 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
57. "Enega ti je še treba" (angleško)
Temeljno besedilo Mat 19,16-22; Mar 10,17-22; Luk 18,18-23.
"In ko gre ven na cesto, pribeži eden k njemu, poklekne pred njim in ga vpraša: Dobri Učitelj, kaj naj storim, da podedujem večno življenje?" (Mar 10,17.)
Mladenič, ki je zastavil to vprašanje, je bil poglavar. Imel je veliko bogastvo in odgovorni položaj. Videl je, kakšno ljubezen je Kristus pokazal do pripeljanih otrok, s kolikšno nežnostjo jih je jemal v naročje. Zato se je v njegovem srcu vnela ljubezen do Zveličarja. Želel si je postati njegov učenec. Bil je tako globoko ganjen, da je stekel za Kristusom, ki se je bil podal na pot, pokleknil je ob njegovih nogah in mu iskreno ter resno zastavil vprašanje, ki je bilo tako pomembno zanj in za vse ljudi: "Dobri Učitelj, kaj naj storim, da podedujem večno življenje?" (Mar 10,17.)
Kristus mu je odgovoril: "Kaj me imenuješ dobrega? Nihče ni dober razen eden, Bog." (Mar 10,18.) Želel je preizkusiti njegovo iskrenost in ga spodbuditi, da mu pove, zakaj ga ima za dobrega. Ali je mladenič res dojel, da govori z Božjim Sinom? Kaj je bilo pristno čustvo njegovega srca?
Poglavar je imel visoko mnenje o svoji pravičnosti. Sploh ni dvomil, da mu kar koli manjka, vendar pa ni bil popolnoma zadovoljen. Hrepenel je po nečem, česar ni imel. Mar ga Jezus ne bi mogel blagosloviti, kakor je pravkar blagoslovil malčke, in bi s tem zadovoljil potrebo njegove duše?
V svojem odgovoru ga je Jezus opozoril na to, da je potrebna poslušnost Božjim zapovedim, če želi dobiti večno življenje. Naštel je nekatere od njih, ki govorijo o človekovi dolžnosti/518/ do bližnjih. Poglavar je odgovoril pritrdilno: "Vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti; česa mi je še treba?" (Mat 19,20.)
Kristus je pogledal mladeniča v obraz, kakor da bi bral njegovo življenje in preiskoval njegov značaj. Ljubil ga je, zato mu je želel dati tisti mir, milost in veselje, ki bi bistveno spremenili njegov značaj. Dejal mu je: "Enega ti je še treba. Pojdi, prodaj, kar koli imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; ter pridi in hodi za menoj." (Mat 19,21.)
Kristusa je mladenič privlačil. Vedel je, da je bil iskren, ko je rekel: "Vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti." (Mar 10,20.) Odrešenik mu je želel dati takšno dojemanje, ki bi ga usposobilo uvideti potrebo po izročitvi srca in krščanski dobroti. V njem je želel videti ponižno in skrušeno srce, ki se zaveda vzvišene ljubezni, ki naj jo da Bogu, in svoje pomanjkljivosti skrije v Kristusovi popolnosti.
Jezus je v tem poglavarju videl pomočnika, kakršnega je potreboval, če bi postal njegov sodelavec v delu zveličanja. Če bi se bil podredil Kristusovemu vodstvu, bi postal moč dobrega. Lahko bi postal opazen Kristusov predstavnik, ker je imel takšne sposobnosti, ki bi ga, če bi se zedinil z Zveličarjem, usposobile, da bi postal božanska moč med ljudmi. Ker je Kristus spoznal njegov značaj, ga je vzljubil. Ljubezen do Kristusa pa se je prebudila tudi v poglavarjevem srcu; kajti ljubezen rodi ljubezen. Jezus ga je želel videti kot svojega sodelavca. Želel ga je narediti podobnega sebi, za ogledalo, ki bi odsevalo podobnost Bogu. Želel je razviti odlike njegovega značaja in ga posvetiti Učiteljevi službi. Če bi se bil mladenič tedaj izročil Kristusu, bi se razvijal v ozračju njegove navzočnosti. Kako povsem drugačna bi bila njegova prihodnost, če bi se bil odločil tako!
