 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
67. Gorje farizejem (angleško)
Temeljno besedilo Mat 23; Mar 12,41-44; Luk 20,45 do 21,4.
Bil je zadnji dan Kristusovega poučevanja v templju. Pritegnil je pozornost velike množice ljudi, ki je bila zbrana v Jeruzalemu. Ljudje so napolnili preddverje templja in opazovali razpravo, ki se je vodila, ter željno lovili vsako besedo, ki je prišla iz Jezusovih ust. Nikoli poprej se ni videlo kaj takega. Tam je stal mladi Galilejec brez posvetnega sijaja in kraljevskega znamenja. Obdan je bil z duhovniki v njihovih razkošnih oblekah, poglavarji v njihovih uradnih oblačilih in z oznakami, ki so razodevale njihov visok položaj, in s pismarji, ki so imeli v rokah zvitke, na katere so se mnogokrat sklicevali. Pred njimi pa je stal Jezus sproščen s kraljevskim dostojanstvom. Ker je imel nebeško oblast, je odločno opazoval nasprotnike, ki so zavrgli in prezirali njegov nauk in mu stregli po življenju. Mnogokrat so ga napadli, toda njihovi načrti, da bi ga ulovili v past in obsodili, so bili brezuspešni. Odbijal je izziv za izzivom s podajanjem čiste, jasne resnice v nasprotju s temo in zmotami duhovnikov in farizejev. Tem voditeljem je predočil njihovo pravo stanje in kazen, ki jih bo zanesljivo zadela, če bodo vztrajali pri hudobnih dejanjih. Tako so bili torej zvesto opozorjeni. Toda/610/ Kristusu je preostalo še neko delo. Moral je doseči še en cilj.
Ljudstvo se je vse bolj zanimalo za Kristusa in njegovo delo. Bili so očarani nad njegovim naukom, a hkrati tudi zelo zmedeni. Doslej so duhovnike in rabine spoštovali zaradi njihove modrosti in navidezne pobožnosti. Brezpogojno so zaupali njihovi oblasti v vseh verskih zadevah. Toda sedaj so videli, kako poskušajo ti možje ponižati Jezusa, učitelja, čigar znanje in čednosti so po vsakem napadu še bolj zablestele. Opazovali so obraze duhovnikov in starešin in na njih videli poraz in zmedenost. Čudili so se, zakaj poglavarji nočejo verovati v Jezusa, ko so njegovi nauki vendar tako jasni in preprosti. Tako tudi sami niso vedeli, po kateri poti naj gredo. Z nestrpno zaskrbljenostjo so opazovali ravnanje njih, katerih nasvete so vedno upoštevali.
Kristus je s svojimi prilikami hotel opozoriti poglavarje in poučiti za pouk dovzetne ljudi. Zato pa je bilo nujno, da govori še bolj jasno. Ljudstvo je bilo zasužnjeno zaradi spoštovanja izročil in slepe vere v popačeno duhovništvo./611/ Kristus je moral razbiti te okove. Popolnoma je moral razkrinkati značaj duhovnikov, poglavarjev in farizejev.
Rekel je: "Na Mojzesov stol so sedli pismarji in farizeji. Vse torej, kar koli vam reko, izpolnjujte in delajte; po njih delih pa ne delajte, ker govore, pa ne delajo." (Mat 23,2.3.) Pismarji in farizeji so trdili, da jim je dana božanska oblast podobna Mojzesovi. Hvalili so se, da so zavzeli njegov prostor kot razlagalci zapovedi in sodniki ljudstva. Kot taki so od ljudstva zahtevali visoko spoštovanje in poslušnost. Jezus je zapovedal poslušalcem, naj delajo to, kar rabini učijo v skladnosti z zapovedmi, toda naj ne posnemajo njihovega zgleda. Sami namreč ne delajo po svojih naukih.
Učili so veliko tega, kar je bilo v nasprotju s Svetimi spisi. Jezus je rekel: "Vežejo namreč težka in neznosna bremena in jih nakladajo ljudem na pleča, sami jih pa še s svojim prstom nočejo ganiti." (Mat 23,4.) Farizeji so uvedli številne predpise, ki so temeljili na izročilu, in nerazumno omejevali osebno svobodo. Določene dele postave so razlagali tako, da so ljudstvu naložili take dolžnosti, ki so jih sami na skrivaj zanemarjali. Če pa je koristilo njihovim namenom, so trdili, da so jih osvobojeni.
