Vsebina

Nazaj

Naprej

Hrepenenje vekov (Ellen G. White)

60. Zakon novega kraljestva (angleško)

Temeljno besedilo Mat 20,20-28; Mar 10,32-45; Luk 18,31-34.

Približevala se je pasha in Jezus se je znova napotil v Jeruzalem. V njegovem srcu je vladal mir popolne skladnosti z Očetovo voljo; z odločnimi koraki se je približeval kraju darovanja. Učence pa je prevzel občutek skrivnosti, dvoma in strahu. Zveličar "je šel pred učenci, in oni so se čudili. Tisti pa, ki so šli za njim, so se bali." (Mar 10,32.)

Kristus je spet poklical k sebi dvanajstere in jim jasneje kakor kdaj prej povedal, da bo izdan in bo trpel. Dejal je: "Glej, gremo gor v Jeruzalem, in dopolni se Sinu človekovemu vse, kar so napisali preroki. Izroče ga namreč poganom, in zasmehovali ga bodo in zasramovali in pljuvali nanj, in ga bičali in potem umorili; a tretji dan vstane od smrti. In oni niso tega nič umeli, in ta beseda jim je bila skrita, in niso vedeli, kaj se jim je pravilo." (Luk 18,31-34.)

Ali niso sami malo prej povsod oznanjali: "Približalo se je nebeško kraljestvo." (Mat 10,7.) Ali jim ni sam Kristus obljubil, da bodo mnogi sedeli z Abrahamom, Izakom in Jakobom v Božjem kraljestvu? Ali ni obljubil vsem, ki so zaradi njega zapustili vse, da bodo prejeli stokrat toliko v tem življenju in delež v njegovem kraljestvu? Ali ni dal dvanajsterim posebne obljube o častnih položajih v svojem kraljestvu, namreč, da bodo sedeli na prestolih in sodili dvanajsterim Izraelovim rodovom?/547/ Tudi zdaj je poudaril, da se bo izpolnilo vse, kar so zanj pisali preroki. Mar ti niso napovedali slave Mesijeve vladavine? V luči teh misli so se jim besede o izdaji, preganjanju in smrti zdele nejasne in meglene. Učenci so bili prepričani, da bo Božje kraljestvo kmalu vzpostavljeno kljub vsem težavam.

Janez, Zebedejev sin, je bil eden prvih dveh učencev, ki sta odšla za Jezusom. On in njegov brat Jakob sta bila v prvi skupini, ki je zapustila vse, da bi mu služila. Rada sta se ločila od svoje družine in prijateljev, da bi lahko bila z njim. Z njim sta potovala, se z njim pogovarjala. Ob njem sta bila v mirnem ozračju doma kakor tudi na javnih shodih. Pomiril je njune bojazni, ju reševal nevarnosti, osvobajal trpljenja, tolažil v njuni žalosti in tako dolgo nežno in potrpežljivo poučeval, vse dokler ni kazalo, da je njuno srce povezano z njegovim in sta z gorečo ljubeznijo hrepenela biti nekoč v njegovem kraljestvu čisto blizu njega. Ob vsaki ustrezni priložnosti je bil Janez ob Zveličarju, a tudi Jakob si je želel biti počaščen s tesno zvezo z njim.

Tudi njuna mati je bila Kristusova sledilka in mu služila z vsem imetjem. V materinski ljubezni in častihlepnosti je želela, da bi njuna sinova zavzela najčastnejša mesta v novem kraljestvu. Zato ju je spodbujala, naj Jezusu postavita svoje zahteve. Mati je s sinovoma prišla k Jezusu in ga prosila, naj posluša prošnjo, h kateri je nagnjeno njihovo srce: "Kaj hočeš?" jo je vprašal. Mati je odgovorila: "Reci, naj sedita ta dva moja sina eden na tvoji desnici in drugi na levici v tvojem kraljestvu." (Mat 20,21.)

