 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
52. Božanski Pastir (angleško)
Temeljno besedilo Jan 10,1-30.
"Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Jaz sem dobri pastir, in poznam svoje in moje poznajo mene: kakor Oče mene pozna in jaz Očeta poznam; in svoje življenje dam za ovce." (Jan 10,11.14.15.)
Jezus je z znanimi prispodobami našel pristop v razum svojih poslušalcev. Vpliv Duha je primerjal s hladno in svežo vodo. Sebe je primerjal z lučjo, z izvirom življenja in veselja za naravo in človeka. Sedaj pa je s čudovitim prizorom pastirja pokazal svoj odnos do tistih, ki verujejo vanj. Noben prizor ni bil njegovim poslušalcem tako dobro znan kakor ta, in Kristusove besede so ga za vedno povezale z njim. Učenci niso več mogli gledati pastirjev, kako skrbijo za svoje črede, ne da bi se spomnili Zveličarjevega nauka. V vsakem zvestem pastirju bodo videli Kristusa, v vsaki nebogljeni in odvisni čredi pa sebe.
Že prerok Izaija je v svojih tolažilnih besedah uporabil ta prizor za Mesijevo poslanstvo: "Idi na visoko goro, o Sion, ki oznanjaš veselo vest; povzdigni močno svoj glas, Jeruzalem, ki oznanjaš veselo vest; povzdigni ga, ne boj se, reci Judovim mestom: Glejte, vaš Bog! Kakor pastir bo pasel svojo čredo, s svojo roko bo zbiral jagnjeta in jih nosil v svojem naročju, in doječe bo vodil rahlo." (Iz 40,9.11.) David pa je pel: "Gospod je moj pastir,/476/ slabo se mi ne more goditi." (Ps 23,1.) Sveti Duh pa je izjavil po Ezekijelu: "In obudim jim edinega Pastirja, ki naj jih pase. Izgubljene poiščem, razgnane pripeljem nazaj, ranjene obvežem in bolne pokrepčam. ... In sklenem z njimi zavezo miru. ... In ne bodo več v plen poganom, ... ampak varno bodo prebivali in nihče jih ne bo plašil." (Ezek 34,23.16.25. 28.)
Kristus je uporabil ta prerokovanja zase in pokazal nasprotje med svojim značajem in značajem izraelskih voditeljev. Farizeji so pravkar izključili iz črede nekoga, ker si je upal pričati o Kristusovi moči. Odslovili so človeka, ki ga je pravi Pastir pritegoval k sebi. S tem so pokazali, da ne poznajo naloge, ki jim je zaupana, in niso vredni zaupanja kot pastirji črede. Sedaj je Jezus poudaril razliko med njimi in dobrim Pastirjem ter opozoril nase kot na pravega varuha Gospodove črede. Toda preden je to naredil, je sebe prikazal še v neki drugi podobi.
Rekel je: "Kdor ne vhaja skozi vrata v ovčji hlev, ampak lazi drugod vanj, ta je tat in razbojnik. Kdor pa vhaja skozi vrata, ta je pastir ovac." (Jan 10,1.2.) Farizeji niso dojeli, da so bile te besede izgovorjene proti njim. Medtem ko so v sebi razmišljali, kaj bi te besede mogle pomeniti, jim je Jezus jasno rekel: "Jaz sem vrata: skozi mene če kdo gre noter, bo zveličan, in bo hodil noter in ven in najde pašo. Tat ne pride, razen da krade in kolje in pokonča; jaz sem prišel, da imajo življenje in da imajo obilo." (Jan 10,9.10.)
Kristus je vrata Božjega ograda. Skozi ta vrata so vsi njegovi otroci imeli vstop že od najzgodnejših časov. Kakor je bilo namreč prikazano s podobami, napovedano s simboli, izjavljeno s preroškim razodetjem, odgrnjeno z nauki, danimi njegovim učencem, in s čudeži, narejenimi za ljudi, so v Jezusu gledali "Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta", (Jan 1,29.) in po njem so bili pripeljani v ograd njegove milosti. Mnogi so prihajali in poudarjali druge cilje za vero sveta. Ustanavljali so se obredi in sistemi, po katerih so ljudje upali sprejeti opravičenje in spravo z Bogom in tako najti vhod v njegov ograd. Toda Kristus predstavlja edina vrata. Vsi tisti pa, ki so kar koli vzpostavili, da bi zavzelo Kristusov prostor,/477/ namreč vsi, ki so poskušali priti v ograd kako drugače, so tatovi in razbojniki.
