Vsebina

Nazaj

Naprej

Hrepenenje vekov (Ellen G. White)

66. Spopad (angleško)

Temeljno besedilo Mat 22,15-46; Mar 12,13-40; Luk 20,20-47.

Duhovniki in poglavarji so molče poslušali jasne Kristusove graje. Niso mogli ovreči njegovih obtožb. Postali so samo odločnejši, da ga ulovijo v past, zato so poslali k njemu vohune, "ki naj bi se hlinili pravične, da bi ga ujeli v besedi in ga potem izročili gosposki in poglavarjevi oblasti". (Luk 20,20.) Niso poslali starih farizejev, ki jih je Jezus večkrat srečeval, temveč mlade, ki so bili zelo vneti in zagrizeni in jih, kakor so menili, Kristus ni poznal. Spremljali so jih Herodovi možje, ki naj bi slišali Kristusove besede, da bi lahko na sojenju pričali zoper njega. Farizeji in herodovci so bili sicer hudi sovražniki, zdaj pa so se zedinili v sovraštvu do Kristusa.

Farizeji so se stalno jezili na Rimljane zaradi izsiljevanja davkov. Menili so, da je plačevanje davkov v nasprotju z Božjim zakonom. Sedaj so videli priložnost, da Jezusu nastavijo past. Vohuni so prišli k njemu z navidezno iskrenostjo, kakor da bi želeli vedeti, kaj je njihova dolžnost, in ga vprašali: "Učitelj, vemo, da prav govoriš in učiš ter ne gledaš ljudem na lice, marveč v resnici učiš Božjo pot. Je li prav, da dajemo cesarju davek, ali ne?" (Luk 20,21.22.)/601/

Besede "vemo, da prav govoriš in učiš", bi bile čudovito priznanje, če bi bili iskreni. Njihovo pričevanje pa je bilo vendar resnično, čeprav so bile izgovorjene zaradi zavajanja. Farizeji so vedeli, da Kristus pravilno govori in uči, zato bodo nekoč sojeni po lastnem pričevanju.

Možje, ki so Jezusu zastavili vprašanje, so menili, da so dovolj prikrili svoj namen, toda On je bral njihova srca kakor odprto knjigo in razodel njihovo hinavščino. "Kaj me izkušate?" je rekel in jim s tem dal znamenje, po katerem niso spraševali, namreč, da je spoznal njihove skrivne namere. Še bolj zmedeni pa so bili, ko je dodal: "Pokažite mi denar." (Luk 20,23. 24.) Prinesli so mu ga, On pa jih je vprašal: "Čigava je ta podoba in napis? Oni mu pa reko: Cesarjeva." Pokazujoč na napis na denarju, jim je rekel: "Dajte cesarju, kar je cesarjevo, in Bogu, kar je Božje." (Mar 12,16.17.)

Ovaduhi so upali, da bo Jezus tako ali drugače naravnost odgovoril na njihovo vprašanje. Če bi bil rekel, da je protizakonito dajati cesarju davek, bi ga tožili rimskim oblastem, in ti bi ga zaprli kot upornika. Če pa bi bil rekel, da je dovoljeno plačevati davek, bi ga obtožili pred ljudstvom kot nasprotnika Božjega zakona. Sedaj so se počutili onemogočeni in poraženi. Njihovi načrti so bili prekrižani. Po tako prepričljivem odgovoru na njihovo vprašanje so ostali brez besed.

Kristusov odgovor ni bilo izmikanje, temveč iskren odgovor na njihovo vprašanje. Držeč v roki rimski kovanec s cesarjevim imenom in podobo, je pojasnil, da naj, ker živijo pod zaščito rimske moči, plačujejo tudi zahtevane dajatve, vse dokler to ni navzkriž z višjo obveznostjo. Toda medtem ko se kot miroljubni državljani pokoravajo državnim zakonom, se morajo ves čas najprej pokoravati Bogu.

Zveličarjeve besede: "Dajte ... Bogu, kar je Božje," so bile ostra graja zvijačnim Judom. Če bi bili vestno izpolnjevali svoje obveznosti do Boga, bi ne bili postali siromašen narod, podrejen tuji oblasti. Potem nad Jeruzalemom ne bi vihrala rimska zastava, rimska straža ne bi stala pri mestnih vratih in noben rimski namestnik ne bi vladal znotraj njegovega obzidja. Judovski narod je plačeval kazen za svoj odpad od Boga.