Stalno so si prizadevali javno razkazovati svojo pobožnost. Nič ni bilo presveto za doseganje tega cilja. Bog je o svojih zapovedih rekel Mojzesu: "In priveži si jih za znamenje na roko in naj ti bodo kakor čelno vezilo med očmi." (5 Mojz 6,8.) Te besede imajo globok pomen. Če človek razmišlja o Božji besedi in se ravna po njej, se plemeniti. Njegove roke bodo s pravičnim in usmiljenim ravnanjem dobile pečat načel Božjih zapovedi. Ne bodo omadeževane niti s podkupovanjem niti z ničimer koli drugim, kar je popačeno in pokvarjeno. Namesto tega bodo opravljale dela ljubezni in sočutja. K plemenitemu cilju usmerjene oči bodo gledale jasno in resnično. Izrazna zunanjost in zgovorne oči bodo pričale o neomadeževanem značaju človeka, ki ljubi in spoštuje Božjo besedo. Na Judih Kristusovega časa pa se to sploh ni videlo. Mojzesu dano navodilo so razlagali tako, da naj predpise Svetih spisov dobesedno nosijo na sebi. Zato so jih napisali na pergamentne trakove in vidno privezali na glavo in zapestje. S tem pa Božje zapovedi niso trajneje vplivale na duha in srce. Te pergamente so nosili zgolj kot našitke,/612/ da bi zbujali pozornost. Njega, ki jih je nosil, naj bi obdali s sijem predanosti in povzročili, da bi ga ljudje spoštovali. Jezus je zadal hud udarec takemu nečimrnemu pretvarjanju.
"Vsa svoja dela pa delajo, da jih vidijo ljudje. Razširjajo si namreč molilne listke in delajo velike robove svojim oblačilom; in ljubijo prve prostore pri gostijah in prve stole v shodnicah in pozdrave po ulicah ter da jih ljudje imenujejo: Rabi! Vi pa se ne imenujte Rabi; kajti eden je vaš učitelj, Kristus, vsi vi ste pa bratje. In ne imenujte nikogar na zemlji svojega očeta; kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi se ne imenujte voditeljev, kajti eden je vaš voditelj, Kristus." (Mat 23,5-10.) S temi jasnimi besedami je Zveličar razodel sebično prizadevanje, ki stalno hlasta po položaju in moči, kaže lažno ponižnost, srce pa je v bistvu polno zavisti in pohlepa. Če so bili na primer ljudje povabljeni na gostijo, so goste posadili ustrezno njihovemu položaju. Njim, ki so dobili najbolj časten prostor, so izkazovali največjo pozornost in posebno naklonjenost. Farizeji so si vselej prizadevali zagotoviti takšne časti. Takšno ravnanje pa je Jezus obsodil.
Obsodil je tudi nečimrnost, ki se je razodevala v želji po nazivu rabi ali učitelj. Izjavil je, da takšen naziv ne pripada ljudem, temveč Kristusu. Duhovniki, pismarji in poglavarji, razlagalci in uslužbenci postave so vsi bratje, otroci enega Očeta. Jezus je izrecno poudaril, naj ljudje ne dajejo častnega naziva nikomur, ki kaže, da bi rad vladal nad njihovo vestjo in vero.
Če bi Kristusa danes obdajali ljudje, ki imajo naziv "velečastni" ali "presvetli", mar ne bi ponovil svoje izjave: "Vi pa se ne imenujte Rabi; kajti eden je vaš učitelj, Kristus." Sveto pismo pravi o Bogu: "Sveto in strašno je njegovo ime." (Ps 111,9.) Kateremu človeku pripada takšno izkazovanje časti? Kako malo modrosti in pravičnosti razodevajo ljudje, ki jo zahteva takšen naziv! In koliko teh, ki sprejmejo takšen naziv, napačno predstavljajo Božje ime in značaj! Kako mnogokrat se skrivajo pod bogatimi oblačili visoke in svete službe posvetno častihlepje, nasilje in najbolj nizkotni grehi!
