Vsebina

Nazaj

Naprej

Hrepenenje vekov (Ellen G. White)

54. Usmiljeni Samarijan (angleško)

Temeljno besedilo Luk 10,25-37.

S priliko o usmiljenem Smarijanu je Kristus ponazoril naravo prave vere. Pokazal je, da to niso verski sistemi, nauki ali obredi, temveč dejanja ljubezni in opravljanje najboljšega bližnjim v pravi dobroti.

Medtem ko je Kristus učil ljudstvo, je vstal učitelj postave in, izkušajoč ga, rekel: "Učitelj, kaj naj storim, da podedujem večno življenje?" (Luk 10,25.) Velika množica ljudi je napeto pričakovala odgovor. Duhovniki in rabini so mislili Kristusa spraviti v zadrego z vprašanjem, ki ga bo postavil ta učitelj postave. Zveličar pa se ni spuščal v razpravo. Odgovor je zahteval od vpraševalca. "V zakonu kaj je pisano? Kako bereš?" (Luk 10, 26.) Judje so še obtoževali Jezusa, da se površno vede do zapovedi, ki so bile dane na Sinaju. Ta pa je vprašanje zveličanja povezal prav z izpolnjevanjem Božjih zapovedi.

Učitelj postave je rekel: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje moči in iz vse svoje pameti, svojega bližnjega pa kakor samega sebe." Jezus mu je odvrnil: "Prav si odgovoril; to delaj, in živel boš." (Luk 10,27.28.)

Učitelj postave ni bil zadovoljen s farizejskim stališčem in dejanji. Proučeval je Pisma s hrepenenjem, da bi zvedel njihov resnični pomen. To ga je življenjsko zanimalo, zato je iskreno vprašal: "Kaj naj storim?" V svojem odgovoru, v katerem je pojasnil zahteve Božjih zapovedi,/497/ se je izognil množici obrednih predpisov. Tem ni posvečal nobene pozornosti, temveč je omenil dve veliki načeli, na katerih stoji vsa postava in preroki. Ta odgovor, ki ga je Kristus pohvalil, je postavil Zveličarja v ugodni položaj pred rabini. Niso ga mogli obsoditi, ker je odobril to, kar je poudaril neki razlagalec postave.

"To delaj in živel boš," je rekel Jezus. Pokazal je zapovedi kot božansko celoto in s tem naukom poudaril, da ni mogoče eno zapoved izpolnjevati, druge pa prestopati, ker jih vse prežema isto načelo. Človekova usoda se bo določala po njegovi poslušnosti vsem zapovedim. Najvišja ljubezen do Boga in nepristranska ljubezen do človeka sta načeli, ki ju moramo uresničiti v življenju.

Učitelj postave je ugotovil, da je prestopnik zapovedi. O tem so ga prepričale Kristusove preiskovalne besede. Ni uresničeval pravičnosti zapovedi, za katero je trdil, da jo razume. Ni razodeval ljubezni do bližnjih. Od njega se je zahtevalo spokorjenje, toda namesto da bi se spokoril, se je poskušal opravičiti. Namesto da bi priznal resnico, je želel pokazati, kako težko je izpolnjevati zapovedi. Tako je upal, da si bo mogel pomiriti vest in se opravičiti v očeh ljudstva. Zveličarjeve besede so pokazale, da je bilo njegovo vprašanje odveč, ker je lahko sam odgovoril nanj. Vendar je učitelj postavil še eno vprašanje: "In kdo je moj bližnji?" (Luk 10,29.)

To vprašanje je med Judi povzročalo neskončno razpravljanje. Nobenega dvoma ni bilo glede odnosa do poganov in Samarijanov. Ti so bili tujci in sovražniki. Toda kakšne razlike naj delajo med ljudmi svojega naroda in med družbenimi sloji? Koga naj duhovnik, rabin in starešina štejejo za svojega bližnjega? V življenju so opravljali razne obrede za svoje očiščenje. Menili so, da jih lahko dotik z nešolano in malomarno množico oskruni, kar zahteva mučne napore za njihovo očiščenje. Ali naj "nečistega" imajo za bližnjega?

Jezus ponovno ni dovolil biti potegnjen v razpravo. Ni obsodil pobožnjaštva tistih, ki so prežali nanj, da bi ga obsodili. S preprosto zgodbo je poslušalcem prikazal prizor v nebesih rojene izlivajoče ljubezni, ki je ganila srca in iz učitelja postave izvlekla priznanje resnice.