Ko so farizeji slišali Kristusov odgovor, "se začudijo, ter ga puste in odidejo". (Mat 22,22.) Grajal je njihovo hinavščino in domišljavost/602/ ter hkrati objavil veliko načelo - načelo, ki jasno določa meje med človekovo dolžnostjo do pozemskih oblasti in njegovo dolžnostjo do Boga. S tem je bilo za mnoge rešeno sporno vprašanje. Odslej so se vedno ravnali po pravem načelu. Čeprav so mnogi odšli nezadovoljni, so uvideli, da je bilo jasno podano načelo, ki je ležalo v osnovi tega vprašanja, in občudovali Kristusovo daljnosežno bistroumnost.

Brž ko so bili utišani farizeji, so se pojavili saduceji z zvijačnimi vprašanji. Ti stranki sta si ogorčeno nasprotovali. Farizeji so bili strogo vdani izročilu. Vestno so izpolnjevali zunanje obrede, vneto opravljali obredno čiščenje, se postili in opravljali dolge molitve. Tudi pri dajanju miloščine so se izkazovali. Kristus pa je izjavil, da so človeške nauke postavili na prostor Božjih zapovedi. Kot skupina so bili pobožnjakarji in hinavci, vendar pa so med njimi bili resnično pobožni ljudje, ki so sprejeli Kristusov nauk in postali njegovi učenci. Saduceji so zavrgli izročila farizejev. Trdili so, da verujejo v večji del Svetega pisma in ga jemljejo za pravilo svojega ravnanja, v resnici pa so bili dvomljivci in materialisti.

Saduceji so zanikali obstoj angelov, vstajenje mrtvih in nauk o prihodnjem življenju z nagrado in kaznijo. V vseh teh točkah so se razhajali s farizeji. Vstajenje je bila posebna točka prepirov med strankama. Farizeji so trdno verovali v vstajenje, toda v razpravah/603/ o prihodnjem stanju so njihovi pogledi postajali nejasni. Smrt je bila zanje nerazložljiva skrivnost. Ker se niso mogli upreti dokazom saducejev, so bili stalno razdraženi. Razprave med strankama so se navadno sprevrgle v hude prepire, ki so še bolj poglobili prepad med njima.

Številčno so bili saduceji veliko šibkejši od svojih nasprotnikov, zato med preprostimi ljudmi niso imeli močne opore. Mnogi pa so bili bogati in so imeli vpliv, ki je povezan z bogastvom. Večina duhovnikov je pripadala njim in tudi veliki duhovniki so bili navadno izvoljeni iz njihovih vrst. Vendar pa se je to zgodilo z izrecnim pogojem, da svojih dvomljivih stališč ne zastopajo v javnosti. Zaradi številnosti in priljubljenosti farizejev so se morali saduceji, dokler so opravljali duhovniško službo, vsaj navidezno prilagoditi nauku farizejev. Vendar pa so že samo zaradi dejstva, da so bili lahko izbrani za takšno službo, njihove zmote imele večji vpliv.

Saduceji so zavračali Jezusov nauk, saj ga je vendar spodbujal duh, za katerega niso hoteli priznati, da se tako kaže. Njegov nauk o Bogu in prihodnjem življenju je nasprotoval njihovim teorijam. Verovali so, da je Bog edino bitje, ki prekaša človeka, in dokazovali, da bi nad vsem vladajoča previdnost in božansko predznanje človeku vzela svobodno voljo in ga ponižala na stopnjo sužnja. Verovali so, da je Bog sicer človeka ustvaril, potem pa ga je prepustil samemu sebi tako, da bo neodvisen od katerega koli višjega vpliva. Trdili so, da je človek svoboden, da lahko sam upravlja svoje življenje in oblikuje dogodke v svetu ter je njegova usoda v njegovih rokah. Zanikali so, da Božji Duh deluje po človeških naporih ali naravnih sredstvih. Vendar pa so bili prepričani, da se lahko človek s svojimi naravnimi močmi oplemeniti in razsvetli ter se življenje lahko očisti s strogimi in ostrimi zahtevami.

