 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
64. Obsojeni narod (angleško)
Temeljno besedilo Mar 11,11-14.20.21; Mat 21,17-19.
Kristusov zmagoslavni vhod v Jeruzalem je bil bleda podoba njegovega prihoda na nebeških oblakih v moči in slavi sredi zmagoslavja angelov in veselja svetih. Tedaj se bodo uresničile Kristusove besede, namenjene duhovnikom in farizejem: "Ne boste me videli odslej, dokler ne rečete: Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu." (Mat 23,39.) Prerok Zaharija je v prikazni videl ta dan končnega zmagoslavja in tudi usodo njih, ki so zavrgli Kristusa ob njegovem prvem prihodu: "In gledali bodo v mene, ki so ga prebodli, in jokali nad njim, kakor jokajo po edincu, in bridko bodo nad njim žalovali, kakor bridko žalujejo nad prvencem." (Zah 12, 10.) Ta prizor je videl vnaprej Kristus tedaj, ko je opazoval mesto in jokal nad njim. V fizičnem razdejanju Jeruzalema je videl končno uničenje ljudi, ki so bili krivi za kri Božjega Sina.
Učenci so videli, kako Judje sovražijo Kristusa, vendar še niso videli, kam to vodi. Niso še razumeli pravega Izraelovega stanja, niti dojeli maščevanja, ki bo doletelo Jeruzalem. Gospod jim je moral to vse slikovito ponazoriti.
Zaman je bilo zadnje opozorilo Jeruzalemu. Duhovniki in poglavarji so na vprašanje: "Kdo je ta?" slišali preroško pričevanje iz preteklosti, ki je še enkrat odmevalo iz množice, toda tega niso priznali za/580/ glas Navdiha. V jezi in osuplosti so hoteli narod utišati. Med množico so bili tudi rimski uslužbenci, in tem so ga Jezusovi sovražniki zatožili kot vodjo upora. Povedali so jim, da načrtuje zavzeti tempelj in zavladati kot kralj v Jeruzalemu.
Toda pomirjujoči Jezusov glas je za trenutek utišal hrupno množico, ko je znova pojasnil, da ni prišel vzpostavit pozemske vladavine; kmalu bo namreč odšel k Očetu in ga njegovi tožniki ne bodo več videli, vse dokler ne bo zopet prišel v slavi. Šele tedaj, ko bo za njihovo zveličanje prepozno, ga bodo priznali. Te besede je Jezus izgovoril z veliko žalostjo in z edinstveno močjo. Rimski uradniki so onemeli in bili ukročeni. Čeprav jim je bil božanski vpliv tuj, so bila njihova srca ganjena kakor še nikoli. Na mirnem in resnem Jezusovem obrazu so brali ljubezen, dobrohotnost in tiho dostojanstvo. Ganila jih je naklonjenost, ki si je niso znali razložiti. Namesto da bi ga prijeli, so se bolj nagibali k temu, da mu izkažejo spoštovanje. Obrnili so se proti duhovnikom in poglavarjem in jih obtožili, da povzročajo nemir. Poglavarji pa so se nejevoljni in poraženi zopet obrnili s pritožbami na ljudstvo in se poleg tega razjarjeni prepirali med seboj.
Medtem pa je Jezus neopazno prispel do templja. Tam je bilo vse tiho, ker je vse ljudstvo pritegnilo dogajanje na Oljski gori. Jezus je za kratek čas ostal ob templju in ga opazoval z žalostjo. Potem se je s svojimi učenci umaknil in se vrnil v Betanijo. Ko ga je ljudstvo iskalo, da bi ga posadilo na prestol, ga niso našli.
Jezus je vso noč molil, zjutraj pa se je vrnil v tempelj. Med potjo je šel mimo nasada smokev. Bil je lačen. "In ugleda od daleč smokvo, ki je imela listje, pa pride, če morda kaj najde na njej; toda ko pristopi k njej, ne najde ničesar razen listja, kajti še ni bil čas za smokve." (Mar 11,13.)
