 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
51. "Luč življenja" (angleško)
Temeljno besedilo Jan 8,12 do 9
"Jezus jim torej zopet govori, rekoč: Jaz sem luč sveta; kdor gre za menoj, ne bo hodil po temi, temveč bo imel luč življenja." (Jan 8,12.)
Ko je Jezus izgovoril te besede, je bil v tempeljskem preddverju posebno povezan s službo na praznik šotorov. Na sredini tega preddverja sta stala visoka stebra s stojali za svetilke. Po večerni daritvi so prižgali vse te svetilnice, da so razsvetljevale Jeruzalem. Ta obred je bil spomin na ognjeni steber, ki je Izraelce vodil po puščavi in hkrati kazal tudi na Mesijev prihod. Zvečer, ko so prižgali svetilnice, je bilo preddverje kraj velikega veselja. Sivolasi možje, namreč tempeljski duhovniki in ljudski poglavarji, so se združili v prazničnih plesih ob zvokih glasbil in levitskih pesmi.
Z razsvetljevanjem Jeruzalema je ljudstvo izražalo upanje, da bo Mesijev prihod razsvetlil Izraela. Toda za Jezusa je imel ta prizor globlji pomen. Kakor so tempeljske svetilnice širile svetlobo povsod okrog sebe, tako bo Kristus, vir duhovne svetlobe, razsvetlil temo sveta. Vendar pa ta prispodoba ni bila popolna. Velika luč, ki jo je On postavil na nebo, je bila resničnejša prispodoba slave njegovega poslanstva.
Bilo je jutro; sonce je vzhajalo nad Oljsko goro, in žarki so z zaslepljujočim bleskom obsevali marmorne palače/463/ in pozlačene tempeljske zidove. Jezus je pokazal nanj in rekel: "Jaz sem luč sveta." (Jan 8,12.)
V nekom, ki je poslušal te besede, so po mnogih letih zopet odjeknile in jih je zapisal v vzvišenem svetopisemskem besedilu: "V njej je bilo življenje, in življenje je bilo luč ljudem. In luč sveti v temi, in tema se je ni polastila. Prava Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je že prihajala na svet." (Jan 1,4.5.9.) Tudi Peter je dolgo po Jezusovem vnebohodu, razsvetljen po Svetem Duhu, uporabil prispodobo, ki jo je uporabljal Kristus: "In imamo preroško besedo tem trdnejšo; in prav delate, da pazite nanjo kakor na svetilnico, ki sveti v temnem kraju, dokler ne prisije dan in danica vzide v vaših srcih." (2 Pet 1,19.)
Luč je bila simbol Božje navzočnosti, kadar koli se je razodel svojemu ljudstvu. Na njegovo ustvarjalno besedo je v začetku svetloba zasvetila iz teme. Svetloba je bila podnevi skrita v oblakovem, ponoči pa v ognjenem stebru in vodila mogočno Izraelovo vojsko. Veličastno je obsevala Gospoda na gori Sinaj. Počivala je nad prestolom milosti v shodnem šotoru. Napolnila je Salomonov tempelj med njegovo posvetitvijo. Zasijala je nad betlehemskimi griči, ko so angeli budnim pastirjem oznanili sporočilo o odrešenju.
Bog je luč; in v besedah "Jaz sem luč sveta" je Kristus pojasnil tako svojo edinost z Bogom, kakor tudi svojo zvezo s celotno človeško družino. On je v začetku ukazal: "Iz teme naj zasveti luč." (2 Kor 4,6.) Od njega dobijo svetlobo tudi sonce, mesec in zvezde. Bil je duhovna svetloba, ki je v prispodobah, simbolih in prerokovanjih zasvetila nad Izraelom. Toda ta luč ni dana samo judovskemu narodu. Kakor sončni žarki prodrejo do najbolj oddaljenih zakotij zemlje, tako tudi svetloba Sonca pravičnosti obseva vsako dušo.
