 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
61. Zahej (angleško)
Temeljno besedilo Luk 19,1-10.
Na poti v Jeruzalem Jezus "pride v Jeriho in gre skozi mesto". (Luk 19,1.) Mesto je ležalo sredi tropskega bujnega lepega rastlinstva, nekaj kilometrov od Jordana na zahodni strani doline, ki se je tam razširila v ravnino. S svojimi palmami in rodovitnimi vrtovi, ki so jih namakali živi izviri, se je ravnina bleščala kakor smaragd med apnenčastimi gorami in soteskami, ki so se razprostirale med Jeruzalemom in mestom na ravnini.
Mnoge velike skupine romarjev so za praznike potovale skozi Jeriho. Njihov prihod je vedno pomenil obdobje veselja, toda sedaj je ljudstvo zaposlovalo globlje zanimanje. Zvedeli so, da je med množico galilejski Učitelj, ki je pred kratkim obudil Lazarja od mrtvih. Čeprav so krožili glasovi o zaroti duhovnikov, mu je množica želela izkazati spoštovanje.
Jeriho je bilo eno od mest, ki je bilo že od davnih časov določeno za duhovnike. Tudi v Kristusovem času je v njem prebivalo veliko duhovnikov. Poleg tega je v mestu živelo prebivalstvo različnih značajev. Bilo je veliko trgovsko središče, v katerem so se zadrževali tujci iz različnih pokrajin, rimski uslužbenci in vojaki. A zaradi pobiranja carine je mesto postalo domovanje tudi številnih cestninarjev.
Višji cestninar Zahej je bil Jud, ki so ga rojaki sovražili. Njegov položaj in bogastvo sta bila nagrada za poklic,/552/ ki so ga ljudje sovražili in imeli za simbol krivice in oderuštva. Vendar pa bogati cestninar ni bil zakrknjen mož sveta, kakršen je bil videti. Pod plaščem sebičnosti in ošabnosti je utripalo za božanski vpliv dovzetno srce. Zahej je slišal pripovedovati o Jezusu. Glas o njem, ki je nežno in prijazno ravnal s preziranim družbenim slojem, se je razširil na vse strani. Višjega cestninarja je prežemalo hrepenenje po boljšem življenju. Janez Krstnik je oznanjal na obrežju Jordana samo nekaj kilometrov od Jeriha, in tako je tudi Zahej slišal za vabilo k spokorjenju. Cestninarjem namenjeno navodilo: "Ničesar ne terjajte več, nego vam je določeno," (Luk 3,13.) se mu je vtisnilo v um, čeprav ga ni upošteval. Poznal je Svete spise in bil prepričan, da je ravnal narobe. Ko je sedaj slišal besede, za katere se je govorilo, da so od velikega Učitelja, je čutil, da je grešnik v Božjih očeh. Toda to, kar je slišal o Jezusu, je razvnelo upanje v njegovem srcu. Spokorjenje in obnova življenja sta bila možna celo zanj. Mar ni bil eden iz najbolj zaupnega kroga učencev novega Učitelja tudi cestninar? Zahej je začel takoj uresničevati prepričanje, ki ga je prevzelo, in vračati škodo njim, ki jih je bil oškodoval.
Ko se je v Jerihu širilo sporočilo o Jezusovem prihodu v mesto, si je že prizadeval popraviti svojo preteklost. Odločil se je, da ga mora videti. Pravkar je začel čutiti grenkobo sadov greha in dojemati, kako težko je človeku zapustiti svojo grešno pot. Hudo mu je bilo prenašati nerazumevanje, dvom in nezaupanje, na kar je naletel, ko si je prizadeval popraviti svoje napake. Višji cestninar je želel pogledati v obraz njega, čigar besede so prižgale upanje v njegovem srcu.
Ulice so bile polne ljudi, Zahej pa je bil majhne postave, zato ni videl ničesar nad njihovimi glavami. Nihče ga ni hotel pustiti naprej, zato je bogati pobiralec davkov stekel malo pred množico do neke murve, katere veje so segale čez pot, splezal nanjo in sedel med veje, odkoder je lahko opazoval sprevod. Med mimoidočo množico si je prizadeval prepoznati njega, kogar je želel videti.
Sredi hrupa duhovnikov in rabinov ter vzklikov dobrodošlice iz množice je neizrečeno hrepenenje višjega cestninarja prišlo do Jezusovega srca. Na lepem se je skupina ustavila ravno pod murvo; ustavili so se tudi tisti, ki so šli za Jezusom in pred njim, pogled Bralca misli pa se je dvignil. Mož, ki je sedel na drevesu, skoraj ni verjel svojim ušesom,/553/ ko je slišal: "Zahej, pojdi hitro dol! Kajti danes moram ostati v tvoji hiši." (Luk 19,5.)
Množica je naredila prehod, in Zahej se je kakor v sanjah napotil proti svojemu domu. Rabini pa so to opazovali z mrkimi obrazi ter nezadovoljno in zaničljivo mrmrali: "K človeku grešniku gre gostovat!" (Luk 19,7.)
Zahej je osupnil in se začudil zaradi Kristusove ljubezni in ljubeznivosti, s kakršno se je približal k tako nevrednemu. Tedaj sta ljubezen in vdanost do novega najdenega Učitelja odprli njegova usta. Javno je želel priznati svojo vero in spokorjenje./554/
Zahej je v navzočnosti mnogih pristopil h Gospodu in rekel: "Glej, polovico svojega premoženja, Gospod, dajem ubogim, in če sem koga kaj ukanil, povrnem mu četverno. Jezus pa mu reče: Danes je prišlo zveličanje tej hiši, ker je tudi ta Abrahamov sin." (Luk 19,8.9.)
