 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
58. "Lazar, pridi ven" (angleško)
Temeljno besedilo Luk 10,38-42; Jan 11,1-44.
Lazar iz Betanije je bil eden najzvestejših Kristusovih učencev. Od njegovega prvega srečanja se je njegova vera vanj okrepila; srčno ga je ljubil in vedel je, da ga tudi Zveličar ljubi. Za Lazarja je Kristus naredil enega svojih največjih čudežev. Zveličar je blagoslavljal vse, ki so iskali njegovo pomoč; ljubi celotno človeško družino, toda z nekaterimi je povezan še s posebno nežnimi vezmi. S trdnimi vezmi naklonjenosti je bilo njegovo srce povezano z družino v Betaniji, zato je za enega njenih članov naredil svoje najčudovitejše delo.
V Lazarjevem domu se je Jezus večkrat odpočil. Zveličar sam ni imel lastnega doma; bil je odvisen od gostoljubnosti svojih prijateljev in učencev. Mnogokrat, ko je bil utrujen in je hrepenel po človeškem občestvu, je bil vesel, da se je lahko umaknil v ta mirni dom daleč stran od sumničenja in zavisti jeznih farizejev. Tukaj je bil iskreno dobrodošel in doživljal čisto in sveto prijateljstvo. Tukaj je lahko govoril preprosto in popolnoma svobodno, vedoč, da bodo njegove besede dojete in cenjene.
Naš Zveličar je znal ceniti spokojen dom in pozorne poslušalce. Hrepenel je po človeški nežnosti, vljudnosti in naklonjenosti. Vedno je bil pripravljen izkazovati velike blagoslove njim, ki so sprejemali nebeške nauke. Ko je množica spremljala Kristusa čez širna polja,/524/ jim je razodeval lepoto narave. Želel jim je odpreti oči njihovega razumevanja, da bi videli, kako Božja roka vzdržuje svet. Da bi v njih spodbudil občutek za spoštovanje Božje dobrote in dobrohotnosti, je usmeril pozornost poslušalcev na nežno padajočo roso, rahle plohe dežja in sončne žarke, ki obsevajo dobre in hudobne. Želel je, da bi se ljudje bolj zavedali pozornosti, ki jo Bog izkazuje človeškim orodjem, katera je ustvaril. Toda množica ni bila pripravljena poslušati tega, zato se je lahko Kristus v domu v Betaniji odpočil od težavnih spopadov v javnem življenju. Tu je lahko dovzetnim poslušalcem odprl knjigo Previdnosti. V teh pristnih pogovorih je poslušalcem razlagal to, česar ni poskušal povedati raznolični množici. Svojim prijateljem mu ni bilo treba govoriti v prilikah.
Ko jim je Kristus podajal čudovite nauke, je Marija sedela pri njegovih nogah kot spoštljiva in vdana poslušalka. Nekoč je pristopila h Kristusu Marta, ki je bila zaposlena s pripravo obeda, rekoč: "Gospod, ali ti nič ni mar, da me je moja sestra sámo pustila, da strežem? Reci ji torej, naj mi pomaga!" (Luk 10,40.) To je bilo ob Kristusovem prvem obisku Betanije. Zveličar in njegovi učenci so pravkar po napornem pešačenju prispeli iz Jeriha. Marta si je prizadevala, da bi se počutili udobno, in v svoji zaskrbljenosti pozabila na prijaznost, ki jo dolguje svojemu Gostu. Jezus ji je odgovoril z blagimi in potrpežljivimi besedami: "Marta, Marta, skrbiš in trudiš se za mnogo; le eno pa je potrebno. Marija je izvolila dobri del, ki se ji ne odvzame." (Luk 10,41.42.) Marija je ohranila te dragocene besede iz Zveličarjevih ust v svojem srcu, besede, ki so ji bile dragocenejše od najdražjih pozemskih draguljev.