"Prava Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je že prihajala na svet." (Jan 1,9.) Svet je imel svoje velike učitelje, ljudi velikanskega uma in občudovanja vrednih raziskovalnih posegov. Njihove izjave so spodbujale ljudi k razmišljanju in odpirale prostrana znanstvena področja. Ti ljudje so bili spoštovani kot voditelji in dobrodelniki svojega rodu. Toda je Nekdo, ki je višji od njih. "A kateri koli so ga sprejeli, jim je dal oblast, da postanejo Božji otroci. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, On ga je oznanil." (Jan 1,12.18.) Zasledujemo lahko celo vrsto največjih svetovnih učiteljev, vse dokler segajo podatki o človeškem rodu,/464/ toda Luč je bila pred njimi. Kakor luna in zvezde iz sončnega sistema svetijo tako, da odbijajo svetlobo od sonca, tako tudi veliki svetovni misleci odsevajo žarke Sonca pravičnosti, če je njihov nauk pravilen. Vsak miselni dragulj, vsak preblisk uma izvira od Luči sveta. V današnjem času veliko poslušamo o "višji izobrazbi". Prava "višja izobrazba" je ta, ki jo daje On, "v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja. V njej je bilo življenje, in življenje je bilo luč ljudem. Kdor gre za menoj," je rekel Jezus, "ne bo hodil po temi, temveč bo imel luč življenja." (Kol 2, 3; Jan 1,4; 8,12.)
Jezus se je z besedami: "Jaz sem Luč sveta," (Jan 8,12.) razglasil za Mesija. Stari Simeon je v templju, v katerem je Kristus sedaj poučeval, govoril, da je On "luč v razsvetljenje poganov in v slavo ... ljudstva Izraela". (Luk 2,32.) S temi besedami je zanj uporabil prerokovanje, ki ga je poznal celoten Izrael. Sveti Duh je po preroku Izaiju oznanil: "Malo je, da si mi hlapec, da bi povzdignil Jakobove rodove ter nazaj pripeljal Izraelove ohranjence; tudi te postavim za luč poganskim narodom, da boš moje zveličanje prav do konca zemlje." (Iz 49,6.) Splošno mnenje je bilo, da govori to prerokovanje o Mesiju, ko pa je Jezus rekel: "Jaz sem Luč sveta," ljudstvo ni moglo prezreti njegove trditve, da je Obljubljeni.
Farizeji in poglavarji so imeli to izjavo za predrzno trditev. Niso mogli prenesti, da bi se njim enak človek postavil na tak položaj. Na videz ne oziraje se na njegove besede, so ga vprašali: "Kdo si ti?" (Jan 8,25.) Nameravali so ga prisiliti, da bi sam zase trdil, da je Kristus. Njegov videz in tudi njegovo delo sta bila tako zelo daleč od pričakovanja ljudstva, da ga bo, kakor so verovali zviti sovražniki, zavrnilo kot goljufa, če se jim bo predstavil za Mesija.
Jezus pa jim je na vprašanje: "Kdo si ti?" odgovoril: "To, kar vam že od začetka pravim." (Jan 8,25.) Kar je bilo povedano v njegovih besedah, je razodeval z značajem. Bil je poosebljenje resnic, ki jih je učil. Nadaljeval je: "Sam od sebe ničesar ne delam, temveč kakor me je naučil moj Oče, to govorim. In ta, ki me je poslal, je z menoj; ni me pustil samega, zakaj jaz delam vsekdar to, kar je njemu pogodu." (Jan 8,28.29.) Ni poskušal dokazati svoje trditve, da je Mesija, ampak je poudaril svojo edinost z Bogom. Če bi bil njihov um odprt za Božjo ljubezen, bi sprejeli Jezusa./465/
Med njegovimi poslušalci je bilo veliko takih, ki jih je vera pritegnila k njemu, in tem je rekel: "Če vi ostanete v moji besedi, boste zares moji učenci, in spoznate resnico, in resnica vas osvobodi." (Jan 8,31.32.)
Te besede so užalile farizeje. Ne oziraje se na dolgoletno sužnost pod tujim jarmom, so jezno vzkliknili: "Abrahamovo potomstvo smo in nikomur še nismo nikdar sužnjevali; kako praviš ti: Postanete svobodni." (Jan 8,33.) Jezus se je ozrl na te ljudi, sužnje hudobije, katerih misli so bile usmerjene k maščevanju, in žalostno odgovoril: "Resnično, resnično vam pravim, da vsak, kdor dela greh, je suženj grehu." (Jan 8,34.) Živeli so v najhujši sužnosti, nad njimi je gospodaril zli duh.