Jezus je bil sinovoma naklonjen, zato ni grajal njune sebičnosti, s katero sta zahtevala prednost pred brati. Poznal je njuno srce, vedel je, kako zelo sta mu privržena. Njuna ljubezen ni bila samo človeško čustvo; čeprav je bila omadeževana z mesenostjo človeške narave, je izvirala iz izvira njegove odrešeniške ljubezni. Ni ju karal, temveč poglobil in očistil. Rekel jima je: "Moreta li piti kelih, ki ga pijem jaz, in se krstiti s krstom, ki se jaz krstim z njim?" (Mar 10,38.) Spomnila sta se njegovih skrivnostnih besed, ki so napovedovale preganjanje in trpljenje, vendar sta samozavestno odgovorila: "Moreva." Za največjo čast sta štela, da bi dokazala svojo privrženost s tem, da bosta delila vse, kar bo doletelo njunega Gospoda.

Jezus je dejal: "Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, ki se jaz krstim z njim, se bosta krstila." (Mar 10,39.) Pred njim je stal križ namesto prestola,/548/ dva hudodelca kot njegova tovariša, eden na desnici, drugi pa na levici. Janez in Jakob sta bila povabljena, naj se udeležita Učiteljevega trpljenja. Eden od njiju naj bi bil prvi umorjen z mečem, drugi pa naj bi dlje od vseh drugih prenašal muke, sramoto in preganjanje. "Ali da bi sedela na moji desnici in levici, ne morem jaz dati, a da se to tistim, ki jim je pripravljeno od mojega Očeta." (Mat 20,23.) V Božjem kraljestvu se položaj ne doseže z naklonjenostjo. Ne more se ga zaslužiti, niti ga komu poljubno podariti. Je sad značaja. Krona in prestol sta znaka izpolnjenih pogojev, znamenji zmage nad samim seboj po Gospodu Jezusu Kristusu.

Dolgo zatem, ko je bil Janez po sodeleštvu v Kristusovem trpljenju tesno povezan z njim, mu je Gospod razodel, kaj pomeni biti blizu njegovega kraljestva. "Njemu, kdor premaga, dam sedeti z menoj na svojem prestolu, kakor sem tudi jaz premagal in sedel s svojim Očetom na njegov prestol. Njega, kdor premaga, naredim za steber v templju svojega Boga, in ven ne pojde več, in zapišem nanj ime svojega Boga ... in svoje novo ime." (Raz 3,21.12.) Apostol Pavel pa je to izrazil takole: "Kajti jaz bom skoraj žrtvovan in čas moje ločitve je blizu. Bojeval sem dobri boj, dokončal tek, ohranil vero; že mi je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga podeli Gospod tisti dan, pravični sodnik." (2 Tim 4,6-8.)

Najbliže Kristusu bodo stali tisti, ki so se na zemlji najbolj napajali z duhom Kristusove požrtvovalne ljubezni, ljubezni, o kateri je rečeno, da "se ne hvali, se ne napihuje, ... ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega", (1 Kor 13,4.5.) z ljubeznijo, ki priganja učence živeti, delati in se žrtvovati celo do smrti za zveličanje človeštva, kakor je priganjala tudi našega Gospoda, da je daroval vse. Ta duh se je pokazal v Pavlovem življenju. On je povedal: "Zakaj meni je življenje Kristus," kajti njegovo življenje je razodevalo Kristusa ljudem; "in smrt dobiček," dobiček za Kristusa; sama smrt bo storila, da se bo pokazala moč njegove milosti in se zbrali ljudje zanj. Pravi tudi, da se bo v njegovem telesu poveličeval Kristus, "bodisi z življenjem ali s smrtjo". (Filip 1,21.20.)

Ko je desetero učencev slišalo za Jakobovo in Janezovo zahtevo, so postali zelo nezadovoljni. Vsak od njih si je želel prav najvišji položaj v kraljestvu. Sedaj so bili jezni, ker sta ta dva učenca dosegla navidezno prednost pred njimi./549/

Kazalo je, da bo spet izbruhnil stari prepir glede vprašanja, kdo bo največji, ko je Jezus vznemirjene učence poklical k sebi in jim rekel: "Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje narodov, nad njimi gospodujejo, in njih velikaši jih siloma vladajo. Ni pa tako med vami." (Mar 10,42.43.)