Jezus je dodal: "Enega ti je še treba. Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih, ter pridi in hodi za menoj." (Luk 18,22; Mat 19,21.) Kristus je bral poglavarjevo srce. Manjkalo mu je samo eno, ampak to eno je bilo življenjsko načelo. Bila mu je potrebna Božja ljubezen v srcu. Če ta pomanjkljivost ne bo odpravljena, bo to imelo zanj usodne posledice; pokvarilo bo njegovo celotno naravo. Popuščanje pa bi krepilo sebičnost. Da bi lahko prejel Božjo ljubezen, bi moral premagati svojo brezmejno ljubezen do sebe.
Kristus je tega človeka preizkušal. Povabil ga je, naj izbere med nebeškimi zakladi in posvetno velikostjo. Če bi hodil za Kristusom, mu je bil nebeški zaklad zagotovljen. Ampak moral bi se odpovedati svojemu jazu; svojo voljo bi moral podrediti Kristusovemu nadzoru. Mlademu poglavarju je bila/519/ ponujena Božja svetost. Imel je prednost postati Božji sin in s Kristusom sodedič nebeškega zaklada. Moral pa bi vzeti nase križ in hoditi za Zveličarjem po poti samoodpovedi.
Kristusove besede so bile za poglavarja resno povabilo: "Izberite si danes, komu boste služili." (Joz 24,15.) Izbira je bila prepuščena njemu. Jezus je hrepenel po njegovem spreobrnjenju. Pokazal mu je kužno liso v njegovem značaju in z velikim zanimanjem pričakoval njegovo odločitev, ko je mladenič pretehtaval vprašanje! Če se bo odločil hoditi za Kristusom, bo moral v vsem poslušati njegove besede. Moral bo opustiti vse svoje častihlepne načrte. S kako resnim in zaskrbljenim hrepenenjem in s kakšno lakoto duše je Zveličar opazoval mladeniča in upal, da bo odgovoril na vabilo Božjega Duha!
Kristus mu je pokazal edini pogoj, s katerim bi lahko dosegel popoln krščanski značaj. Njegove besede so bile besede modrosti, čeprav so se zdele stroge in zahtevne. Sprejeti jih in jih poslušati je bilo edino upanje za mladeničevo zveličanje. Njegov visoki položaj in bogastvo sta podzavestno, toda usodno vplivala na njegov značaj. Če bo to dvoje gojil, bo izrinil Boga iz njegove naklonjenosti. Prikrajšati Boga za malo ali veliko je pomenilo zadržati to, kar slabi njegovo moralno moč in učinkovitost; kajti če smo navezani na to, kar je posvetno, pa če je to še tako dvomljivo in ničvredno, nas bo to končno popolnoma obvladalo.
Mladenič je takoj dojel, kaj pomenijo Kristusove besede, in se ražzalostil. Ko bi bil dojel vrednost ponujenega daru, bi se hitro pridružil Kristusovim sledilcem. Bil je član spoštovanega judovskega Sveta, Satan pa ga je skušal z laskavimi možnostmi za prihodnost. Želel si je nebeški zaklad, hkrati pa si je želel začasne prednosti, ki mu jih bo omogočilo njegovo bogastvo. Žal mu je bilo, da so obstajali takšni pogoji; želel si je večno življenje, a ni bil pripravljen na žrtev. Cena večnega življenja se mu je zdela previsoka, zato je žalosten odšel. "Zakaj imel je mnogo premoženja." (Mar 10,22.)