To "eno", kar je bilo potrebno Marti, je bil blag in predan duh, globlje hrepenenje po spoznanju o prihodnjem večnem življenju in nujno potrebne lastnosti za duhovni napredek. Bilo je potrebno, da manj skrbi za minljive stvari in bolj za te, ki bodo trajale večno. Jezus je želel poučiti svoje otroke, naj izkoristijo vsako priložnost, da bi si pridobili to spoznanje, ki jih bo zmodrilo za zveličanje. Kristusovo delo potrebuje pozorne in odločne sodelavce. Martam, ki imajo gorečnost za delo na verskem področju, je na voljo široko polje. Toda najprej naj z Marijo sedijo pri Jezusovih nogah! Marljivost, urnost in moč naj bodo posvečene s Kristusovo milostjo, potem bo takšno življenje nepremagljiva moč za dobro.
V mirni dom, v katerem se je Jezus večkrat spočil, je stopila žalost. Lazar je nenadoma zbolel; sestri sta Zveličarju sporočili:/525/ "Gospod, glej, ki ga ti ljubiš, je bolan." (Jan 11,3.) Poznali sta moč bolezni, ki je napadla njunega brata, toda vedeli sta, da Kristus lahko ozdravi vse vrste bolezni. Verjeli sta, da bo sočustvoval z njima v njuni žalosti, zato mu nista poslali nujnega poziva, naj pride takoj, ampak samo zaupno sporočilo: "Ki ga ti ljubiš, je bolan." Menili sta, da se bo takoj odzval na njuno sporočilo in bo z njimi, kakor hitro bo lahko prispel v Betanijo.
Zaskrbljeno sta pričakovali sporočilo od Jezusa. Molili sta in čakali nanj, vse dokler je tlela v bratu iskra življenja. Toda sel se je vrnil brez njega, je pa prinesel sporočilo: "Ta bolezen ni za smrt," (Jan 11,4.) in sestri sta se oklenili upanja, da bo Lazar živel. Nežno sta poskušali govoriti besede upanja in tolažbe skoraj nezavestnemu trpinu. Ko je Lazar umrl, sta bili grenko razočarani; vendar sta čutili Kristusovo milost, ki jima je bila v oporo, in to ju je obvarovalo, da nista Zveličarju ničesar očitali.
Ko je Kristus slišal sporočilo, se je učencem zdelo, da ga je sprejel hladno. Nikakor ni pokazal žalosti, ki so jo pričakovali od njega. Samo pogledal jih je in rekel: "Ta bolezen ni za smrt, marveč za Božjo slavo, da se Božji Sin po njej oslavi." (Jan 11,4.) Še dva dni je ostal v istem kraju. To odlašanje je bilo za učence skrivnost. Razmišljali so o tem, kakšna tolažba bi bila njegova navzočnost za to žalujočo družino. Dobro so poznali njegovo naklonjenost do družine v Betaniji, zato so bili presenečeni, da se ni odzval na žalostno sporočilo: "Ki ga ti ljubiš, je bolan."
Videti je bilo, kakor da je v teh dveh dneh Kristus popolnoma pozabil na to sporočilo, kajti Lazarja ni niti omenil. Učenci so razmišljali o Jezusovem predhodniku Janezu Krstniku. Čudili so se, zakaj je Jezus kljub moči za opravljanje veličastnih čudežev dovolil, da je Janez propadal v ječi in umrl nasilne smrti. Zakaj ga Kristus ni rešil, ko je vendar imel tako moč? To vprašanje so večkrat zastavljali tudi farizeji, ki so v tem videli neovrgljiv dokaz proti Jezusovi trditvi, da je Božji Sin. Zveličar je opozoril učence na preizkušnje, pomanjkanje in preganjanje. Mar jih bo tudi v teh težavah pozabil. Nekateri so se spraševali, ali niso morda napačno razumeli njegovega poslanstva. Vsi so bili globoko zaskrbljeni.