Še ni bil čas za zrele smokve, razen v nekaterih področjih. Na planotah okrog Jeruzalema se je lahko upravičeno reklo, da "še ni bil čas za smokve". Toda v sadovnjaku, v katerega je stopil Jezus, je rasla smokva, ki je bila videti naprednejša od drugih in je bila že pokrita z listjem. Naravno je, da na smokvi zrasejo sadeži pred listjem. Zato je to olistano drevo obetalo tudi dobro razvite sadeže. Toda njegov videz je varal. Ko je Jezus pregledal njegove veje od najnižjih do najvišjih, ni našel na njej "ničesar razen listja"; samo bujno listje in ničesar drugega./581/
Tedaj je Kristus preklel drevo, rekoč: "Na vekomaj nikoli nihče s tebe sadu ne jej!" (Mar 11,14.) Ko je Zveličar naslednji dan spet šel z učenci tam mimo v mesto, so jih pritegnile posušene veje in uvelo listje. "Rabi," je rekel Peter, "glej, smokva, ki si jo preklel, se je posušila." (Mar 11,21.)
Kristusovo prekletstvo te smokve je učence presenetilo. Nikakor niso tega mogli uskladiti z njegovim ravnanjem in delovanjem. Mnogokrat jim je rekel, da ni prišel sveta obsodit, temveč da bi se zveličal po njem. Spomnili so se njegovih besed: "Sin človekov namreč ni prišel človeških duš pogubljat, ampak reševat." (Luk 9,56.) Njegova čudovita dejanja so bila doslej narejena zaradi obnavljanja, a nikakor zaradi uničevanja. Učenci so ga poznali samo kot Obnovitelja in Zdravnika. To dejanje je bilo osamljeno. Spraševali so se: Kakšen je njegov namen?
Bog "se veseli milosti. Kakor res živim, govori Gospod Jahve, nikakor mi ni po volji brezbožnikova smrt." (Miha 7,18; Ezek 33,11.) Zanj je uničenje in obsodba "neobičajno" delo. (Iz 28,21.) Toda v svoji milosti in ljubezni je odgrnil tenčico s prihodnosti in ljudem pokazal posledice grešnega življenja.
Prekletstvo nad smokvijo je bilo udejanjena prilika. Nerodovitno drevo, ki se je pred Kristusom bohotilo z bujnim listjem, je bilo simbol judovskega naroda. Zveličar je hotel učencem pojasniti vzrok in gotovost Izraelove usode. Zato je temu drevesu pripisal moralne lastnosti in ga uporabil za razlagalca božanskih resnic. Judje so se ločevali od drugih narodov s sklicevanjem/582/ na svojo vdanost Bogu. Uživali so posebne Božje prednosti, in zato trdili, da so pravičnejši od vseh drugih narodov. Toda bili so popačeni z ljubeznijo do sveta in s pohlepnostjo po dobičku. Hvalili so se s svojim znanjem, vendar niso poznali Božjih zahtev. Poleg tega pa so bili polni hinavščine. Podobno nerodovitnemu drevesu so visoko iztegovali zelo obetavne, bujne in za oko lepe veje, ki pa niso imele nobenega sadeža "razen listja". Judovska vera je bila res videti izredna z veličastnim templjem, s svetimi oltarji, z duhovniki z mitrami na glavi in vtis zbujajočimi obredi, manjkale pa so ji ponižnost, ljubezen in dobrohotnost.
Tudi vsa druga drevesa v sadovnjaku so bila brez sadov, ampak drevje brez listja ni vzbujalo pričakovanja in ni povzročilo razočaranja. To drevje je predstavljalo pogane. Prav kakor tudi Judom jim je manjkala pobožnost, vendar niso trdili, da služijo Bogu, in bahavo hlinili dobrote. Bili so slepi za Božja dela in poti; pri njih še ni bil čas za smokve. Še vedno so pričakovali dan, ki jim bo prinesel luč in upanje. Judje, ki so od Boga dobili večje blagoslove, so bili odgovorni za zlorabo teh darov. Prednosti, s katerimi so se hvalili, so samo povečale njihovo krivdo.
