Vsebina

Nazaj

Naprej

Hrepenenje vekov (Ellen G. White)

62. Pojedina v Simonovi hiši (angleško)

Temeljno besedilo Mat 26,6-13; Mar 14,3-11; Luk 7,36-50; Jan 11,55. do 12,11.

Simona iz Betanije so imeli za Jezusovega učenca. Bil je eden redkih farizejev, ki se je odkrito priključil Kristusovim sledilcem. Jezusa je priznal za učitelja in upal je, da je Mesija; ampak ni ga sprejel kot zveličarja. Njegov značaj še ni bil preoblikovan, njegova načela še niso bila spremenjena.

Jezus ga je ozdravil gobavosti, zato ga je pritegnil k sebi. Želel je pokazati hvaležnost, in ob Kristusovem zadnjem obisku v Betaniji je za Zveličarja in učence pripravil pojedino. Na njej so se zbrali mnogi Judje. Ravno v tistem času je vladalo v Jeruzalemu veliko vznemirjenje. Kristus in njegovo poslanstvo sta pritegovala večjo pozornost kakor kdaj poprej. Navzoči na gostiji so natančno opazovali vsak njegov korak, nekateri pa so ga opazovali celo s sovražnimi pogledi.

Zveličar je prišel v Betanijo samo šest dni pred pasho in po svoji navadi odšel počivat v Lazarjev dom. Skupina popotnikov, ki je odšla naprej v glavno mesto, je razširila novico, da je Jezus na poti v Jeruzalem in bo čez soboto počival v Betaniji. Med ljudstvom je vladalo veliko navdušenje. Mnogi so se podali v Betanijo, nekateri iz naklonjenosti do Jezusa, drugi zopet iz radovednosti, da bi videli njega, ki je bil obujen od mrtvih.

Mnogi so od Lazarja pričakovali čudovito poročilo o njegovih doživetjih po smrti. Bili pa so presenečeni, da ni pripovedoval ničesar./557/ Saj tudi ni imel ničesar povedati o tem. Navdihnjenje namreč pravi: "Mrtvi pa ničesar ne vedo. ... Kakor njih ljubezen, tako je njih sovraštvo in njih gorečnost davno izginila." (Prop 9,5.6.) Toda Lazar je čudovito pričal o Kristusovem delovanju; zato je bil obujen od mrtvih. Prepričljivo in odločno je izjavil, da je Jezus Božji Sin.

Poročila, ki so jih obiskovalci Betanije prinesli nazaj v Jeruzalem, so še povečala razburjenje. Vsak bi rad Jezusa videl in poslušal. Na splošno so se spraševali, ali bo Lazar prišel z njim v Jeruzalem in ali bo prerok na praznovanju pashe kronan za kralja. Duhovniki in poglavarji so spoznali, da njihov vpliv na ljudstvo vse bolj slabi, zato je njihovo sovraštvo do Jezusa postajalo vse hujše. Komaj so čakali na priložnost, da bi ga za vedno spravili s poti. Ker pa je čas mineval, so se bali, da po vsem, kar se je zgodilo, sploh ne bo prišel v Jeruzalem. Spominjali so se, kolikokrat je že prekrižal njihove morilske naklepe, zato so se bali, da je tudi sedaj spoznal njihove proti njemu usmerjene naklepe, in da zato ne bo prišel. Niso mogli dobro prikriti svoje bojazni, zato so spraševali drug drugega: "Kaj se vam zdi? Gotovo ne pride na praznik?" (Jan 11,56.)

Duhovniki in farizeji so sklicali posvet. Od Lazarjevega obujenja je bila naklonjenost ljudstva popolnoma na Kristusovi strani, zato se jim je zdelo nevarno, da bi ga javno prijeli. Sklenili so, da ga bodo prijeli skrivoma in ga čim tiše postavili pred sodišče. Upali so, da se bo omahujoča naklonjenost ljudstva obrnila njim v prid, ko se bo zvedelo za njegovo obsodbo.

