi za zadnje dni. To znamenje je bilo dano za znak drugega prihoda. Že sedaj lažni kristusi in preroki kažejo velika znamenja in čudeže, da bi zapeljali njegove učence. Mar ne slišimo klica: "Glej, v puščavi je?" Ali jih ni na tisoče sledilo temu klicu in odšlo v puščavo, ker so upali, da bodo tam našli Kristusa? Ali s tisočih zborovanj, na katerih ljudje trdijo, da vzdržujejo zvezo z duhovi umrlih, ne slišimo vzklika: "Glej, v hramih je." To je pravzaprav trditev, ki jo poudarja spiritizem. Kaj pa je rekel Jezus? "Ne verujte. Kajti kakor izhaja blisk od vzhoda in se sveti do zahoda, tako bo prihod Sina človekovega." (Mat 24,26.27.)
Zveličar nam je dal znamenja svojega prihoda, a še več kakor to; določil je čas, kdaj se bo zgodilo prvo od teh znamenj: "Precej pa po stiski tistih dni otemni sonce, in mesec/631/ ne da svoje svetlobe, in zvezde bodo padale z neba, in nebeške sile se bodo gibale. In tedaj se prikaže na nebu znamenje Sina človekovega; in tedaj zaplakajo vsi rodovi zemlje in bodo videli Sina človekovega, da prihaja na nebeških oblakih z veliko močjo in slavo. In pošlje svoje angele z močnim glasom trobente, in zbero njegove izvoljence od četverih vetrov, od konca nebes do njih kraja." (Mat 24,29-31.)
Kristus je napovedal, da bo po končanem velikem papeškem preganjanju otemnelo sonce in mesec ne bo dal svetlobe. Nato bodo padale zvezde z neba. Potem pa je povedal: "Od smokve pa se učite prilike: Kadar se že njene veje omlade in poženo listje, veste, da je blizu poletje; tako tudi vi, ko vse to ugledate, vedite, da je On blizu, pri vratih." (Mat 24,32. 33.)
Kristus je dal znamenja svojega prihoda. Pravi, da lahko prepoznamo, kdaj je blizu, celo pred vrati. O njih, ki bodo videli ta znamenja, pravi: "Ne preide ta rod, dokler se vse to ne zgodi." (Mat 24,34.) Ta znamenja so se že zgodila, in zato zanesljivo vemo, da je Gospodov prihod blizu. "Nebo in zemlja preideta," pravi On, "a moje besede nikoli ne preidejo." (Mat 24,35.)
Kristus bo prišel na oblakih in z veliko slavo. Spremljala ga bo množica sijajnih angelov. Prišel bo, da prebudi mrtve in preobrazi žive svete iz slave v slavo. Prišel bo, da bo počastil in vzel k sebi nje, ki so ga ljubili in izpolnjevali njegove zapovedi. Kajti ni pozabil niti nanje niti na svoje obljube. Znova bomo združeni s člani družinske verige. Ko gledamo naše umrle, lahko razmišljamo o jutru, ko bo zadonela Božja trobenta, "in mrtvi vstanejo netrohljivi, in mi se spremenimo". (1 Kor 15,52.) Samo še malo, pa bomo videli Kralja v njegovi krasoti. Ne bo več dolgo, da bo obrisal vse solze z naših oči. Še malo, pa nas bo postavil "pred obličje svoje slave brez madeža v radovanju". (Juda 24.) Ko je govoril o znamenjih svojega prihoda, je dejal: "Ko se pa to začne goditi, ozrite se gor in povzdignite glave, ker se približuje vaša odrešitev." (Luk 21,28.)