V kraljestvih sveta je položaj pomenil samopoviševanje. Domnevalo se je, da je preprosto ljudstvo samo za korist vladajočega razreda. Vpliv, blaginja in izobrazba so vladajočim dajali mnogo možnosti za obvladovanje množice v svojo korist. Menili so, da je stvar vladajočega razreda misliti, odločati, uživati in vladati, nižji pa naj bi poslušali in služili. O veri kot tudi vseh drugih zadevah naj bi odločala oblast. Od ljudstva se je pričakovalo, da veruje in izpolnjuje, kar ukazujejo nadrejeni. Ljudstvu ni bila priznana naravna človekova pravica, da samostojno misli in deluje.

Kristus je ustanovil svoje kraljestvo na drugačnih načelih. Ljudi je učil, naj ne vladajo, temveč služijo. Močnejši naj prenašajo slabosti slabotnih. Moč, položaj, nadarjenost in vzgoja obvezujejo nje, ki to imajo, da služijo svojim bližnjim. Celo najbolj skromnim Kristusovim učencem je rečeno: "Vse je namreč zavoljo vas." (2 Kor 4,15.)

"Kajti tudi Sin človekov ni prišel, da njemu služijo, ampak da služi in dá svoje življenje v odkupnino za mnoge." (Mar 10,45.) Med svojimi učenci je bil Kristus v vsakem smislu ta, ki je skrbel zanje in nosil njihova bremena. Z njimi je delil siromaštvo, zaradi njih je živel življenje samoodpovedi, hodil je pred njimi, da bi poravnal težave, kmalu pa bo dokončal svoje delo na zemlji z darovanjem svojega življenja. Načelo, po katerem je deloval Kristus, naj bi spodbudilo vernike cerkve, ki je njegovo telo. Ljubezen je zveličanje načrtovala in ga uresničila. V Kristusovem kraljestvu bodo največji tisti, ki se ravnajo po njegovem zgledu in delujejo kot pastirji njegove črede.

Pavlove besede izražajo pravo dostojanstvo in čast krščanskega življenja: "Kajti dasi sem bil svoboden od vseh, sem se storil sužnja vsem, ... ne iščoč, kar je koristno meni, temveč kar je v korist mnogim, da se zveličajo." (1 Kor 9,19; 10,33.) V zadevah vesti mora človek ostati svoboden. Nihče ne sme vladati z umom drugega, odločati namesto njega ali mu predpisovati dolžnosti. Bog daje vsakemu človeku svobodo mišljenja in ravnanja po svojem prepričanju. "Tako bo torej vsakdo izmed nas zase odgovor dajal Bogu." (Rim 14,12.) Nihče ne sme stopiti svoje osebnosti v osebnosti drugega. Pri vseh stvareh velja načelo: "Vsak bodi v lastnem razumu popolnoma prepričan." (Rim 14,5.) V Kristusovem kraljestvu ni gospodovalnega/550/ zatiranja, niti prisile. Tudi nebeški angeli ne prihajajo na svet, da bi tukaj vladali in zahtevali spoštovanje, temveč kot poslanci milosti, da sodelujejo z ljudmi za plemenitenje človeštva.

Načela in same besede Zveličarjevega nauka v svoji božanski lepoti so živele dalje v spominu ljubljenega učenca. Do Janezovih zadnjih dni je bil temelj njegovega pričevanja cerkvam: "Kajti to je oznanilo, ki ste ga slišali od začetka: naj se ljubimo med seboj. V tem smo spoznali ljubezen, da je On dal življenje za nas; tudi mi moramo dati življenje za brate." (1 Jan 3,11.16.)

Ta duh je preveval prvo cerkev. Po izlitju Svetega Duha je bila množica teh, "ki so sprejeli vero, enega srca in enega duha; tudi nihče ni govoril, da je kaj njegovega od tega, kar je imel. Ni ga bilo namreč ubožca med njimi. In z veliko močjo so dajali apostoli pričevanje za vstajenje Gospoda Jezusa, in velika milost je bila na vseh njih." (Dej 4,32.34. 33.)/551/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!