Zveličar je nadaljeval: "A kdor je največji med vami, bodi vam služabnik. Kdor pa se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan." (Mat 23,11.12.) Kristus je večkrat učil, da se prava velikost meri po moralni vrednosti. Po nebeški oceni je velikost značaja življenje za blaginjo naših bližnjih,/613/ dejanja ljubezni in usmiljenja. Kristus, kralj slave, je bil služabnik grešnemu človeku.
"Gorje pa vam, pismarji in farizeji, hinavci," je rekel Jezus, "da zapirate nebeško kraljestvo pred ljudmi; sami namreč ne greste vanj, in kateri hočejo vanj iti, jim ne puščate, da bi šli." (Mat 23,13.) S popačeno razlago Pisma so duhovniki in farizeji zaslepili um njih, ki bi sicer sprejeli spoznanje o Kristusovem kraljestvu in tistem notranjem božanskem življenju, ki je temelj prave pobožnosti.
"Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci, da požirate vdovam hiše, ko na videz opravljate dolge molitve; zategadelj prejmete ostrejšo sodbo." (Mat 23,14.) Farizeji so imeli velik vpliv na ljudstvo in ga izkoriščali v svojo korist. Pridobivali so si zaupanje pobožnih vdov in jih potem prepričevali, da je njihova dolžnost dati svoje imetje v verske namene. Ko so si zagotovili nadzor nad njihovim denarjem, so ga ti prekanjeni sleparji uporabili v svojo korist. Da bi prikrili goljufijo, so izgovarjali dolge javne molitve in razkazovali veliko pobožnost. Kristus je rekel, da jih bo zaradi te hinavščine doletela večja obsodba. Ista graja je namenjena mnogim, ki se tudi v našem času hvalijo s pobožnostjo. Njihova življenja so omadeževana s sebičnostjo in pohlepom, toda vse to pokrivajo s plaščem navidezne čistosti in tako za nekaj časa zavajajo svoje bližnje. Ampak Boga ne morejo prevarati. On pozna vsako namero srca in bo sodil vsakega človeka po njegovih dejanjih.
Kristus je neusmiljeno obsojal zlorabe, pri tem pa pazil, da ne bi zmanjšal obveznosti. Grajal je sebičnost, ki je izsiljevala in zlorabljala darove vdov. Hkrati pa je pohvalil vdovo, ki je prinesla svoj dar v tempeljsko zakladnico. Zloraba darov ne more darovalca oropati Božjega blagoslova.
Jezus je bil v preddverju templja, kjer je bila skrinja za prilaganje darov, in pozorno opazoval ljudi, ki so jih prinašali. Veliko bogatašev je prinašalo velike vsote in jih bahaško metalo v skrinjo. Jezus jih je žalostno opazoval, vendar pa ni rekel ničesar o njihovih velikodušnih darovih. Ko pa je opazoval ubogo vdovo, ki se je boječe bližala in se bala, da bi jo opazili, se je njegov obraz razvedril. Ko so bogati in ošabni hiteli mimo, da bi vrgli svoj dar v skrinjo, je stopila nazaj, kakor da si komaj drzne iti dalje. Vendar pa je želela tudi nekaj dati za delo, ki ga je ljubila, pa če je to še tako neznatno. Pogledala je na dar v svoji roki. Bil je tako neznaten v primerjavi z darovi drugih. Toda to je bilo vse, kar je imela./614/ Izrabila je priložnost, hitro vrgla svoja dva denarca v skrinjo in se obrnila, da bi odšla. Pri tem pa se je srečala z Jezusovim pogledom, ki jo je pozorno opazoval.