Farizeji niso stopili skozi vrata, temveč so zlezli v ograd na neki drug način mimo Kristusa in niso opravljali dela pravega pastirja. Duhovniki in poglavarji, pismouki in farizeji so uničili življenjske pašnike in oskrunili vire življenjske vode. Navdihnjene besede zvesto opisujejo te lažne pastirje: "Slabotnih niste krepčali, bolnih niste zdravili, ranjenih niste obvezovali; njih, ki so zašle, niste nazaj pripeljali, ... temveč trdo in nemilo ste jim gospodovali." (Ezek 34,4.)
V vseh stoletjih so filozofi in učitelji prikazovali svetu teorije, s katerimi so želeli zadovoljiti potrebe duše. Vsak poganski narod je imel svoje velike učitelje in verske sisteme, ki so ponujali kakšno drugačno sredstvo za odrešitev, ne pa Kristusa. Ti so odvračali ljudem oči z Očetovega obličja in njihova srca napolnjevali s strahom pred tem, ki jim je dajal samo blagoslov. S svojim delovanjem so si prizadevali prikrajšati Boga za to, kar je njegovo tako zaradi stvarjenja kakor tudi zaradi odrešitve. Ti lažni učitelji si prav tako prizadevajo prikrajšati človeka. Na milijone ljudi sužnjuje lažnim veroizpovedim v okovih suženjskega strahu z otopelo ravnodušnostjo, ko se mučijo kakor garajoča živina, oropani upanja, veselja in resnične pravice, ko jim preostaja samo nejasen strah pred prihodnostjo. Samo evangelij Božje milosti more dvigniti dušo. Razmišljanje o Božji ljubezni, ki je bila razodeta po njegovem Sinu, bo ganila srce in dvignila duševne moči bolj kakor vse drugo. Kristus je prišel obnovit Božjo podobo v človeku. Kdor odvrača ljudi od Kristusa, jih odvrača od vira pravega razvoja. Tak jim s prevaro odvzema vsako upanje, namen in življenjsko slavo. Ta je tat in razbojnik.
"Kdor pa vhaja skozi vrata, ta je pastir ovac." (Jan 10,2.) Kristus je vrata in pastir. On vhaja skozi samega sebe. S svojo daritvijo je postal pastir ovac. "Temu vratar odpira, in ovce poslušajo njegov glas, in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi na pašo. Ko vse svoje ovce izpusti, gre pred njimi, in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas." (Jan 10,3.4.)
Od vseh bitij je ovca najbolj boječa in nebogljena. Zato pastir na Vzhodu stalno in neutrudno skrbi za čredo./478/ V starih časih je bilo malo varnosti zunaj utrjenih mest. Tatovi iz klateških obmejnih plemen ali krvoločne zveri, ki so bile skrite v skalnatih brlogih, so čakali v zasedi, da bi ukradli ovce iz črede. Pastirji so budno pazili na čredo, ki jim je bila zaupana, zavedajoč se, da s tem izpostavljajo nevarnosti svoje življenje. Jakob, ki je čuval Labanove črede na haranskih pašnikih, je rekel, ko je opisoval svoje neutrudno in mučno delo: "Podnevi me je morila vročina in mraz ponoči, in spanje se je umikalo mojim očem." (1 Mojz 31,40.) Zaradi tega se je tudi David pri čuvanju očetovih čred golorok spopadel z levom in medvedom, da bi iz njihovih čeljusti rešil ugrabljeno jagnje.
Medtem ko pastir vodi čredo čez skalnate griče, skozi gozdove in divje soteske na varne pašnike poleg rek in bedi v hribih nad njo v dolgih nočeh, jo ščiti pred tatovi in nežno skrbi za bolne in slabe, se njegovo življenje postopoma izenačuje z njihovim. Močna in nežna privrženost ga združuje z varovancem. Ne glede na to, kako velika je čreda, pastir pozna vsako ovco. Vsaka ima svoje ime in se odziva, ko jo pastir pokliče po imenu.