Kdor koli se ne želi izročiti Bogu, je pod oblastjo druge moči. Ni svoj gospodar. Lahko govori o svobodi, živi pa v najbolj črni sužnosti. Ne more dojeti lepote resnice, kajti Satan ima v oblasti njegov um. Medtem ko si laska, da posluša ukaze lastnega razuma, uboga voljo kneza teme. Kristus je prišel, da bi dušo osvobodil okovov sužnjevanja grehu. "Če vas torej Sin osvobodi, boste res svobodni. Zakaj postava duha življenja v Kristusu Jezusu me je osvobodila postave greha in smrti." (Jan 8,36; Rim 8,2.)
V delu odrešenja ni prisile. Ne uporablja se nobena zunanja sila. Pod vplivom Božjega Duha se človek sam odloča, komu bo služil. V spremembi, ki nastaja, ko se človek izroči Kristusu, je najvišja stopnja svobode. Izganjanje greha je delo srca. Res je, da sami nimamo moči za osvoboditev Satanove oblasti. Ko se želimo osvoboditi greha in v veliki stiski vpijemo po moči, ki je zunaj nas in nad nami, se naše duševne moči povezujejo z božansko močjo Svetega Duha, da izpolnjujemo Božjo voljo kakor svojo.
Edini pogoj, ki omogoča človekovo svobodo, je edinost s Kristusom. "Resnica vas osvobodi," resnica pa je Kristus. Greh je lahko zmagovalec samo, če oslabi um in uniči svobodo duše. Podrejanje Bogu pomeni obnovo človekove osebnosti - do pravega človekovega dostojanstva in slave. Božanska postava, ki se ji pokoravamo, je "postava svobode". (Jak 2,12.)
Farizeji so trdili zase, da so Abrahamovi otroci. Jezus jim je rekel, da je to res samo, če delajo Abrahamova dela. Pravi Abrahamovi otroci bodo živeli tako, kakor je živel On, življenje poslušnosti Bogu. Ne bodo si prizadevali ubiti njega, ki govori resnico, katero je sprejel od Boga. Rabini/466/ s pripravo zarote proti Kristusu niso delali Abrahamovih del. Izvor od Abrahama sam po sebi ni imel nobenega pomena. Brez duhovne povezave z njim, ki bi se razodevala s tem, da imajo enakega duha in delajo enaka dela, niso bili njegovi otroci.
To načelo ima isti pomen tudi za vprašanje, ki je dolgo pretresalo krščanski svet - vprašanje nepretrgane vrste apostolskih naslednikov. Abrahamov rod se ne dokazuje z imenom ali rodovnikom, temveč s podobnim značajem. Prav tako tudi nepretrgana vrsta apostolskih naslednikov ne temelji na prenašanju cerkvene oblasti, temveč na duhovnem odnosu. Življenje, ki ga spodbuja apostolski duh, vera in nauk resnice, ki so jo učili, je pravi dokaz nepretrgane vrste apostolskih naslednikov. Samo s tem postajajo ljudje dediči prvih učiteljev evangelija.
Jezus je Judom oporekal, da so Abrahamovi otroci. Rekel je: "Vi delate dela svojega očeta." (Jan 8,41.) Zasmehljivo so mu odgovorili: "Mi nismo iz nečistosti rojeni; enega Očeta imamo, Boga." (Jan 8,41.) Te besede naj bi namigovale na okoliščine njegovega rojstva in imele za cilj udariti po Kristusu vpričo ljudi, ki so začeli verovati vanj. Jezus se ni oziral na ta podli namig, temveč rekel: "Ko bi bil Bog vaš Oče, bi ljubili mene, zakaj jaz sem od Boga izšel in prišel." (Jan 8,42.)
Njihova dela so pričala o njihovi zvezi z njim, ki je bil lažnivec in ubijalec. Jezus je dejal: "Vi ste iz očeta Hudiča, in želje svojega očeta hočete spolnjevati. On je bil ubijalec ljudi od začetka, in na resnici ne stoji, ker resnice ni v njem. ... Ker pa jaz govorim resnico, mi ne verujete." (Jan 8,44. 45.) Judovski voditelji niso sprejeli Jezusa, ker je prepričljivo govoril resnico. Ta resnica je žalila te samopravične može. Odkrila je vso napačnost zmote; obsojala je njihov nauk in delo, in zato je bila nezaželena. Raje bi zatisnili svoje oči pred resnico, kakor pa se ponižali in priznali, da so bili v zmoti. Niso ljubili resnice. Niso je želeli, čeprav je bila resnica.