Jezus je prišel k smokvi lačen poiskat hrano. Prav tako lačen je prišel k Izraelu, in je želel pri njih najti sadove pravičnosti. Izdatno jih je zasipal s svojimi darovi, da bi lahko obrodili sad v blagoslov svetu. Izkazana jim je bila vsaka priložnost in prednost, v zameno pa se je pričakovalo od njih sočutje in sodelovanje v njegovem delu milosti. Hrepenel je po tem, da bi videl v njih požrtvovalnost in usmiljenje, gorečnost za Boga in globoko željo po zveličanju bližnjih. Če bi izpolnjevali Božje zapovedi, bi opravljali enaka nesebična dela, kakor jih je Kristus. Toda ljubezen do Boga in bližnjih je bila potemnjena z ošabnostjo in samozadostnostjo. Sami so se pahnili v pogubo s tem, ko niso hoteli služiti drugim, in svetu niso oznanili zakladnice resnice, ki jim jo je zaupal Bog. V nerodovitnem drevesu so lahko prepoznali svoj greh in kazen zanj. Zaradi Zveličarjevega prekletstva odmrla, uvela in do korenin posušena smokva je razodevala stanje judovskega naroda, ko mu bo odtegnjena Božja milost. Ker Izrael ni hotel z drugimi podeliti blagoslova, ga tudi ne bo več prejemal. Gospod pravi: "Tvoja poguba je, o Izrael." (Oz 13,9.)/583/
Ta opomin velja za vse čase. Kristusovo prekletstvo drevesa, ki ga je ustvaril s svojo močjo, je opomin za vse cerkve in vse kristjane. Nihče ne more živeti po Božjih zapovedih, če ne služi drugim. Veliko jih je, ki ne živijo Kristusovega usmiljenega in nesebičnega življenja. Nekateri, ki se imajo za dobre kristjane, ne razumejo, kaj pomeni služiti Bogu. Načrtujejo in razmišljajo, kako bi ugodili sebi. Delajo samo sebi v prid. Čas ima zanje vrednost samo, če ga lahko uporabijo zgolj zase. To je njihov cilj v vseh življenjskih dogodkih. Ne služijo svojim bližnjim, temveč samo sebi. Bog jih je izvolil za življenje v svetu, kjer naj opravljajo nesebično službo. Določil jih je, da pomagajo ljudem na vsak možen način. Toda njihov jaz je tako velik, da ne vidijo ničesar drugega. Niso povezani s človeštvom. Ti, ki živijo tako samo zase, so podobni smokvi, ki je veliko obetala, a ni imela nobenega sadu. Sicer kažejo podobo pobožnosti, nimajo pa spokorjenja ali vere. Trdijo, da spoštujejo Božje zapovedi, toda manjka jim poslušnost. Sicer govorijo, a ne delajo. S svojo obsodbo smokve je Kristus pokazal, kako zoprno je v njegovih očeh takšno nekoristno pretvarjanje. Rekel je, da je ta, ki javno greši, manj kriv od tistega, ki trdi, da služi Bogu, a ne obrodi nobenega sadu v njegovo slavo.
Prilika o smokvi, ki jo je Kristus povedal, preden je obiskal Jeruzalem, je v neposredni zvezi z naukom, ki ga je podal s prekletstvom nerodovitne smokve. V priliki je vrtnar prosil za nerodovitno smokev: "Gospod, pusti jo še to leto, da jo okopljem in ospem z gnojem, da li prihodnjič rodi sad; če pa ne, posekaš jo potem." (Luk 13,8.9.) Nerodovitno drevo naj bi bilo deležno večje skrbi. Uživalo naj bi sleherno prednost. Toda če bi ostalo nerodovitno, ga nič ne bi rešilo pred uničenjem. V priliki ni napovedan izid vrtnarjevega dela. Odvisen je bil od samega naroda, kateremu je Kristus izrekel te besede. Ta narod je bil predstavljen z nerodovitno smokvijo, in sam je moral odločati o svoji usodi. Dana mu je bila vsaka možna prednost, ki so jo lahko dala nebesa, vendar se ni okoristil s temi povečanimi blagoslovi. Kristusovo prekletje nerodovitnega drevesa je pokazalo sad. Sami so si določili uničenje.
Več kakor tisoč let je judovski narod zlorabljal Božjo milost in s tem izzival njegove sodbe. Zavračal je njegove opomine in ubijal njegove preroke. Za te grehe je ljudstvo Kristusovega časa postalo odgovorno, ker je šlo po isti poti./584/ Krivda tega rodu je bila zavračanje daru milosti in opominov. Sami so se vkovali v okove, ki so si jih Judje kovali stoletja.
V vsakem obdobju so ljudem dani dnevi luči in priložnosti, čas preizkušnje, v katerem se lahko spravijo z Bogom. Ampak ta milost ima meje. Milost lahko leta vabi, če pa se prezira in zavrača, potem pride čas, ko pošlje svoje zadnje vabilo. Srce tako zakrkne, da se preneha odzivati Božjemu Duhu. Potem sladek in prikupen glas, ki pridobiva grešnika, ne prosi več ter preneha karati in opominjati.
