 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
65. Ponovno čiščenje templja (angleško)
Temeljno besedilo Mat 21,12-16.23-46; Mar 11,15-19.27 do 12,12; Luk 19,45 do 20,19.
V začetku svoje službe je Kristus izgnal iz templja tiste, ki so ga oskrunjali z nesveto trgovino. Njegovo strogo in pobožno vedenje je tedaj vlilo strah v srca spletkarskih trgovcev. Na koncu svojega poslanstva je spet prišel v tempelj in ga našel prav tako oskrunjenega kakor prej. Razmere so bile celo še slabše. Zunanje dvorišče templja je bilo podobno velikemu živinskemu sejmu. Jezni glasovi prepirajočih se prodajalcev in kupcev so se mešali z mukanjem živali in žvenketom denarja; vmes pa so se slišali tudi glasovi ljudi pri sveti službi. Tudi tempeljski dostojanstveniki so se ukvarjali s kupovanjem, prodajanjem in menjavanjem denarja. Pohlep po dobičku jih je tako prevzel, da v Božjih očeh niso bili nič boljši od tatov.
Kako malo so duhovniki in poglavarji dojeli svečanost službe, ki naj bi jo opravljali. V času vsake pashe in praznika šotorov se je zaklalo na tisoče živali; duhovniki pa so prestregli njihovo kri in jo izlili na oltar. Te krvne daritve so Judom postale tako običajne, da so skoraj pozabili na dejstvo, da je vse to prelivanje krvi potrebno samo zaradi njihovih grehov. Niso razmišljali o tem, da je ta predstavljala kri ljubljenega Božjega Sina,/589/ ki naj bi bila prelita za življenje sveta, in da naj bi bili s temi daritvami ljudje usmerjeni na križanega Odrešenika.
Jezus je opazoval te nedolžne žrtve; videl je, da so Judje iz teh velikih shodov naredili prizore prelivanja krvi in okrutnosti. Namesto da bi se ponižno spokorili za grehe, so množili živalske daritve, kakor da bi lahko Boga častili z brezsrčno službo. Srca duhovnikov in poglavarjev so zakrknila zaradi sebičnosti in lakomnosti. Prave simbole, ki so kazali na Božje Jagnje, so ponižali v sredstva za bogatenje. Zaradi tega je bila svetost službe darovanja v očeh ljudstva zelo ponižana. Jezus je bil zaradi tega zelo ogorčen. Vedel je, da bodo duhovniki in starešine prav tako malo cenili njegovo kri, ki bo kmalu prelita za grehe sveta, kakor cenijo živalsko kri, ki jo stalno prelivajo.
Proti takemu opravljanju daritvene službe je Kristus govoril že po prerokih. Samuel je rekel: "Ali so Gospodu toliko v veselje žgalne in klalne daritve, kakor da se posluša Gospodov glas? Glej, pokorščina je boljša nego daritev, in poslušati je boljše nego prinašati tolstino ovnov." (1 Sam 15,22.) Ko je Izaija v preroški prikazni videl odpad Judov, jih je ogovoril kot sodomske in gomorske poglavarje: "Čujte Gospodovo besedo, sodomski vodniki, poslušajte postavo našega Boga, gomorsko ljudstvo! Čemu mi množina vaših daritev? pravi Gospod; sit sem žgalnih daritev ovnov in masti pitane živine ter krvi juncev in jagnjet in kozlov se ne veselim. Ko prihajate, da se prikažete pred mojim obličjem - kdo je zahteval to od vaše roke, da teptate moje veže? Umijte se, očistite se, odpravite hudobnost svojih dejanj izpred mojih oči, nehajte delati hudo; učite se delati dobro, iščite pravice, tlačenemu pomagajte, pravico sodite siroti, potezajte se za vdovo!" (Iz 1,10-12.16.17.)
On, ki je sam dal ta prerokovanja, je sedaj zadnjič ponovil opomine. Ljudstvo je razglasilo Jezusa za Izraelovega kralja in s tem uresničilo prerokovanje. On pa je sprejel izkazovanje časti in kraljevski položaj. Kot takšen je moral ukrepati. Vedel je, da si bo zaman prizadeval za poboljšanje pokvarjene duhovščine; vendar pa je moral opraviti svojo nalogo. Nevernemu ljudstvu je moral dati dokaze svojega božanskega poslanstva.
