Vsebina

Nazaj

Naprej

Hrepenenje vekov (Ellen G. White)

63. "Glej, tvoj Kralj pride" (angleško)

Temeljno besedilo Mat 21,1-11; Mar 11,1-10; Luk 19,29-44; Jan 12,12-19.

"Močno se veseli, hči sionska, ukaj, hči jeruzalemska! Glej, tvoj kralj pride k tebi: pravičen je in rešitelj, pohleven in sedeč na oslu, in sicer na mladem osličinem žrebetu." (Zah 9,9.)

Tako je petsto let pred Kristusovim rojstvom prerok Zaharija napovedal prihod izraelskega kralja. Sedaj naj bi se to prerokovanje uresničilo. Ta, ki tako dolgo ni hotel sprejemati kraljevskih časti, je sedaj prihajal v Jeruzalem kot obljubljeni dedič Davidovega prestola.

Prvi dan tedna je Kristus zmagoslavno prišel v Jeruzalem. Množica, ki se je zbrala v Betaniji, da bi ga videla, ga je sedaj spremljala, da bi videla, kako bo sprejet. Mnogi so potovali v Jeruzalem praznovat pasho in so se pridružili množici, ki ga je spremljala. Videti je bilo, kakor da se vsa narava veseli. Drevje je bilo ogrnjeno z zelenjem, cvetje pa je v zraku širilo čudovit vonj. Novo življenje in veselje sta poživljala ljudi. Zopet se je prebudilo upanje v novo kraljestvo.

Jezus je nameraval prijezditi v Jeruzalem, zato je poslal dva učenca, naj mu pripeljeta oslico in njeno žrebe. Ob svojem rojstvu je bil Zveličar odvisen od gostoljubnosti tujcev. Jasli, v katerih je ležal, so bile najeto počivališče. Pa tudi sedaj, čeprav mu je pripadala živina na neštetih gričih, je bil odvisen od prijaznosti nekega tujca, da bi dobil žival,/569/ na kateri naj bi prijezdil v Jeruzalem kot kralj. Ampak njegovo božanstvo se je zopet odkrilo v natančnih navodilih, ki jih je dal učencema v ta namen. Kakor je bilo napovedano, je bila takoj izpolnjena prošnja: "Gospod ju potrebuje." (Mat 21,3.) Jezus si je izbral osla, na katerem še nihče ni jahal. Učenci so z veselim navdušenjem razprostrli na živinče oblačila in nanj posadili Učitelja. Doslej je vedno potoval peš, zato so se učenci sprva čudili, zakaj se je tokrat odločil jezditi. Toda upanje je razvedrilo njihovo srce z novo mislijo; menili so, da namerava oditi v glavno mesto, se tam razglasiti za kralja in vzpostaviti svojo kraljevsko oblast. Medtem ko so izvrševali naročilo, so Jezusovim prijateljem zaupali svoje vroče upe. Vznemirjenje je vse bolj naraščalo, dokler pričakovanje ljudstva ni doseglo vrhunca.

Kristus se je pri kraljevskem prihodu ravnal po judovskem običaju. Jahal je na oslu kakor nekoč izraelski kralji; prerokba pa je napovedala, da bo Mesija tako prišel v svoje kraljestvo. Brž ko so ga posadili na žrebe, so se razlegli glasni zmagoslavni vzkliki. Množica ga je pozdravljala kot Mesija, kot svojega kralja. Jezus je sedaj sprejel izkazovanje časti, česar doslej nikoli ni dovoljeval, in učenci so v tem videli dokaz, da se bodo njihovi veseli upi kmalu uresničili, namreč, da ga bodo videli ustoličenega na prestolu. Množice so bile prepričane, da je odbila ura njihove osvoboditve. V domišljiji so gledali rimsko vojsko pregnano iz Jeruzalema, a Izraela zopet kot neodvisen narod. Vsi so bili srečni in vznemirjeni; med seboj so tekmovali v izkazovanju časti Jezusu. Niso mu mogli nuditi zunanjega razkošja in sijaja, podarili pa so mu češčenje srečnih src. Niso mu mogli izročiti dragocenih daril, temveč so polagali svoja oblačila kot preprogo po njegovi poti in metali pred njim ozelenele oljčne in palmove vejice. Na čelu zmagoslavnega sprevoda niso nosili nikakršnih kraljevskih zastav, marveč so sekali razvejane palmove veje, naravni simbol zmage, in z njimi mahali med glasnimi vzkliki in hvalnicami.