Za Jeruzalem je napočil ta dan. Jezus je jokal zaradi bolečine nad obsojenim mestom, vendar ga ni mogel rešiti. Izčrpal je vse možnosti. Z zavračanjem opominov Božjega Duha je Izrael zavrnil edino sredstvo pomoči. Ni bilo nobene druge moči, ki bi ga lahko rešila.
Judje so predstavljali ljudi vseh vekov, ki so prezirali rotenje Neskončne ljubezni. Kristusove solze, ko je jokal nad Jeruzalemom, so bile solze za grehe vseh časov. Vsi, ki prezirajo karanja in svarila Božjega Svetega Duha, lahko v napovedani sodbi nad Izraelom berejo svojo obsodbo.
Danes so mnogi, ki hodijo po isti poti kakor nekoč neverujoči Judje. Vidijo razodetje Božje moči, Sveti Duh govori njihovemu srcu, toda trdno se držijo svoje nevere in nasprotovanja. Bog jim pošilja opomine in grajo, ampak ne želijo priznati svojih napak, zato zavračajo njegovo sporočilo in njegovega poslanca. Ravno sredstva, ki jih Bog želi uporabiti za njihovo rešitev, bodo zanje postala kamen spotike.
Odpadli Izrael je sovražil Božje preroke, ker so na vidno postavljali njihove skrivne grehe. Ahab je imel Elija za svojega sovražnika zato, ker je prerok zvesto karal kraljeve skrivne krivice. Tako ljudje tudi danes zasmehujejo in zavračajo Kristusovega služabnika, ki kara greh. Svetopisemska resnica, Kristusova vera, se bojuje proti močnemu toku moralne nečistosti. V človeških srcih je danes predsodek močnejši, kakor je bil v Kristusovem času. Kristus ni zadovoljeval posvetnih pričakovanj ljudi, njegovo življenje je grajalo njihove grehe, zato so ga zavrgli. Resnica Božje besede se tudi danes ne strinja z ravnanjem ljudi in njihovimi naravnimi nagnjenji, zato tisoči zavračajo njeno luč. Od Satana spodbujeni ljudje spravljajo v dvom Božjo besedo in se raje ravnajo/587/ po svoji neodvisni presoji. Raje si izberejo temo kakor luč, s tem pa ogrožajo svojo dušo. Ti, ki so dlakocepili Kristusove besede, so našli vedno nove vzroke za dlakocepstvo, dokler se niso odvrnili od Resnice in Življenja. Tako je tudi danes. Bog ne želi odstraniti s poti nobenega ugovora, ki ga lahko poda meseno srce proti resnici. Kateri zavrnejo dragocene svetlobne žarke, ki bi razsvetlili temo, jim ostanejo skrivnosti Božje besede prav tako v temi. Zanje je resnica prikrita. Hodijo na slepo in ne vidijo pogube pred seboj.
Kristus je opazoval svet in vse veke z vrha Oljske gore. Njegove besede veljajo za vsakogar, ki podcenjuje vabila božanske milosti. Danes se obrača nate, o posmehovalec njegove ljubezni. Prav ti si ta, ki naj bi spoznal vsaj v ta svoj dan, kaj je za tvoj mir. Kristus pretaka grenke solze zate, ki ne moreš jokati. Ta usodna zakrknjenost srca, ki je pogubila farizeje, se razodeva tudi v tebi. Vsak dokaz božanske milosti, vsak božanski svetlobni žarek ali gane srce in ga naredi ponižnega ali pa ga okrepi v njegovi brezupni zakrknjenosti.
Kristus je vnaprej videl, da bodo Jeruzalemci ostali zakrknjeni in se ne bodo spokorili. Ampak vsa krivda in vse posledice zavrnjene milosti so ležale pred njihovimi vrati. Tako se bo zgodilo vsakemu človeku, ki hodi po isti poti. Gospod pravi: "Tvoja poguba je, o Izrael. Poslušaj, o zemlja! Glej, jaz pripeljem nesrečo nad to ljudstvo, sad njih misli; kajti niso pazili na moje besede in mojo postavo so zavrgli." (Oz 13,9; Jer 6,19.)/588/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!