Zveličar je poklical učence in jih opozoril na vdovino siromaštvo. Tedaj so prišle do njenih ušes njegove besede pohvale: "Resnično vam pravim, da je ta uboga vdova vrgla več nego vsi, ki mečejo v zakladnico." (Mar 12,43.) Njene oči so se napolnile s solzami veselja, ko je spoznala, da je bila njena daritev sprejeta in cenjena. Mnogi bi ji svetovali, naj svoj dar zadrži za svoje potrebe, saj bi se v rokah dobro rejenih duhovnikov popolnoma izgubil med mnogimi bogatimi darovi, ki so bili prineseni v zakladnico. Toda Jezus je razumel njeno spodbudo. Verovala je, da je Bog določil tempeljsko službo, in je želela narediti največ, kar je mogla, da bi jo podprla. Naredila je, kar je mogla, zato je postalo njeno delo spomenik kot spomin nanjo za vse čase in njeno veselje v večnosti. Njeno srce je šlo z njenim darom. Ta ni bil ocenjen po kovančevi vrednosti, temveč po ljubezni do Boga in po zanimanju za njegovo delo, ki jo je spodbudilo za to dejanje.
Jezus je rekel o siromašni vdovi, da je vrgla več kakor vsi. Bogati so darovali od svojega obilja, a mnogi zato, da bi jih ljudje videli in spoštovali. Njihovi veliki prispevki jih niso prikrajšali za nobeno udobje ali celo razkošje; niso zahtevali nobene žrtve, in se zato po vrednosti niso mogli primerjati z vdovinima denarcema.
Spodbude dajejo značaj našim dejanjem; označijo jih s sramoto ali z višjo moralno vrednostjo. Bog ne všteva med največ vredna velika dejanja, ki jih vidi vsako oko in hvali vsak jezik. Z veseljem opravljene majhne dolžnosti in majhne, nevidne darove, ki se zdijo človeškim očem brezvredni, mnogokrat ocenjuje najviše. Srce vere in ljubezni je Bogu vrednejše od najdragocenejšega daru. Siromašna vdova je dala svoj živež, da bi storila tisto malenkost, kar je naredila. Odpovedala se je hrani, da bi lahko prispevala dva denarca za delo, ki ga je ljubila. To je storila v veri, ker je zaupala, da njen nebeški Oče ne bo spregledal njene velike potrebe. Zveličar je pohvalil njenega nesebičnega duha in otroško vero.
Med siromašnimi jih je mnogo, ki bi se radi Bogu zahvalili za njegovo milost in resnico. Vroče si želijo s premožnimi brati vred enako podpirati Božje delo. Ne sme se jih zavračati. Naj priložijo svoje denarce v nebeško zakladnico. Če so dani iz srca, prežetega z ljubeznijo do Boga, potem bodo te navidezne malenkosti postale posvečeni darovi, neprecenljive daritve, ki so Bogu ugodne in jih blagoslavlja./615/
Ko je Jezus rekel, da je uboga vdova vrgla več kakor vsi, so bile njegove besede resnične ne samo glede spodbude, temveč tudi glede sadov njenega daru. "Dva denarca, kar je en vinar," sta prispevala v Božjo blagajno večjo vsoto kakor vsi prispevki bogatih Judov. Vpliv tega malega daru je bil kakor potok, majhen v začetku, toda širši in globlji, čim dalje je tekel skozi čas. Na tisoče načinov je prispeval k podpiranju siromašnih in širjenju evangelija. Njen zgled samopožrtvovalnosti je deloval na tisoče src v vsaki deželi in vseh obdobjih. Vplival je na bogate in siromašne, pa so tako njihovi darovi povečali vrednost njenega daru. Božji blagoslov nad vdovinima denarcema je naredil mali dar za vir velikih sadov. Tako je tudi z vsakim podarjenim darom in z vsakim delom, narejenim z iskreno željo za Božjo slavo. Povezan je s cilji Vsemogočnega. Teh sadov za dobro pa ne more ovrednotiti noben človek.
Zveličar je dalje javno obtoževal pismarje in farizeje: "Gorje vam, slepi vodniki, ki pravite: Če kdo priseže pri templju, ni nič; če pa priseže kdo pri templjevem zlatu, je zavezan. Bebci in slepci! Kaj pa je več, zlato ali tempelj, ki posvečuje zlato? In: Če priseže kdo pri oltarju, ni nič; če pa priseže kdo pri daru, ki je na njem, je zavezan. Slepci! Kaj pa je več, dar ali oltar, ki posvečuje dar?" (Mat 23,16-19.) Duhovniki so razlagali Božje zahteve po svojih napačnih in omejenih merilih. Zamišljali so si, da pravilno razlikujejo velikost krivde različnih grehov. Lahkotno so zamižali pred nekaterimi grehi, druge z manjšimi posledicami pa so imeli za neodpustljive. Za denarni nadomestek so ljudi odvezali priseg. Za ustrezno višjo vsoto denarja pa so bili včasih pripravljeni spregledati celo večje hudodelstvo. Hkrati pa so isti duhovniki in poglavarji v drugih primerih izrekali velike kazni za nepomembne prestopke.
"Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci, da dajete desetino od mete in kopra in kumine, opuščate pa, kar je važnejše v postavi: sodbo, usmiljenje in vero. To pa je treba delati, a onega ne opuščati." (Mat 23,23.) Kristus je v teh besedah spet obsodil zlorabo svetih obveznosti. Ni zavrgel same obveznosti. Sistem desetine je vzpostavil Bog in je bil spoštovan že od najzgodnejših časov. Abraham, oče vernih, je dajal desetino od vsega, kar je imel. Tudi judovski poglavarji so priznavali obveznost dajanja desetine, in to je bilo prav, ampak ljudstvu niso dovolili opravljati/616/ svoje dolžnosti po svojem prepričanju. Za vsak posamezni primer so samovoljno postavljali pravila. Zahteve so postale tako zapletene, da jih ljudstvo ni moglo izpolniti. Nikomur ni bilo jasno, kdaj je opravil svoje obveznosti. Sistem, ki ga je dal Bog, je bil pravičen in razumen, duhovniki in rabini pa so ga naredili za utrudljivo breme.
Vse, kar Bog zapove, ima svoj smisel. Kristus je imel dajanje desetine za dolžnost, toda opozoril je, da ta nikakor ne more opravičiti zanemarjanja drugih obveznosti. Farizeji so bili zelo natančni pri dajanju desetine od vrtnih rastlin, kakršne so meta, kumina in koper. To jih je stalo malo, a jim je vendar zagotovilo ugled zaradi natančnosti in svetosti. Hkrati pa so tlačili ljudstvo z nekoristnimi omejitvami in s tem uničili spoštovanje svetih uredb, ki jih je določil Bog. Misli ljudi so zaposlovali z nepomembnimi razlikami in s tem odvračali njihovo pozornost s temeljnih resnic. To, kar je bilo pomembnejše v zakonu - pravica, usmiljenje in vera - je bilo zanemarjeno. Zato je Kristus upravičeno rekel, da je to treba delati, a onega ne opuščati.
Rabini so na podoben način popačili tudi druge uredbe. V določilih, ki so bila dana po Mojzesu, je bilo prepovedano jesti vse nečisto. Prepovedano je bilo uživati svinjino in meso še nekaterih drugih živali, ker onesnažuje kri in skrajšuje življenje. Ampak farizeji se niso zadovoljili z omejitvami, kakršne je dal Bog. Neupravičeno so pretiravali. Med drugim so od ljudstva zahtevali, da pred uporabo precedi vso vodo, da ne bi v njej ostala niti najmanjša žuželka, ki utegne spadati k nečistim živalim. Jezus je primerjal dlakocepske zahteve farizejev z velikostjo njihovih pravih grehov in jim rekel: "Slepi vodniki, ki precejate komarje, velbloda pa požirate." (Mat 23,24.)
"Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci, da ste podobni pobeljenim grobovom, ki se odzunaj zde lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vse nesnage." (Mat 23,27.) Kakor je pobeljen in lepo okrašen grob skrival v sebi razpadajoče ostanke, tako je tudi zunanja svetost duhovnikov in poglavarjev skrivala njihovo krivičnost.
Jezus je nadaljeval: "Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci, da zidate prerokom grobove in lepšate pravičnim nagrobne spomenike, in pravite: Da smo živeli v dnevih svojih očetov, ne bi bili z njimi deležni krvi prerokov. Tako pričate sami zoper sebe, da ste sinovi teh,/617/ ki so morili preroke." (Mat 23,29-31.) Da bi Judje pokazali svoje spoštovanje umrlim prerokom, so zelo marljivo okraševali njihove grobove, niso pa upoštevali niti njihovih naukov niti opominov.
