 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
55. Brez zunanjega blišča (angleško)
Temeljno besedilo Luk 17,20-22.
Nekateri od farizejev so prišli Jezusa vprašat: "Kdaj pride Božje kraljestvo?" (Luk 17,20.) Minila so že več kakor tri leta, odkar je Janez Krstnik oznanil sporočilo, ki je kakor glas trobente odmevalo po deželi: "Približalo se je nebeško kraljestvo." (Mat 3,2.) Ti farizeji pa dotlej še niso videli nobenega znamenja o ustanavljanju kraljestva. Mnogi teh, ki so zavrnili Janeza in na vsakem koraku nasprotovali Jezusu, so namigovali, da je njegovo poslanstvo propadlo.
Jezus jim je odgovoril: "Božje kraljestvo ne pride vzbujajoč pozornost; tudi ne poreko: Glej, tu je! ali: Glej, tam je! Kajti glejte, Božje kraljestvo je sredi vas." (Luk 17,20.21.) Božje kraljestvo se začenja v srcu. Ne glejte sem ali tja, da bo katera pozemska sila napovedala njegov prihod.
Nato se je obrnil k učencem, rekoč: "Pridejo dnevi, ko boste želeli videti enega od dni Sina človekovega, in ne boste videli." (Luk 17,22.) Ker mojega poslanstva ne spremlja blišč tega sveta, ste v nevarnosti, da ne boste opazili njegove slave. Ne zavedate se, kolikšna je vaša sedanja prednost, ker imate med seboj njega, ki je življenje in luč ljudem, četudi je oblečen v človeškost. Prišli bodo dnevi, ko se boste hrepeneče spominjali priložnosti, ki jih sedaj uživate, namreč da hodite in se pogovarjate z Božjim Sinom.
Niti Jezusovi učenci zaradi svoje sebičnosti in pozemske naravnanosti/506/ niso mogli razumeti duhovne slave, ki jim jo je želel razodeti. Šele po Kristusovem vnebohodu k Očetu in izlivanju Svetega Duha na vernike so učenci popolnoma cenili Zveličarjev značaj in poslanstvo. Ko so bili krščeni s Svetim Duhom, so začeli dojemati, da so bili v neposredni navzočnosti Gospoda slave. Ko so se spomnili Kristusovih besed, se je njihov um odprl za razumevanje prerokovanj in smisla čudežev, ki jih je delal. Čudeži njegovega življenja so se vrstili pred njimi, in zdelo se je, kakor da so se prebudili iz spanja. Dojeli so, da je "Beseda postala meso in je prebivala med nami (in videli smo njeno slavo, slavo kakor edinorojenega od Očeta) polna milosti in resnice". (Jan 1,14.) Kristus je resnično prišel od Boga na grešni svet rešit padle Adamove sinove in hčere. Sedaj se učenci niso imeli za tako pomembne kakor poprej. Niso se naveličali ponavljati njegovih besed in dejanj. Njegovi nauki, ki so jih prej dojemali nejasno, so se jim sedaj zdeli kakor sveže razodetje. Sveto pismo je zanje postalo nova knjiga.
Učenci so s proučevanjem prerokovanj, ki so pričala o Kristusu, prišli v občestvo z Božanstvom in se učili od njega, ki je odšel v nebesa, da bi dokončal delo, ki ga je začel na svetu. Dojeli so, da v njem prebiva modrost, ki je brez božanske pomoči ne more razumeti nobeno človeško bitje. Potrebovali so pomoč njega, ki so ga napovedali kralji, preroki in pravični možje. Z začudenjem so vedno znova prebirali preroške spise o njegovem značaju in delu. Kako nejasno so razumevali preroške spise! Kako počasi so dojemali vzvišene resnice, ki so pričale o Kristusu! Ko so ga opazovali v njegovem ponižanju kot človeka med ljudmi, še niso mogli dojeti skrivnosti njegovega učlovečenja in dvojnega značaja njegove narave. Njihove oči so bile zaprte, tako da niso mogli popolnoma spoznati božanske narave v človeški. Ko pa jih je razsvetlil Sveti Duh, so hrepeneli, da bi ga lahko zopet videli in sedeli pri njegovih nogah. Kako zelo so si želeli, da bi lahko šli k njemu, da bi jim pojasnil Svete spise, ki jih niso mogli razumeti! Kako pozorno bi poslušali njegove besede! Kaj neki je Kristus imel v mislih, ko je rekel: "Še veliko vam imam povedati, sedaj pa ne morete tega nositi." (Jan 16,12.) Kako goreče so si prizadevali, da bi vse to dojeli! Bili so žalostni, ker je bila njihova vera tako majhna,/507/ ker so bile njihove misli tako oddaljene od želenega cilja in jim ni uspelo razumeti.
