 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
68. V tempeljskem preddverju (angleško)
Temeljno besedilo Jan 12,20-43.
"Bili pa so nekateri Grki med tistimi, ki so prihajali, da bi molili o prazniku. Ti torej pristopijo k Filipu, ki je bil iz Galilejske Betsajde, in ga zaprosijo, rekoč: Gospod, Jezusa bi radi videli. Filip gre in pove to Andreju, in Andrej in Filip povesta Jezusu." (Jan 12,20-22.)
Tedaj je kazalo, kakor da je Kristusovo delo doživelo hud poraz. Res je Kristus iz prepira z duhovniki in farizeji izšel kot zmagovalec, toda očitno je bilo, da ga ti nikoli ne bodo sprejeli za Mesija. Razkol je bil dokončen; učencem se je zdelo stanje brezupno. Kristus pa se je približeval dokončanju svojega dela. Kmalu se bo zgodil velik dogodek, ki ni veljal samo za judovski narod, temveč za ves svet. Ko je Kristus slišal prisrčno prošnjo: "Jezusa bi radi videli," ki je izražala hrepenenje sveta, je njegov obraz zažarel, in je rekel: "Prišla je ura, da bi bil oslavljen Sin človekov." (Jan 12,23.) V prošnji Grkov je videl znamenje izrednega delovanja svoje vzvišene daritve.
Ti možje so prišli z Zahoda, da bi našli Zveličarja ob koncu življenja, kakor so nekoč modri prišli z Vzhoda v začetku njegovega življenja. V času Kristusovega rojstva so bili Judje tako zasedeni s svojimi častihlepnimi načrti, da niso opazili njegovega prihoda. Modri/621/ iz poganske dežele so prišli s svojimi darovi k jaslim, da bi se poklonili Zveličarju. Tako so sedaj prišli Grki kot predstavniki narodov, rodov in ljudstev sveta, da bi videli Jezusa. Enako bo Zveličarjev križ pritegnil ljudi iz vseh dežel in vseh časov. Tako "jih pride mnogo od vzhoda in zahoda, in sedeli bodo z Abrahamom in Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu". (Mat 8,11.)
Grki so slišali za Kristusov zmagoslavni vhod v Jeruzalem. Nekateri so menili in to novico tudi širili, da je pregnal iz templja duhovnike in poglavarje, da bi zasedel Davidov prestol in zavladal Izraelu kot kralj. Grki so hoteli zvedeti resnico o njegovem poslanstvu. "Jezusa bi radi videli," so rekli. Njihova želja se je izpolnila. Ko je Jezus zvedel za njihovo prošnjo, je bil v predelu templja, kamor so lahko vstopili samo Judje; zato je šel h Grkom v zunanje preddverje in se z njimi osebno pogovarjal.
Prišla je ura Kristusovega poveličanja. Stal je v križevi senci in povpraševanje Grkov mu je pokazalo, da bo njegova skorajšnja daritev pripeljala k Bogu mnogo sinov in hčera. Vedel je tudi, da ga bodo ti Grki kmalu videli v stanju, o katerem niso niti sanjali. Kmalu ga bodo videli poleg Baraba, razbojnika in morilca, ki ga bodo raje osvobodili namesto Božjega Sina. Slišali bodo tudi, kako se bo ljudstvo pod vplivom duhovnikov in poglavarjev odločilo. Na vprašanje: "Kaj naj storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?" bodo odgovorili: "Križaj ga!" (Mat 27,22.) Kristus je vedel, da se bo s to daritvijo za grehe sveta njegovo kraljestvo spopolnilo in razširilo po vsem svetu. Deloval bo kot Obnovitelj in njegov Duh bo končno zmagal. Za trenutek je pogledal v prihodnost in slišal glasove z vseh koncev sveta vzklikati: "Glej, Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta." (Jan 1,29.) V teh tujcih je videl jamstvo velike žetve, ko bo podrta ločilna pregraja med Judi in pogani in bodo vsi narodi, jeziki in ljudstva slišali sporočilo zveličanja. V pričakovanju tega uresničenja svojih upov je rekel: "Prišla je ura, da bi bil oslavljen Sin človekov." (Jan 12,23.) Način tega poveličanja pa nikakor ni izginil iz Kristusovih misli. Zbiranje poganov naj bi se zgodilo po njegovi smrti, ki se je približevala. Samo z njegovo smrtjo na križu se svet lahko zveliča. Podobno pšeničnemu zrnu/622/ mora biti Sin človekov položen v zemljo, umreti, biti pokopan in zopet oživeti.