Po dveh dneh čakanja je Jezus rekel učencem: "Pojdimo zopet v Judejo." (Jan 11,7.) Učenci so se spraševali, zakaj je čakal dva dni, če je nameraval iti v Judejo. Toda skrb za Kristusa in zase/526/ jih je popolnoma prevzela. Na poti, na katero se je podal, so videli same nevarnosti. Rekli so mu: "Rabi, ravnokar so te hoteli Judje s kamenjem posuti, pa pojdeš zopet tja?" (Jan 11,8.) Jezus jim je odgovoril: "Nima li dan dvanajst ur?" (Jan 11,9.) Sem pod vodstvom svojega Očeta, in vse dokler izpolnjujem njegovo voljo, je moje življenje varno. Dvanajst ur mojega dneva se še ni izteklo. Stopil sem v ostanek svojega dneva, in v tem času sem varen.
Nadaljeval je: "Če kdo podnevi hodi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta." (Jan 11,9.) Kdor spolnjuje Božjo voljo in hodi po stezi, ki jo je določil Bog, se ne more spotakniti in pasti. Luč Svetega Duha mu daje jasno predstavo o njegovi dolžnosti in ga zanesljivo vodi do dokončanja njegovega dela. "Če pa kdo ponoči hodi, se spotakne, ker ni luči v njem." (Jan 11,10.) Kdor hodi po poti, ki si jo je sam izbral in ga Bog ni poklical nanjo, se bo spotaknil. Zanj se dan spreminja v noč, in kjer koli je, nikjer ni varen.
"To je povedal, in potem reče: Lazar, naš prijatelj, je zaspal; pa grem, da ga prebudim." (Jan 11,11.) "Lazar, naš prijatelj, je zaspal." Kako ganljive so te besede! Kako polne sočutja! Učenci so ob misli, da se lahko njihovemu Učitelju na poti v Jeruzalem zgodi kaj hudega, skoraj pozabili na žalujočo družino v Betaniji; Kristus pa je mislil nanjo. Učenci so se počutili grajani. Najprej so bili razočarani, ker se Kristus ni hitreje odzval na sporočilo. Že so bili v skušnjavi, da menijo, da Lazarja in njegovih sester ne ljubi tako srčno, kakor so mislili, kajti sicer bi pohitel nazaj s slom. Toda besede: "Lazar, naš prijatelj, je zaspal," so v njih prebudile prava čustva. Prepričali so se, da Kristus ni pozabil na svoje trpeče prijatelje.
"Reko mu torej njegovi učenci: Gospod, če je zaspal, ozdravi. Rekel pa je to Jezus o njegovi smrti; a oni so mislili, da pravi o navadnem spanju." (Jan 11,12.13.) Kristus predstavlja svojim verujočim otrokom smrt kot spanje. Njihovo življenje je s Kristusom skrito v Bogu, a do zvoka zadnje trobente bodo umrli spali v njem.
"Tedaj jim Jezus razločno pove: Lazar je umrl; in radujem se zavoljo vas, da nisem bil tam, da boste verovali; pa pojdimo k njemu." (Jan 11,14. 15.) Tomaž ni mogel videti ničesar drugega kakor smrt, ki je prežala na Učitelja, če bo šel v Judejo, toda zbral je svoj pogum in rekel drugim učencem: "Pojdimo še mi, da umremo z njim." (Jan 11,16.) Poznal je sovraštvo Judov do Kristusa. Njihov namen/527/ je bil, da ga umorijo, ampak to jim ni uspelo zato, ker je ostalo še malo od določenega časa. V tem času so Jezusa varovali nebeški angeli. Zato ga ni moglo doleteti nič hudega niti v predelih Judeje, kjer so rabini kovali zaroto, kako bi ga prijeli in umorili.