Čim dalje je sprevod šel, tem bolj je naraščala množica ljudi, ki so slišali o Jezusovem prihodu in sedaj hiteli, da bi se pridružili sprevodu. Vedno več opazovalcev se je pridružilo množici z vprašanjem: "Kdo je ta?" (Mat 21,10.) Kaj pomeni ta vrvež? Vsi so že slišali o Jezusu in pričakovali, da se bo podal v Jeruzalem; toda vedeli so, da je doslej zavrnil vse poskuse, da bi ga spravili na prestol; zato so bili zelo presenečeni, ko so zvedeli, da je ta mož Jezus. Spraševali so se, kaj je le povzročilo to spremembo pri njem, ki je vedno trdil, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta./570/

Njihova vprašanja so preglasili zmagoslavni vzkliki. Vneta množica jih je stalno ponavljala, oddaljeno ljudstvo jih je povzelo, da je odmevalo po okoliških gričih in dolinah. Nato se je sprevod združil z gnečo iz Jeruzalema. Iz množice, ki se je zbrala k praznovanju pashe, jih je na tisoče odšlo naprej pozdravit Jezusa. Pozdravljali so ga z mahanjem palmovih vej in prepevanjem svetih pesmi. V templju so duhovniki z zvoki trobent oznanili začetek večernega bogoslužja, toda le malo ljudi se je odzvalo. Osupli poglavarji so govorili drug drugemu: "Ves svet leti za njim." (Jan 12,19.)

Jezus nikoli poprej v pozemskem življenju ni dovolil, da bi mu tako javno izkazovali čast. Jasno je predvidel posledice. To bi ga pripeljalo na križ. Toda njegov namen je bil, da se javno predstavi kot Odrešenik. Želel je usmeriti pozornost ljudi na daritev, ki bo vrhunec njegovega poslanstva za padli svet. Medtem ko se je ljudstvo zbralo v Jeruzalemu k praznovanju pashe, se je On, pravo pashalno Jagnje, prostovoljno posvetil za daritev. V vseh časih bo za njegovo cerkev potrebno, da bo njegovo smrt za očiščenje grehov imela za predmet globokih razmišljanj in proučevanj. Vsa s tem povezana dejstva morajo biti tako dokazana, da onemogočijo vsak dvom. Sedaj je bilo potrebno, da se pogledi vseh usmerijo nanj, dogodki, ki se bodo zgodili pred njegovo veliko daritvijo, pa morajo biti taki, da bodo usmerili pozornost na samo daritev. Po takem razpoloženju, kakršno je spremljalo Jezusov vhod v Jeruzalem, bodo oči vseh spremljale hiter potek zadnjih dogodkov.

Dogodki v zvezi s tem slovesnim vhodom bodo postali predmet pogovora vseh ljudi in jih spodbudili k razmišljanju o Jezusu. Po njegovem križanju se bodo mnogi spomnili teh dogodkov v zvezi z njegovim sojenjem in smrtjo. To jih bo spodbudilo k proučevanju prerokovanj, s čimer se bodo prepričali, da je Jezus Mesija. V vseh deželah se bo pomnožilo število spreobrnjencev k veri.

V tem edinem zmagoslavnem prizoru v svojem pozemskem življenju bi se Zveličar lahko pojavil v spremstvu nebeških angelov in bi ga naznanila Božja trobenta. Toda takšen prizor bi bil v nasprotju s ciljem njegovega poslanstva in z zakonom, ki je vodil njegovo življenje. Ostal je zvest skromnemu položaju, ki ga je sprejel. Moral je nositi breme človeške narave, vse dokler ni dal svojega življenja za življenje sveta.