Na takšen način so nameravali uničiti Jezusa. Toda duhovniki in rabini so vedeli tudi to, da ne bodo varni, vse dokler bo živel Lazar. Že samo življenje moža, ki je štiri dni ležal v grobu in je bil po Jezusovi besedi obujen v življenje, bi lahko prej ali slej izzvalo odpor. Potem pa bi se ljudstvo maščevalo nad voditelji za smrt njega, ki je lahko naredil takšen čudež. Zato je Veliki zbor sklenil, da mora umreti tudi Lazar. Tako daleč sta pripeljala zavist in predsodek svoje sužnje. Sovraštvo in nevera judovskih voditeljev sta tako narasla, da so hoteli celo vzeti življenje človeku, katerega je neskončna moč osvobodila iz groba.

Medtem ko se je v Jeruzalemu sklepala ta zarota, so bili Jezus in njegovi prijatelji povabljeni na Simonovo pojedino. Zveličar je sedel za praznično mizo med Simonom, kogar je ozdravil gnusne bolezni, in Lazarjem, kogar je otel smrti. Marta je stregla, Marija pa je željno poslušala vsako besedo, ki je prišla iz Jezusovih ust./558/ Jezus ji je v svojem usmiljenju odpustil grehe, njenega ljubljenega brata pa je poklical iz groba, zato je bilo njeno srce napolnjeno s hvaležnostjo. Slišala je Jezusa govoriti o njegovi bližajoči se smrti. V svoji globoki ljubezni in žalosti je hrepenela po tem, da bi mu izkazala spoštovanje. Z veliko osebno žrtvijo je kupila alabastrno posodico "pravega in dragocenega mazila", (Jan 12,3.) da bi z njim pomazilila njegovo telo. Toda sedaj je slišala govoriti, da bo kmalu kronan za kralja. Njena bolečina se je spremenila v radost, zato si je vneto prizadevala, da bi prva počastila svojega Gospoda. Razbila je posodico in zlila njeno vsebino na Jezusovo glavo in noge; pokleknila je poleg njega in s solzami močila njegove noge ter jih otirala s svojimi dolgimi bujnimi lasmi.

Marija se je hotela izogniti vsakemu hrupu, in njeno dejanje bi lahko ostalo neopazno; toda prostor je preplavila prijetna dišava mazila in seznanila vse navzoče z njenim dejanjem. Juda je opazoval to dejanje z velikim nezadovoljstvom. Namesto da bi najprej poslušal, kaj bo Kristus povedal o tem, je začel njim, ki so sedeli v njegovi bližini, prišepetavati svoje pritožbe in očital Kristusu razsipništvo. Zvito jih je zavajal na misli, ki bodo verjetno izzvale nezadovoljstvo.

Juda je bil blagajnik učencev. Iz njihove skromne blagajne je skrivoma jemal denar zase in s tem še bolj zmanjšal njihova skromna sredstva. Sedaj si je prizadeval pridobiti vse, kar bi lahko dosegel, kajti mnogokrat so z denarjem iz te blagajne pomagali siromašnim. Če se je kupilo kaj, kar se mu ni zdelo dovolj pomembno, je imel navado reči: "Zakaj ta potrata? Zakaj se denar ni dal v mošnjo, ki jo nosim, da bi lahko poskrbel za uboge?" Marijino dejanje je bilo v tako očitnem nasprotju z njegovo sebičnostjo, da ga je postalo zelo sram. Po svoji navadi je iskal ustrezen razlog za svoj očitek proti njenemu darilu. Obrnil se je na učence in rekel: "Zakaj se ni prodalo to mazilo za tristo denarjev in dalo ubogim? To pa je rekel, ne ker ga je bilo skrb za uboge, ampak ker je bil tat in je imel mošnjo in nosil, kar so metali vanjo." (Jan 12,5.6.) Judež ni imel srca za siromašne. Če bi se bilo Marijino mazilo prodalo in bi izkupiček prišel v njegovo posest, siromašni ne bi imeli od tega nobene koristi.

Judež je imel visoko mnenje o svojih sposobnostih. Kot blagajnik se je imel za pomembnejšega od svojih tovarišev; uspelo mu jih je napeljati, da so ga imeli za takega. Pridobil si je njihovo zaupanje in imel nanje velik vpliv. Zavedlo jih je njegovo navidezno sočutje do siromašnih. Njegovi spretni namigi so povzročili, da so nezaupljivo gledali na Marijino predanost./559/ Okrog mize se je šepetalo: "Čemu ta potrata? To bi se bilo namreč lahko za mnogo prodalo in izkupilo se dalo ubogim." (Mat 26,8.9.)