Učenci so se čudili Kristusovim besedam, ko je rekel: "Lazar je umrl; in radujem se, ... da nisem bil tam." (Jan 11,14.15.) Ali se je Zveličar namenoma izognil domu svojih trpečih prijateljev? Navidezno so bili Marija in Marta ter umirajoči Lazar prepuščeni sami sebi. Vendar pa niso bili sami. Kristus je videl vse, kar se je dogajalo, in po Lazarjevi smrti je bila žalujočima sestrama njegova milost v oporo. Jezus je videl žalost njunih strtih src, ko se je njun brat bojeval s svojim močnim sovražnikom - s smrtjo. Čutil je njuno bolečino, ko je moral svojim učencem reči: "Lazar je umrl." (Jan 11,14.) Toda Kristus ni smel misliti samo na svoje ljubljene v Betaniji; moral je misliti tudi na poučevanje svojih učencev. Postali naj bi njegovi predstavniki na svetu, da bi vsi bili deležni Očetovega blagoslova. Zaradi njih je dovolil, da je Lazar umrl. Ko bi ga bil ozdravil, se ne bi zgodil čudež, ki je najmočnejši dokaz njegovega božanskega značaja.
Če bi bil Kristus v Betaniji v Lazarjevi bolniški sobi, ta ne bi umrl, kajti Satan ne bi imel nad njim nobene moči. Smrt vpričo Darovalca življenja ne bi mogla v Lazarja izstreliti svoje puščice. Zato se Kristus ni približal. Sovražniku je dovolil, da je pokazal svojo moč, potem pa ga je odstranil kot premaganega nasprotnika. Dovolil je, da je Lazar prišel pod smrtno oblast, njegovi trpeči sestri pa sta videli svojega brata položenega v grob. Kristus je vedel, da bo njuna vera v Odrešenika hudo preizkušana, ko bosta zrli v mrtvi obraz svojega brata. Vedel pa je tudi, da bosta iz te preizkušnje, ki sta jo preživljali, izšli z veliko večjo vero. Trpel je vsak udarec, ki sta ga zdržali. Ni ju manj ljubil zato, ker je odlašal svoj prihod, kajti vedel je, da je potrebno izbojevati zmago za njiju, za Lazarja, zase in za učence.
"Zavoljo vas, ... da boste verovali." Za vsakega, ki hrepeni po Božjem vodstvu, je trenutek največje malodušnosti čas, ko mu je božanska pomoč najbližja. S hvaležnostjo se bo spominjal najtemnejšega dela svoje poti. "Gospod ve pobožne rešiti iz skušnjave." (2 Pet 2,9.) Iz vsake skušnjave in težave jih bo Bog izpeljal z močnejšo vero in bogatejšimi izkušnjami./528/
Ko se je Kristus obotavljal priti k Lazarju, je imel namen pokazati usmiljenje do njih, ki ga niso sprejeli. Odlašal je zato, da bi z obujenjem Lazarja od mrtvih dal svojemu trdovratnemu in nevernemu narodu še en dokaz, da je resnično "vstajenje in življenje". Ni se hotel odpovedati vsem upom naroda, siromašnih tavajočih ovc Izraelove hiše. Njegovo srce je bilo strto zaradi njihove zakrknjenosti. V svoji milosti jim je hotel dati še en dokaz več, da je Obnovitelj, Edini, ki lahko da življenje in nesmrtnost. To je moral biti dokaz, ki ga duhovniki ne bodo mogli napačno razlagati. Zato je prelagal odhod v Betanijo. Ta vrhunski čudež, obuditev Lazarja od mrtvih, naj bi dal Božji pečat na njegovo delo in trditev o božanskosti.
Na svoji poti v Betanijo se je Jezus po svoji navadi posvečal bolnim in potrebnim. Ko je prispel v mesto, je poslal sla k sestrama, da bi jima sporočil njegov prihod. Kristus ni odšel takoj v njun dom, temveč se je zadržal na nekem mirnem kraju ob poti. Bučne navade, ki so jih imeli Judje ob smrti prijatelja ali sorodnika, se niso ujemale s Kristusovim duhom. Slišal je žalostinke najetih narekavic in se ni želel srečati s sestrama v taki zmedi. Med žalujočimi prijatelji so bili tudi družinski sorodniki; nekateri od njih so bili na visokih, odgovornih položajih v Jeruzalemu. Nekateri od teh so bili Kristusovi najhujši sovražniki. Kristus je poznal njihove namere, in zato se ni takoj pojavil med njimi.
