Vsebina

Nazaj

Naprej

Hrepenenje vekov (Ellen G. White)

53. Zadnje potovanje iz Galileje (angleško)

Temeljno besedilo Luk 9,51-56; 10,1-24.

Čim bolj se je približeval konec Kristusove službe, tem bolj se je spremenil način njegovega delovanja. Doslej se je poskušal izogniti vsakemu vznemirjenju in javnosti. Zavračal je spoštovanje ljudstva in hitro odšel drugam, če je opazil, da se je navdušenje zanj preveč razvnelo. Vedno znova je ljudem ukazal, naj ga ne razglašajo za Kristusa.

Med praznikom šotorov je pripotoval v Jeruzalem na hitro in skrivoma. Ko so ga bratje silili, naj se pokaže javno kot Mesija, jim je odgovoril: "Moj čas še ni prišel." (Jan 7,6.) Neopazno je pripotoval v Jeruzalem in stopil v mesto nenajavljen in ne da bi mu ljudstvo izkazalo čast. Na njegovem zadnjem potovanju pa ni bilo tako. Jeruzalem je bil zapustil za določen čas zaradi hudobnih namenov duhovnikov in rabinov. Vanj se je vračal po najbolj prometni in daljši poti, in svoj prihod napovedal, kar se poprej nikoli ni zgodilo. Šel je naproti prizorišču svoje velike daritve, na kar je morala biti usmerjena pozornost ljudstva.

"In kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov." (Jan 3,14.) Kakor so bili vsi pogledi Izraelcev uprti v povzdignjeno kačo kot simbol njihove ozdravitve, tako naj bi bili usmerjeni vsi pogledi na Kristusa, daritev, ki prinaša zveličanje izgubljenemu svetu.

Njegovi bratje so imeli napačno predstavo o Mesijevem delu in pomanjkljivo zaupanje/485/ v Jezusov božanski značaj, zato so ga nagovarjali, naj se na praznik šotorov javno predstavi ljudstvu. Sedaj so ga s podobnim pojmovanjem učenci hoteli zadržati pred potovanjem v Jeruzalem. Spomnili so se njegovih besed o tem, kaj se mu bo tam zgodilo, in so vedeli za smrtno sovraštvo verskih voditeljev, zato bi ga bili radi odvrnili od tega potovanja.

Za Kristusovo srce je bilo težko dalje potovati zato, ker je poznal strah, razočaranje in nevero svojih ljubljenih učencev. Težko mu jih je bilo voditi v tesnobo in obup, ki sta jih čakala v Jeruzalemu. Satan je bil pripravljen planiti na Sina človekovega s skušnjavami. Zakaj naj bi zdaj šel v Jeruzalem v zanesljivo smrt? Povsod okrog njega so živeli ljudje lačni kruha življenja. Na vsakem koraku so ležali trpini, ki so čakali na njegovo besedo ozdravljenja. Delo, ki naj bi ga opravil evangelij njegove milosti, se je šele komaj začelo, On pa je bil v najboljši moški dobi. Zakaj torej ne bi odšel v velika polja tega sveta in sam oznanjal sporočilo milosti in delil svojo ozdravljajočo moč? Zakaj naj se ne bi sam veselil tega, da bi prinašal luč in srečo ljudem, ki ždijo v temi in žalosti? Zakaj naj bi prepustil žetev učencem, katerih vera je tako slabotna, njihovo dojemanje tako težavno in so pri delu tako počasni? Zakaj naj bi se srečal s smrtjo in zapustil delo, ki se je šele začelo razvijati? Sovražnik, ki mu je nasprotoval že v puščavi, ga je sedaj napadel s silovitimi in zvitimi skušnjavami. Če bi bil Jezus popustil samo za trenutek, če bi bil samo za las zavil s svoje poti, da bi se rešil, bi Satanove sile slavile zmago, svet pa bi bil izgubljen.