"Kdo izmed vas me more dolžiti greha? Če pa resnico govorim, zakaj mi ne verujete?" (Jan 8,46.) Sovražniki so tri leta dan za dnem spremljali Kristusa in poskušali najti madež na njegovem značaju. Satan in celotna zveza zla sta ga hotela premagati, toda na njem niso mogli najti ničesar, kar bi jim dalo prednost. Celo zli duhovi so morali priznati: "Poznam te, kdo si: Božji Svetnik." (Mar 1,24.) Jezus je živel po zapovedih pred nebesi,/467/ pred brezgrešnimi svetovi in pred grešnimi ljudmi. Pred angeli, ljudmi in hudobnimi duhovi je izgovoril besede, ki jim nihče ni mogel ugovarjati, izgovorjene iz drugih ust pa bi bile bogokletje: "Jaz delam vsekdar to, kar je njemu pogodu." (Jan 8,29.)
Dejstvo, da Judje niso sprejeli Kristusa, čeprav na njem niso mogli najti nobenega greha, dokazuje, da niso imeli zveze z Bogom. Niso prepoznali njegovega glasu v sporočilu njegovega Sina. Menili so, da izrekajo sodbo Kristusu; z zavračanjem njega pa so izrekli sodbo sebi. Jezus je rekel: "Kdor je iz Boga, posluša Božje besede; zato vi ne poslušate, ker niste iz Boga." (Jan 8,47.)
Ta nauk je pravi za vse čase. Mnogi ljudje, ki najdejo zadovoljstvo v zasmehovanju in kritiki ali iščejo v Božji besedi nekaj vprašljivega, menijo, da s tem dokazujejo svojo svobodo mišljenja in bistroumnosti. Zamišljajo si, da obsojajo Sveto pismo, v resnici pa obsojajo sami sebe. S tem razodevajo svojo nesposobnost ocenjevanja resnic, ki izvirajo iz nebes in obsegajo večnost. Njihov duh ni poln spoštovanja pred visoko goro Božje pravičnosti. Ukvarjajo se z nepomembnimi podrobnostmi in s tem razodevajo svojo omejeno pozemsko naravo, namreč srce, ki hitro izgublja sposobnost spoštovati Boga. Ta, čigar srce je odgovorilo na božanski dotik, bo hrepenel po tem, kar bo povečalo njegovo poznavanje Boga in prečistilo ter dvignilo njegov značaj. Kakor se cvet obrača proti soncu, da ga lahko obsevajo svetli žarki in ga obarvajo z lepoto, tako se bo tudi duša obrnila k Soncu pravičnosti, da bi lahko nebeška svetloba polepšala značaj s čednostmi Kristusovega značaja.
Jezus je dalje poudarjal ostro razliko med stališčem Judov in Abrahama: "Abraham, vaš oče, se je veselil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se vzradoval." (Jan 8,56.)
Abraham je vroče hrepenel videti obljubljenega Zveličarja. Goreče je molil, da bi pred svojo smrtjo videl Mesija. In videl je Kristusa. Bila mu je dana nadnaravna luč in dojel je Kristusov božanski značaj. Videl je njegov dan in se veselil. Dano mu je bilo videti božansko daritev za greh. V svoji lastni izkušnji je imel slikovit prikaz te daritve. Dobil je ukaz: "Vzemi sedaj svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka ... ter daruj mi ga ... v žgalno daritev." (1 Mojz 22,2.)/468/ Na daritveni oltar je položil sina obljube, sina, na komer so sloneli vsi njegovi upi. Tedaj, ko je ob oltarju čakal z dvignjenim nožem, da bi poslušal Boga, je zaslišal glas iz nebes: "Ne iztezaj svoje roke na dečka in nič mu ne stori; kajti sedaj sem spoznal, da se bojiš Boga, ker mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca." (1 Mojz 22,12.) Ta strašna preizkušnja je Abrahama doletela zato, da bi lahko videl Kristusov dan in razumel veliko Božjo ljubezen do sveta, tako veliko, da je prepustil svojega edinorojenega Sina najsramotnejši smrti, da bi svet rešil pred pogubo.
Abraham se je od Boga naučil največji nauk, ki je bil kdaj dan smrtniku. Njegova molitev, da bi videl Kristusa pred svojo smrtjo, je bila uslišana. Videl ga je; videl je vse, kar lahko vidi smrtnik in ostane živ. S svojo popolno izročitvijo je lahko razumel, kar mu je bilo razodeto o Kristusu. Pokazano mu je bilo, da je z darovanjem svojega edinorojenega Sina za rešitev grešnikov pred večno pogubo Bog žrtvoval večjo in veličastnejšo daritev, kakor bi jo lahko človek sploh kdaj daroval.