Jezus je s predirnim pogledom še enkrat zajel oskrunjeno tempeljsko dvorišče. Oči vseh so zrle vanj. Duhovniki in poglavarji, farizeji/590/ in pogani so z občudovanjem in spoštovanjem opazovali njega, ki je stal pred njimi v veličastvu nebeškega kralja. Božanskost je prodrla skozi človeškost in obdala Kristusa s takšnim dostojanstvom in slavo, ki je nikoli doslej ni razodel. Ti, ki so stali blizu njega, so se umaknili, kolikor je dovoljevala množica. Ob nekoliko učencih je Zveličar stal sam. Vse je utihnilo. Globoka tišina se je zdela neznosna. Potem je Kristus prekinil tišino in spregovoril z močjo, ki je ljudstvo pretresla kakor mogočen vihar: "Pisano je: Moj dom naj se imenuje dom molitve, a vi delate iz njega razbojniško jamo." (Mat 21,13.) Njegov glas je v templju odmeval kakor glas trobente. Negodovanje, ki se je kazalo na njegovem obrazu, mu je dajalo videz požirajočega ognja. Oblastno je ukazal: "Odnesite to odtod." (Jan 2,16.)
Pred tremi leti so se poglavarji templja sramovali, ker so na Jezusov ukaz pobegnili iz templja. Čudili so se svojemu strahu in da so brez vprašanja ubogali enega samega/591/ skromnega Človeka. Jasno jim je postalo, da se takšna nečastna vdaja ne sme več ponoviti. Toda sedaj so bili še bolj prestrašeni kakor takrat in so njegov ukaz ubogali še z večjo naglico. Nikogar ni bilo, ki bi si bil upal spodbijati njegovo oblast. Duhovniki in trgovci so pobegnili pred njim in pred seboj gnali živino.
Na begu iz templja so srečali skupino ljudi z bolniki, ki so spraševali po Vzvišenem Zdravniku. Zaradi sporočila bežečih pa so se nekateri vrnili. Bali so se srečati z njim, čigar pogled je pregnal iz svoje navzočnosti duhovnike in poglavarje. Mnogi pa so se prerivali skozi hitečo množico, ker so hrepeneli priti do njega, ki je bil njihovo edino upanje. Mnogi so vendar ostali za množico, ki je bežala iz templja. Ti so se pridružili prišlecem. Tempeljsko dvorišče je bilo spet polno bolnikov in umirajočih, in Jezus jim je še enkrat pomagal.
Čez nekaj časa pa so se duhovniki in poglavarji spet upali vrniti v tempelj. Ko jih je minila njihova prva osuplost, so bili radovedni, kaj bo Jezus naredil sedaj. Pričakovali so, da se bo polastil Davidovega prestola. Ko so se tiho vrnili v tempelj, so slišali odrasle in otroke hvaliti Boga. Pri vstopu v tempelj jih je presenetil čudovit prizor. Videli so ozdravljene bolnike, slepe, ki jim je bil vrnjen vid, gluhe, ki so dobili sluh, in hrome, ki so veselo poskakovali. Še glasneje pa so se veselili otroci. Jezus je ozdravil njihove bolezni, jih vzel v naročje in prejemal njihove poljube prisrčne hvaležnosti. Nekateri od njih so v njegovem naročju zaspali, medtem ko je poučeval ljudi. Potem so ga znova slavili z veselimi glasovi. Ponavljali so hosana kakor prejšnji dan in zmagoslavno mahali pred Zveličarjem s palmovimi vejami. V templju je odmevalo njihovo vzklikanje: "Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Glej, tvoj kralj pride k tebi: pravičen je in rešitelj. Hosana Davidovemu Sinu." (Ps 118,26; Zah 9,9; Mat 21,9.)