Bog je poslal glasnika oznanit Kristusov prihod in usmerit pozornost judovskega naroda in sveta na njegovo poslanstvo, da bi se ljudje lahko pripravili za njegov sprejem. Izjemna osebnost, ki jo je napovedal Janez, je med njimi živela več kakor trideset let, a je v resnici niso poznali kot poslano od Boga. Učence je zajelo kesanje, ker so dovolili, da je prevladujoča nevera prežela tudi njihova mnenja in zameglila njihovo razumevanje. Luč sveta je svetila v temi, toda niso dojeli, od kod sijejo žarki. Sedaj so se spraševali, zakaj so se vedli tako, da jih je moral Kristus grajati. Mnogokrat so ponavljali njegove govore in mislili: Zakaj smo dovolili, da so nas posvetna razmišljanja in nasprotovanja duhovnikov in rabinov zmedla tako, da nismo dojeli, da prebiva med nami večji od Mojzesa in da nas je učil modrejši od Salomona? Kako gluha so bila naša ušesa in kako borno naše dojemanje!
Tomaž ni hotel verovati, preden ni položil svojega prsta na rano, ki so jo povzročili rimski vojaki. Peter je Jezusa zatajil, ko je bil ponižan in zavržen. Ti boleči spomini so jim bili sedaj razločno pred očmi. Sicer so bili z njim, a ga niso niti prepoznali niti cenili. Kako pretresena so bila njihova srca, ko so uvideli svojo nevero!
Ko so se sedaj duhovniki in poglavarji zedinili proti Kristusovim učencem, ko so jim sodili pred velikim zborom in jih zapirali, so se veselili, "da so bili spoznani za vredne trpeti sramoto za njegovo ime". (Dej 5,41.) Veselili so se, da lahko pred angeli in ljudmi dokažejo, da so spoznali Kristusovo slavo in želijo hoditi za njim, četudi ostanejo brez vsega.
Kakor je bilo v apostolskih časih, tako tudi danes človek brez razsvetljenja z božanskim Duhom ne more prepoznati Kristusove slave. Krščanstvo, ki popušča grehu in ljubi svet, ne more ceniti resnice in Božjega dela. Zato med njimi, ki si izbirajo lahko pot, slavo tega sveta in se prilagajajo svetu, ne najdemo Učiteljevih sledilcev. Hodijo namreč po stezi truda, ponižanja in zasmehovanja; so na čelu boja "zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svetovne mogočnike te teme, zoper duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih". (Ef 6,12.) Tudi danes jih/508/ napačno razumejo, prezirajo in zatirajo, kakor so jih v Kristusovih dneh duhovniki in farizeji.
Božje kraljestvo ne pride "vzbujajoč pozornost". Evangelij Božje milosti s svojim duhom samoodpovedi ne more nikoli biti v skladnosti z duhom tega sveta. Ti dve načeli sta si nasprotni. "Telesni človek pa ne sprejema, kar je Božjega Duha, ker mu je neumnost in ne more tega umeti, ker se mora duhovno razsojati." (1 Kor 2,14.)