Abrahamovo doživetje je dalo odgovor na vprašanje: "S čim naj stopim pred Gospoda, se priklonim Bogu višave? Naj li stopim predenj z žgalnimi žrtvami, z enoletnimi teleti? Ali se bo Gospod veselil tisoč ovnov, deset tisoč potokov olja? Ali naj dam svojega prvenca za svoj prestopek, sad svojega telesa za greh svoje duše?" (Miha 6,6.7.) V Abrahamovih besedah: "Bog si preskrbi jagnje za žgalno daritev," (1 Mojz 22,8.) in v dejstvu, da je Bog preskrbel daritev namesto Izaka, je jasno podano, da nihče ne more odkupiti samega sebe. Poganski sistem daritev je bil za Boga popolnoma nesprejemljiv. Noben oče ni smel darovati svojega sina ali hčer v daritev za greh. Samo Božji Sin lahko nosi krivdo sveta.
Zaradi lastnega trpljenja je Abraham lahko dojel Zveličarjevo daritveno poslanstvo. Izrael pa ni želel razumeti tega, kar je bilo tako nesprejemljivo za njegovo ošabno srce. Kristusove besede o Abrahamu niso globlje vplivale na njegove poslušalce. Farizeji so v njih videli samo nov povod za dlakocepstvo. Odgovorili so mu posmehljivo, kakor da so želeli dokazati, da je nor: "Petdeset let še nimaš, in Abrahama si videl?" (Jan 8,57.)
Jezus je odgovoril s slovesnim dostojanstvom: "Resnično, resnično vam pravim: Preden je bil Abraham, SEM JAZ." (Jan 8,58.)
Velika množica je utihnila. Ta galilejski Učitelj si je prilastil Božje ime,/469/ ki je bilo razodeto Mojzesu, da bi izrazilo pojem o večni navzočnosti. Trdil je, da je ta, ki obstaja večno in je bil obljubljen Izraelu, čigar "izviri so od starodavnosti, od dni večnosti". (Miha 5,1.)
Duhovniki in rabini so spet razglasili Jezusa za bogokletnika. Njegova izjava, da je eno z Bogom, jih je že prej spodbujala, da so mu stregli po življenju, čez nekaj mesecev pa so jasno izjavili: "Za dobro delo te ne kamnamo, ampak za kletvino, in ker se ti, ki si človek, delaš Boga." (Jan 10,33.) Ker je bil in tudi javno izjavljal, da je Božji Sin, so ga nameravali uničiti. Sedaj so mnogi, ki so se pridružili duhovnikom in rabinom, pograbili kamne, da bi ga kamnali. "Ali Jezus se skrije in odide iz templja." (Jan 8,59.)
Luč je zasvetila v temi, ampak "tema se je ni polastila". (Jan 1,5.)
"In gredoč mimo, ugleda človeka, ki je bil slep od rojstva. In vprašajo ga njegovi učenci, rekoč: Rabi, kdo je grešil: ta ali njegovi roditelji, da se je slep rodil? Jezus odgovori: Grešil ni ne ta, ne njegovi roditelji, temveč da se razodenejo Božja dela na njem. ... Rekši to, pljune na zemljo in napravi blato iz sline in pomaže z blatom slepcu oči in mu reče: Pojdi, umij se v kopeli Siloamu (kar se tolmači: Poslan). Odide torej in se umije ter se vrne z vidom." (Jan 9,1-3.6.7.)/470/
Judje so verovali, da se greh kaznuje že v tem življenju. Vsako trpljenje so imeli za kazen za kako hudobno dejanje samega trpina ali pa staršev. Res je, da trpljenje izvira iz prestopanja Božjih zapovedi, toda to resnico so popačili. Satan, začetnik greha in vseh njegovih posledic, je zavajal ljudi k mišljenju, da prihajajo bolezni in smrt od Boga kot kazen, ki je bila samovoljno naložena za greh. Zato je človek, ki ga je zadela velika stiska ali nesreča, prenašal dodatno breme, ker so ga imeli za velikega grešnika.
Tako je bila pripravljena pot, da Judje zavržejo Jezusa. Njega, ki je "nosil naše bolezni," so imeli Judje za "kaznjenega, ki ga je Bog udaril in ponižal", in zato so skrivali svoje obličje pred njim. (Iz 53,4.)