Toda Jezus je trdno nameril "svoje obličje na pot v Jeruzalem". (Luk 9,51.) Očetova volja je bila edini zakon njegovega življenja. Že v svojem otroštvu je ob obisku templja rekel Mariji: "Nista li vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" (Luk 2,49.) V Kani, kjer je Marija želela, da bi razodel svojo čudodelno moč, se je njegov odgovor glasil: "Moja ura še ni prišla." (Jan 2,4.) Enako je odgovoril tudi svojim bratom, ko so ga nagovarjali, naj gre na praznovanje. V Božjem velikem načrtu pa je bil določen čas njegovega darovanja za grehe ljudi, in ta čas naj bi kmalu prišel. Ne bo odnehal, niti se ne bo obotavljal. Njegovi koraki so usmerjeni proti Jeruzalemu, kjer so njegovi sovražniki dolgo kovali zaroto, da mu vzamejo življenje; sedaj pa ga želi položiti. Trdno se je odločil iti naproti mučenju, samoodpovedi, zavrnitvi, obsodbi in smrti.

"In pošlje poslance pred svojim obličjem; in ti gredo in pridejo v vas Samarijanov, da mu pripravijo prenočišče." (Luk 9,52.)/486/ Ampak ljudje ga niso hoteli sprejeti, ker je potoval v Jeruzalem. To so si razlagali tako, da Kristus bolj ljubi Jude, katere so ogorčeno sovražili. Če bi bil prišel obnovit tempelj in bogoslužje na gori Garizim, bi ga drage volje sprejeli; toda nameraval je v Jeruzalem, zato mu niso želeli izkazati gostoljubnosti. Niso dojeli, da so od svojih vrat odgnali najboljši nebeški dar. Jezus je prosil ljudi, naj ga sprejmejo, prosil jih je za usluge, da bi se jim lahko približal in jih obsul z najbogatejšimi blagoslovi. Za vsako izkazano prijaznost je vračal z veliko bolj dragoceno milostjo. Samarijani pa so vse to izgubili zaradi svojih predsodkov in pobožnjaštva.

Jakob in Janez, Kristusova poslanca, sta bila zelo jezna zaradi žalitve povzročene njunemu Gospodu. Bila sta ogorčena, ker so Samarijani tako grobo ravnali z njim, ki jim je izkazal čast s svojo navzočnostjo. Pred kratkim sta bila z njim na Gori spremenjenja in videla, kako ga je poveličal Bog in kako sta ga spoštovala Mojzes in Elija. Menila sta, da tako izraženo nespoštovanje, ki so ga pokazali Samarijani, ne sme ostati brez kazni.

Ko sta se vrnila h Kristusu, sta mu ponovila besede ljudi in poročala, da so mu celo odrekli prenočišče. Menila sta, da mu je povzročena velika krivica, in gledaje na goro Karmel v daljavi, kjer je Elija pobil lažne preroke, sta rekla: "Gospod, hočeš li, da rečeva, da ogenj pade z neba in jih pokonča, kakor je tudi Elija storil?" (Luk 9,54.) Bila sta presenečena, ko sta opazila, kako so njune besede zabolele Jezusa; še bolj pa sta bila presenečena zaradi graje, ki sta jo morala poslušati: "Ne veste, kakšnega duha ste. Sin človekov namreč ni prišel človeških duš pogubljat, ampak reševat." (Luk 9,55.56.) Potem je odšel v drugo vas.

Kristusovo poslanstvo ni koga siliti, naj ga sprejme. Satan in z njegovim duhom spodbujeni ljudje poskušajo izvajati nasilje nad vestjo ljudi. Ljudje, ki so se zedinili s hudobnimi angeli, izvajajo pod pretvezo gorečnosti za pravico nasilje nad svojimi bližnjimi, da bi jih spreobrnili k njihovim verskim nazorom. Kristus pa vedno razodeva usmiljenje, vedno si prizadeva pridobiti ljudi z razodevanjem svoje ljubezni. Ne prenaša nobenega tekmeca v srcu in ne sprejema delne službe; želi pa prostovoljno službo, prostovoljno izročitev srca, spodbujeno z ljubeznijo. Ni bolj očitnega dokaza, da imamo Satanovega duha, kakor je nagnjenje, da bi škodovali njim in uničili nje, ki ne cenijo našega dela in delujejo proti našim zamislim./487/

Vsako človeško bitje - s telesom, dušo in duhom - je Božja lastnina. Kristus je umrl, da bi odrešil vse. Nič ne more biti bolj žaljivo za Boga, kakor če ljudje v verskem zanesenjaštvu povzročajo trpljenje njim, ki so odkupljeni z Zveličarjevo krvjo.

"In se odpravi odtod in pride v Judejsko pokrajino in za Jordan. In snidejo se zopet množice k njemu, in kakor je imel navado, jih je zopet učil." (Mar 10,1.)