Marija je slišala te očitke. Njeno srce je trepetalo; bala se je, da jo bo sestra grajala zaradi razsipnosti in da jo bo tudi Učitelj imel za lahkomiselno. Hotela se je umakniti brez zagovarjanja ali opravičevanja, ko je zaslišala glas svojega Gospoda: "Pustite jo! Kaj jo nadlegujete?" (Mar 14,6.) Videl je, da je bila ponižana in zmedena. Vedel je, da je s tem dejanjem izrazila svojo hvaležnost za odpuščanje grehov, zato je olajšal njen um. S svojim glasom je preglasil očitajoče godrnjanje, rekoč: "Dobro delo je storila na meni. Kajti uboge imate vedno pri sebi, in kadar hočete, jim morete dobro storiti, mene pa nimate vselej. Kar je mogla, je storila: vnaprej je pomazilila moje telo za pokop." (Mar 14,6-8.)

Dišeči dar, ki ga je Marija namenila za Zveličarjevo truplo, je izlila na njegovo živo telo. Pri pokopu bi dišava napolnila samo grob; sedaj pa je razveselila njegovo srce z gotovostjo njene vere in ljubezni. Jožef iz Arimateje in Nikodem nista ponudila svojih darov ljubezni Jezusu, ko je še živel, temveč sta prinesla svoja dragocena mazila z grenkimi solzami mrtvemu. Ženske, ki so nosile mazila h grobu, so zaman opravile pot, saj je medtem že vstal od mrtvih. Marija, ki je Zveličarju izkazala svojo ljubezen, ko se je še zavedal njene vdanosti, ga je pomazilila za pokop. Ko je Jezus stopal v temo svoje hude preizkušnje, je nosil v svojem srcu spomin na to dejanje kot zagotovilo ljubezni, ki mu bo večno pripadala od odrešenih.

Mnogi prinašajo mrtvim dragocene darove. Ob nemem in otrplem telesu velikodušno izgovarjajo besede ljubezni. Nežnost, spoštovanje in vdanost se zapravljajo zanje, ki ne morejo več ne slišati ne videti. O, ko bi bile te besede izgovorjene, ko so bile izčrpanemu duhu tako potrebne, ko so ušesa še lahko slišala in je srce še lahko čutilo, kako dragocena bi bila njihova dišava!

Sama Marija ni mogla oceniti prave vrednosti svojega dejanja ljubezni. Ni mogla odgovoriti svojim tožnikom, in tudi ni mogla pojasniti, zakaj si je izbrala to priložnost, da bi pomazilila Jezusa. Sveti Duh je načrtoval zanjo, ona pa je poslušala njegove spodbude. Navdihnjenje se pojavi brez pojasnila; njegova nevidna navzočnost govori umu in duši ter spodbuja srce k delovanju. Opravičuje se samo po sebi.

Kristus je Mariji pojasnil smisel njenega dejanja, in ji je dal s tem veliko več,/560/ kakor je prejel sam. "Kajti s tem, da je izlila to mazilo na moje telo, me je pripravila za pokop." (Mat 26,12.) Kakor je bila razbita alabastrna posodica in je dišava napolnila vso hišo, tako bo moral umreti Kristus. Njegovo telo bo moralo biti strto; toda zopet bo vstal iz groba, in dišava njegovega življenja bo napolnila zemljo. Kristus je "ljubil nas in je dal sebe za nas kot daritev in žrtev Bogu v prijetno dišavo". (Ef 5,2.)

Kristus je povedal: "Resnično vam pravim: Kjer koli po vsem svetu se bo oznanjal ta evangelij, se bo povedalo tudi to, kar je ona storila, njej v spomin." (Mat 26,13.) Zveličar je govoril, gledaje v prihodnost, s popolno gotovostjo o evangeliju. Ta naj bi se oznanjal po vsem svetu. In do koder se bo slišalo za Marijin dar, bo povsod širil svojo dišavo, in srca bodo blagoslovljena po njenem nepreračunanem ravnanju. Kraljestva so nastajala in padala. Imena vladarjev in zavojevalcev so padla v pozabo, toda dejanje te ženske je ostalo ovekovečeno v sveti zgodovini. Vse do konca pozemskih dogajanj bo ta razbita alabastrna posodica pripovedovala zgodbo o neizmerljivi Božji ljubezni do padlega rodu.