Bog je dal nauk, ki naj bi preprečil prav to. Jobov življenjepis je pokazal, da trpljenje prihaja od Satana, Bog pa ga spreminja, da bi uresničil cilje milosti. Ampak Izrael ni razumel tega nauka. Enako napako, zaradi katere je Bog karal Jobove prijatelje, so Judje ponavljali s tem, ko so zavrgli Kristusa.
Tudi Kristusovi učenci so gojili verovanje Judov o povezavi med grehom in trpljenjem. Ko je Jezus popravljal njihovo zmoto, ni pojasnil vzroka človekovega trpljenja, temveč jih je opozoril na izid: "Da se razodenejo Božja dela." (Jan 9,3.) Rekel je: "Dokler sem na svetu, sem luč sveta." (Jan 9,5.) Potem je slepcu namazal oči in ga poslal v kopel Siloam, da se tam umije. Nato je slepec lahko videl. S tem dogodkom je Jezus odgovoril na vprašanje učencev, kakor je na splošno delal, če so mu bila vprašanja zastavljena iz gole radovednosti. Učenci niso bili poklicani razpravljati o vprašanju, kdo je grešil in kdo ne, temveč da bi dojeli Božjo moč in milost v dajanju vida slepemu. Očitno je bilo, da ozdravljujoče moči ni bilo ne v blatu ne v kopeli, kamor je bil slepec poslan, da se umije, temveč v Kristusu.
Farizeji niso mogli zadržati začudenja nad to ozdravitvijo. Toda bili so prežeti s sovraštvom bolj kakor kdaj prej, kajti čudež je bil storjen v soboto.
Sosedje tega mladega človeka in ti, ki so ga prej poznali kot slepca, so rekli: "Ni li ta, ki je sedel in prosjačil?" (Jan 9,8.) Opazovali so ga z dvomom, kajti ko so njegove oči spregledale, se je spremenil in razvedril tudi njegov obraz, zato je bil videti kakor drug človek./471/ Ljudje so spraševali drug drugega. Nekateri so rekli: "On je; drugi pa: Ni, le podoben mu je." (Jan 9,9.) On, ki je prejel ta veliki blagoslov, pa je rešil to vprašanje, rekoč: "Jaz sem." (Jan 9,9.) Nato jim je pripovedoval o Jezusu in kako ga je ozdravil, ti pa so ga vprašali: "Kje je On? Reče: Ne vem." (Jan 9,12.)
Potem so ga odpeljali pred Svet farizejev. Znova so ga vprašali, kako je spregledal. "On jim pa reče: Blato mi je dal na oči, in umil sem se in vidim. Tedaj reko nekateri izmed farizejev: Ta človek ni od Boga, ker sobote ne posvečuje." (Jan 9,15.16.) Farizeji so upali, da bodo lahko Jezusa prikazali kot grešnika, takšen pa ne more biti Mesija. Niso vedeli, da je On, ki je ozdravil slepca, ta, ki je vzpostavil soboto in pozna vse njene obveznosti. Navidezno so bili izredno vneti za posvečevanje sobote, vendar pa so na sam ta dan načrtovali umor. Mnogi drugi pa so bili globoko ganjeni, ko so slišali za ta čudež, in bili prepričani, da je ta, ki je slepemu odprl oči, več kakor navaden človek. Na obtožbo, da je Jezus grešnik zato, ker ne posvečuje sobote, so odgovorili: "Kako more človek grešnik take čudeže delati?" (Jan 9,16.)
Rabini pa so zopet vprašali ozdravljenega slepca: "Kaj ti praviš o njem, ki ti je odprl oči? On pa reče: Prerok je." (Jan 9,17.) Nato so farizeji trdili, da ni bil rojen slep, in zato tudi ni mogel dobiti vida. Poklicali so njegove starše in jih vprašali: "Je li ta vaš sin, ki o njem pravite, da se je slep rodil?" (Jan 9,19.)
Tu je bil torej sam mož, ki je povedal, da je bil slep in da mu je dan vid, ampak farizeji bi laže zanikali dokaze lastnih čutil, kakor pa priznali svojo zmoto. Tako mogočen je predsodek, tako popačena je farizejska pravičnost.