Njihova predstava o Bogu je izoblikovala njihov značaj. Ker se po njihovem mnenju Bog ni zanimal za človeka, tudi oni niso skrbeli drug za drugega; med njimi je bilo malo edinosti. Ker so zanikali vpliv Svetega Duha na človekovo delovanje, jim je v življenju manjkala tudi njegova moč. Z drugimi Judi vred so se hvalili z rojstno pravico kot Abrahamovi otroci in s strogim izpolnjevanjem zahtev zapovedi; glede pravega duha zapovedi, Abrahamove vere in dobrote pa so bili nebogljeni. Njihova naravna naklonjenost je bila usmerjena samo na ozek krog. Menili so, da si lahko vsi ljudje zagotovijo/604/ življenjske udobnosti in blagoslove, zato njihovega srca niso ganile potrebe in trpljenje drugih. Živeli so samo zase.

Kristus je z besedami in dejanji pričal o božanski moči, ki prinaša nadnaravne sadove, o prihodnjem življenju po sedanjem, o Bogu kot Očetu vseh ljudi, ki vedno skrbno spremlja vse njihove potrebe. Delovanje božanske moči je razodel v dobroti in sočutju in s tem grajal saducejsko sebičnost. Učil je, da Bog po Svetem Duhu deluje na človekovo srce za njegovo sedanjo in večno blaginjo. Opozarjal je, kako napačno se je opirati na človeško moč, ko gre za spremembo značaja, kar se lahko uresniči samo z Božjim Duhom.

Saduceji so se trdno odločili spraviti Jezusov nauk na slab glas. Med iskanjem priložnosti za boj z Jezusom so bili prepričani, da ga bodo spravili ob ugled, četudi s tem ne bodo mogli zagotoviti obsodbe. Zato so si za vprašanje izbrali predmet o vstajenju mrtvih. Če se bo z njimi strinjal, bo s tem še bolj užalil farizeje. Če pa bi bil drugačnega mnenja od njih, potem bodo osmešili njegov nauk.

Saduceji so sklepali, če je telo sestavljeno iz istih delov v svojem nesmrtnem kakor v smrtnem stanju, bo moralo po vstajenju od mrtvih imeti meso in kri ter bo v večnosti nadaljevalo na zemlji prekinjeno življenje. Sklepali so, da bo v tem primeru še naprej obstajalo pozemsko sorodstvo; mož in žena se bosta zedinila, izvrševale se bodo poroke in vse bo tako kakor pred smrtjo. Napake in strasti se bodo potemtakem nadaljevale v prihodnjem življenju.

Jezus je z odgovorom na njihovo vprašanje odgrnil pajčolan s prihodnjega življenja. Rekel je: "Ob vstajenju namreč se ne ženijo in ne može, temveč so kakor Božji angeli v nebesih." (Mat 22,30.) S tem je pokazal, da je bilo verovanje saducejev nepravilno. Njihove domneve so bile lažne. Dodal je še: "Motite se, ker ne poznate ne pisma ne Božje moči." (Mat 22,29.) Ni jih kakor farizeje obtoževal zaradi hinavščine, temveč zaradi zmotnega verovanja.

Saduceji so si laskali, da se od vseh ljudi najstrožje ravnajo po Svetih spisih. Jezus pa jim je pokazal, da niso dojeli njegovega pravega pomena. Šele z razsvetljenjem Svetega Duha srce doseže pravo spoznanje. Izjavil je, da njihovo pomanjkljivo poznanje Svetih spisov in Božje moči povzročata njihovo/605/ versko zmedo in duhovni mrak. Poskušali so Božje skrivnosti stlačiti v okvire svojega omejenega razsojanja. Kristus jih je povabil, naj se odprejo svetim resnicam, ki bodo razširile in okrepile njihovo razumevanje. Tisoči postajajo neverni zato, ker njihov omejeni razum ne more dojeti Božjih skrivnosti. Ne morejo pojasniti čudovitega razmaha božanske moči v njegovi previdnosti. Zato odklanjajo dokaze take moči in jih pripisujejo naravnim silam, ki pa jih še manj razumejo. Edini ključ skrivnosti, ki nas obdajajo, je priznavanje Božje navzočnosti in moči v njih. Ljudje morajo priznati Boga kot stvarnika vesolja, ki vse nadzoruje in uresničuje. Potrebujejo obširnejše spoznanje o njegovem značaju in skrivnosti njegovih orodij.