V Pereji, pokrajini na nasprotni strani Jordana, je Kristus preživel večji del zadnjih mesecev svoje službe. Tudi tukaj se je ljudstvo v velikem številu zbiralo okrog njega kakor nekoč v Galileji v začetku njegove službe. Tukaj je ponovil večji del svojih prvih naukov.

Kakor je poslal dvanajstere, tako je kmalu izbral še "drugih sedemdeset in jih pošlje po dva in dva pred svojim obličjem v vsako mesto ali kraj, kamor je imel sam priti". (Luk 10,1.) Ti učenci so bili nekaj časa pri njem, da so se pripravili za svoje delo. Ko so bili dvanajsteri poslani na svoje prvo samostojno poslanstvo, so ti drugi učenci spremljali Jezusa na potovanjih po Galileji. Tako so imeli prednost družiti se z njim in dobiti nauke osebno od njega. Sedaj naj bi tudi ta številna skupina odšla na pot in opravljala svoje posebno poslanstvo.

Navodila, ki jih je Jezus dal sedemdeseterim, so bila podobna tem, ki jih je dal dvanajsterim, razen ukaza, naj ne hodijo v poganska ali samarijanska mesta. Čeprav so ga Samarijani pravkar zavrnili, je njegova ljubezen do njih ostala nespremenjena. Ko so sedemdeseteri odšli v njegovem imenu, so najprej obiskali samarijska mesta.

Zveličarjev osebni obisk Samariji in poznejša pohvala usmiljenega Samarijana, kakor tudi hvaležno veselje gobavca Samarijana, ki se je edini od desetih vrnil in se Kristusu zahvalil, so imeli velik pomen za učence. Ta nauk se je vrezal globoko v njihova srca. V svojem naročilu pred vnebohodom je Jezus omenil Samarijo skupaj z Jeruzalemom in Judejo kot kraje, kjer naj bi najprej oznanjali evangelij. Njegovo poučevanje jih je pripravilo za opravljanje tega naročila. Ko so prišli v Samarijo v imenu svojega Učitelja, so tam našli ljudi pripravljene, da jih sprejmejo. Samarijani so slišali za Kristusove besede pohvale in o njegovih usmiljenih dejanjih ljudem iz njihovega naroda. Uvideli so, da je kljub njihovemu grobemu ravnanju gojil zanje samo misli polne ljubezni, in to je osvojilo njihova srca. Po njegovem vnebohodu so z dobrodošlico pozdravili Zveličarjeve poslance, in učenci so spravili dragoceno žetev med njimi, ki so bili nekoč njegovi najbolj ogorčeni sovražniki./488/ "Nalomljenega trsta ne zlomi in tlečega stenja ne pogasi; po resnici bo oznanjeval pravico. In v njegovo ime bodo upali pogani." (Iz 42,3; Mat 12,21.)

Kakor je nekoč Jezus ukazal dvanajsterim, naj se ne vsiljujejo, kjer niso dobrodošli, je ukazal tudi sedemdeseterim. "A v katero koli mesto pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recite: Tudi prah iz vašega mesta, ki se nam je nog prijel, otresamo na vas; toda vedite to, da se je približalo Božje kraljestvo." (Luk 10,10.11.) Tega naj ne delajo z jezo ali zaradi ražzaljene časti, temveč da bi jim pokazali, kako žalostno je zavrniti Gospodovo sporočilo ali njegove poslance. Zavrniti Gospodove služabnike pomeni zavrniti samega Kristusa.

Jezus je še pristavil: "Pravim vam, da bo Sodomi tisti dan lažje nego temu mestu." (Luk 10,12.) Nato je razmišljal o galilejskih mestih, v katerih je deloval dalj časa. Globoko žalosten je vzkliknil: "Gorje ti, Korazin! Gorje ti, Betsajda! Zakaj ko bi se v Tiru in Sidonu zgodili čudeži, ki so se zgodili v vaju, bi se bila davno, v raševniku in pepelu sedeč, spokorila. Ali Tiru in Sidonu bo lažje na sodbi nego vama. In ti, Kafarnaum, ali nisi bil povzdignjen do neba? A pahnjen boš do pekla." (Luk 10,13-15.)

Tem trgovskim mestom ob Genezareškem jezeru so bili ponujeni najbogatejši nebeški blagoslovi. Dan za dnem je Knez življenja prihajal tja in odhajal od tam. Božja slava, katero so želeli videti preroki in kralji, je zasijala nad množico, ki je Zveličarja spremljala povsod. Vendar pa so zavrgli nebeški dar.