Zvok teh srečnih in razposajenih glasov je bil žalitev tempeljskim poglavarjem, zato so hoteli to slavje prekiniti. Ljudstvu so pojasnjevali, da otroške noge in veseli vzkliki oskrunjajo Božjo hišo. Ko so uvideli, da njihove besede ne vplivajo na ljudi, so se obrnili na Kristusa, rekoč: "Slišiš li, kaj ti pravijo?" Jezus je odgovoril: "Seveda. Ali niste nikoli brali: Iz ust nedoraslih in dojencev/592/ si pripravil sebi hvalo?" (Mat 21,16.) Prerokovanje je napovedalo, da bo Kristus razglašen za kralja, in ta beseda se je morala uresničiti. Izraelovi duhovniki in poglavarji niso hoteli razglasiti njegove slave, zato je Bog poklical otroke za svoje priče. Če bi bili umolknili njihovi glasovi, bi bili tempeljski stebri oznanjali Zveličarjevo slavo.
Farizeji so bili zelo zmedeni in vznemirjeni. Ta, ki ga niso mogli zastrašiti, je sedaj gospodaril. Jezus je zavzel položaj tempeljskega varuha. Še nikoli doslej ni razodel tolikšne kraljevske oblasti. Še nikoli doslej niso njegove besede in dela razodevale tolikšne moči. Jezus je že delal čudežna dela po vsem Jeruzalemu, toda še nikoli tako slovesno in veličastno. V navzočnosti vseh teh, ki so bili priče njegovih čudovitih dejanj, si duhovniki in poglavarji sedaj niso upali pokazati svojega odkritega sovraštva do njega. Tisti dan ničesar več niso mogli ukreniti proti Jezusu, ker so bili jezni in zmedeni zaradi njegovih odgovorov.
Prihodnje jutro se je Veliki zbor spet posvetoval, kaj naj ukrene proti Jezusu. Pred tremi leti so od njega zahtevali znamenje njegovega mesijanstva. Od tistega časa je delal mogočna dela po vsej deželi. Zdravil je bolne, čudežno je nahranil na tisoče ljudi, hodil je po valovih in pomiril razburkano jezero. Mnogokrat je bral človeška srca kakor odprto knjigo, izganjal hudobne duhove in obujal mrtve. Poglavarji so torej imeli dokaze o njegovem mesijanstvu. Sedaj so se odločili, da od njega ne bodo zahtevali dokaza njegove oblasti, temveč da bodo od njega izmamili priznanje ali izjavo, na temelju katere bi ga lahko obsodili.
Vrnili so se v tempelj, kjer je Jezus poučeval, in ga vprašali: "S kakšno oblastjo delaš to? In kdo ti je dal to oblast?" (Mat 21,23.) Pričakovali so, da bodo slišali od njega, da vse to dela z Božjo oblastjo. Takšni trditvi so nameravali nasprotovati. Jezus pa jim je odgovoril z vprašanjem, ki je navidezno obravnavalo drug predmet, in jim rekel, da jim ne bo dal pojasnila, če mu ne bodo odgovorili. Vprašal jih je: "Od kod je bil Janezov krst? Iz nebes ali od ljudi?" (Mat 21,25.)
Duhovniki so spoznali, da so v takšni zadregi, iz katere jim ne bo pomagala nobena pretkanost. Če bi rekli, da je Janezov krst iz nebes, bi postalo očitno njihovo nasprotovanje. Kristus bi jih utegnil vprašati: "Zakaj mu torej niste verovali?" (Mat 21,25.) Janez je namreč pričal za Kristusa: "Glej,/593/ Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta." (Jan 1,29.) Če duhovniki verujejo Janezovemu pričevanju, kako lahko potem zanikajo, da je Kristus Mesija? Če pa bi povedali svoje pravo verovanje, da je bila Janezova služba od ljudi, bi si bili sami nakopali vihar negodovanja; ljudstvo je verovalo, da je Janez prerok.
Množica je z velikim zanimanjem pričakovala odločitev. Poznali so izjavo duhovnikov, da priznavajo Janezovo službo, in zato pričakovali, da bodo brez omahovanja potrdili, da je bil Janez poslan od Boga. Duhovniki pa so se po medsebojnem tajnem posvetovanju odločili, da se ne bodo zagovorili. Hinavsko so se delali nevedneže in izjavili: "Ne vemo!" Kristus pa jim je odgovoril: "Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam." (Mar 11,33.)