Njegova trditev, da je izpolnjeval Božje zapovedi, je bila slepilo. Pokazal je, da je bilo bogastvo njegov malik. Ni mogel izpolnjevati Božjih zapovedi, dokler je svet zasedal prvi prostor v njegovih čustvih. Bolj je ljubil Božje darove kakor Darovalca. Kristus je mladeniču ponudil svoje prijateljstvo. "Hodi za menoj," mu je rekel. Toda Zveličar zanj ni bil vreden toliko kakor lasten ugled med ljudmi ali njegovo bogastvo. Zanj je bilo preveliko tveganje, da bi se odpovedal svojemu vidnemu pozemskemu bogastvu zaradi nevidnega nebeškega. Zavrnil je ponudbo večnega življenja in odšel; odtlej je častil svet./520/ Tisoči preživljajo enako izkušnjo; primerjajo Kristusa s svetom; in mnogi se odločijo za svet. Od Zveličarja se odvrnejo kakor mladenič, govoreč v svojem srcu: Tega ne želim imeti za svojega voditelja.
Kristusovo ravnanje z mladeničem je podano nam za nauk. Bog nam je dal pravila vedenja, po katerih se mora ravnati vsak njegov služabnik. Mednje spada poslušnost njegovim zapovedim; ne samo zunanja poslušnost, temveč takšna, ki prodira v življenje in se razodeva v značaju. Bog je dal za merilo svoj lasten značaj za vse, ki želijo postati prebivalci njegovega kraljestva. Samo ti, ki želijo postati Kristusovi sodelavci, samo ti, ki govorijo: Gospod, vse kar sem in imam, je tvoje - bodo priznani za Božje otroke. Vsi se morajo zavedati, kaj pomeni hrepeneti po nebesih, a jim vendar obrniti hrbet, ker nočejo izpolniti zahtevanih pogojev. Razmislite, kaj pomeni Kristusu reči "Ne". Poglavar je rekel: Ne, ne morem ti dati vsega. Ali govorimo tudi mi tako? Zveličar želi z nami podeliti delo, ki nam ga je zaupal Bog. Ponuja nam, da bi od Boga dana sredstva uporabljali za pospeševanje njegovega dela na svetu. Samo na ta način nas lahko reši.
Poglavarju je bilo zaupano bogastvo zato, da bi se izkazal kot zvesti oskrbnik; uporabil naj bi ga za blagor potrebnim. Prav tako danes podarja Bog ljudem sredstva in sposobnosti ter jim daje priložnosti, da bi bili njegovi pomočniki pri oskrbovanju siromašnih in trpečih. Ta, ki zaupane darove izkoristi tako, kakor je določil Bog, postaja Zveličarjev sodelavec. Pridobiva ljudi za Kristusa, ker je predstavnik njegovega značaja.
Njim, ki zasedajo kakor mladi poglavar visoke zaupne položaje in imajo veliko imetje, se zdi prevelika žrtev, da bi zaradi Kristusa zapustili vse. Vendar ravno to je merilo za vse, ki želijo postati njegovi učenci. Pomanjkljiva poslušnost je nesprejemljiva. Samoodpoved je jedro Kristusovih naukov. Mnogokrat se ti podajajo in zabičujejo z besedami, ki se zdijo zelo ukazovalne, ker ne obstaja nobena druga pot za rešitev ljudi kakor zavreči vse, kar bi jih pogubilo, če bi to gojili.
Ko Kristusovi sledilci vračajo Gospodu, kar je njegovo, si zbirajo zaklad, ki ga bodo prejeli, ko bodo slišali besede: "Dobro, vrli in zvesti hlapec, v malem si bil zvest, nad veliko te postavim; pojdi v veselje svojega Gospoda. (On pa) je za namenjeno mu veselje pretrpel križ, ne meneč se za sramoto, in je sedel na desnico Božjega prestola." (Mat 25,21; Heb 12,2.) Veselje videti odrešene in za večno zveličane ljudi je nagrada hodečim po stopinjah Jezusa, ki je rekel: "Pridi in hodi za menoj!" (Mar 10, 21.)/523/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!