Kakor pozemski pastir pozna svojo čredo, tako pozna tudi božanski pastir svojo, ki je razkropljena po vsem svetu. "Ve pa, moje črede, ovce moje paše, ste ljudje, in jaz sem vaš Bog, govori Gospod Jahve." (Ezek 34,31.) Jezus pravi: "Poklical sem te po tvojem imenu; ti si moj. Na obe dlani sem si te vdolbel." (Iz 43,1; 49,16.)
Jezus nas pozna osebno in sočustvuje z našimi slabostmi. Vse nas pozna po imenu. Pozna tudi hišo, v kateri živimo, in ve za ime vsakega njenega prebivalca. Včasih je dajal navodila svojim služabnikom, naj gredo v določeno ulico v določenem mestu in naj stopijo v določeno hišo in v njej najdejo eno njegovih ovac./479/
Jezus pozna vsako dušo tako dobro, kakor da je edina, za katero je Zveličar umrl. Bolečina vsake duše gane njegovo srce. Vsak klic na pomoč pride do njegovega ušesa. Prišel je, da bi pritegnil vse ljudi k sebi. Vabi jih: "Pojdite za menoj," njegov Duh pa vpliva na človeška srca, da bi jih pritegnil k sebi. Mnogi nočejo biti pritegnjeni. Jezus ve, kdo so ti. Prav tako pozna tiste, ki se z veseljem odzivajo njegovemu vabilu in so se pripravljeni prepustiti njegovi pastirski skrbi. Pravi: "Moje ovce poslušajo moj glas, in jaz jih poznam in za menoj hodijo." (Jan 10,27.) Skrbi za vsako od njih, kakor da je edina na vsem svetu.
"Svoje ovce kliče po imenu in jih vodi na pašo. ... In ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas." (Jan 10,3.4.) Pastir na Vzhodu ne žene svojih ovac pred seboj. Ne uporablja sile ali zastraševanja, temveč gre pred njimi in jih kliče. Te poznajo njegov glas in poslušajo klic. Tako ravna tudi Zveličar Pastir s svojimi ovcami. Pismo pravi: "Vodil si kakor čredo svoje ljudstvo po Mojzesu in Aronu." (Ps 77,20.) Jezus pravi po preroku: "Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti stanovitno izkazujem dobrotljivost." (Jer 31,3.) Nikogar ne sili, naj hodi za njim. Dalje pravi: "S človeškimi vrvicami sem jih vlekel, z vezmi ljubezni." (Oz 11,4.)
Niti strah pred kaznijo niti upanje na večno nagrado ne sili Kristusovih učencev hoditi za njim. Opazujejo Zveličarjevo neprimerljivo ljubezen, ki se je razodela v njegovem romanju po zemlji od betlehemskih jasli do golgotskega križa, zato jih njegov pogled privlači, mehča in kroti. V srcu se budi ljubezen vsem, ki jo opazujejo. Ti slišijo njegov glas in se podajo za njim.
Kakor gre pastir pred svojimi ovcami in se prvi sreča z nevarnostmi, tako ravna tudi Jezus s svojim ljudstvom. "Ko vse svoje ovce izpusti, gre pred njimi." (Jan 10,4.) Pot proti nebesom je posvečena z Zveličarjevimi stopinjami. Steza je lahko strma in robata, toda Jezus je že šel po njej. Njegova stopala so pohodila ostro trnje, da bi nam olajšal pot. Vsako breme, za katero smo poklicani, naj ga nosimo, ga je nosil tudi On.
Čeprav je Jezus odšel v nebesa v Božjo navzočnost in si deli vesoljski prestol, ni nič izgubil od svoje sočutne narave. Njegovo srce je tudi danes nežno in sočutno ter odprto za vsa človeška gorja. Roka, ki je bila prebodena, je še danes iztegnjena, da bi mnogo bolj obilno blagoslovila svoje ljudstvo, ki je na svetu. "In nikdar se ne pogube, in nihče jih ne iztrga iz moje roke." (Jan 10,28.)/480/ Duša, ki se je izročila Kristusu, je v njegovih očeh dragocenejša od vsega sveta. Zveličar bi zdržal vse smrtne muke na Golgoti tudi za rešitev ene same duše za svoje kraljestvo. Nikoli ne bo zapustil človeka, za katerega je umrl. Če se ga njegovi sledilci ne bodo sami odločili zapustiti, jih bo čvrsto držal.