Ko je bogati mladi poglavar odšel od Jezusa, so se učenci čudili ob Učiteljevih besedah: "Kako težko je tistim, ki stavijo svoje upanje v bogastvo, priti v Božje kraljestvo." Vzkliknili so: "Kdo se potem more zveličati?" (Mar 10,24.26.) Sedaj so imeli pred seboj ponazoritev Kristusovih besed: "Kar je pri ljudeh nemogoče, mogoče je pri Bogu." (Luk 18,27.) Videli so, kako lahko bogataš po zaslugi Božje milosti pride v kraljestvo.
Še preden je Zahej srečal Kristusa, je začel delati to, s čimer se je izkazal kot pravi spokornik. Preden ga je kdor koli obtožil, je priznal svoj greh. Prepustil se je vplivu Svetega Duha in začel uresničevati nauke, ki so bili napisani tako za stari Izrael kakor tudi za nas. Gospod je nekoč rekel: "Ako tvoj brat poleg tebe obuboža in mu roka opeša, podpiraj ga, kakor tujec in naselnik naj živi pri tebi. Ne jemlji od njega zakupnine in obresti, temveč boj se svojega Boga, da živi tvoj brat pri tebi. Svojega denarja mu ne dajaj na obresti in svoje hrane ne zaradi dobička. Zato naj nihče ne opehari svojega bližnjega, temveč boj se svojega Boga." (3 Mojz 25,35-37.17.) Te besede je izgovoril sam Kristus, ki je v oblakovem stebru vodil svoj narod; in prvi Zahejev odziv na Kristusovo ljubezen se je razodel v izkazovanju usmiljenja do siromašnih in trpečih.
Med cestninarji je obstajala zveza, da so lahko zatirali ljudstvo in se medsebojno podpirali v svojih nepoštenih dejanjih. Pri svojih izsiljevanjih so delali to, kar je postalo že skoraj splošna navada. Celo duhovniki in rabini, ki so jih sicer prezirali, so se bogatili na nepošten način pod plaščem svojega svetega poklica. Toda brž ko je Zahej prišel pod vpliv Svetega Duha, je opustil vsako nepošteno ravnanje.
Nobeno spokorjenje ni iskreno, če ne povzroči spremembe. Kristusova pravičnost ni plašč, s katerim se pokrivajo nepriznani in neodpuščeni grehi./555/ Je življenjsko načelo, ki spreminja značaj in upravlja vedenje. Svetost pomeni popolno pripadnost Bogu; pomeni popolno izročitev srca in življenja nebeškim načelom.
Kristjan mora v svojem poslovanju pokazati svetu, kako bi Gospod vodil poslovne podvige. Pri vsakem poslu mora pokazati, da je Bog njegov učitelj. "Svetost Gospodu" mora biti napisano na trgovskih dnevnikih, na glavni knjigi, na pogodbah, računih in menicah. Ti, ki trdijo, da hodijo za Kristusom, a poslujejo nepošteno, lažno pričajo o značaju svetega, pravičnega in usmiljenega Boga. Vsak spreobrnjeni človek bo kakor Zahej dokazal, da je sprejel Kristusa v svoje srce s tem, da bo opustil vsa krivična ravnanja, ki so doslej označevala njegovo življenje. Kakor višji cestninar bodo tudi ti dokazali svojo iskrenost s povrnitvijo povzročene škode. Gospod pravi: Če se grešnik "spreobrne od svojega greha in streže pravici in pravičnosti, tako da povrne zastavo, kar je po sili vzel, prinese nazaj, ravna po postavah življenja, ne delajoč nič krivičnega; ... nobeden iz njegovih grehov, ki jih je zagrešil, se mu ne bo spominjal; ... gotovo bo živel." (Ezek 33,14-16.)
Če smo komu povzročili krivico z nepravičnim trgovskim poslovanjem, če smo koga opeharili ali ogoljufali, čeprav za to ne bi odgovarjali pred zakonom, moramo priznati svojo krivdo in po možnosti poravnati škodo, kolikor je v naši moči. Prav je, da povrnemo ne samo, kar smo vzeli, temveč tudi možni dobiček, kakršnega bi imel lastnik z razumno in modro uporabo sredstev, ki smo si jih prilastili.
Zveličar je rekel Zaheju: "Danes je prišlo zveličanje tej hiši." (Luk 19,9.) Blagoslovljen ni bil samo Zahej, temveč z njim tudi ves njegov dom. Kristus je prišel v njegov dom, da njega pouči o resnici, njegove domače pa o stvareh kraljestva. Ker so jih rabini in verniki prezirali, jim je bilo prepovedano obiskovati shodnico, toda sedaj so se zbrali kot najbolj počaščena družina v vsem Jerihu v svojem lastnem domu okrog božanskega Učitelja in poslušali besede življenja.
Ko sprejmemo Kristusa za svojega osebnega Zveličarja, pride zveličanje v dušo. Zahej si Jezusa ni želel samo kot prehodnega gosta v svojem domu, temveč kot njega, ki bo stalno prebival v njegovem srcu. Pismarji in farizeji so ga obtoževali kot grešnika in godrnjali zoper Kristusa, ker je obiskal Zaheja, Gospod pa ga je prepoznal za Abrahamovega sina. Kajti Abrahamovi sinovi "so tisti, ki so iz vere". (Gal 3,7.)/556/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!