Rabini pa so z veliko preudarnostjo opozarjali ljudstvo, naj ne sprejema novih naukov, ki jih podaja ta novi učitelj; kajti njegove teorije in ravnanja so v nasprotju z nauki očetov. Ljudstvo je zaupalo temu, kar so učili duhovniki in farizeji, namesto da bi hrepenelo, da bi zase razumelo Božjo besedo. Spoštovali so duhovnike in poglavarje, namesto da bi spoštovali Boga, in zavrgli so resnico, da bi lahko obdržali svoja izročila. Mnogi so bili navdušeni in skoraj prepričani, ampak niso se ravnali po svojem prepričanju in se niso prištevali h Kristusovim pristašem. Satan je vse dotlej napadal s svojimi skušnjavami, dokler se svetloba ni zdela kakor tema. Tako so mnogi zavrgli resnico, ki bi jih rešila.

Zvesta Priča pravi: "Glej, pri vratih stojim in trkam." (Raz 3,20.) Vsak opomin, graja in goreča prošnja v Božji besedi/489/ ali po njegovih poslancih je trkanje na vrata srca. To je Jezusov glas, ki prosi za vstop. Po vsakem prezrtem trkanju nagnjenje za odpiranje slabi. Če se danes prezre delovanje Svetega Duha, jutri ne bo tako močno. Srce postaja manj dovzetno in pada v pogubno stanje, v katerem se ne zaveda kratkosti življenja in neminljive večnosti po njem. Na sodbi ne bomo obsojeni zato, ker smo živeli v zmoti, ampak zaradi tega, ker smo zanemarili priložnosti, ki so nam jih pošiljala nebesa, da bi se naučili, kaj pravzaprav je resnica.

Kakor apostoli tako so tudi sedemdeseteri prejeli nadnaravne darove kot pečat poslanstva. Po opravljenem delu so se veseli vrnili, rekoč: "Gospod, tudi zli duhovi so nam pokorni v tvojem imenu." (Luk 10,17.) Jezus jim je odgovoril: "Videl sem Satana, da je padel z neba kakor blisk." (Luk 10,18.)

Jezusovemu umu so bili predstavljeni dogodki iz preteklosti in prihodnosti. Videl je, kako je bil Lucifer vržen iz nebes; vnaprej je gledal prizore svojega smrtnega boja, ko bo pred vsemi svetovi razkrinkan sleparjev značaj. Slišal je vzklik "Dopolnjeno je!" (Jan 19,30.) Ta bo napovedal, da je odrešitev izgubljenega rodu za vedno zagotovljena, da so nebesa za vedno zaščitena pred Satanovimi obtožbami, prevarami in pretvezami.

Preko križa na Golgoti z njegovimi smrtnimi mukami in sramoto je Jezus vnaprej videl zadnji dan, ko bo knez sil teme doživel svoje uničenje na svetu, ki je bil tako dolgo popačen zaradi njegovega upora. Jezus je gledal za vedno končano delo zla in Božji mir, ki bo napolnil nebesa in zemljo.

Zato naj v prihodnosti Kristusovi sledilci gledajo na Satana kot premaganega sovražnika. Na križu naj bi Jezus zanje izbojeval zmago; želel je, da jo sprejmejo za svojo. Rekel je: "Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone, in oblast nad vso sovražnikovo silo, in nič vam ne bo škodovalo." (Luk 10,19.)

Vsemogočna moč Svetega Duha je zaščita za vsakega ponižnega človeka. Nobenemu, ki se spokori in v veri prosi za njegovo zaščito, Kristus ne bo dovolil pasti pod sovražnikovo moč. Zveličar je poleg njih, ki so v skušnjavi in težavah. Z njim ni neuspeha, izgube, nemogočega ali poraza; vse nam je mogoče po njem, ki nam daje moč. Ko pridejo skušnjave in preizkušnje,/490/ ne čakajte, da boste premagali vse težave, temveč glejte na svojega pomočnika Jezusa.

So kristjani, ki preveč razmišljajo in se pogovarjajo o Satanovi moči. Razmišljajo o sovražniku, molijo glede njega in govorijo o njem, in tako postaja v njihovi domišljiji vedno večji. Res je, da je Satan mogočno bitje; toda, hvala Bogu, imamo mogočnega Zveličarja, ki je hudobnega vrgel iz nebes. Satan je zadovoljen, ko poveličujemo njegovo moč. Zakaj se ne bi pogovarjali o Jezusu? Zakaj ne bi poveličevali njegove moči in ljubezni?