Pismarji, duhovniki in poglavarji so umolknili. Zmedeni in razočarani so povesili pogled in se niso upali Kristusu zastaviti novih vprašanj. Zaradi strahopetnosti in neodločnosti so izgubili precej ugleda pri navzočem ljudstvu, ki se je veselilo poraza teh ošabnih in samopravičnih mož.
Vse te Kristusove besede in dejanja so bile pomembne, njihov vpliv pa naj bi se še bolj občutil po njegovem križanju in vstajenju. Mnogi teh, ki so željno pričakovali izid tega izpraševanja Jezusa, so pozneje postali njegovi učenci. Ti so bili prvič pritegnjeni k njemu z besedami, ki so jih slišali tega dogodkov polnega dne. Dogodek na tempeljskem dvorišču ni nikoli izginil iz njihovega spomina. V pogovoru med Jezusom in velikim duhovnikom se je odkrilo značilno nasprotje. Ošabni dostojanstvenik je bil oblečen v bogata, dragocena oblačila, na glavi je imel sijajno tiaro, njegova drža je bila dostojanstvena, njegova skodrana brada in lasje so se srebrili zaradi let - njegov celoten videz je opazovalcem vlival spoštovanje. Pred to vzvišeno osebnostjo je stalo Veličastvo nebes brez slehernega okrasa ali razkošja. Na njegovih oblačilih so bile še sledi potovanja; njegov obraz je bil bled in je izražal notranjo žalost; vendar pa je odseval dostojanstvo in dobrohotnost, ki je bila v očitnem nasprotju z ošabnim, samozavestnim in jeznim vedenjem velikega duhovnika. Mnogi teh, ki so bili priče Jezusovim besedam in dejanjem v templju, so ga od tedaj sprejeli v svoje srce kot Božjega preroka. Toda medtem ko so se čustva ljudstva vse bolj obračala v njegovo korist, je naraščalo sovraštvo duhovnikov zoper Jezusa. Modrost, s katero se je izogibal pasti duhovnikov, je bila nov dokaz njegovega božanstva, ki je dolivala olje na ogenj njihovega srda.
Kristus med razpravo z rabini ni nameraval ponižati svojih nasprotnikov. Nikakor se ni veselil tega, da jih je stisnil v kot. Dal jim/594/ je samo pomemben nauk. Svoje sovražnike je ponižal s tem, ko jim je dovolil, da so se zapletli v mrežo, ki so jo nastavili njemu. Njihovo priznanje, da ne poznajo narave Janezovega krsta, mu je dalo priložnost govoriti, in izkoristil jo je tako, da jim je pokazal njihovo pravo stanje in številnim opominom dodal še enega.
Dejal je: "Kaj se vam pa zdi? Neki človek je imel dva sina, in pristopivši k prvemu, reče: Sin, pojdi, delaj danes v vinogradu! On pa odgovori in reče: Nočem. Potem pa se skesa in gre. In pristopivši k drugemu, reče ravno tako. On pa odgovori in reče: Pojdem, gospod! A ni šel. Kateri teh dveh je izpolnil očetovo voljo?" (Mat 21,28-31.)
S tem nepričakovanim vprašanjem je razorožil svoje poslušalce. Pozorno so spremljali to priliko in takoj odgovorili: "Prvi." Jezus jih je predirno pogledal in odvrnil resno in dostojanstveno: "Resnično vam pravim, da se rinejo cestninarji in nečistnice pred vami v Božje kraljestvo. Kajti prišel je k vam Janez po poti pravičnosti, in niste mu verjeli; cestninarji in nečistnice pa so mu verjeli. Vi pa, dasi ste to videli, se še potem niste skesali, da bi mu bili verjeli." (Mat 21,31.32.)