Kristus je pojasnil poslušalcem, da Sveti spisi, za katere trdijo, da verujejo vanje, zanje potem ne bi bili koristni, če ne bi bilo vstajenja mrtvih. Rekel je: "Za vstajenje mrtvih pa, ali niste brali, kar vam je rekel Bog, govoreč: Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov? On ni Bog mrtvih, ampak živih." (Mat 22,31.32.) Bog reči, ki jih ni, računa, kakor da so. Že na začetku vidi konec in opazuje izid svojega dela, kakor da je že opravljeno. Dragoceni mrtvi od Adama pa vse do zadnjega svetega človeka, ki bo umrl, bodo slišali glas Božjega Sina in prišli iz grobov v nesmrtno življenje. Bog bo njihov Bog, oni pa bodo njegovo ljudstvo. Med Bogom in obujenimi svetimi bodo obstajale tesne in nežne vezi. To pričakovano stanje je že opazoval pred seboj, kakor da bi že obstajalo. Mrtvi so za Boga že živi.

Kristusove besede so saduceje utišale. Niso mu mogli odgovoriti. Ni rekel ničesar takega, kar bi jim dalo povod za obsodbo. Njegovi nasprotniki niso dobili ničesar drugega kakor zaničevanje ljudstva.

Farizeji pa niso izgubili upanja, da ga bodo napeljali izreči kaj takega, kar bi lahko izkoristili proti njemu. Pregovorili so učenega pismarja, naj vpraša Jezusa, kateri od desetih predpisov postave je najpomembnejši.

Farizeji so imeli prve štiri zapovedi, ki kažejo na človekovo dolžnost do Stvarnika, za veliko pomembnejše od preostalih šestih, ki urejajo človekov odnos do bližnjega. Zaradi tega/606/ jim je manjkala praktična pobožnost. Jezus pa je ljudstvu pokazal, kaj jim primanjkuje, in jih opozoril na nujnost dobrih del ter jim pojasnil, da se drevo spozna po sadovih. Zato so ga obdolžili, da zadnjih šest zapovedi povzdiguje nad prve štiri.

Učitelj postave je pristopil k Jezusu z neposrednim vprašanjem: "Učitelj, katera zapoved je v postavi največja?" (Mat 22,36.) Kristus je odgovoril naravnost in prepričljivo: "Prva je: Sliši, Izrael! Gospod, naš Bog, je edini Gospod. In ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje pameti in iz vse svoje moči." (Mar 12,29.30.) Druga je enaka prvi, je rekel Kristus, ker izhaja iz nje: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večje od teh ni druge zapovedi. Ob teh dveh zapovedih visi vsa postava in preroki." (Mar 12,31; Mat 22,40.)

Prve štiri zapovedi so zajete v eno veliko uredbo: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca." Zadnjih šest pa je zajetih v drugo: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." Obe zapovedi sta izraz načela ljubezni. Prve ni mogoče izpolnjevati, drugo pa kršiti, niti ni mogoče druge upoštevati, a prvo prestopati. Če pripravimo Bogu njemu pripadajoči prostor v srcu, bo tudi bližnji dobil svojega. Namreč ljubili ga bomo tako kakor samega sebe. Samo če ljubimo Boga nad vse, bomo lahko tudi bližnjega ljubili nepristransko.

Ker so vse zapovedi zajete v ljubezni do Boga in človeka, to pomeni, da nobenega predpisa ni mogoče prestopiti brez kršitve tega načela. Tako je Kristus učil svoje poslušalce, da Božje zapovedi niso sestavljene iz mnogih ločenih predpisov, od katerih so nekateri pomembnejši od drugih, in bi jih zato smeli nekaznovano prezreti. Naš Gospod predstavlja prve štiri zapovedi in zadnjih šest kot božansko celoto in uči, da se ljubezen do Boga dokazuje samo s poslušnostjo vsem njegovim zapovedim.