Mavrica obljube, ki obdaja prestol na višavah, večno priča o tem, da je Bog tako "ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje". (Jan 3,16.) To priča vesolju, da Bog nikoli ne bo zapustil svojega ljudstva v njegovem boju z zlom. To je jamstvo za nas o moči in zaščiti, vse dokler bo obstajal prestol.

Jezus je še dodal: "Tega se ne veselite, da so vam duhovi pokorni; veselite se marveč, da so vaša imena zapisana v nebesih." (Luk 10,20.) Ne veselite se, da imate moč, kajti tako utegnete pozabiti na svojo odvisnost od Boga. Varujte se, da vas ne prevzame pretirana samozadostnost in da ne boste delali v svoji moči namesto v duhu in moči svojega Učitelja. Jaz je vedno pripravljen sebi pripisati zasluge tudi za najmanjši uspeh, ki se doseže v delu. Jaz sprejema laskanje in se povišuje, in tako zanemarjamo drugim pokazati, da je Bog vse in v vsem. Apostol Pavel pravi: "Zakaj kadar sem slab, tedaj sem močan." (2 Kor 12,10.) Ko se zavemo svoje slabosti, se učimo zanašati na moč, ki ni naša. Nič ne more tako močno vplivati na srce kakor naša zavest o odvisnosti od Boga. Nič ne sega tako popolnoma do najglobljih srčnih spodbud kakor zavest o Kristusovi odpuščajoči ljubezni. Ko bomo vzpostavili z Bogom stik, nas bo prežela moč Svetega Duha, ki nas bo usposobila vzpostaviti dober odnos z bližnjimi. Tedaj se veselite, ker ste se po Kristusu povezali z Bogom in postali člani nebeške družine. Dokler bomo gledali nad sebe, bomo vedno jasno dojeli lastno nemoč. Čim manj bomo ugajali svojemu jazu, tem jasneje in popolneje bomo dojeli popolnost svojega Zveličarja. Kolikor trdneje se bomo povezali z virom svetlobe in moči, toliko večja svetloba nas bo obsevala in dobili bomo večjo moč za delo za Boga. Veselimo se, da smo eno z Bogom, eno s Kristusom in celotno nebeško družino./493/

Medtem ko so sedemdeseteri poslušali Kristusove besede, je Sveti Duh deloval na njihov um z živo resničnostjo ter zapisoval resnico na plošče srca. Čeprav jih je obdajala množica, so se počutili, kakor da so sami z Bogom.

Jezus se je srčno veselil, ker je spoznal, da so dojeli pomen tega trenutka. Zato je dejal: "Hvalim te, Oče, Gospodar neba in zemlje, da si to skril modrim in razumnim in razodel nedoraslim; da, Oče, ker tako je bila tvoja volja. Vse mi je izročil moj Oče, in nihče ne ve, kdo je Sin, razen Oče, in kdo je Oče, razen Sin in komur koli hoče Sin razodeti." (Luk 10,21.22.)

Ugledni ljudje sveta, tako imenovani veliki in modri, ne morejo z vso bahavo modrostjo dojeti Kristusovega značaja. Presojali so po njegovem zunanjem videzu, po ponižanju, ki ga je doletelo kot človeka. Ribičem in cestninarjem pa je bilo dano videti Nevidnega. Celo učenci niso mogli razumeti vsega, kar jim je Jezus želel razodeti, toda občasno, kadar so se podredili moči Svetega Duha, je bil njihov um razsvetljen. Dojeli so, da je v obleko človeškosti ogrnjen mogočni Bog prebival med njimi. Jezus se je veselil, da je bilo to spoznanje, ki ga niso imeli modri in pametni, razodeto tem ponižnim ljudem. Medtem ko jim je razlagal nauke starozakonskih spisov in jih uporabljal zase in svoje delo sprave, jih je pogosto predramil njegov Duh in jih dvignil v nebeško ozračje. Duhovne resnice, o katerih so govorili preroki, so razumeli jasneje kakor pa sami pisci. Odslej spisov Starega zakona niso brali kot nauk pismarjev in farizejev, ne kot izjave modrih že umrlih mož, temveč kot novo razodetje od Boga. Zagledali so njega, "ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ga tudi ne pozna; vi ga pa poznate, ker pri vas prebiva, in bo v vas". (Jan 14,17.)

