Vsebina

Nazaj

Naprej

Hrepenenje vekov (Ellen G. White)

59. Duhovniška zarota (angleško)

Temeljno besedilo Jan 11,47-54.

Betanija je bila tako blizu Jeruzalema, da je novica o Lazarjevem vstajenju hitro prispela v mesto. Po vohunih, ki so bili priče čudežu, so bili judovski poglavarji hitro obveščeni o dogodku. Takoj je bil sklican Veliki zbor, da bi se odločili o nadaljnjih ukrepih. Sedaj je Kristus popolnoma razodel svojo oblast nad smrtjo in grobom. S tem mogočnim čudežem je Bog dal ljudem vrhunski dokaz, da je svojega Sina poslal na svet zaradi njihovega zveličanja. To razodetje božanske moči je zadostovalo, da prepriča vsakega, ki se je ravnal po razumu in razsvetljeni vesti. Mnogi teh, ki so bili priča Lazarjevemu vstajenju, so začeli verovati v Jezusa. Toda sovraštvo duhovnikov do njega se je še povečalo. Zavrnili so vse manjše dokaze njegovega božanstva, ta novi veliki čudež pa jih je samo še bolj razjaril. Umrli je vstal sredi belega dne in pred množico prič. Takega dokaza pa ni mogla ovreči nobena zvijača. Zaradi tega je sovraštvo duhovnikov postalo še bolj usodno. Bolj kakor kdaj prej so se odločili preprečiti Kristusovo delo.

Čeprav saduceji niso bili naklonjeni Kristusu, vendar niso bili tako polni zlobe do njega kakor farizeji. Njihovo sovraštvo do njega ni bilo tako ostro. Sedaj pa so bili zelo vznemirjeni, saj niso/537/ verovali v vstajenje mrtvih. Postavili so si tako imenovano znanost, po kateri so sklepali, da je nemogoče oživiti mrtvo telo. Kristus pa je z nekaj besedami ovrgel njihovo teorijo. Pokazal jim je, da ne poznajo niti Pisma niti Božje moči. Niso videli nobene možnosti, da bi zbrisali vtis, ki ga je čudež dosegel pri ljudeh. Kako bi lahko ljudi odvrnili od njega, ki mu je uspelo mrtvega oteti iz okovov groba? Širili so lažna poročila, čudeža pa niso mogli zanikati, zato niso vedeli, kako naj bi preprečili njegovo delovanje. Dotlej niso podpirali načrta o Kristusovem uboju. Po Lazarjevem vstajenju pa so uvideli, da lahko samo z njegovo smrtjo ustavijo njegove neustrašne obtožbe proti njim.

Farizeji so verovali v vstajenje, in niso mogli drugače kakor uvideti, da je ta čudež dokaz, da je Mesija med njimi. Toda vedno so nasprotovali Kristusovemu delu. Že od samega začetka so ga sovražili, ker je razkrinkaval njihove hinavske zahteve. Strgal je z njih plašč strogih obredov, pod katerim se je skrivala njihova moralna popačenost. Čista vera, ki jo je učil, je obsodila njihovo prazno izpovedovanje pobožnosti. Žejalo jih je po maščevanju zaradi njegovih strogih ukorov. Poskušali so ga izzvati, da bi rekel ali naredil kaj, kar bi jim dalo priložnost za obsodbo. Nekolikokrat so ga poskušali kamnati, ampak mirno se je umaknil njihovim pogledom.

Čudeži, ki jih je naredil v soboto, so bili namenjeni prizadetim, toda farizeji so ga poskušali obsoditi kot prestopnika sobote. Poskušali so proti njemu nahujskati herodovce. Razlagali so, da poskuša vzpostaviti nasprotniško kraljestvo, in se z njimi posvetovali, kako bi ga uničili. Da bi izzvali Rimljane proti njemu, so izjavili, da poskuša spodkopati njihovo oblast. Na razne načine so mu poskušali preprečiti, da bi vplival na ljudstvo. Toda vsi dotedanji poskusi so spodleteli. Množica, ki je pričala o njegovih delih usmiljenja in poslušala njegove čiste in svete nauke, je vedela, da to niso dejanja in besede prestopnika sobote ali bogokletnika. Celo na uslužbence, ki so jih poslali k njemu farizeji, so njegove besede vplivale tako, da ga niso mogli prijeti. V obupu so Judje končno izdali uredbo, da naj se izključi iz shodnice vsak človek, ki bi priznal vero v Jezusa.