Najboljši način za odstranitev teme je spustiti vanjo luč. Najboljši način za odstranitev zmote je podati resnico. Pojavitev Božje ljubezni razgalja popačenost in greh srca, ki rado sebe naredi za življenjsko središče./498/

Jezus je rekel: "Neki človek je šel iz Jeruzalema dol v Jeriho in zajde med razbojnike, ki ga tudi slečejo in ranijo, pustivši ga napol mrtvega. Po naključbi pa pride neki duhovnik dol po tisti poti, in ko ga vidi, gre mimo. Enako pa pride tudi levit na tisto mesto, in ko ga vidi, gre mimo." (Luk 10,30-32.) To ni bila izmišljena zgodba, temveč dejanski dogodek, ki se je zgodil natanko tako, kakor je bil podan. Duhovnik in levit, ki sta šla mimo tega človeka, sta bila med množico, ki je poslušala Kristusove besede.

Pri potovanju iz Jeruzalema v Jeriho je moral potnik potovati skozi Judejsko puščavo. Pot je vodila skozi neko divjo skalnato kotlino, v kateri so ropali razbojniki, zato je bila pogosto prizorišče nasilja. V tem kraju je bil potnik napaden, odvzeto mu je bilo vse, kar koli je bilo kaj vrednega, k temu so ga še ranili in pretepli ter napol mrtvega pustili ob poti. Med njegovim ležanjem je tod mimo prišel duhovnik in ga samo pogledal. Nato se je pojavil levit. Iz radovednosti, kaj se je zgodilo, je obstal in pogledal trpina. Vedel je, kaj je bilo treba storiti, vendar to ni bila prijetna dolžnost. Najbolj si je želel, da se sploh ne bi bil podal na to pot, tedaj mu namreč ne bi bilo treba videti tega ranjenca. Prepričeval se je, da se ga primer ne tiče.

Oba človeka sta bila v sveti službi in se imela za razlagalca Svetih spisov. Pripadala sta posebno izbranemu družbenemu sloju, ki naj bi bil Božji predstavnik za ljudstvo. Ta naj bi z njim sočustvoval, "ki more imeti potrpljenje z nevednimi in tavajočimi", (Heb 5,2.) da bi mogel voditi/499/ ljudi k razumevanju Božje velike ljubezni do človeštva. Delo, na katero sta bila poklicana, je bilo enako tistemu, ki ga je Jezus opisal za svoje, ko je rekel: "Gospodov Duh je nad menoj, zato ker me je pomazilil, da naj oznanim blagovestje ubogim, poslal me je, da oznanim jetnikom izpuščenje in slepcem izpregled, da izpustim zatirance na svobodo." (Luk 4,18.)

Nebeški angeli opazujejo stisko Božje družine na svetu in so pripravljeni sodelovati z ljudmi pri odstranjevanju tlačenja in trpljenja. Bog je v svoji previdnosti pripeljal duhovnika in levita po poti, ob kateri je ležal ranjeni trpin, da bi mogla videti, kako mu je potrebna milost in pomoč. Vsa nebesa so pazila in želela videti, ali bo srce teh ljudi ganjeno s sočutjem v človeški nesreči. Zveličar je bil tisti, ki je poučeval Izraelce v puščavi. Iz oblakovega in ognjenega stebra jim je dajal nauk, ki se je zelo razlikoval od tega, ki ga je ljudstvo sedaj prejemalo od svojih duhovnikov in učiteljev. Usmiljene določbe postave so zajemale tudi živali, ki svojih potreb in trpljenja ne morejo ubesediti. O tem so bila dana Mojzesu navodila za izraelske otroke: "Ako srečaš vola svojega sovražnika ali osla, da je zašel, pripelji mu ga varno nazaj. Ako vidiš osla svojega sovražilca, da leži pod svojim tovorom, ne hodi mimo, ne da bi mu pomagal: rad mu pomozi z njim vred." (2 Mojz 23,4.5.) Toda s človekom, ki so ga ranili razbojniki, je Jezus podal primer brata v stiski. Koliko večje usmiljenje bi moralo čutiti njihovo srce do njega kakor do tovorne živali! Po Mojzesu so prejeli sporočilo, da je njihov "Gospod mogočni Bog, veliki, silni in grozni, ... ki se poteguje za pravdo sirote in vdove in ljubi tujca". (5 Mojz 10,17.18.) V skladnosti s tem je ukazal: "Zato ljubite tujca! Ljubi ga kakor samega sebe!" (5 Mojz 10,19; 3 Mojz 19,34.)