Duhovnikom in poglavarjem ni preostalo nič drugega, kakor da spodobno odgovorijo na Kristusovo vprašanje. Tako je dobil odgovor, ki je šel v prid prvega sina. Ta je predstavljal cestninarje, nje, ki so jih farizeji prezirali in sovražili. Cestninarji so bili zelo nemoralni. Bili so očitni prestopniki Božjih zapovedi in so s svojim življenjem razodevali, kako zelo se upirajo njegovim zahtevam. Bili so tudi nehvaležni in nesveti; kajti naročilo, naj gredo delat v Gospodov vinograd, so prezirljivo odklonili. Ko pa je potem nastopil Janez in je oznanjal spokorjenje in krst, so sprejeli njegovo sporočilo in se krstili.
Drugi sin je predstavljal vodilne osebnosti judovskega naroda. Nekaj farizejev se je spokorilo in sprejelo Janezov krst, toda voditelji niso hoteli priznati, da je bil ta poslan od Boga. Njegovi opomini in obtožbe niso pri njih povzročili nobene spremembe. Oni "so zavrgli Božji sklep sami zoper sebe, ko se mu niso dali krstiti". (Luk 7,30.) Njegovo sporočilo so prezirali. Kakor tudi drugi sin, ki je rekel, ko je bil poslan na delo: "Pojdem, gospod," a ni šel, so tudi duhovniki in poglavarji izjavljali, da so poslušni, z dejanji pa so izvrševali neposlušnost. Bahali so se z izjavami o pobožnosti, trdili so, da spoštujejo Božje zapovedi, izvajali pa so lažno poslušnost. Cestninarje pa so farizeji obtoževali in preklinjali kot nezveste, vendar so ti s svojo vero in deli dokazovali,/595/ da gredo v nebeško kraljestvo pred temi samopravičnimi ljudmi, ki so dobili veliko luč, njihova dela pa se niso ujemala z njihovimi izjavami o pobožnosti.
Duhovniki in poglavarji niso hoteli trpeti te globoke resnice; molčali so v upanju, da bo Jezus povedal še kaj, kar bi lahko uporabili proti njemu; toda morali so trpeti še več.
Kristus je povedal: "Čujte drugo priliko. Bil je hišni gospodar, ki je zasadil vinograd in ga ogradil s plotom in izkopal v njem klet in sezidal stolp ter ga izročil vinogradnikom in odpotoval. Ko se pa približa čas sadu, pošlje svoje hlapce k vinogradnikom, da prejmejo njegove pridelke. A vinogradniki zgrabijo hlapce in enega pretepo, drugega ubijejo, a še drugega posujejo s kamenjem. Zopet pošlje druge hlapce, ki jih je bilo več od prvih, in z njimi store ravno tako. Potem pa pošlje k njim svojega sina, rekoč: Mojega sina se bodo bali. Ko pa ugledajo vinogradniki sina, reko med seboj: Ta je dedič. Pridite, ubijmo ga in prilastimo si njegovo dediščino! Ter ga zgrabijo in vržejo ven iz vinograda in ubijejo. Kadar pride torej gospodar vinogradov, kaj bo storil tem vinogradnikom?" (Mat 21,33-40.)
Jezus se je obrnil na vse navzoče, toda duhovniki in poglavarji so odgovorili. "Te hudobneže hudo pogubi in svoj vinograd izroči drugim vinogradnikom, ki mu bodo dajali sad ob svojem času." (Mat 21,41.) Govorniki sprva niso dojeli pomena te prilike, sedaj pa so spoznali, da so si sami izrekli obsodbo. V priliki gospodar predstavlja Boga, vinograd judovski narod, ograja pa božanske zapovedi, ki so bile njihova zaščita, stolp pa je bil simbol templja. Gospodar vinograda je naredil vse, kar je bilo potrebno, da bi bil vinograd rodoviten. Vprašal je: "Kaj bi se še storilo mojemu vinogradu, česar ne bi bil že storil v njem?" (Iz 5,4.) Tako je Bog izrazil svojo neutrudno skrb za Izraela. Kakor so bili vinogradniki dolžni vrniti gospodarju določeno količino sadu iz vinograda, tako bi ga moral Božji narod častiti z življenjem, ki bi ustrezalo njihovim svetim prednostim. Toda kakor so vinogradniki ubili hlapce, ki jih je gospodar poslal k njim po pridelek, tako so Judje ubijali preroke, ki jih je Bog pošiljal k njim, da bi jih poklical k spokorjenju. Poslanec za poslancem je bil ubit. Do tod pomen prilike ni bil vprašljiv, kar pa je sledilo, ni bilo nič manj očitno. V ljubljenem sinu, ki ga je gospodar vinograda poslal na koncu k neposlušnim delavcem, pa so ga/596/ prijeli in ubili, so duhovniki in poglavarji videli jasno podobo Jezusa in njegovo neizbežno usodo. Saj so že načrtovali ubiti njega, ki jim ga je poslal Oče kot zadnje vabilo. Maščevanje, ki je bilo napovedano neusmiljenim vinogradnikom, je prikazalo obsodbo ljudi, ki bodo usmrtili Kristusa.