Sporočilo je bilo Marti povedano tako tiho, da drugi v sobi niso ničesar slišali; celo Marija v svoji globoki žalosti tega ni slišala. Marta pa je takoj vstala in odšla ven, da bi se srečala s svojim Gospodom, medtem ko je Marija, misleč, da je Marta odšla k Lazarjevemu grobu, sedela tiha in nema v svoji bolečini.
Marta je z nasprotujočimi si čustvi hitela, da bi se srečala z Jezusom. Na njegovem izrazitem obrazu je brala isto nežnost in ljubezen kakor vedno. Njeno zaupanje vanj je bilo neomajno; mislila pa je na svojega dragega ljubljenega brata, ki ga je tudi Jezus ljubil. Z žalostjo, ki je preplavila njeno srce, ker Kristus ni prišel prej, vendar pa z upanjem, da bo še sedaj naredil kaj, da bi jih potolažil, je rekla: "Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl." (Jan 11,21.) Sredi zmede, ki so jo povzročale narekavice, sta sestri vedno ponavljali te besede.
Jezus je s človeškim in božanskim sočutjem opazoval njen zaradi žalosti/529/ in skrbi naguban obraz. Marta ni hotela pripovedovati tega, kar je minilo; vse je povedala z ganljivimi besedami: "Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl." Med gledanjem v njegov ljubezniv obraz, je še pristavila: "A tudi sedaj vem, kar koli poprosiš Boga, ti Bog da." (Jan 11,22.)
Jezus je spodbudil njeno vero z besedami: "Tvoj brat vstane." (Jan 11,23.) S svojimi besedami v Marti ni hotel zbuditi upanja na takojšnjo spremembo, temveč je želel usmeriti njene misli čez sedanje obujenje njenega brata na vstajenje umrlih pravičnih. To je storil, da bi v Lazarjevem vstajenju lahko videla zagotovilo za vstajenje vseh umrlih pravičnih in zagotovilo, da bo to uresničeno z Zveličarjevo močjo. Marta je odgovorila: "Vem, da vstane ob vstajenju poslednji dan." (Jan 11,24.)
Jezus je želel njeno vero usmeriti še bolj pravilno, zato je rekel: "Jaz sem vstajenje in življenje." (Jan 11,25.) V Kristusu je prvotno, pristno, lastno življenje. "Kdor ima Sina, ima življenje." (1 Jan 5,12.) Kristusovo božanstvo je vernikova gotovost večnega življenja. Jezus je rekel: "Kdor v mene veruje, bo živel, čeprav umre; in vsak, kdor živi in veruje vame, ne umre vekomaj. Veruješ li to?" (Jan 11,25.26.) Kristus je pri tem gledal vnaprej na svoj drugi prihod, ko bodo mrtvi pravični vstali netrohljivi, živi pravični pa bodo vzeti v nebesa, ne da bi okusili smrt. Čudež, ki ga je Kristus hotel sedaj narediti z obuditvijo Lazarja od mrtvih, bo predstavljal vstajenje vseh umrlih pravičnih. S svojimi besedami in dejanji se je imenoval za začetnika vstajenja. Ta, ki bo kmalu tudi sam umrl na križu, je stal s ključi smrti kot zmagovalec nad grobom in pokazal svojo pravico in moč dati večno življenje.
Na Zveličarjeve besede: "Veruješ li to?" je Marta odgovorila: "Da, Gospod, verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki je imel priti na svet." (Jan 11,27.) Ni dojela Kristusovih besed v njihovem popolnem pomenu, toda priznala je svojo vero v njegovo božanstvo in svoje zaupanje, da lahko naredi vse, kar hoče.