Job je rekel: "Na ulicah ni bilo treba prenočevati tujcu, svoje duri sem odprl popotniku." (Job 31,32.) Ko sta prišla v Sodomo dva angela v človeški podobi, se je Lot priklonil ponižno do tal in rekel: "Glejta, moja gospoda, ustavita se, prosim, v hiši svojega hlapca, ter prenočita." (1 Mojz 19, 2.) Duhovniku in levitu je bil znan ta nauk, toda nista ga uresničevala v vsakdanjem življenju. Izobražena v šoli narodnega pobožnjaštva sta postala sebična, ozkosrčna in domišljava. Ko sta pogledala ranjenega človeka, nista mogla ugotoviti, ali pripada njihovi narodnosti ali ne. Pomislila sta samo, da bi utegnil biti Samarijan, in se oddaljila./500/

V njunem dejanju, kakor ga je opisal Jezus, ni učitelj postave našel ničesar, kar bi nasprotovalo temu, česar se je učil o zahtevah zapovedi. Zdaj pa mu je Jezus prikazal drug prizor.

Neki Samarijan je na svoji poti prišel do nesrečnika, ko ga je videl, se mu je ta zasmilil. Ni se vprašal, ali je tujec Jud ali pogan. Samarijan je dobro vedel, da bi mu Jud, če bi bili vlogi zamenjani, pljunil v obraz in bi ga prezirljivo zapustil. Toda ta misel ga ni omajala. Ni se pustil prestrašiti niti z mislijo, da se z daljšim zadrževanjem na tem kraju izpostavlja nevarnosti. Pred njim leži človek, ki ga je doletela nesreča, in to mu je zadostovalo. Slekel je svoje ogrinjalo, da bi ga pokril. Uporabil je olje in vino, ki ju je vzel osebno zase na pot, ter zavil rane in okrepil ranjenca. Potem ga je posadil na svojega osla in ga počasi, da tujcu ne bi še povečal bolečin, odpeljal z enakomernimi koraki do nekega gostišča. Tam je skrbno bedel nad njim in zanj skrbel vso noč. Ker se je bolnik zjutraj počutil bolje, si je Samarijan upal nadaljevati svojo pot. Toda preden je odpotoval, ga je izročil gostilničarjevi skrbi, plačal stroške in pustil zanj nekaj denarja. Vendar še vedno nezadovoljen s tem, kar je že storil, je poskrbel še za poznejše potrebe. Zato je naročil gostilničarju: "Skrbi zanj, in kar koli več potrošiš, ti poplačam jaz, kadar se vrnem." (Luk 10,35.)

Ko je Jezus končal priliko, je uprl svoje oči v učiteljeve, in kakor da bi bral njegove misli, je rekel: "Kdo od teh treh, meniš, je bil bližnji temu, ki je zašel med razbojnike?" (Luk 10,36.)

Učitelj tudi po vsem tem ni hotel izgovoriti imena Samarijan. Odgovoril je: "Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje. Jezus mu pa veli: Pojdi, tudi ti delaj enako!" (Luk 10,37.)

Tako je bil za vse čase dan odgovor na vprašanje: "Kdo je moj bližnji?" Kristus je pokazal, da naš bližnji ni samo tisti, ki pripada naši cerkvi in veri. To nima nobene zveze z raso, barvo kože ali razredno razliko. Naš bližnji je vsaka oseba, ki ji je potrebna naša pomoč. Naš bližnji je vsaka oseba, ki jo je ranil in izmučil sovražnik. Naš bližnji je vsakdo, ki je Božja lastnina.

S priliko o usmiljenem Samarijanu je Jezus prikazal sebe in svoje poslanstvo. Satan je človeka prevaral, ranil, oropal in uničil ter ga pustil, da bi umrl. Toda Zveličar se je usmilil našega/503/ nebogljenega stanja. Zapustil je svojo slavo, da bi nas prišel rešit. Našel nas je umirajoče in se lotil našega primera. Ozdravil je naše rane. Ogrnil nas je z ogrinjalom svoje pravičnosti. Odprl nam je varno pribežališče in poskrbel za vse naše potrebe ter plačal stroške zanje. Umrl je, da bi nas odrešil. Pokazal je na svoj zgled in rekel svojim, ki hodijo za njim: "To vam zapovedujem, da se ljubite med seboj. Kakor sem jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubite med seboj." (Jan 15,17; 13,34.)