Zveličar jih je opazoval poln sočutja, ko je nadaljeval: "Ali niste nikoli brali v pismu: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, ta je postal glava voglu; od Gospoda se je to zgodilo, in čudno je to v naših očeh. Zato vam pravim, da se vam odvzame Božje kraljestvo in bo dano narodu, ki prinaša njegove sadove. In kdor na ta kamen pade, se razbije, a na kogar on pade, ga razdrobi." (Mat 21,42-44.)
To prerokovanje so Judje pogosto ponavljali v shodnicah in ga uporabili za Mesija, ki bo prišel. Kristus je bil vogelni kamen judovskega gospodarstva in celotnega načrta zveličanja. Ta vogelni kamen so judovski zidarji, duhovniki in poglavarji v Izraelu, sedaj zavrgli. Zveličar je usmeril njihovo pozornost na prerokovanja, ki jih opozarjajo na nevarnost. Z vsemi sredstvi, ki jih je imel na voljo, jim je želel pojasniti naravo dejanja, ki so ga nameravali storiti.
Njegove besede so imele še drug cilj. Z vprašanjem: "Kadar pride torej gospodar vinogradov, kaj bo storil tem vinogradnikom?" (Mat 21,40.) je Kristus hotel, da bi farizeji odgovorili tako, kakor so. Hotel je, da obsodijo sami sebe. Njegovi opomini, ki jih niso spodbudili k spokorjenju, bodo zapečatili njihovo usodo, zato je želel, da bi uvideli, da so si sami povzročili pogubo. Hotel jim je pokazati Božjo pravičnost z odtegovanjem njihovih narodnostnih prednosti, kar se je že začelo in se bo končalo ne samo z uničenjem njihovega templja in mesta, temveč tudi z razkropitvijo naroda.
Poslušalci so dojeli opomin. Kljub obsodbi, ki so si jo duhovniki in poglavarji sami izrekli, so bili pripravljeni izpolniti napoved, rekoč: "Ta je dedič. Pridite, ubijmo ga. In radi bi ga bili ujeli, ali zboje se množic," (Mat 21,38.46.) kajti javna čustva so bila Kristusu v prid.