"In rekši to, odide in pokliče skrivaj Marijo, svojo sestro, rekoč: Učitelj je tu, in te kliče." (Jan 11,28.) Sporočilo ji je zaupala čim tiše, kajti duhovniki in poglavarji so bili pripravljeni Jezusa prijeti, če bi dobili priložnost. Vpitje narekavic je preprečilo, da bi se slišale njene besede./530/
Ko je Marija slišala sporočilo, je hitro vstala in odšla ven z izrazom pričakovanja na obrazu. Narekovalci so mislili, da je odšla h grobu jokat, zato so odšli za njo. Ko je prišla do Jezusa, je pokleknila k njegovim nogam in z drhtečim glasom rekla: "Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi bil umrl." (Jan 11,32.) Vpitje narekavic je težko prenašala, ker je hrepenela slišati od Jezusa na samem nekaj tihih besed. Ker pa je vedela za zavist in zlobo, ki so jo v svojih srcih negovali do Kristusa nekateri od navzočih, ni popolnoma razodela svoje žalosti.
"Jezus pa, ko jo vidi, da joka, in Judje, ki so prišli z njo, da jokajo, se zgrozi v duhu in postane sam žalosten." (Jan 11,33.) Bral je srca zbranih. Videl je, da je bilo pri mnogih izražanje žalosti samo pretvarjanje. Vedel je, da bodo nekateri od zbranih, ki sedaj kažejo hinavsko žalost, kmalu načrtovali smrt, in to ne samo za mogočnega čudodelnika, temveč tudi zanj, ki bo obujen od mrtvih. Kristus bi bil lahko strgal z njih krinko lažne žalosti. Toda zadržal je svojo upravičeno jezo. Zaradi ljubljene osebe, ki je klečala ob njegovih nogah in resnično verovala vanj, ni izgovoril besed, ki bi izražale popolno resnico, čeprav bi jih bil lahko.
"Kam ste ga položili?" jih je vprašal. "Reko mu: Pridi in poglej!" (Jan 11,34.) Skupaj so odšli h grobu. To je bil žalosten prizor. Lazar je bil zelo priljubljen in sestri sta strtih src jokali za njim, njegovi prijatelji so se pridružili solzam žalujočih sester. Pred to človeško bedo in dejstvom, da nesrečni prijatelji lahko objokujejo mrtvega, medtem ko je med njimi Zveličar sveta, se je Jezus razjokal. Čeprav je bil Božji Sin, je vendar vzel nase človeško naravo, zato ga je ganila človeška žalost. Njegovo nežno, sočutno srce je vedno budno, da sočustvuje s trpečimi. Joka z jokajočimi in se veseli z veselimi.
Ampak Jezus ni jokal samo zaradi človeškega sočutja do Marije in Marte. Njegove solze so razodevale bolečino, ki je bila visoko nad človeško, kakor so nebesa višja od zemlje. Kristus ni jokal po Lazarju, saj ga je nameraval poklicati iz groba. Jokal je zato, ker bodo mnogi, ki so sedaj jokali po Lazarju, kmalu načrtovali smrt njega, ki je vstajenje in življenje. Toda kako nesposobni so bili neverujoči Judje, da bi pravilno dojeli njegove solze! Nekateri,/533/ ki v zunanjih okoliščinah niso mogli videti ničesar drugega kakor vzrok za njegovo žalost, so rekli tiho: "Glej, kako ga je ljubil." (Jan 11,36.) Drugi pa, ki so želeli v srca navzočih posejati seme nevere, so rekli posmehljivo: "Ali ni mogel On, ki je slepemu oči odprl, storiti, da bi tudi ta ne bil umrl?" (Jan 11,37.) Zakaj je Kristus pustil Lazarja umreti, če je imel moč, da bi ga lahko rešil?