Marijino dejanje je bilo v očitnem nasprotju z Judeževim. Kako oster nauk bi lahko Kristus dal temu, ki je sejal seme kritike in zlobnega mišljenja v srca učencev! Kako upravičeno bi bil tožnik obtožen! On, ki bere nagibe vsakega srca in razume vsako dejanje, bi lahko na tej gostiji razodel vsem navzočim temne strani Judeževega življenja. Prazna pretveza, na katero se je izdajalec skliceval, bi bila lahko razkrinkana. Kajti namesto, da bi sočustvoval s siromašnimi, jih je oropal denarja, ki je bil namenjen za njihovo podporo. Zaradi njegove trdosrčnosti do vdov, sirot in dninarjev bi se lahko dvignila razkačenost proti njemu. Če pa bi bil Kristus razkrinkal Judeža, bi imel on to za vzrok, da bi ga izdal. In čeprav je bil obdolžen za tatvino, bi si pridobil naklonjenost celo med učenci. Zveličar mu ni ničesar očital, in s tem se je izognil, da bi mu dal opravičilo za izdajstvo.

Toda pogled, s katerim je Jezus pogledal Judeža, ga je prepričal, da je Zveličar spregledal njegovo hinavščino in spoznal njegov podli značaj. Kristus je s pohvalo Marijinega dejanja, ki je bilo tako ostro obsojeno, pokaral Judeža. Doslej ga Zveličar še nikoli ni neposredno grajal. Sedaj pa je graja vznemirila njegovo srce. Zato se je odločil, da se bo maščeval. Po večerji se je podal naravnost/563/ v palačo velikega duhovnika. Tam je našel zbrane člane Velikega zbora, in se ponudil, da bo izdal Jezusa v njihove roke.

Duhovniki so se tega zelo razveselili. Ti voditelji Izraela so dobili priložnost sprejeti Kristusa za svojega Zveličarja brezplačno in brez cene. Vendar so zavrnili ta dragoceni dar, ki jim ga je ponujal nežni Duh vabeče ljubezni. Upirali so se sprejeti zveličanje, ki je dragocenejše od zlata, in so kupili svojega Gospoda za trideset srebrnikov.

Judež je tako popuščal pohlepu, da je ta zasenčil vsako dobro potezo njegovega značaja. Zavidal je Jezusu prineseno darilo. Njegovo srce je gorelo od zavisti zaradi tega, ker je Zveličar prejel dar, primeren pozemskim kraljem. Svojega Gospoda je izdal za vsoto, ki je bila daleč pod ceno posodice za dišavo.

Učenci pa niso bili kakor Judež. Zveličarja so ljubili. Vendar niso pravilno ovrednotili njegovega vzvišenega značaja. Če bi se bili zavedali, kaj je naredil zanje, bi spoznali, da ni bilo nič zapravljeno, kar mu je bilo dano. Modri z Vzhoda, ki so vedeli o Jezusu tako malo, so pokazali popolnejše razumevanje časti, ki mu pripada. Zveličarju so prinesli dragocena darila in se mu spoštljivo poklonili, ko je še kot novorojenček ležal v jaslih.

Kristus ceni dejanja prisrčnega spoštovanja. Če mu je kdo izkazal naklonjenost, ga je blagoslovil v svoji nebeški plemenitosti. Ni se branil najskromnejšega šopka cvetic, ki so jih natrgale otroške roke in mu jih ljubeče izročile. Sprejemal je darila otrok in blagoslavljal dajalce tako, da je vpisal njihova imena v knjigo življenja. Sveto pismo opisuje Marijino pomaziljenje Jezusa, da bi jo odlikovalo med ženskami, ki imajo enako ime. Dejanja, ki izvirajo iz ljubezni in spoštovanja do Jezusa, dokazujejo našo vero vanj kot Božjega Sina. Sveti Duh omenja značilnosti Kristusu zveste ženske: "Če je svetim umivala noge, če je pomagala stiskanim, če si je prizadevala za sleherno dobro delo." (1 Tim 5,10.)