Z navedbo prerokbe o zavrženem kamnu je Kristus omenil resnični dogodek iz izraelske zgodovine. Zgodil se je pri zidanju prvega templja. Čeprav je imel poseben pomen za Kristusov prvi prihod in bi moral zelo močno vplivati na Jude, vsebuje nauk tudi za nas. Pri zidanju Salomonovega templja/597/ so ogromne kamne za zidove in temelj popolnoma sklesali že v kamnolomu. Ko so jih spravili na gradbišče, jih niso več smeli obdelovati z nobenim orodjem, temveč so jih delavci samo polagali na predvideni prostor. Za temelj je bil pripeljan kamen nenavadne velikosti in oblike, delavci pa niso našli prostora zanj, in ga zato niso vgradili. Ker je ležal na gradbišču tako neuporabljen, je bil delavcem stalno napoti. Dolgo je ležal tako zavržen. Toda ko so zidarji zidali vogal, so dolgo iskali ustrezen kamen, ki bi bil dovolj velik in močan ter ustrezne oblike, da bi zavzel poseben prostor in bi zdržal veliko breme, ki bi počivalo na njem. Če bi za ta pomembni prostor izbrali napačni kamen, bi bila ogrožena varnost celotne stavbe. Morali so torej najti kamen, ki bo lahko kljuboval vplivu sonca, mraza in burje. Izbrali so že različne kamne, toda pod pritiskom ogromnega bremena so se razdrobili na kosce. Nekateri niso zdržali preizkušnje naglih vremenskih sprememb. Končno je njihovo pozornost pritegnil kamen, ki je tako dolgo ležal zavržen. Izpostavljen je bil zraku, soncu in nevihtam, a ni kazal niti najmanjše razpoke. Zidarji so ga skrbno preizkusili. Zdržal je vse preizkušnje razen ene. Če bo zdržal tudi velik pritisk, ga bodo vzeli za vogelnik. Naredili so preizkus, kamen so sprejeli in ga spravili na določen prostor, kjer je popolnoma ustrezal, in ga vzidali.
Izaiju je bilo v preroški prikazni pokazano, da je ta kamen predstavljal Kristusa. Pisal je: "Gospoda nad vojskami samega posvečujte, in On vam bodi strah, On vam bodi groza. In On vam bo v zavetno svetišče, toda za kamen spotike in skalo pohujšanja obema Izraelovima hišama, za zanko in za zadrgo jeruzalemskim prebivalcem. In mnogo izmed njih se jih spotakne in padejo in bodo strti, se zapleto v mrežo in ujamejo." (Iz 8,13-15.) V preroški prikazni o prvem Kristusovem prihodu je bilo preroku pokazano, da bo Kristus moral prestajati preizkušnje in izpite, ki so simbolično prikazani v obremenitvi glavnega vogelnika v Salomonovem templju. "Zatorej pravi tako Gospod Jahve: Glej, za podstavo sem jaz položil na Sionu kamen, kamen izkušen, dragocen vogelnik, za najtrdnejši temelj; kdor veruje, se ne prenagli." (Iz 28,16.)
Bog si je v svoji neskončni modrosti izbral vogelnik in ga sam postavil. Pravi, da je "najtrdnejši temelj". Ves svet lahko položi nanj svoja bremena in težave - zdržal bo vse. Na njem se lahko zida popolnoma varno. Kristus je "izkušen kamen". Njih, ki zaupajo vanj, ne bo nikoli razočaral. Zdržal je vsako preizkušnjo. Zdržal je pritisk/598/ Adamove krivde in krivde njegovega potomstva ter izšel več kakor zmagovalec nad silami zla. Nosi breme, ki ga nanj položi vsak spokorjeni grešnik. S krivdo obremenjeno srce najde v Kristusu tolažbo; kajti On je zanesljiv temelj. Vsi, ki se zanašajo nanj, počivajo v popolni varnosti.
V Izaijevem prerokovanju je Kristus napovedan kot trdno utemeljen kamen in kot kamen spotike. Apostol Peter, ki je pisal pod navdihnjenjem Svetega Duha, jasno pove, komu je Kristus temeljni kamen, a komu kamen spotike.
"Če ste res okusili, da je Gospod dobrotljiv. K njemu pristopajoč, živemu kamnu, ki so ga sicer zavrgli ljudje, pri Bogu pa je izvoljen in dragocen, se sezidavate tudi vi kot živi kamni v duhovno hišo, sveto duhovništvo, da darujete duhovne daritve, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu. Kajti pisano je v pismu: Glej, polagam na Sionu vogelni kamen, izvoljen, dragocen, in kdor veruje vanj, ne bo osramočen. Vam torej, ki verujete, je čast; nevernim pa je ta kamen, ki so ga zavrgli zidarji, postal za glavo voglu in kamen spotike in skala pohujšanja, kateri se, ker so nepokorni besedi, spotikajo, za kar so bili tudi postavljeni." (1 Pet 2,3-8.)