Kristus je s preroškimi očmi videl sovraštvo farizejev in saducejev. Vedel je, da že načrtujejo njegovo smrt. Vedel je, da bodo nekateri, ki so navidezno tako sočutni, kmalu sami sebi zaprli vrata upanja in vhod v Božje mesto. Z njegovim ponižanjem in križanjem se bodo sprožili dogodki, katerih vrhunec bo razdejanje Jeruzalema; a v tem času ne bo nihče objokoval mrtvih. Kazen, ki naj bi doletela Jeruzalem, mu je bila jasno pokazana. Videl je, da so rimske čete oblegale Jeruzalem. Vedel je, da bodo mnogi, ki sedaj jokajo po Lazarju, umrli med obleganjem mesta, in da v svoji smrti ne bodo imeli nobenega upanja.
Kristus ni jokal samo zaradi dogajanj okrog sebe. Težilo ga je breme vseh vekov. Videl je strašne posledice prestopanja Božjih zapovedi. Videl je, da v zgodovini sveta, začenši od Abelove smrti, boj med dobrim in hudim ni prenehal. Gledajoč v prihodnost, je videl trpljenje in žalost, solze in smrt, ki bodo človeška usoda. Njegovo srce je bilo ranjeno zaradi bolečine človeštva vseh dežel in časov. Trpljenje grešnega rodu je težko bremenilo njegovo dušo, in vir njegovih solz je začel teči, ko je hrepenel po tem, da bi odpravil vso njihovo bedo.
"In Jezus se zopet zgrozi v sebi in pride h grobu." (Jan 11,38.) Lazarja so položili v neko skalno votlino, ogromen kamen pa je zapiral vhod. "Vzdignite kamen!" (Jan 11,39.) je ukazal Kristus. Ker je Marta menila, da želi samo videti mrtvega, je ugovarjala temu, rekoč, da je truplo že štiri dni pokopano in je že začelo razpadati. Ta izjava, podana pred Lazarjevim vstajenjem, ni dala Kristusovim sovražnikom nobene možnosti za trditev, da je pri obujanju mrtvih šlo za prevaro. V preteklosti so farizeji širili lažne trditve o najveličastnejših razodetjih Božje moči. Ko je Kristus obudil Jairovo hčer, je rekel: "Deklica ni umrla, marveč spi." (Mar 5,39.) Ker je bila bolna/534/ samo kratek čas in obujena takoj po smrti, so farizeji razlagali, da otrok sploh ni bil mrtev; saj je namreč sam Kristus rekel, da samo spi. Prizadevali so si prikazati, da Kristus sploh ne more ozdravljati bolezni in da so bili njegovi čudeži prevara. V tem primeru pa nihče ni mogel oporekati, da je bil Lazar mrtev.
Ko Gospod namerava kaj narediti, Satan spodbudi koga, da temu nasprotuje. "Vzdignite kamen," je rekel Kristus. Kolikor je le mogoče, pripravite pot za moje dejanje. Toda sedaj se je razodela Martina samozaupna in častiljubna narava. Ni hotela, da ljudje gledajo razpadajoče truplo. Človeško srce počasi dojema Kristusove besede, zato Martina vera ni dojela pravega pomena njegove obljube.
Kristus je grajal Marto, vendar so bile njegove besede izgovorjene nenavadno prijazno. "Ali ti nisem rekel, da boš videla Božjo slavo, če veruješ?" (Jan 11,40.) Zakaj dvomiš o moji moči? Zakaj nasprotuješ mojim zahtevam? Saj sem ti dal besedo, da boš videla Božjo slavo, če veruješ. Naravne nezmožnosti ne morejo preprečiti dela Vsemogočnega. Dvom in nevera nista ponižnost. Brezpogojno verovanje Kristusovim besedam je prava ponižnost in resnična izročitev samega sebe.
"Vzdignite kamen!" Kristus bi bil lahko ukazal kamnu, naj se umakne, in ta bi poslušal njegov glas. Lahko bi bil to ukazal tudi angelom, ki so bili okrog njega. Na njegov ukaz bi nevidne roke odvalile kamen. Toda odstranjen je moral biti s človeškimi rokami. S tem je Kristus želel pokazati, da naj človeško sodeluje z božanskim. Kar lahko naredi človeška roka, ne bo poklicana narediti božanska. Bog se noče odpovedati človekovi pomoči, temveč ga krepi in sodeluje z njim, če ta uporablja moči in sposobnosti, ki so mu dane.