Kristus se je veselil Marijinega resnega prizadevanja, da bi izpolnjevala Gospodovo voljo. Sprejel je bogastvo čistih čustev, ki ga učenci niso razumeli in ga niso hoteli razumeti. Marijina želja, da naredi to Gospodu, je bila zanj vredna več, kakor vsa dragocena mazila na svetu, ker je pričala, kako zelo ceni Odrešenika sveta. K temu jo je spodbujala Kristusova ljubezen. Neprimerljiva popolnost Kristusovega značaja je prežela njeno dušo. To mazilo je bilo simbol darovalčevega srca. Bilo je zunanje znamenje ljubezni, ki se je napajala iz nebeških virov, vse dokler se ni izlila./564/

Marijino dejanje je vsebovalo ravno učencem potreben nauk, ki bi jim pokazal, da je Kristusu všeč izkazovanje njihove ljubezni. Bil jim je vse, vendar niso dojeli, da bodo kmalu ostali brez njega, in da mu potem ne bodo mogli dati nobenega znamenja svoje hvaležnosti za njegovo veliko ljubezen. Učenci niso nikoli mogli razumeti ali ceniti Kristusove osamljenosti, ločitve od nebeških dvorov in življenja po človeški naravi, kakor bi se lahko pričakovalo. On je bil mnogokrat žalosten, ker mu učenci niso dali tega, kar je od njih pričakoval. Vedel pa je, da bi tudi oni razumeli, če bi bili pod vplivom nebeških angelov, ki so ga spremljali, da nobeno darilo ne bi bilo zadosti dragoceno, da bi dokazalo duhovna srčna čustva.

Njihovo poznejše spoznanje jim je dalo pravi občutek za mnoge stvari, ki bi jih lahko bili izkazali Jezusu, da bi mu razodeli svojo ljubezen in hvaležnost, medtem ko so bili še z njim. Ko jih je Jezus zapustil in so se res počutili kakor ovce brez pastirja, so začeli dojemati, kako bi mu bili lahko izkazovali pozornost, ki bi ga razveselila. Potem niso več očitajoče gledali na Marijo, temveč nase. Oh, ko bi lahko vzeli nazaj svoje graje in trditev, da so siromašni bolj vredni daru kakor Kristus! Čutili so se globoko osramočeni, ko so s križa jemali strto telo svojega Gospoda.

Enaka potreba se pojavlja tudi v naših dneh. Samo redki cenijo vse, kar jim Kristus pomeni. Če bi se zavedali, bi se razodevala vzvišena ljubezen, kakršno je izkazala Marija in izlito bi bilo obilno maziljenje. Na dragoceno mazilo se ne bi gledalo kot na potrato. Ničesar ne bi imeli za predragoceno, da bi se darovalo Kristusu, nobeno samoobvladovanje in nobena samopožrtvovalnost ne bi bila prevelika zanj.

Ogorčene besede: "Čemu ta potrata?" (Mat 26,8.) so živo predočile Kristusu največjo daritev, ki naj bi bila kdaj darovana, namreč darovanje samega sebe v spravo za izgubljeni svet. Gospod je bil tako radodaren do človeške družine, da se ne bo moglo reči, da bi lahko naredil še več. Z Jezusovo daritvijo je Bog daroval celotna nebesa. S človeškega stališča je taka daritev objestna potrata. Za človeško presojanje je ves načrt zveličanja zapravljanje milosti in sredstev. Povsod se srečujemo s samoodpovedjo in z iskreno daritvijo. Nebeška vojska lahko upravičeno z osuplostjo opazuje ljudi, ki nočejo, da bi jih v Kristusu izražena brezmejna ljubezen povzdignila in obogatila. Zares lahko vzklikajo: Čemu ta potrata?

Toda sprava za izgubljeni svet mora biti popolna, obilna/565/ in neokrnjena. Kristusova daritev je bila tako neskončno velika, da je dosegla vsakega človeka, ki ga je ustvaril Bog. Ni smela biti tako omejena, da ne bi presegla števila tistih, ki bi sprejeli vzvišeni Dar. Vsi ljudje ne bodo rešeni, ampak načrt zveličanja ni potrata zato, ker ne bo opravil tega, za kar je bil velikodušno predviden. Mora ga biti zadosti in da še preostane.

Gostitelj Simon je bil pod vplivom Judeževe kritike o Marijinem daru, zato ga je presenetilo Jezusovo ravnanje. Prizadet je bil njegov farizejski ponos. Vedel je, da mnogi njegovi gostje opazujejo Kristusa z nezaupanjem in nezadovoljstvom. Simon je govoril v srcu: "Ako bi bil ta prerok, bi pač vedel, kdo in kakšna žena je, ki se ga dotika, kajti grešnica je." (Luk 7,39.)