Ta dan, ki je bil za učence najlepši v njihovem življenju, bi bil zatemnjen s temnimi oblaki, če bi bili vedeli, da je to veselje samo uvod v trpljenje in smrt njihovega Učitelja. Čeprav jim je večkrat govoril o svoji neizogibni/571/ daritvi, so v tem čudovitem zmagoslavju pozabili na njegove žalostne besede in se veselili samo njegove obetavne vladavine na Davidovem prestolu.

Sprevod se je stalno povečeval in skoraj vse, ki so se mu priključili, so potegnili za seboj valovi navdušenja, da so se pridružili hvalnicam, ki so se razlegale in odmevale s hribov in dolin. Neprestano se je ponavljalo vzklikanje: "Hosana Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hosana na višavah!" (Mat 21,9.)

Svet še nikoli poprej ni videl tako zmagoslavnega sprevoda. Ni bil podoben sprevodu slavnih pozemskih osvajalcev. Ta prizor ni razkazoval žalostnih ujetnikov kot trofejo kraljevskih junaštev. Toda okrog Zveličarja so bile slavne trofeje njegovega dela ljubezni za grešnega človeka. Bili so bivši sužnji, ki jih je rešil izpod Satanove moči, in so slavili Boga za svojo osvoboditev. Sprevod so vodili slepci, ki jim je bil vrnil vid. Nemi, ki jim je razvezal jezik, so najglasneje vzklikali hosana. Hromi, ki jih je ozdravil, so od veselja poskakovali in bolj vneto od drugih lomili palmove veje in mahali z njimi pred Zveličarjem. Vdove in sirote so poveličevale Jezusovo ime za njegovo izkazano usmiljenje. Gobavci, ki jih je očistil, so polagali na pot svoja čista oblačila in ga pozdravljali kot Kralja slave. Med množico so bili tudi ti, ki jih je njegov glas prebudil iz smrtnega spanja. Lazar, čigar telo je v grobu začelo že razpadati, in se je sedaj veselil čudoviti moči svoje moškosti, je vodil žival, na kateri je Zveličar jezdil.

Mnogi farizeji so bili priče temu dogajanju. Besni in zavistni so poskušali preusmeriti tok narodovih čustev. Z vso svojo oblastjo so poskušali ljudstvo utišati; toda vsi njihovi pozivi in grožnje so navdušenje samo še bolj spodbudili. Prestrašili so se, da bi množica zaradi svoje premoči utegnila Jezusa razglasiti za kralja. Zadnji izhod so videli v tem, da so se skozi množico prerinili do Zveličarja in mu grajajoče in grozeče rekli: "Učitelj, posvari svoje učence!" (Luk 19,39.) Rekli so, da je takšno hrupno izražanje čustev protizakonito in da oblasti tega ne bodo dovolile. Vendar so umolknili, ko jim je Jezus odgovoril: "Pravim vam, če ti umolknejo, vpilo bo kamenje." (Luk 19,40.) Ta zmagoslavni prizor je priredil sam Bog. Napovedal ga je prerok, in človek ni mogel preprečiti Božjega načrta. Če ga ljudje ne bi uresničili, bi podaril glas mrtvemu kamenju, in potem bi to z vriskanjem hvale pozdravilo njegovega Sina. Ko so se utišani farizeji/572/ umaknili, so iz stotine ust zadonele besede preroka Zaharija: "Močno se veseli, hči sionska, ukaj, hči jeruzalemska! Glej, tvoj kralj pride k tebi; pravičen je in rešitelj, pohleven in sedeč na oslu, in sicer na mladem osličinem žrebetu." (Zah 9,9.)

Ko je sprevod prispel na vrh griča in se začel spuščati v mesto, se je Jezus ustavil, a z njim tudi množica. Pred njimi je ležal v vsej svoji slavi z žarki zahajajočega sonca obsijan Jeruzalem. Tempelj je pritegoval nase pozornost vseh. Dostojanstveno vzvišen se je dvigal nad drugimi stavbami in kazalo je, kakor da kaže proti nebu in hoče usmeriti ljudstvo proti edinemu pravemu in živemu Bogu. Že dolgo je bil tempelj ponos in slava judovskega naroda. Celo Rimljani so se bahali z njegovim veličastvom. Od Rimljanov postavljeni kralj se je povezal z Judi glede obnove in olepšave templja; in sam rimski cesar ga je počastil z dragocenimi darili. Zaradi razsežnosti, bogastva in veličastva je postal eden svetovnih čudes.