Ljudje so ubogali ukaz in odstranili kamen. Vse je bilo narejeno javno in premišljeno. Vsem je bila dana priložnost videti, da pri tem ni bilo nobene prevare. Pred njimi v skalnatem grobu je ležalo Lazarjevo hladno in nemo truplo. Ihtenje žalujočih je utihnilo. Družba je začudena in polna pričakovanja stala okrog groba in pričakovala, kaj se bo zgodilo.
Kristus je mirno stal pred grobom. Neka slovesna resnoba je počivala na vseh navzočih. Kristus je stopil bliže h grobu. Povzdignil je oči k nebu in rekel: "Oče, zahvaljujem te, da si me uslišal." (Jan 11,41.) Kratek čas pred tem so ga njegovi sovražniki obtoževali, da preklinja Boga, in jemali v roke kamne, da bi ga kamnali, ker je trdil, da je Božji Sin./535/ Obtoževali so ga, da dela čudeže s Satanovo močjo. Sedaj pa je Kristus trdil, da je Bog njegov Oče, in s popolnim prepričanjem izjavil, da je Božji Sin.
Kristus je sodeloval s svojim Očetom v vsem, kar je delal. Vedno je pazil na to, da bi ljudem jasno pokazal, da ne dela neodvisno od njega, čudeže je delal z vero in molitvijo. Želel je, da bi vsi poznali njegovo zvezo z Očetom. Dejal je: "Oče, zahvaljujem te, da si me uslišal. Pa jaz sem vedel, da me vsekdar poslušaš; toda zaradi ljudstva, ki okoli stoji, sem to rekel, da bi verovali, da si me ti poslal." (Jan 11,41.42.) S temi besedami je bil učencem in ljudstvu dan najprepričljivejši dokaz zveze med Kristusom in Bogom. Pokazano jim je bilo, da Kristusova trditev ni bila prevara.
"In ko je to rekel, zakliče z močnim glasom: Lazar, pridi ven!" (Jan 11,43.) Njegov razločen in močan glas je prodrl do ušes umrlega. Medtem ko je govoril, je božansko prebijalo njegovo človeško naravo. Na njegovem z Božjo slavo razsvetljenem obrazu je ljudstvo videlo zanesljivost njegove moči. Vsako oko je zrlo na vhod v votlino. Vsako uho je bilo pripravljeno prestreči najmanjši šum. Z globokim in skrbnim zanimanjem so vsi pričakovali dokaz Kristusovega božanstva, dokaz, ki naj bi potrdil njegovo izjavo, da je Božji Sin, ali pa izničil upanje za večne čase.
V tihem grobu se je nekaj premaknilo, in on, ki je bil mrtev, je stal na vhodu groba. Njegove gibe so ovirali mrliški prti, s katerimi je bil obvit, zato je Kristus rekel osuplim opazovalcem: "Razvežite ga in pustite, naj odide." (Jan 11,44.) Znova jim je pokazal, da mora človeški delavec sodelovati z Bogom. Ljudje morajo delati za soljudi. Lazarja so osvobodili; in pred množico je stal ne kot človek izčrpan od bolezni na slabotnih in klecavih nogah, ampak kot človek v najboljših letih, v moči plemenite moškosti. Iz njegovih oči sta sijala razum in ljubezen do Zveličarja. V globoki vdanosti se je spustil pred Jezusove noge.
Priče tega prizora so v začetku od začudenja onemele. Potem pa je sledil nepopisen prizor veselja in hvaležnosti. Sestri sta kot Božji dar sprejeli vrnitev svojega brata v življenje in v solzah veselja izrazili svojo hvaležnost Zveličarju. Toda medtem ko so se brat, sestri in prijatelji veselili tega ponovnega srečanja, se je Jezus umaknil s kraja dogajanja. Ko so z očmi iskali Darovalca življenja, ga nikjer niso mogli najti./536/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!