Danes pa so v verskem svetu mnogi, ki menijo, da delajo za vzpostavitev Kristusovega kraljestva kot posvetne in svetovne vladavine. Našega Gospoda bi radi naredili za vladarja kraljestev tega sveta, za načelnika v njihovih sodbah, zakonodaji, palačah in trgovanju. Pričakujejo, da bi vladal z zakonitimi uredbami, ki temeljijo na človeški oblasti. Ker pa Kristus ne prebiva na svetu v človeški podobi, hočejo vladati namesto njega in izvajati zakone njegovega kraljestva. Vzpostavitev takšnega kraljestva so si želeli tudi Judje v Kristusovem času. Jezusa bi sprejeli, če bi bil pripravljen vzpostaviti posvetno kraljestvo, izvajati to, kar so sami imeli za Božje zapovedi, in če bi jih naredil za izvršitelje svoje volje in predstavnike svoje oblasti. Toda rekel je: "Moje kraljestvo ni od tega sveta." (Jan 18,36.) Jezus ni hotel sprejeti pozemskega prestola.
Oblast, pod katero je živel Jezus, je bila pokvarjena in zatiralska. Povsod se je slišalo o zlorabah, kakršne so izsiljevanje, nestrpnost in zatiralska surovost. Toda Zveličar nikakor ni poskušal opraviti družbenih sprememb. Ni napadal narodnostnih zlorab, niti obsojal sovražnikov naroda. Ni se vmešaval v oblast ali upravo vladajočih. On, naš zgled, je bil zadržan do posvetnih oblasti. Ampak ne zaradi kake ravnodušnosti do človeških potreb, temveč zato, ker zunanji in človeški ukrepi niso zdravilo. Da bi bila sprememba učinkovita, mora zajeti vsakega posameznika in obnoviti njegovo srce.
Kristusovo kraljestvo se ne vzpostavlja s sklepi na zborovanjih, ne na zakonodajnih skupščinah, ne pod pokroviteljstvom veljavnih mož tega sveta, temveč z vsajevanjem Kristusove narave v človeško, po delovanju Svetega Duha. "A kateri koli so ga sprejeli, jim je dal oblast, da postanejo Božji otroci, njim, ki verujejo v njegovo ime, ki se niso rodili iz krvi, ne iz volje mesa, ne iz volje moža, marveč iz Boga." (Jan 1,12.13.) To je edina moč,/509/ ki lahko povzdigne človeštvo. Človeški delež pri dokončanju tega dela je, da oznanja Božjo besedo in živi po njej.
Ko je apostol Pavel začel delovati v Korintu, v tem gosto naseljenem bogatem, pokvarjenem in z mnogimi poganskimi pregrehami omadeževanem mestu, je rekel: "Odločil sem se namreč, da ne bom vedel kaj drugega med vami razen Jezusa Kristusa in tega na križ razpetega." (1 Kor 2,2.) Ko je pozneje pisal nekaterim, ki so bili obremenjeni z najhujšimi grehi, je lahko rekel: "Ali umili ste se, ali posvečeni ste bili, ali opravičeni ste bili v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga. Zahvaljujem svojega Boga vsekdar za vas, za Božjo milost, dano vam v Kristusu Jezusu." (1 Kor 6,11; 1,4.)
Kakor v Kristusovem času tako tudi danes vzpostavljanje Božjega kraljestva ni odvisno od njih, ki iščejo priznanje in podporo posvetnih oblastnikov in človeških zakonov, temveč od njih, ki v njegovem imenu oznanjajo ljudem duhovne resnice, kakršne bodo pri sprejemajočih uresničile Pavlovo doživetje: "S Kristusom sem na križ razpet. Živim pa ne več jaz, marveč Kristus živi v meni." (Gal. 2,20.) Tedaj bodo delali za blagor človeštva, kakor je delal apostol Pavel, ki je rekel: "Namesto Kristusa smo torej poslani, kakor da bi Bog opominjal po nas. Prosimo namesto Kristusa: Spravite se z Bogom." (2 Kor 5,20.)/510/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!