Ampak Kristus ni razkril dneva in ure svojega prihoda. Jasno je povedal učencem, da sam ne more napovedati dneva in ure svojega drugega prihoda. Če bi jim bil smel razodeti natančni čas, čemu naj bi jih potem opozarjal, naj ga stalno pričakujejo? So ljudje, ki trdijo, da vedo za dan in uro, ko se bo Gospod prikazal. Zelo vneto napovedujejo/632/ prihodnost. Ampak Gospod jih je posvaril, naj zapustijo tla, na katerih stoje. Natančni čas drugega prihoda Sina človekovega je Božja skrivnost.
Kristus je dalje opisoval stanje na svetu pred njegovim prihodom: "Kajti kakor je bilo v Noetovih dnevih, tako bo o prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v onih dnevih pred potopom žrli in pili, ženili se in možile do tistega dne, ko je stopil Noe v barko, in niso spoznali, dokler ni prišla povodenj in jih vse pobrala; tako bo prihod Sina človekovega." (Mat 24,37-39.) Tukaj Kristus ne govori o tisočletnem kraljestvu na zemlji, v katerem naj bi se vsi pripravili za večnost. Pove nam, da bo o prihodu Sina človekovega prav tako, kakor je bilo v Noetovem času.
Kako pa je bilo v Noetovem času? Bog je torej videl, "da se množi človekova hudobnost na zemlji, in da so vsi naklepi in misli njegovega srca samo hudo ves čas". (1 Mojz 6,5.) Prebivalci predpotopnega sveta so se odvrnili od Jahveja in niso hoteli izvrševati njegove svete volje. Ravnali so se po svojih nesvetih predstavah in popačenih zamislih. Uničeni so bili zaradi svoje hudobnosti; svet pa danes hodi po isti poti. Res se ničesar ne vidi o kakšni tisočletni slavi. Prestopniki Božjih zapovedi napolnjujejo zemljo s hudobnostjo. Njihove stave, konjske dirke, igre na srečo, zabave, razvratno življenje in neukrotljive strasti hitro polnijo svet z nasiljem.
V prerokovanju o razdejanju Jeruzalema je Kristus rekel: "In ker se krivičnost razmnoži, omrzne mnogim ljubezen. Kdor pa pretrpi do konca, ta bo zveličan. In ta evangelij kraljestva se bo oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec." (Mat 24,12-14.) Tudi ta prerokba se bo ponovno uresničila. Naraščajoča krivičnost tistega časa se zrcali v našem rodu. Tako je tudi z uresničenjem napovedi o oznanjevanju evangelija. Pred padcem Jeruzalema je Pavel povedal navdihnjen s Svetim Duhom, da je bil evangelij "oznanjevan vsemu stvarjenju pod nebom". (Kol 1,23.) Tako se mora tudi sedaj pred prihodom Sina človekovega večni evangelij oznaniti "vsakemu narodu in rodu in jeziku in ljudstvu". (Raz 14,6.14.) Bog "je določil dan, ob katerem bo sodil vesoljni svet". (Dej 17,31.) Kristus nam je oznanil, kdaj bo prišel ta čas. Ni rekel, da se bo ves svet spreobrnil, temveč samo, da se bo "ta evangelij kraljestva oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec". (Mat 24,14.) V naši moči je, da z oznanjevanjem evangelija pospešimo Gospodovo vrnitev. Naj ne bi samo čakali, temveč tudi pospeševali prihod Božjega dne. (2 Pet 3,12.)/633/ Če bi bila Kristusova cerkev opravila delo, kakor je naročil Gospod, bi bil svet že zdavnaj opozorjen, in Gospod Jezus bi bil že prišel na svet v moči in veliki slavi.