Kristus je govoril o svoji prihodnosti, uporabljajoč prizore iz narave, da bi učenci lahko razumeli. Pravi sad njegovega poslanstva lahko dozori samo po njegovi smrti. Dejal je: "Pšenično zrno, če pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi veliko sadu." (Jan 12,24.) Ko pšenično zrno pade v zemljo in umre, vzklije in obrodi sad. Tako bo tudi Kristusova smrt obrodila sad za Božje kraljestvo. V skladnosti z zakonitostmi rastlinskega kraljestva je življenje sad Kristusove smrti.
Poljedelci imajo to prispodobo stalno pred sabo. Iz leta v leto si ohranjajo zalogo žita s tem, ko navidezno vržejo proč najbolj izbrani del. Nekaj časa mora ostati skrito pod brazdo, kjer ga varuje Gospod. Potem šele požene steblo, nato klas, zatem pa zrnje v klasu. Ta razvoj pa se zgodi le, če je žito zakopano pred pogledom, skrito in tako na videz izgubljeno.
V zemljo zakopano seme obrodi sad, ki pa se potem znova posadi. Tako se žetev pomnožuje. Tako bo tudi Kristusova smrt na golgotskem križu obrodila sad za večno življenje. Ljudem, ki bodo po zaslugi te daritve živeli večno, bo globoko premišljevanje o njej pomenilo slavo.
Pšenično zrno, ki ohrani svoje življenje, ne more obroditi sadu. Ostane sámo. Če bi Kristus hotel, bi se lahko obvaroval smrti; ampak potem bi moral ostati sam in ne bi mogel pripeljati Bogu sinov in hčera. Samo z darovanjem svojega življenja je lahko človeštvu podaril življenje. Samo s tem, da je padel v zemljo in umrl, je lahko postal seme bogate žetve - velike množice, ki je odrešena Bogu iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov.
S to resnico Kristus povezuje nauk o požrtvovalnosti, ki se ga moramo naučiti vsi: "Kdor ljubi svojo dušo, jo izgubi; a kdor sovraži svojo dušo na tem svetu, jo ohrani za večno življenje." (Jan 12,25.) Vsak, ki želi kot Kristusov sodelavec obroditi sad, mora najprej pasti v zemljo in umreti. Življenje se mora vreči v brazdo potreb sveta. Samoljubje in zanimanje zase morata umreti. Zakon žrtvovanja samega sebe je zakon samoohranitve. Kmet si ohranja žito s tem, ko ga meče proč. Tako je tudi v človeškem življenju. Dajati pomeni živeti. Ohranjeno bo tisto življenje, ki se prostovoljno daje v službo Bogu in ljudem. Kdor na tem svetu zaradi/623/ Kristusa žrtvuje svoje življenje, ga bo ohranil za večnost.
Sebično življenje je podobno žitu, ki se poje. Sicer izgine, ampak se ne pomnoži. Človek lahko nenehno zbira zase vse, kar more; lahko zase živi, razmišlja in načrtuje, toda njegovo življenje bo minilo in mu ne bo ničesar prineslo. Zakon služenja sebi je zakon samouničenja.