Kristus je zanesljiv temelj za vse, ki verujejo vanj. To so ti, ki padejo na Skalo in se razbijejo. To predstavlja podrejanje Kristusu in vero vanj. Pasti na Skalo in se razbiti pomeni odreči se svoji samopravičnosti in priti v otroški ponižnosti h Kristusu, se spokoriti za svoje prestopke in verovati v njegovo odpuščajočo ljubezen. Prav tako z vero in poslušnostjo zidamo na Kristusa kot naš temelj.
Na tem živem kamnu lahko zidajo enako Judje in pogani. To je edini temelj, na katerega lahko zanesljivo zidamo. Je dovolj velik za vse in dovolj močan, da lahko prenese težo in breme vsega sveta. Po zvezi s Kristusom, živim kamnom, postajajo živi kamni vsi, ki zidajo na tem temelju. Mnogi ljudje so se s svojimi lastnimi prizadevanji sklesali, zgladili in polepšali, toda ne morejo postati "živi kamni" zato, ker niso povezani s Kristusom. Brez te zveze se ne more rešiti noben človek. Brez Kristusovega življenja v nas se ne moremo upreti nevihtam skušnjave. Naša večna varnost je odvisna od našega zidanja na zanesljivem temelju. Mnogi danes zidajo na nepreizkušenih temeljih. Ko začne deževati, se razbesni vihar in pridero vode,/599/ se bo njihova hiša porušila zato, ker ni utemeljena na večni Skali, glavnem vogelniku Kristusu Jezusu.
Njim, ki "so nepokorni besedi", je Kristus kamen spotike. Toda "kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal za glavo voglu". Kristus je bil v svojem pozemskem poslanstvu preziran in so grdo ravnali z njim kakor z zavrženim kamnom. "Zaničevan je bil in preziran med možmi, mož bolečin in izkušen v trpljenju, ... je bil zaničevan, in nič ga nismo čislali." (Iz 53,3.) Toda približal se je čas njegovega poveličanja. Po vstajenju od mrtvih bo postavljen za "Božjega Sina v moči". (Rim 1,4.) Ob svojem drugem prihodu se bo razodel kot Gospod nebes in zemlje. Ti, ki so se sedaj pripravljali, da ga križajo, bodo priznali njegovo velikost. Pred vesoljem zavrženi kamen bo postal glava voglu.
"A na kogar On pade, ga razdrobi." (Mat 21,44.) Ljudje, ki so Kristusa zavrgli, bodo kmalu videli uničenje svojega mesta in svojega naroda. Njihova slava bo propadla in bo razsejana kakor prah na vetru. Kaj pa je uničilo Jude? To je bila Skala, ki bi bila njihova varnost, če bi zidali na njej. Božja dobrota je bila prezrta, pravičnost zavržena, milost podcenjevana. Ljudje so nasprotovali Bogu in vse, kar je bilo namenjeno za njihovo zveličanje, se je obrnilo v njihovo uničenje. Vse, kar je Bog določil za življenje, je bilo njim za smrt. S tem ko so Judje križali Kristusa, so povzročili razdejanje Jeruzalema. Na Golgoti prelita kri je bila breme, ki jih je pogubilo za ta in prihodnji svet. Tako bo obsodba izrečena na veliki Božji dan nad vsemi, ki so zavrgli Božjo milost. Kristus, njihov kamen spotike, se jim bo tedaj zdel kakor gora maščevanja. Slava njegove podobe, ki je za pravične življenje, bo za hudobne uničujoč ogenj. Grešniki bodo uničeni, ker so zavrgli ljubezen in prezrli milost.
Jezus je pokazal z mnogimi ponazoritvami in svarili, ki jih je stalno ponavljal, kaj bodo doživeli Judje zaradi tega, ker so zavrgli Božjega Sina. Njegove besede pa veljajo tudi za ljudi vseh časov, ki ga nočejo sprejeti kot Odrešenika. Vsem veljajo svarila. Oskrunjeni tempelj, neposlušni sin, nezvesti vinogradniki, ošabni zidarji so prispodoba izkušenj vsakega grešnika. Če se ne bo spokoril, ga bo doletela usoda, ki jo napovedujejo te prilike./600/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!