Potem ko je Kristus podal znamenja svojega prihoda, je rekel: "Tako tudi vi, kadar vidite, da se to godi, vedite, da je blizu Božje kraljestvo. Bedite torej vsak čas in molite." (Luk 21,31.36.) Bog je stalno opominjal ljudi pred prihajajočo sodbo. Ti, ki so verovali njegovemu sporočilu za svoj čas in ravnali po svoji veri v poslušnosti njegovim zapovedim, so ubežali obsodbam, ki so doletele neposlušne in neverne. Noetu je bilo rečeno: "Pojdi ti in vsa tvoja družina v ladjo, zakaj tebe sem videl pravičnega pred seboj v tem rodu." (1 Mojz 7,1.) Noe je ubogal in bil rešen. Lot je dobil sporočilo: "Vstanita in pojdita iz tega kraja, kajti Gospod pokonča mesto." (1 Mojz 19,14.) Lot je zaupal zaščiti nebeških poslancev in bil obvarovan. Tako so bili tudi Kristusovi učenci opozorjeni pred razdejanjem Jeruzalema. Vsi, ki so pazili na znamenja bližajočega se uničenja in zbežali iz mesta, so ušli pokončanju. Tako so bila tudi nam dana svarila o Kristusovem prihodu in uničenju, ki bo prizadelo svet. Kdor bo pazil nanje, bo rešen.
Ker ne vemo natančnega časa njegovega prihoda, nam je bilo naročeno, naj stražimo. "Blagor tistim hlapcem, katere najde gospodar, kadar pride, čujoče." (Luk 12,37.) Tisti, ki pazijo na Gospodov prihod, ne bodo čakali nedelavni. Pričakovanje Kristusovega prihoda jih bo spodbudilo, da se bodo bali Gospoda in njegovih sodb nad prestopki. Prebuditi jih mora, da se zavedajo, kako velik greh je zavračanje dara njegove milosti. Ti, ki čakajo na Gospoda, čistijo svoje duše s poslušnostjo resnici. Svojo budnost povezujejo z marljivim delom. Vedo, da je Gospod pri vratih, zato ne prepuščajo neizkoriščene nobene priložnosti za sodelovanje z božanskimi bitji pri delu za zveličanje bližnjih. To so zvesti in modri oskrbniki, ki dajejo Gospodovi družini "odmerjeno hrano ob svojem času". (Luk 12, 42.) Oznanjajo namreč resnico, ki posebno ustreza sedanjemu času. Kakor so Enoh, Noe, Abraham in Mojzes oznanjali resnico za svoj čas, tako bodo sedaj Kristusovi služabniki podali poseben opomin svojemu rodu.
Kristus pa je opisal še drugo skupino: "Ako pa poreče ta hlapec v svojem srcu: Moj gospodar odlaša svoj prihod, in začne pretepati hlapce in dekle ter jesti in piti in pijančevati; pride gospodar tega hlapca ob dnevu, ko ne pričakuje." (Luk 12,45.46.)/634/
Hudobni hlapec govori v svojem srcu: "Moj gospodar odlaša svoj prihod." (Luk 12,45.) Ne pravi, da Kristus ne bo prišel. Ne posmehuje se misli o njegovem drugem prihodu. Le v svojem srcu in s svojim ravnanjem in besedami razodeva, da Gospod odlaša svoj prihod. S tem drugim jemlje gotovost, da bo Gospod prišel hitro. Njegov vpliv jih zapeljuje k predrznemu in brezskrbnemu odlašanju. Spodbuja njihovo posvetnost in otopelost. V njihov um se vgnezdijo posvetne strasti in pokvarjene misli. Hudobni hlapec je in popiva s pijanci in se zedinjuje s svetom pri iskanju zadovoljstva. Muči svoje tovariše ter toži in obsoja nje, ki so vdani Gospodarju. Druži se s svetom. Druži se z enakimi v prestopkih. To je strašno izenačevanje. S svetom je ujet v past. "Pride gospodar tega hlapca ... ob uri, katere ne ve, in ga preseka in delež mu dá med neverniki." (Luk 12,46.)