Kristus je Simona ozdravil gobavosti in ga s tem rešil umiranja pri živem telesu. Pa vendar se je Simon spraševal, ali je Zveličar prerok. Ker je Kristus dovolil, da se mu je ta ženska približala, in je ni zavrnil kot osebe, katere grehi so bili preveliki, da bi se lahko odpustili, ter ni pokazal, da ve, da je grešila, zato je bil Simon v skušnjavi, da misli, da Jezus ni prerok. Mislil si je, da Jezus ne ve ničesar o tej ženski, ki se vede tako svobodno v svojih dejanjih, kajti sicer ji ne bi dovolil, da se ga dotakne.

Nevednost o Bogu in Kristusu je Simona zavedla v take misli. Ni si mogel predstavljati, da mora Božji Sin na božanski način delovati sočutno, usmiljeno in nežno. Sam se sploh ne bi oziral na Marijino spokorniško dejanje. To, da je poljubljala in mazilila Kristusove noge, je razdražilo njegovo trdosrčnost. Mislil si je, da če bi bil Kristus prerok, bi grešnike spoznal in jih karal.

Na to neizgovorjeno misel je Zveličar odgovoril: "Simon, imam ti nekaj povedati. ... Neki upnik ima dva dolžnika; eden mu je dolžen petsto denarjev, a drugi petdeset. Ker pa nimata s čim plačati, odpusti obema. Povej torej, kateri od njiju ga bo bolj ljubil? Odgovori Simon in reče: Menim, da tisti, kateremu je več odpustil. On pa mu reče: Prav si razsodil." (Luk 7,40-43.)

Kakor je nekoč prerok Natan pri Davidu, tako je tudi Kristus tukaj svoj nauk v domu skril pod ogrinjalo prilike in je s tem prepustil gostitelju, da se je obsodil sam. Simon je žensko, ki jo je sedaj preziral, sam zapeljal v greh in ji s tem prizadel veliko krivico. V priliki o dveh dolžnikih sta bila predstavljena Simon in ta ženska. Jezus ni hotel poučiti, da naj ta dva čutita/566/ različno velikost obveznosti; kajti oba je bremenil dolg hvaležnosti, ki ga nikoli ne moreta poravnati. Vendar pa se je imel Simon za bolj pravičnega od Marije, Jezus pa mu je hotel pokazati, kako velika je bila v resnici njegova krivda. Želel je, da bi dojel, da je bil njegov greh večji od Marijinega toliko, kolikor je petstodenarski dolg večji od petdesetdenarskega.

Sedaj se je Simon videl v novi luči. Videl je tudi, kako je ocenil Marijo ta, ki je bil več kakor prerok. Spoznal je, da je Kristus s svojimi preroškimi očmi bral njeno srce ljubezni in predanosti. Simona je postalo sram, in dojel je, da je v navzočnosti Večjega od sebe.

Kristus je nadaljeval: "Prišel sem v tvojo hišo, vode mi nisi podal za noge;" Marija pa mi jih je s solzami spokorjenja, spodbujena z ljubeznijo, močila in otirala s svojimi lasmi. "Nisi me poljubil; ta pa," ki jo ti preziraš, "ni nehala, odkar sem prišel noter, poljubovati moje noge." (Luk 7,44.45.) Kristus je našteval priložnosti, ki jih je Simon imel, da bi dokazal svojo ljubezen do Gospoda in priznanje za to, kar je bilo storjeno zanj. Jasno, toda vljudno je Zveličar povedal učencem, da je njegovo srce žalostno, če mu njegovi otroci nočejo izkazati hvaležnosti z besedami ali deli ljubezni.

Preiskovalec srca je poznal Marijine spodbude, poznal pa je tudi duha, ki je spodbujal Simonove besede. "Vidiš to ženo?" ga je vprašal. Ona je grešnica. Ampak pravim ti: "Odpuščeni so ji mnogi njeni grehi, kajti imela je veliko ljubezen; a komur se malo odpušča, malo ljubi." (Luk 7,44. 47.)