Ko je zahajajoče sonce obarvalo in pozlatilo nebo, so njegovi bleščeči žarki obsevali čisti beli marmor tempeljskih zidov in se iskrili na pozlačenih stebrih. Z vrha griča, kjer so stali Jezus in njegovi spremljevalci, je bil videti kakor mogočna stavba iz snega s pozlačenimi stolpi. Tempeljski vhod je krasila vinska trta iz zlata in srebra z zelenimi listi in velikimi grozdi, ki so jo izdelali najbolj vešči umetniki. Predstavljala je Izraela kot rodovitno trto. Zlato, srebro in naravno zelenilo je bilo urejeno zelo vešče in z izbranim okusom. Vitice so se ovijale okrog belih bleščečih stebrov in oprijemale zlatih okraskov. Na njih se je zrcalilo zahajajoče sonce v čudoviti kakor iz nebes sposojeni slavi.

Jezus je strmel v ta prizor; ogromna množica je onemela prevzeta zaradi nepričakovanega prizora lepote. Vse oči so bile uprte v Zveličarja v pričakovanju, da bodo tudi na njegovem obrazu opazili občudovanje, ki je preželo nje same. Namesto tega pa so opazili oblak žalosti. Bili so presenečeni in razočarani, ko so videli, da ima solzne oči in se je njegovo telo zibalo sem in tja kakor drevo pred viharjem, medtem ko se je iz njegovih drhtečih ust kakor iz globine strtega srca izvil vzdih bolečine. Kakšen prizor je bil to za angele v nebesih, ko so videli svojega ljubljenega Poveljnika v boju s solzami! Kakšen prizor je bil to za veselo množico, ki ga je z zmagoslavnimi vzkliki in mahaje s palmovimi vejami spremljala v slavno mesto, kjer bo, kar so goreče upali, ustanovil svojo vladavino! Jezus je jokal ob Lazarjevem grobu, vendar je bilo to/575/ pobožno žalovanje zaradi sočutja do človeškega gorja. Toda ta nepričakovana žalost je bila podobna objokovanju sredi zmagoslavnega zbora. Sredi prizora veselja, ko so ga vsi častili, je stal Izraelov Kralj s solzami v očeh. To niso bile solze veselja, temveč solze in ihtenje notranjega nezadržnega duševnega boja. Množico je nenadoma zajela žalost. Njihovi vzkliki so zamrli. Mnogi so jokali iz sočutja do bolečine, ki je niso mogli razumeti.

Jezus ni jokal zaradi trpljenja, ki ga je čakalo. Naravnost pred njim je bil Getsemani, kjer ga bo kmalu obdala groza globoke teme. Videl je tudi ovčja vrata, skozi katera so stoletja vodili daritvene živali. Kmalu se bodo ta vrata odprla zanj, za pravo Jagnje, katerega daritev za greh so napovedovale vse te žrtve. V bližini je stala Golgota, prizorišče njegovega bližajočega se smrtnega boja. Vendar Odrešenik ni jokal in ihtel v duševni bolečini zaradi vsega tega, kar ga je spominjalo na njegovo kruto smrt. Njegova bolečina ni bila sebična. Misel na lastni smrtni boj ni prestrašila te plemenite, samopožrtvovalne duše. Pogled na Jeruzalem je trgal njegovo srce - na Jeruzalem, ki je zavrgel Božjega Sina in zaničeval njegovo ljubezen, se upiral, da bi ga prepričali njegovi mogočni čudeži, in se pripravljal, da ga usmrti. Videl je, kaj je bilo mesto zato, ker je zavrglo Odrešenika, in kaj bi lahko bilo, če bi sprejelo njega, ki je edini lahko ozdravil njegove rane. Prišel ga je rešit; kako bi se mu torej lahko odpovedal?