V vseh naših skušnjavah imamo zanesljivega Pomočnika. Ne bo nas pustil same v boju s skušnjavami in s hudim, da bi nas na koncu zdrobila breme in žalost. Čeprav je sedaj še skrit smrtnikovim očem, lahko uho vere sliši njegov glas, ki govori: "Ne boj se, ker jaz sem s teboj. Jaz sem ... Živi in bil sem mrtev, in glej, živ sem na vekov veke." (Iz 41,10; Raz 1,18.) Jaz sem zdržal vaše žalosti, okusil vaše boje, srečeval se z vašimi skušnjavami. Poznam vaše solze, ker sem tudi sam jokal. Poznam tudi bolečine, ki so tako globoke, da se ne morejo zaupati nobenenemu človeškemu ušesu. Ne mislite, da ste sami in zapuščeni. Čeprav vaša bolečina ni ganila nobene občutljive strune kakega srca na svetu, poglejte v mene in živite. "Kajti gore se bodo pač umaknile in hribi se ganili, a moja milost se ne umakne od tebe in zaveza mojega miru se ne gane, govori Gospod, tvoj milostnik." (Iz 54,10.)
Kolikor koli lahko pastir ima rad svoje ovce, še bolj ljubi svoje sinove in hčere. Jezus ni samo naš pastir, temveč je "Oče večnosti". In pravi: "Poznam svoje in moje poznajo mene: kakor Oče mene pozna in jaz Očeta poznam." (Iz 9,6; Jan 10,14.15.) Kakšna izjava je to - in sicer od edinorojenega Sina, ki je v Očetovem naročju, njega, za kogar je Bog oznanil, da je to mož, ki je njegov družabnik" (Zah 13,7.) - občestvo med njim in večnim Bogom je prispodoba občestva med Kristusom in njegovimi otroki na svetu!
Jezus nas zato ljubi, ker smo dar njegovega Očeta in nagrada za njegovo delovanje. Ljubi nas kot svoje otroke. Bralec, On te ljubi. Celo nebesa ne morejo podariti ničesar večjega in boljšega. Zato imej zaupanje.
Jezus je z bolečino mislil na ljudi po vsem svetu, ki so jih zapeljali lažni pastirji. Tisti, katere je hrepenel zbrati kakor ovce svoje paše, so razkropljeni med volkovi. Rekel je: "In imam še drugih ovac, ki niso iz tega hleva; tudi te moram pripeljati, in bodo poslušale moj glas, in bo ena čreda, en pastir." (Jan 10,16.)
"Zato me Oče ljubi, ker jaz dam svoje življenje, da ga zopet vzamem." (Jan 10,17.) To pomeni, da vas je moj Oče toliko ljubil,/483/ da zdaj mene še bolj ljubi, ker sem svoje življenje dal za vašo odrešitev. Jaz sem se prikupil svojemu Očetu s tem, da sem postal vaša zamena in porok, ker z daritvijo svojega življenja prevzemam vaše obveznosti in prestopke.
"Jaz dajem svoje življenje, da ga zopet vzamem. Nihče ga ne jemlje od mene, marveč jaz ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem." (Jan 10,17.18.) Medtem ko je bil kot smrtnik član pozemske družine, je bil kot Bog vir življenja za svet. Lahko bi se bil uprl prodiranju smrti in odklonil priti pod njeno oblast. Toda svoje življenje je prostovoljno daroval, da bi razkril življenje in nesmrtnost. On je nosil greh sveta, zdržal njegovo prekletstvo, daroval svoje življenje, da ljudem ne bi bilo treba za večno umreti. "Zares, On je nosil naše bolezni in si naložil naše bolečine. ... A On je bil ranjen zaradi naših prestopkov, je bil potrt zaradi naših krivic; kazen ga je zadela zaradi našega miru in njegove rane so bile nam v ozdravljenje. Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot; in Gospod mu je naložil krivice vseh nas." (Iz 53,4-6.)/484/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!