V Kristusovem času so ljudje praznoverno spoštovali počivališča mrtvih in zapravljali velike vsote denarja za njihovo okraševanje. V Božjih očeh je bilo to malikovalstvo. Z neprimernim spoštovanjem mrtvih so ljudje razodevali, da ne ljubijo Boga nad vsem in svojih bližnjih kakor samega sebe. Enako malikovanje se tudi danes goji v še večjem obsegu. Mnogi zanemarjajo vdove in sirote, bolne in siromašne, da bi lahko postavili drage spomenike mrtvim. Čas, denar in delo se nevarčno zapravlja za te namene, medtem ko ostanejo neizpolnjene dolžnosti do živih - dolžnosti, ki jih je Kristus jasno ukazal.
Farizeji so gradili grobove prerokom in okraševali njihove grobnice ter govorili drug drugemu: Če bi bili živeli v času svojih očetov, se ne bi z njimi združili v prelivanju krvi Božjih služabnikov. Hkrati pa so načrtovali usmrtitev njegovega Sina. To naj bi bil za nas nauk. Odpreti nam mora oči, da bi spoznali Satanovo silo, ki zavaja um in ga obrača od luči resnice. Mnogi hodijo po farizejski poti. Spoštujejo ljudi, ki so umrli zaradi svoje vere. Čudijo se slepoti Judov, ki so zavrgli Kristusa. Pravijo: Ko bi bili živeli v njegovem času, bi z veseljem sprejeli njegove nauke. Nikoli ne bi sodelovali v krivdi njih, ki so zavrgli Zveličarja. Ko pa poslušnost Bogu zahteva samoodpoved in ponižnost, prav ti ljudje zatajijo svoje prepričanje in zavračajo poslušnost. S tem pa razodevajo enakega duha kakor nekoč farizeji, ki jih je obsodil Kristus.
Kako malo so Judje dojeli strašno odgovornost, ki so jo vzeli nase z zavračanjem Kristusa. Od časa, ko je bila prelita prva nedolžna kri, ko je pravični Abel padel po Kajnovi roki, se ponavlja enaka zgodovina z naraščajočo krivdo. V vseh časih so preroki dvigali svoj glas proti grehom kraljev, poglavarjev in ljudstva, govoreč to, kar jim je zapovedal Bog, in poslušali njegovo voljo kljub nevarnosti za svoje življenje. Iz roda v rod se je kopičila strašna kazen zanje, ki so zavrgli luč in resnico. To so si sedaj Kristusovi sovražniki priklicali nase. Greh duhovnikov in poglavarjev je bil večji od greha katerega koli prejšnjega rodu. Ker so zavrgli Zveličarja, so postali krivi/618/ za kri vseh umorjenih pravičnih od Abela do Kristusa. Kmalu se bo prelila čaša njihove krivičnosti. Kmalu se bo izlila na njihove glave kot maščevanje pravice.
Jezus jih je na to opozoril: "Da pride na vas vsa pravična kri, ki se je prelila na zemlji, od krvi pravičnega Abela do krvi Zaharija, Barahijevega sina, ki ste ga umorili med svetiščem in oltarjem. Resnično vam pravim: Vse to pride na ta rod." (Mat 23,35.36.)
Pismarji in farizeji, ki so Jezusa poslušali, so vedeli, da govori resnico. Vedeli so, kako je bil umorjen prerok Zaharija. Ko so še bile v njegovih ustih besede Božjega opomina, je odpadlega kralja zgrabila satanska jeza, in na njegov ukaz so preroka umorili. Njegova kri je na kamnih tempeljskega preddverja zapustila neizbrisne sledove, da so pričali proti odpadlemu Izraelu. Vse dokler bo tempelj stal, bodo sledovi krvi tega pravičnika vpili k Bogu po maščevanju. Ko je Jezus opozoril na posledice teh grozljivih grehov, je množico prežela groza.