Učitelj postave je vprašal Jezusa: "Kaj naj storim?" Jezus je pokazal, da je ljubezen do Boga in bližnjega vrhunec pravičnosti. Zato je rekel: "To delaj in živel boš." (Luk 10,28.) Samarijan je poslušal naročilo svojega srca, ki je bilo usmiljeno in polno ljubezni, in s tem dokazal, da je izvrševalec postave. Kristus je ukazal učitelju: "Pojdi, tudi ti delaj enako!" (Luk 10, 37.) Od Božjih otrok se pričakuje, da tudi delajo, a ne samo govorijo. "Kdor pravi, da v njem ostaja, mora tudi tako živeti, kakor je On živel." (1 Jan 2,6.)

Danes je ta nauk ravno tako potreben svetu, kakor je bil v času, ko ga je Jezus izgovoril. Sebičnost in hladna formalnost sta skoraj ugasnila plamen ljubezni in izrinila čednosti, ki naj bi značaj naredila za prijetno dišavo. Mnogi, ki se imenujejo po njegovem imenu, so izgubili spred oči dejstvo, da morajo kristjani predstavljati Kristusa. Če ni prave samopožrtvovalnosti za blaginjo drugih v družinskem krogu, v soseščini, v cerkvi in kjer koli že smo, tedaj nismo kristjani, ne glede na to, kaj trdimo o sebi.

Kristus je svoj blagor združil z blaginjo človeškega rodu in nas poklical, naj se združimo z njim pri reševanju človeštva. Pravi: "Brezplačno ste prejeli, brezplačno dajajte." (Mat 10,8.) Greh je največje zlo, naša naloga pa je imeti usmiljenje do grešnikov in jim pomagati. Mnogi, ki grešijo, čutijo svojo sramoto in brezumnost. Ti hrepenijo po ohrabrilnih besedah. Razmišljanje o svojih napakah in zmotah jih pripelje skoraj do obupa. Takih ljudi ne smemo zanemariti. Če smo kristjani, ne bomo šli mimo njih ali kar se da daleč izogibali tistih, ki jim je naša pomoč najbolj potrebna. Ko vidimo ljudi v stiski zaradi žalosti ali greha, ne smemo nikoli reči: "To se mene ne tiče."

"Takemu vi, ki ste duhovni, pomagajte v pravi stan v duhu krotkosti." (Gal 6,1.) Z vero in molitvijo odženite sovražnikovo moč. Govorite jim besede vere in ohrabrenja, ki bodo zdravilni obliž utrujenim in ranjenim ljudem. Mnogi, mnogi so potrti in razočarani/504/ v velikem življenjskem boju, medtem ko bi jih lahko besede ljubeznive ohrabritve pokrepčale, da bi zmagali. Nikoli ne bi smeli iti mimo kakega človeka, ki trpi, ne da bi ga poskušali poživiti s tolažbo, s katero nas je Bog potolažil.

Vse to ni nič drugega kakor izpolnitev načela zapovedi - načela, ki je prikazano v priliki o usmiljenem Samarijanu in jasno vidno v Jezusovem življenju. Njegov značaj razodeva pravi pomen zapovedi in kaže, kaj pomeni ljubiti bližnjega kakor samega sebe. Ko Božji otroci kažejo usmiljenje, ljubeznivost in ljubezen do vseh ljudi, to priča o značaju nebeških zapovedi. Priča o dejstvu, da je "Gospodova postava popolna, oživlja dušo". (Ps 19,7.) Kdor koli opusti razodeti to ljubezen, prestopa zapovedi, za katere trdi, da jih spoštuje. Duh namreč, ki ga razodevamo svojim bratom, kaže, kakšen je naš duh do Boga. Božja ljubezen v srcu je edini vir ljubezni do naših bližnjih. "Ako kdo pravi: Boga ljubim, pa sovraži svojega brata, je lažnik; kdor namreč ne ljubi svojega brata, katerega vidi, kako more ljubiti Boga, ki ga ne vidi? Ljubljeni, ... če se ljubimo med seboj, ostaja Bog v nas in njegova ljubezen je dopolnjena v nas." (1 Jan 4,20.11.12.)/505/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!