Popolnejše razumevanje resnice si lahko pridobimo edino tako, da ohranjamo nežno in pokorno srce po Kristusovem Duhu. Duša mora biti očiščena nečimrnosti in ošabnosti ter osvobojena vsega, kar jo je prežemalo; samo Kristus mora vladati v njej. Človeško razumevanje je preveč omejeno, da bi dojelo spravo. Načrt odrešitve je tako daljnosežen, da ga modroslovje ne more pojasniti./494/ Vedno bo ostal skrivnost, ki je ne more dojeti niti najgloblje razmišljanje. Nauk o zveličanju se ne more pojasniti, lahko se ga spozna samo z izkušnjo. Samo ta, ki vidi svojo grešnost, lahko prepozna, kako dragocen je Zveličar.

Nauki, ki jih je razlagal Kristus, ko je počasi potoval iz Galileje proti Jeruzalemu, so vsebovali številna navodila. Ljudje so hrepeneče poslušali njegove besede. V Pereji kot tudi v Galileji ljudstvo ni bilo toliko pod oblastjo judovskega pobožnjaštva kakor v Judeji, zato je bil njegov nauk v njihovih srcih voljno sprejet.

V teh zadnjih mesecih svojega poslanstva je Kristus veliko govoril v prilikah. Duhovniki in rabini so ga vse bolj goreče preganjali, zato jim je svoje opomine ogrnil v simbole. Niso mogli zgrešiti njegovega pomena, vendar pa v njegovih besedah niso mogli najti ničesar, na čemer bi utemeljili svojo obtožbo proti njemu. V priliki o farizeju in cestninarju je molitev samozadovoljnosti: "Bog, zahvaljujem te, da nisem kakor drugi ljudje," (Luk 18,11.) v ostrem nasprotju s spokornikovo prošnjo: "Bog, milostljiv mi bodi grešniku." (Luk 18,13.) Tako je Kristus grajal hinavščino Judov. S slikovitim opisom nerodovitne smokve in velike večerje je napovedal nesrečo, ki bo kmalu zadela nespokorjeni narod. Ti, ki so zaničljivo zavrnili vabilo na evangeljsko pojedino, so slišali njegove opozorilne besede: "Kajti pravim vam, da nobeden onih mož, ki so bili povabljeni, ne okusijo moje večerje." (Luk 14,24.)

Učencem dani nasveti so bili zelo dragoceni. Priliki o vztrajni vdovi in prijatelju, ki je v nočnih urah prosil za kruh, sta podkrepili njegove besede: "Prosite, in dalo se vam bo; iščite, in našli boste; trkajte, in odprlo se vam bo." (Luk 11,9.) Mnogokrat se je njihova omahujoča vera okrepila s spominom na Kristusove besede: "Ali ne bo tudi Bog izvršil pravice svojim izvoljencem, ki vpijejo k njemu dan in noč, čeprav jim odlaša? Pravim vam, da jim stori pravico v kratkem." (Luk 18,7.8.)

Kristus je ponovil tudi čudovito priliko o izgubljeni ovci. Njen pomen pa je še razširil v prilikah o izgubljenem srebrniku in izgubljenem sinu. Učenci še niso mogli popolnoma razumeti teh dragocenih naukov, toda po izlivanju Svetega Duha, ko so videli žetev poganov in zavistno jezo Judov, so bolje razumeli nauk o izgubljenem sinu in izkusili veselje Kristusovih besed: "Treba pa se je bilo veseliti in radovati;/495/ zakaj ta moj sin je bil mrtev in je oživel, in izgubljen je bil in se je našel." (Luk 15,32.24.) Ko so odšli na delo v Učiteljevem imenu in se srečevali z očitki, siromaštvom in preganjanjem, so dobivali moč s ponavljanjem njegovega naročila, ki ga je spregovoril na svojem zadnjem potovanju: "Ne boj se, mala čreda! Kajti vaš Oče je sklenil dati vam kraljestvo. Prodajte svoje imetje in dajajte miloščino. Napravite si mošnje, ki ne ostare, zaklad, ki ne izgine, v nebesih, kjer se tat ne približuje in tudi molj ne razjeda. Kajti kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce." (Luk 12,32-34.)/496/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!