"Ako mi hoče kdo služiti," je rekel Jezus, "naj gre za menoj; in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik; in če kdo meni služi, njega počasti Oče." (Jan 12,26.) Vsi, ki so z Jezusom nosili križ žrtve, bodo deležni tudi njegove slave. Kristus se je v svojem ponižanju in bolečini veselil, da bodo njegovi učenci poveličani z njim. Oni so sad njegove samopožrtvovalnosti. Razodevanje njegovega značaja in duha v njih je njegova nagrada in bo v večnosti njegovo veselje. To veselje, ki si ga delijo z njim kot sad njihovega dela in žrtve, se vidi v življenju in srcih drugih. So Kristusovi sodelavci in Bog jih bo častil, kakor časti svojega Sina.
Sporočilo o Grkih, ki je napovedalo zbiranje vseh poganov, je Jezusa spomnilo na njegovo celotno poslanstvo. Pred njim se je zvrstilo celotno delo odrešenja od časa, ko je bilo načrtovano v nebesih, do smrti, ki je bila tik pred njim. Kazalo je, kakor da je skrivnosten oblak obdal Božjega Sina. Njegovo mračnost so opazili vsi navzoči. On je sedel globoko zamišljen. Končno je prekinil tišino njegov žalostni glas: "Sedaj je moja duša žalostna, in kaj hočem reči? Oče, reši me iz te ure!" (Jan 12,27.) Kristus je že vnaprej okusil grenki kelih. Njegova človeška narava je vztrepetala pred uro, ko bo zapuščen in ga bo navidezno zapustil tudi sam Bog ter ga bodo vsi gledali kaznovanega, od Boga zavrženega in potrtega. Vztrepetal je tudi pred javnim sramotenjem, pred tem, da bodo gledali nanj kot na najhujšega zločinca, in pred sramotno in nečastno smrtjo. Slutnja o spopadu s silami teme, zavest o strašnem bremenu vseh človeških prestopkov in o Očetovi jezi zaradi greha so storili, da je klonil Jezusov duh ter je njegov obraz postal smrtno bled.
Potem pa se je podredil Očetovi volji in rekel: "Toda prav zato sem prišel v to uro. Oče, oslavi svoje ime!" (Jan 12,27.28.) Samo s Kristusovo smrtjo se bo lahko uničilo Satanovo kraljestvo. Samo tako je lahko človek odrešen, in Bog poveličan. Jezus je privolil v smrtni boj; sprejel je daritev. Veličastvo nebes je privolilo trpeti kot Nosilec grehov. "Oče, oslavi svoje ime," je rekel./624/ Ko je Kristus izgovoril te besede, se je iz oblaka, ki je lebdel nad njim, slišal odgovor: "Oslavil sem ga, in zopet ga oslavim." (Jan 12,28.) Celotno Kristusovo življenje od jasli do trenutka, ko so bile izgovorjene te besede, je poveličevalo Boga, in tudi v prihajajoči preizkušnji bodo njegova božansko-človeška trpljenja poveličala Očetovo ime.
Ko se je slišal glas, je svetlobni žarek prebil oblak in obdal Kristusa, kakor da so se okrog njega ovile roke Neskončne moči podobne ognjenemu zidu. Ljudje so opazovali ta prizor s strahom in osuplostjo. Nihče si ni upal spregovoriti. Molče in z zadržanim dihom so strmeli v Jezusa. Ko je Oče izgovoril to pričevanje, se je oblak dvignil in razpršil na nebu. Tedaj je bilo zopet prekinjeno vidno občestvo med Očetom in Sinom.
"Ljudstvo torej, ki je zraven stalo in je to slišalo, pravi, da je zagrmelo. Drugi pravijo: Angel mu je govoril." (Jan 12,29.) Resnice željni Grki so videli oblak, slišali glas, dojeli njegov pomen in resnično spoznali Kristusa; razodet jim je bil kot poslan Božji poslanec.