Duhovniki, poglavarji in starešine so se na svojem posvetu odločili, da bodo utišali njega, ki je vse navduševal s tako veličastnimi/538/ deli, katerim so se čudili vsi ljudje. Farizeji in saduceji so bili bolj složni kakor kdaj poprej. Dotlej needini so se zedinili v svojem nasprotovanju Kristusu. Nikodem in Jožef nista bila poklicana na ta posvet, ker sta na prejšnjih preprečila Jezusovo obsodbo. Na to posvetovanje so bili povabljeni drugi vplivni ljudje, ki so verovali v Jezusa, ampak njihov vpliv ni mogel premagati vpliva hudobnih farizejev.

Vendar pa med vsemi člani tega zbora ni bila dosežena složnost. Veliki zbor v tem času ni bil zakonita skupščina. Obstajal je samo zato, ker so ga pač prenašali. Nekateri člani so se spraševali, ali je modro Kristusa obsoditi na smrt. Bali so se, da bi to izzvalo ljudski upor, kar bi Rimljanom dalo povod, da duhovništvu ukinejo posebne pravice in moč, ki jih je še imelo. Saduceji so bili složni v svojem sovraštvu do Kristusa, vendar pa so se nagibali k obzirnosti v svojem ravnanju, ker so se bali, da jim bodo Rimljani odvzeli njihov visok položaj.

Na tem posvetovanju, ki se je bilo zbralo, da bi načrtovalo Kristusovo smrt, je bila tudi Priča, ki je slišala Nebukadnezarjeve hvalisave besede, videla Belsazarjeve malikovalske gostije in bila navzoča, ko se je Kristus v Nazaretu imenoval za Maziljenca. Ta Priča je opominjala poglavarje, kaj delajo. Dogodke iz Kristusovega življenja so videli tako jasno, da jih je to vznemirjalo. Spomnili so se prizora iz templja, ko je Jezus tedaj kot dvanajstletni deček stal pred izobraženimi učitelji postave in jim zastavljal osupljiva vprašanja. Pravkar opravljeni čudež je pričal, da Jezus ni nihče drug kakor Božji Sin. Spisi Starega zakona, ki so se nanašali na Kristusa, so zasijali v njihovem umu v pravem pomenu. Vznemirjeni in zmedeni poglavarji so se spraševali: "Kaj čemo storiti?" (Jan 11,47.) Mnenje zbora je bilo razdeljeno. Pod vplivom Svetega Duha se duhovniki in poglavarji niso mogli otresti prepričanja, da se bojujejo proti Bogu.

Ko je bil Veliki zbor na vrhuncu zmedenosti, je vstal veliki duhovnik Kajfa. Bil je ošaben in surov, gospodovalen in nestrpen človek. Med njegovimi sorodniki so bili saduceji, ošabni, predrzni, brezobzirni, polni častihlepja in krutosti, ki so jo skrivali pod plaščem lažne pravičnosti. Kajfa je proučeval prerokovanja, in čeprav ni poznal njihovega pravega pomena, je govoril zelo oblastno in prepričljivo: "Vi ničesar ne veste, in tudi ne premišljate, da je boljše za vas, da en človek umre za ljudstvo,/539/ nego da bi ves narod poginil." (Jan 11,49.50.) Zahteval je, da se Jezus mora umakniti s poti, čeprav bi bil nedolžen. Povzroča namreč težave s tem, ko priteguje ljudi k sebi in zmanjšuje oblast poglavarjev. On je bil samo eden, zato je boljše, da umre On, kakor da bi bila okrnjena veljava poglavarjev. Če bodo ljudje izgubili zaupanje v svoje poglavarje, bo uničena narodova moč. Kajfa je dokazoval, da se bodo po tem čudežu Jezusovi učenci verjetno uprli. Trdil je, da bodo potem vmes posegli Rimljani, zaprli svetišče, ukinili njihove zakone in jih uničili kot narod. Koliko je torej vredno življenje tega Galilejca v primerjavi z obstankom naroda? Če ovira Izraelovo blaginjo, mar ne delamo Bogu usluge, če ga odstranimo? Boljše je, da eden človek umre, namesto da bi propadel ves narod.

Z izjavo, da mora en človek umreti za narod, je Kajfa pokazal, da nekoliko pozna prerokovanja, čeprav je bilo to znanje zelo omejeno. Toda Janez je v svojem obravnavanju dogodkov prikazal prerokovanje v vsem njegovem obširnem in globokem pomenu. Rekel je: "In ne samo za ta narod, ampak da tudi razkropljene Božje otroke zbere v eno." (Jan 11,52.) Kako nepremišljeno je nadut Kajfa priznal Zveličarjevo poslanstvo!

Na Kajfovih ustnicah se je ta dragocena resnica spremenila v laž. Predlog, ki ga je dal, je temeljil na načelu, ki je bilo sposojeno iz poganstva. Med pogani je nejasna zavest, da mora eden umreti za človeški rod, povzročila darovanje človeških daritev. Zato je Kajfa predlagal, da naj se z darovanjem Jezusa celotni grešni narod reši, in sicer ne svojih prestopkov, temveč v prestopkih, da bi lahko še naprej grešil. S to utemeljitvijo je hotel utišati ugovore njih, ki bi si upali trditi, da doslej na Jezusu ni bilo ničesar smrti vrednega.