"Ako se torej ne zbudiš, pridem kakor tat, in ne boš vedel, ob kateri uri pridem nad tebe." (Raz 3,3.) Kristusov prihod bo presenetil lažne učitelje. Ti so vedno govorili: "Mir in varnost." (1 Tes 5,3.) Kakor duhovniki in učitelji pred razdejanjem Jeruzalema skrbijo za to, da bi cerkev uživala posvetno blaginjo in slavo. Znamenja časa razlagajo samovoljno. Kaj pa pravi beseda Navdihnjenja o takih ljudeh? "Tedaj jih mahoma doleti poguba." (1 Tes 5,3.) Čez vse prebivalce sveta, čez vse, ki so si naredili ta svet za svojo domovino, bo Gospodov dan prišel kakor past. Prišel bo kakor plazeči se tat.
Svet, poln razuzdanosti in brezbožnih zadovoljstev, spi in se ziblje v meseni gotovosti. Ljudje odvračajo Gospodov prihod daleč od sebe. Posmehujejo se opozorilom. Njihova ošabna vzvišenost govori: "Vse je, kakor je bilo od začetka stvaritve. In jutrišnji dan bodi današnjemu podoben in še veliko boljši." (2 Pet 3,4; Iz 56,12.) Še bolj bomo ljubili zabave. Kristus pa pravi: "Glej, pridem kakor tat." (Raz 16,15.) Ravno v času, ko se svet zaničljivo sprašuje: "Kje je obljuba njegovega prihoda?" (2 Pet 3,4.) se uresničujejo znamenja. Ko vzklika: "Mir in varnost," (1 Tes 5,3.) ga bo nenadoma doletelo uničenje. Medtem ko bodo posmehovalci in ti, ki zavračajo resnico, postali predrzni in opravljali vsakdanje posle na različnih področjih brez spoštovanja načel ter bodo raziskovalci iskali globlje spoznanje na vseh področjih, samo ne v Svetem pismu, bo Kristus prišel kakor tat./635/
Celoten svet je na nogah. Znamenja časa so zlovešča. Prihodnji dogodki že mečejo svoje sence. Božji Duh se vse bolj odmika z zemlje. Na vodi in kopnem se vrstijo nesreče za nesrečo: Viharji, potresi, požari, poplave in umori vseh stopenj. Kdo ve, kaj prinaša prihodnost? Kje je varnost? Varnosti ni niti pri ljudeh niti kjer koli na svetu. Ljudje se naglo zbirajo pod zastavo, ki so si jo izbrali. Nemirni čakajo in opazujejo delovanje svojih voditeljev. So pa tudi še drugi ljudje, ki budno čakajo in gledajo na prihod svojega Gospoda in delajo zanj. Neka druga skupina pa se zbira neposredno pod poveljstvom prvega največjega odpadnika. Samo malo jih veruje iz vsega srca, da se moramo izogniti grobu in pridobiti nebesa.
Tako se postopoma približuje stiska. Še sije sonce na nebesnem svodu, še kroži po svoji poti, nebesa še oznanjajo Božjo slavo. Ljudje še vedno jedo in pijejo, sadijo in zidajo, se ženijo in možijo. Še vedno kupujejo in prodajajo. Potegujejo se za najvišje mesto. Željni zabave še vedno polnijo gledališča, dirkališča in igralnice; povsod vlada nemirna naglica in posvetni vrvež. Čas preizkušnje pa se hitro približuje koncu in usoda vsakega posameznika bo za večno odločena. Satan ve, da je njegov čas kratek. Zato si z vsemi močmi in možnostmi prizadeva ljudi varati, zapeljevati, ukleniti in začarati, dokler da bo minil čas milosti in se bodo vrata milosti za vedno zaprla.
Slovesno odmevajo Gospodova opozorila z Oljske gore skozi stoletja do nas danes. "Pazite pa nase, da ne bodo kdaj vaša srca obtežena s požrešnostjo in pijanstvom in skrbmi tega življenja, in vas ne zadene ta dan iznenada. ... Bedite torej vsak čas in molite, da boste mogli ubežati vsemu temu, kar se ima zgoditi, in stati pred Sinom človekovim." (Luk 21,34. 36.)/636/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!