Izrael je bil ljubljeni narod; Bog si je njegov tempelj izbral za svoje prebivališče. "Krasno se dviga, veselje vse zemlje je gora Sion." (Ps 48,2.) V njem je zapis o več kakor tisočletni Kristusovi zaščitniški skrbi in nežni ljubezni, ki jo goji oče do edinega sina. Tam so preroki izgovarjali svarilna sporočila. Tam so majali prižgane kadilnice, medtem ko se je k Bogu dvigalo kadilo, pomešano z molitvami vernikov. Tam je tekla kri darovanih živali, ki je predstavljala Kristusovo spravno kri. V njem je Jahve razodeval svojo slavo nad prestolom milosti. Tam so duhovniki opravljali službo in se je dolga stoletja ponavljala veličastnost simbolov in obredne službe. Vse to pa se bo sedaj moralo končati.

Jezus je dvignil roko - to roko, ki je mnogokrat blagoslavljala bolne in trpeče - in zamahnil z njo proti obsojenemu mestu ter zavpil z glasom, ki ga je prekinjala bolečina: "Ko bi pač tudi ti spoznalo, vsaj v ta svoj dan, kaj je za tvoj mir!" (Luk 19,42.) Tukaj je Zveličar naredil premor, in ni povedal, kakšen bi bil lahko položaj Jeruzalema,/576/ če bi bil sprejel pomoč, ki mu jo je Bog ponujal - darujoč mu svojega ljubljenega Sina. Če bi bil Jeruzalem spoznal to, kar je imel prednost spoznati, in če bi bil pazil na svetlobo, ki mu je bila poslana iz nebes, bi lahko prednjačil v ponosu blaginje kot kralj vseh kraljestev, svoboden v moči, ki bi jo dobil od Boga. Potem pri mestnih vratih ne bi stali vojaki in z njegovega obzidja se ne bi vile rimske zastave. Pred očmi Božjega Sina je vstajala slavna usoda, s katero bi bil Jeruzalem blagoslovljen, če bi bil sprejel svojega Odrešenika. Videl je, da bi bil po njem lahko ozdravljen svoje strašne bolezni, osvobojen sužnosti in utrjen kot mogočna svetovna prestolnica. Z njegovega obzidja bi poletel golob miru med vse narode. Postal bi svetovna krona slave.

Jasna podoba tega, kar bi Jeruzalem lahko bil, je izginila z Zveličarjevega obzorja. Gledal ga je, kakršen je pod rimskim jarmom, ko je podvržen Božjemu neodobravanju in obsojen, da prenaša njegovo maščevalno sodbo. Potem je nadaljeval prekinjeno nit žalostinke: "Ali sedaj je to skrito tvojim očem! Kajti pridejo nate dnevi, ko te obdado tvoji sovražniki z nasipom in te bodo oblegali in stiskali od vseh strani; in ob tla razbijejo tebe in tvoje otroke v tebi, in ne kamna na kamnu ne puste v tebi, zato ker nisi spoznalo časa, v katerem si bilo obiskano." (Luk 19,42-44.)

Kristus je prišel rešit Jeruzalem in njegove otroke; toda farizejska ošabnost, hinavščina, ljubosumnost in zloba so mu preprečile uresničiti namen. Jezusu je bilo znano strašno maščevanje, ki bo zadelo obsojeno mesto. Videl je Jeruzalem obkoljen z vojsko, oblegane prebivalce v lakoti in smrti, videl je matere jesti trupla svojih umrlih otrok, in starše in otroke, kako se trgajo za zadnji grižljaj hrane, ker je mučna lakota zadušila naravna čustva. Videl je tudi, da bo trdoglavost, ki so jo pokazali z odklanjanjem zveličanja, zapeljala Jude tudi, da se ne bodo hoteli vdati osvajalni vojski. Videl je Golgoto, kraj, kjer bo povišan, tako gosto pokrito s križi, kakor je gozd z drevjem. Videl je nesrečne prebivalce prenašati neznosne bolečine na mučilnih napravah in pri križanju; videl je razdejane čudovite palače, tempelj v ruševinah in da od njegovega mogočnega obzidja ni ostal niti kamen na kamnu, mesto pa podobno preoranemu polju. Med gledanjem vseh teh strahot je Zveličar res moral jokati v smrtni muki.