Na tem posvetovanju so bili Kristusovi sovražniki temeljito prepričani. Sveti Duh je vplival na njihov um, Satan pa si je prizadeval zagospodovati nad njimi s tem, da je usmeril njihovo pozornost na škodo, ki so jo pretrpeli zaradi Kristusa. Kako malo je cenil njihovo pravičnost! Jezus je predstavil veliko večjo pravičnost, ki jo morajo imeti vsi, ki želijo biti Božji otroci. Ne upoštevaje njihovo formalno službo in obrede, je spodbujal grešnike, naj se neposredno obrnejo na Boga kot usmiljenega Očeta in mu povedo svoje potrebe. Po mnenju Velikega zbora je bil na ta način okrnjen ugled duhovništva. Ni hotel priznati teologije rabinskih šol. Nepopravljivo je poškodoval vpliv duhovnikov,/540/ ko je razkrinkal njihova hudobna dela. Okrnil je uspeh njihovih načel in izročil z izjavo, da so ukinili Božje zapovedi s strogim vsiljevanjem obredne postave. Sedaj jih je Satan spomnil na vse to.

Satan jim je prišepetaval, da morajo ubiti Jezusa, če si hočejo ohraniti ugled, in ti so poslušali njegov nasvet. Dejstvo, da bi lahko izgubili oblast, ki so jo imeli tedaj, je bilo po njihovem mnenju zadosten razlog za to odločitev. Razen nekaterih, ki si niso upali povedati svojega mnenja, je Veliki zbor sprejel Kajfove besede kot Božje. Oddahnili so si; nesoglasje je bilo odpravljeno. Sklenili so, da bodo Kristusa ubili o prvi ugodni priložnosti. S tem ko so duhovniki in poglavarji zavrnili dokaz Jezusovega božanstva, so se zaprli v nepredirno temo. Popolnoma so padli pod Satanovo oblast in bili s tem popolnoma prepuščeni večni pogubi. Kljub temu so menili, da so lahko zadovoljni sami s seboj, saj so se imeli za rodoljube, ki si prizadevajo za narodovo zveličanje.

Vendar pa se je Veliki zbor bal nepremišljeno ukrepati proti Jezusu, da se ljudstvo ne bi razjezilo, in bi se zanj načrtovano nasilje obrnilo na njih same. Zato se je zbor obotavljal izvršiti izrečeno obsodbo. Zveličar je spoznal zaroto duhovnikov. Vedel je, da si ga goreče želijo odstraniti in da se bo njihov namen kmalu uresničil. Njegova dolžnost pa ni bila pospešitev krize, zato se je z učenci umaknil od tod. Tako je s svojim zgledom potrdil nauk, ki ga je dal učencem: "Kadar vas pa preganjajo v tem mestu, bežite v drugo." (Mat 10,23.) Široko je bilo polje, kjer so lahko delali za zveličanje ljudi, in zato naj Gospodovi služabniki ne izpostavljajo življenja nevarnosti, dokler koli tega ne zahteva vdanost njemu.

Jezus je dotlej tri leta deloval javno za svet. Njegov zgled samoodpovedi in nesebične dobrodelnosti je bil postavljen prednje. Njegovo čisto življenje, njegovo trpljenje in predanost so bili znani vsem. Vendar je bilo to kratko obdobje treh let dolgo toliko, kolikor je ta svet lahko prenesel navzočnost svojega Odrešenika.

Njegovo življenje je bilo življenje preganjanja in žalitve. Ljubosumni kralj ga je izgnal iz Betlehema, njegovi rojaki so ga zavrgli v Nazaretu, v Jeruzalemu pa so ga brez vzroka obsodili na smrt. Zato je Jezus z nekoliko svojih zvestih sledilcev našel začasno pribežališče v nekem tujem mestu. Njega,/541/ ki ga je vedno ganilo človeško gorje, ki je zdravil bolne, vračal vid slepcem, sluh gluhim, govor nemim, sitil lačne in tolažil žalostne, so pregnali ljudje, za katerih zveličanje je delal. Ta, ki je hodil po razburkanih valovih, z eno besedo umiril njihovo strašno bučanje, izganjal hudobne duhove, ki so ga še ob umiku priznavali za Božjega Sina, prekinjal spanje mrtvih, tisoče očaral s svojimi besedami modrosti, ni mogel prodreti do src njih, ki so bili zaslepljeni s predsodki in sovraštvom ter trdovratno zavračali luč./542/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!