Božji glas se je slišal ob krstu v začetku Jezusove službe in znova pri spremenjenju na gori. Zdaj se je slišal tretjič na koncu njegove službe v navzočnosti velike množice ljudi in v posebnih razmerah. Pravkar je izrekel najresnejšo resnico o stanju Judov. Še zadnjič jih je opozoril in jim napovedal usodo. Bog je znova dal pečat na poslanstvo svojega Sina. Priznal je njega, ki ga je Izrael zavrgel. "Ne zaradi mene je prišel ta glas," je rekel Jezus, "ampak zavoljo vas." (Jan 12,30.) To je bil vrhunski dokaz njegovega mesijanstva, Očetovo znamenje, da je Jezus govoril resnico in da je Božji Sin.
"Zdaj je sodba tega sveta," je nadaljeval Kristus, "zdaj bo vojvoda tega sveta vržen ven. In jaz, kadar bom povišan od zemlje, vse potegnem k sebi. To je pa pravil, da naznači, s kakšno smrtjo mu je umreti." (Jan 12,31-33.) Nastopila je kriza sveta. Če bo postal daritev za grehe ljudi, bo svet razsvetljen. Satanova oblast nad ljudmi bo strta. Popačena Božja podoba v človeku bo obnovljena in družina verujočih Božjih otrok bo končno zbrana v nebeški domovini. To bo sad Kristusove smrti. Zveličar je v duhu opazoval prizor zmagoslavja, ki se je postavil pred njim. Videl pa je tudi križ, strašen sramotilni les z vsemi spremljajočimi strahotami, da se blešči v slavi./625/
Ampak delo odrešenja človeškega rodu ni bilo vse, kar je bilo doseženo s križem. Božja ljubezen se je razodela celotnemu vesolju. Knez tega sveta je bil vržen ven. Ovržene so bile Satanove obtožbe proti Bogu, očitki proti nebesom so bili za vedno odpravljeni. Tako angeli kakor tudi ljudje so bili pritegnjeni k Odrešeniku. "Kadar bom povišan od zemlje, vse potegnem k sebi."
Ko je Kristus govoril te besede, je bilo mnogo ljudi zbranih okrog njega. "Ljudstvo mu torej odgovori: Mi smo slišali iz zakona, da Kristus ostane vekomaj, in kako ti praviš, da mora biti povišan Sin človekov? Kdo je ta Sin človekov? Jezus jim torej reče: Še malo časa je luč med vami. Hodite, dokler imate luč, da vas ne objame tema; in kdor po temi hodi, ne ve, kam gre. Dokler imate luč, verujte v luč, da postanete sinovi luči. ... In dasi je toliko čudežev storil vpričo njih, niso verovali vanj." (Jan 12,34-37.)
Nekoč so vprašali Zveličarja: "Kakšno znamenje torej pokažeš, da bi videli in ti verovali?" (Jan 6,30.) Dana so jim bila nešteta znamenja, toda zatisnili so oči in zakrknili srce. Celo sedaj, ko je spregovoril sam Oče, in ko niso mogli več zahtevati nobenega znamenja, niso hoteli verovati.
"Vendar pa so tudi mnogi izmed prvakov verovali vanj, toda zaradi farizejev niso priznavali, da ne bi bili izobčeni iz shodnice." (Jan 12,42.) Bolj so ljubili človeško hvalo kakor pa Božje odobravanje. Da bi se obvarovali očitkov in sramote, so se odpovedali Kristusu in zavrnili ponujeno večno življenje. Koliko jih je v naslednjih stoletjih ravnalo enako! Za vse njih velja Zveličarjevo opozorilo: "Kdor ljubi svojo dušo, jo izgubi. Kdor zaničuje mene in ne sprejema mojih besed, ima svojega sodnika; beseda, ki sem jo govoril, ona ga bo sodila v poslednji dan." (Jan 12,25.48.)
Gorje jim, ki ne poznajo časa svojega obiskovanja! Počasi in z žalostnim srcem je Kristus za vedno zapustil tempeljsko preddverje./626/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!