Jeruzalem je bil otrok, za katerega je skrbel, in kakor nežni oče žaluje po izgubljenem sinu, tako je Jezus jokal nad ljubljenim mestom./577/ Kako naj se ti odpovem? Kako naj te gledam izročenega uničenju? Ali te moram pustiti, da napolniš čašo svoje krivičnosti? Ena sama duša je tako dragocena, da je v primerjavi z njo celotno vesolje postalo nepomembno, tukaj pa je šlo za pogubo celotnega naroda. Ko bodo na obzorju zašli sončni žarki, bo prenehal tudi čas milosti za Jeruzalem. Medtem ko se je sprevod zadrževal na vrhu Oljske gore, je bil za Jeruzalem še čas, da se spokori. Angel milosti je sicer že razpel svoje peruti, da bi zapustil zlati prestol in prepustil prostor pravici in hitro prihajajoči sodbi. Toda Kristus je še molil s srcem polnim ljubezni za Jeruzalem, ki je preziral njegovo milost, podcenjeval njegove opomine in so bili njegovi prebivalci pripravljeni, da bi si omadeževali roke z njegovo krvjo. Še vedno ni bilo prepozno, ko bi se Jeruzalem le hotel spokoriti. Ko so žarki zahajajočega sonca še obsevali tempelj, stolp in konice - mar ne bo neki dobri angel v mestu spodbudil ljubezen do Zveličarja in tako odvrnil njihovo usodo? Prekrasno in nesveto mesto, ki si kamnalo preroke, zavrglo Božjega Sina, in si si s svojo okorelostjo samo kovalo okove sužnosti - tvoj čas milosti bo kmalu minil!

Vendar pa je Božji Duh znova spregovoril Jeruzalemu. Preden bo minil dan, bo podano še eno pričevanje za Kristusa. Povzdignil se je glas priče, ki je odgovarjal na vabilo preroške preteklosti. Če bo Jeruzalem upošteval vabilo, če bo sprejel Zveličarja, ki vstopa skozi mestna vrata, bo še lahko rešen.

Poglavarji v Jeruzalemu so dobili sporočilo, da se Jezus v spremstvu velike množice približuje mestu. Toda za Božjega Sina niso imeli dobrodošlice. Nasproti so mu šli s strahom in upanjem, da bodo množico lahko razgnali. Ko se je sprevod začel spuščati z Oljske gore, so ga poglavarji ustavili. Pozanimali so se, kaj je vzrok temu hrupnemu veselju. Ko so vprašali: "Kdo je to?" so jim z duhom navdihnjenja napolnjeni učenci odgovorili na to vprašanje. Z zgovornim razpoloženjem so ponovili prerokovanja, ki so se nanašala na Kristusa.

Adam vam bo rekel: To je ženin Potomec, ki bo kači strl glavo. (1 Mojz 3,15.)

Vprašajte Abrahama, pa vam bo povedal: "Melhizedek, kralj v Salemu," (1 Mojz 14,18.) Kralj miru.

Jakob vam bo odgovoril: To je tisti, ki mu pripada "vladarska palica" in "žezlo od Jude". (1 Mojz 49,10.)

Izaija vam bo rekel: "Emanuel. Čudoviti, Svetovalec, Mogočni Bog, Oče večnosti, Knez miru." (Iz 7,14; 9,6.)

Jeremija vam bo dejal: Davidov Odraslek, "Gospod, naša pravičnost". (Jer 23,6.)/578/

Danijel vam bo rekel: On je maziljenec - Mesija.

Ozea vam bo odgovoril: "Bog nad vojskami, Jahve mu je spominsko ime." (Oz 12,6.)

Janez Krstnik vam bo rekel: On je "Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta". (Jan 1,29.)

Vzvišeni Jahve je oznanil s svojega prestola: "Ta je moj ljubljeni Sin." (Mat 3,17.)

Mi, njegovi učenci, priznavamo: To je Jezus, Mesija, Knez življenja, Odrešenik sveta.

Celo knez teme ga priznava, rekoč: "Poznam te, kdo si: Božji Svetnik." (Mar 1,24.)/579/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!