Simonova hladnost in malomarnost do Zveličarja sta razodevali, kako malo je cenil njemu izkazano usmiljenje. Menil je, da je izkazal čast Jezusu s tem, ko ga je povabil v svojo hišo. Sedaj pa se je videl takega, kakršen je bil v resnici. Medtem ko si je mislil, da bere svojega Gosta, je Gost bral njega. Spoznal je, da je Kristusova sodba o njem resnična. Njegova vera je bila obleka farizejstva. Jezusovo sočutje je zaničeval. Ni ga prepoznal kot Božjega predstavnika. Medtem ko je bila Marija grešnica, kateri je bilo odpuščeno, je bil on grešnik, ki ni dosegel odpuščanja. Toga pravila pravičnosti, ki jih je uporabil za Marijo, so obsodila njega samega.

Simona je ganila Jezusova prijaznost, da ga ni karal javno pred gosti. Z njim ni ravnal tako, kakor je zahteval, da bi se ravnalo z Marijo. Dojel je, da Jezus noče izdati njegove krivde drugim, temveč je z resničnim podajanjem stvari prepričal njegov um in s sočutno prijaznostjo poskušal podrediti njegovo srce. Stroga obtožba bi Simonov um zaprla za spokorjenje, toda potrpežljivo svarjenje ga je prepričalo/567/ o njegovi zmoti. Dojel je velikost svojega dolga do Gospoda. Njegova ošabnost je bila ponižana, spokoril se je in ošabni farizej je postal skromen in samopožrtvovalen učenec.

Na Marijo so gledali kot na veliko grešnico, toda Kristus je poznal okoliščine, ki so vplivale na njeno življenje. V njej bi lahko ugasnil vsako iskrico upanja, vendar tega ni naredil. Pač pa jo je potegnil iz obupa in pogube. Hudobni duhovi so sedemkrat obvladali njeno srce in um, On pa jih je izgnal iz nje. Slišala je molitev, ki je bila njej v dobro izgovorjena pred Očetom. Vedela je, kako žaljiv je greh njegovi neomadeževani čistosti, in z njegovo močjo je zmagala.

Za ljudi je bil Marijin primer brezupen. Kristus pa je v njej videl sposobnosti dobrega. Spoznal je njene boljše značajske poteze. Načrt odrešenja je dal človeški naravi velike možnosti, in te naj bi se uresničile pri Mariji. Po njegovi milosti je postala sodeležnica božanske narave. Ona, ki je padla in je njen um postal prebivališče hudičev, je bila pripeljana v občestvo in službo v Zveličarjevi bližini. Marija je sedela ob Jezusovih nogah ter se učila od njega, na njegovo glavo je izlila dragoceno mazilo in močila njegove noge s svojimi solzami. Stala je ob križevem vznožju in mu sledila do groba. Po njegovem vstajenju je bila prva pri njegovem grobu in prva oznanila Zveličarjevo vstajenje.

Jezus pozna razmere vsakega človeka. Lahko rečeš: Sem grešen, zelo grešen. Morda si, toda kolikor slabši si, toliko bolj potrebuješ Jezusa. On ne pahne od sebe nobenega jokajočega in spokorjenega. Nikomur ne pripoveduje ničesar, kar bi lahko razodel, temveč spodbuja vsakega ogroženega človeka. Pripravljen je odpustiti vsem, ki prihajajo k njemu po odpuščanje in obnovitev.

Kristus bi lahko naročil nebeškim angelom, naj izlijejo čaše njegove jeze na zemljo, da bi uničila nje, ki sovražijo Boga. Lahko bi iz vesolja izbrisal ta grdi madež, toda tega ne stori. Še danes stoji ob kadilnem oltarju in prinaša pred Boga molitve njih, ki prosijo za njegovo pomoč.

Ljudi, ki iščejo zavetje v Jezusu, povzdigne nad obtožbe in prepire. Noben človek ali hudobni angel ne more ponižati teh ljudi. Kristus jih povezuje s svojo božansko-človeško naravo. Stojijo poleg velikega Nosilca grehov v luči, ki sveti z Božjega prestola. "Kdo bo tožil proti Božjim izvoljencem? Bog je, ki jih opravičuje. Kdo je, ki jih bo obsodil? Kristus Jezus je, ki je umrl, pa je tudi vstal, ki je na desnici Boga, ki tudi prosi za nas." (Rim 8,33.34.)/568/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!