Jezus pa je še napovedal, da bo zakrknjenost Judov in njihova nestrpnost do Božjih služabnikov ostala še naprej nespremenjena: "Zato, glejte, pošiljam jaz k vam preroke in modrece in pismouke; in nekatere izmed njih pomorite in na križ razpnete, a nekatere boste bičali v svojih shodnicah in preganjali od mesta do mesta." (Mat 23,34.) Preroki in modri možje, ki so bili polni vere in Svetega Duha - Štefan, Jakob in mnogi drugi - bodo obsojeni in umorjeni. S k nebu povzdignjeno roko in obdan z božansko svetlobo je Kristus govoril kot sodnik vsem, ki so stali pred njim. Njegov glas, ki je tolikokrat nežno vabil, je bilo sedaj slišati, da je karal in obsojal. Poslušalci so vztrepetali. Vtis njegovih besed in njegovega pogleda nikoli ni zbledel iz njihovega spomina.
Kristusovo ogorčenje je bilo usmerjeno proti hinavščini, surovim grehom, s katerimi so ljudje uničevali svoje duše, varali ljudstvo in onečaščali Boga. V zelo zmotnem razsojanju duhovnikov in poglavarjev je prepoznal delovanje Satanovih sil. Ostro in raziskujoče je bičal greh; pri tem pa ni izgovoril niti besede maščevanja. Prežet je bil s sveto jezo proti knezu teme, toda ni pokazal nobenega razdražljivega razpoloženja. Tako bo tudi kristjan, ki živi v skladnosti z Bogom in ga odlikujeta dragoceni lastnosti ljubezen in usmiljenje, čutil do greha/619/ upravičeno ogorčenje, toda ne bo se pustil razdražiti, da bi zmerjal te, ki ga zmerjajo. V Kristusu bo ohranil mir in oblast nad seboj celo tedaj, če pride skupaj s takimi ljudmi, ki jih moč od spodaj spodbuja, da zagovarjajo laž.
Z obraza Božjega Sina je odsevalo božansko sočutje, ko je s počasnim pogledom zajel tempelj in poslušalce. Z glasom, ki so ga skoraj zadušile globoke bolečine in grenke solze, je vzkliknil: "Jeruzalem, Jeruzalem, ki ubijaš preroke in kamnaš tiste, ki so poslani k tebi! Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta, pa niste hoteli!" (Mat 23,37.) To je bil boj ločitve. Iz Kristusove žalostinke se je izlivalo sámo Božje srce. Je skrivnostno slovo potrpežljive Božje ljubezni.
Farizeji in saduceji so bili utišani. Jezus je poklical učence in zapustil tempelj. Ni odšel kot premaganec, katerega so sovražniki prisilili k temu, temveč kot ta, čigar delo je opravljeno. Iz tega boja je izšel kot zmagovalec.
Dragulje resnice, ki jih je Kristus izgovoril tistega dogodkov polnega dne, so mnogi zvesto ohranili v srcu. Iz njih so se porajale nove misli, prebudile nove želje in začela se je nova zgodovina. Po Kristusovem križanju in vstajenju so ti ljudje odločno nastopili in opravili božansko naročilo z modrostjo in gorečnostjo, ki je ustrezala velikosti dela. Oznanjali so sporočilo, ki je govorilo človeškim srcem in odstranjalo vraževerja, ki so dolgo zavirala na tisoče ljudi. Pred njihovim pričevanjem so človeški nauki in modrovanja postale prazne zgodbe. Zveličarjeve besede, ki jih je govoril ranjeni in pretreseni množici v jeruzalemskem templju, so obrodile mogočne sadove.
Toda Izrael kot narod se je ločil od Boga. Naravne oljkove veje so bile odlomljene. Ko je Jezus s pogledom še zadnjič zajel notranjost templja, je žalosten rekel: "Glej, vaša hiša se vam ostavlja pusta. Kajti pravim vam: Ne boste me videli odslej, dokler ne rečete: Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu." (Mat 23,38.39.) Doslej je tempelj imenoval za hišo svojega Očeta, sedaj pa, ko bo kot Božji Sin zapustil te zidove, se bo Božja navzočnost za vedno umaknila iz templja, ki je bil zgrajen njemu na slavo. Odslej njegovi obredi ne bodo imeli več nobenega pomena, njegova bogoslužja pa bodo zgolj roganje./620/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!