Pismar, ki je Jezusu zastavil vprašanje, je dobro poznal zapovedi, in zato je osupnil nad njegovimi besedami. Od njega ni pričakoval tako globokega in temeljitega poznanja Svetih spisov. Sedaj si je pridobil boljše razumevanje načel, ki so temelj svetih predpisov. Pred zbranimi duhovniki in poglavarji je pošteno priznal, da je Kristus prav razložil zapovedi, rekoč:

"Dobro, učitelj; po resnici si povedal, da je Bog eden, in da ni drugega razen njega; in ljubiti ga iz vsega srca/607/ in iz vse pameti in iz vse moči, in bližnjega ljubiti kakor samega sebe: to je več od vseh žgalnih žrtev in daritev." (Mar 12,32.33.)

Modrost Kristusovega odgovora je prepričala učitelja postave. Vedel je, da judovska vera vsebuje več zunanjih obredov kakor notranje pobožnosti. Nekoliko je čutil brezvrednost samih obrednih daritev in prelivanja krvi za odkupitev greha, ki se je opravilo brez vere. Ljubezen in poslušnost do Boga ter nesebičen odnos do sočloveka so se mu zdeli vrednejši od vseh obredov. Pripravljenost tega človeka, da prizna pravilnost Kristusovega razsojanja, in njegov odločen ter hiter odgovor pred ljudstvom sta razodela povsem drugačnega duha od duhovnikov in poglavarjev. Jezusovo sočutno srce se je odprlo temu poštenemu učitelju postave, ki se je upal spopasti z neodobravanjem duhovnikov in grožnjami poglavarjev ter izraziti svoje srčno prepričanje: "In Jezus, videč, da je pametno odgovoril, mu reče: Nisi daleč od Božjega kraljestva." (Mar 12,34.)

Pismar je bil blizu Božjega kraljestva zato, ker je priznal, da so Bogu prijetnejša pravična dela kakor pa žgalne daritve in drugi darovi. Toda še ni mogel dojeti Kristusovega božanskega značaja in po veri vanj dobiti moč za opravljanje pravičnih del. Obredne službe so ostale brezvredne, če niso bile po živi veri povezane s Kristusom. Celo moralni zakon izgubi svoj namen, če se ne dojame v zvezi z Zveličarjem. Kristus je večkrat pokazal, da imajo zapovedi njegovega Očeta globlji pomen kakor pa zgolj ukazi oblasti. V zapovedih je ubesedeno isto načelo, kakor je razodeto v evangeliju. Zapovedi kažejo človeku na njegove dolžnosti in mu razodevajo njegovo krivdo. Kristusa mora prositi za odpuščanje in moč, da bi lahko delal to, kar zahtevajo zapovedi.

Farizeji so stali čisto blizu Jezusa, ko je odgovoril na vprašanje učitelja postave. Sedaj se je obrnil nanje z vprašanjem: "Kaj se vam zdi o Kristusu? Čigav sin je?" (Mat 22,42.) To vprašanje naj bi preizkusilo njihovo vero v Mesija; pokazalo naj bi, ali ga imajo samo za človeka ali za Božjega Sina. Na to vprašanje je odgovoril celoten zbor: "Davidov." To je bilo ime, ki ga je preroštvo dalo Mesiju. Ko je Jezus s svojimi mogočnimi čudeži razodel svoje božanstvo, ko je zdravil bolne in obujal mrtve, so se ljudje spraševali: "Ali ni ta Davidov sin?" (Mat 12,23.) Sirofeničanka, slepi Bartimej in drugi so ga prosili za pomoč: "Usmili se me, Gospod, Davidov sin!" (Mat 15,22.) Ob slovesnem vhodu v Jeruzalem ga je množica pozdravljala/608/ z veselimi vzkliki: "Hosana Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!" (Mat 21,9.) To veselo vzklikanje je tisti dan še enkrat odmevalo v templju iz ust majhnih otrok. Ampak mnogi, ki so ga imenovali za Davidovega sina, niso priznavali njegovega božanstva. Niso razumeli, da je Davidov in Božji Sin.

Kot odgovor na izjavo, da je Kristus Davidov sin, je Jezus vprašal: "Kako ga torej David v Duhu (v Duhu Božjega navdihnjenja) imenuje Gospoda, ko pravi: Rekel je Gospod mojemu Gospodu: Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov tvojim nogam za podnožje? Če ga torej David imenuje za Gospoda, kako je njegov sin? In nihče mu ni mogel odgovoriti besede, in od tega dne si ga ni upal nihče več vprašati." (Mat 22,43-46.)/609/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!