Farizejem je ostalo še eno upanje, da zastrašijo starše tega človeka. Na videz iskreno so jih vprašali: "Kako pa sedaj vidi?" (Jan 9,19.) Starši so se bali težav, kajti bilo je objavljeno, "naj se izobči iz shodnice" za trideset dni, kdor koli bo Jezusa priznal za Kristusa. V tem času ni smel biti v domu prestopnika obrezan noben otrok in nobenega pokojnika niso smeli objokovati. Takšno obsodbo so imeli za veliko nesrečo; in če ne bi spodbudila spokorjenja, bi sledila še veliko hujša kazen. Veliko delo, storjeno njihovemu sinu, jih je sicer prepričalo, vendar pa so odgovorili: "Vemo, da je ta sin naš in da se je slep rodil; kako pa sedaj/472/ vidi, ne vemo, ali kdo mu je oči odprl, tudi ne vemo. Njega vprašajte, leta ima, naj govori sam zase." (Jan 9,20.21.) S tem so zvrnili vso odgovornost s sebe na svojega sina, ker se niso upali priznati Kristusa.
Zadrega, v katero so padli farizeji, njihov dvom in predsodek, njihovo neverovanje dejstvom, so odprli oči množici, zlasti še navadnemu ljudstvu. Jezus je mnogokrat delal čudeže na ulici, njegovo delovanje pa je vedno odpravljalo trpljenje. Vprašanje, ki se je vsililo mnogim, se je glasilo: Ali bi Bog delal tako mogočna dela po kakem sleparju, kakor so si farizeji prizadevali prikazati Jezusa? Na obeh straneh je spor postal zelo resen.
Farizeji so uvideli, da javnost seznanjajo z Jezusovim delovanjem. Čudeža niso mogli zanikati. Ozdravljeni slepec je bil prežet z radostjo in hvaležnostjo; opazoval je čudovita dela narave in bil očaran nad lepoto zemlje in neba. Odkritosrčno je pripovedoval o svojem doživetju, farizeji pa so ga poskušali znova prisiliti k molku, rekoč: "Daj Bogu čast! Mi vemo, da je ta človek grešnik." (Jan 9,24.) To je pomenilo: Ne trdi še enkrat, da ti je ta Človek vrnil vid. To je bilo Božje delo.
Ozdravljeni slepec jim je odgovoril: "Če je grešnik, ne vem; eno vem, da sem bil slep in da sedaj vidim." (Jan 9,25.)
Nato so ga zopet vprašali: "Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?" (Jan 9,26.) Poskušali so ga zmesti z mnogimi besedami, da bi sam mislil, da se je varal. Satan in njegovi zlobni angeli so bili na strani farizejev ter zedinjali svoje moči in zvijačnost s človeškim razsojanjem, da bi delovali proti Kristusovemu vplivu. Tako so slabili mnenje, ki so si ga pridobili že mnogi. Toda tudi Božji angeli so bili navzoči, da bi ohrabrili moža, ki mu je bil dan vid./473/
Farizeji niso dojeli, da nimajo opravka samo z neizobraženim človekom, ki je bil slep od rojstva; niso namreč poznali njega, s katerim so se bojevali. Božanska svetloba je obsevala slepčevo dušo. Medtem ko so ga ti hinavci poskušali zapeljati v nevero, mu je Bog pomagal, da jim je z močjo in bistroumnostjo svojih odgovorov pokazal, da se ne bo ujel v past. Odgovoril jim je: "Saj sem vam že povedal, in niste slišali; čemu hočete zopet slišati? Ali hočete tudi vi postati njegovi učenci? Oni pa ga opsujejo in reko: Ti si njegov učenec; mi smo Mojzesovi učenci. Mi vemo, da je z Mojzesom govoril Bog; za tega pa ne vemo, od kod je." (Jan 9,27-29.)
Gospod Jezus je vedel za hudo preizkušnjo, ki jo je doživljal ta človek, zato mu je dal milost in moč izražanja, da je lahko postal priča zanj. Farizejem je odgovarjal z besedami, ki so bile ostra graja za vpraševalce. Trdili so, da so razlagalci Pisma, verski voditelji naroda. Sedaj pa je bil tukaj nekdo, ki je delal čudeže, in priznali so, da ne poznajo izvira njegove moči, značaja in pravic. Mož jim je odgovoril: "To je pa res čudno, da vi ne veste, od kod je, in vendar mi je odprl oči. Vemo pa, da grešnikov Bog ne sliši, ampak če kdo časti Boga in izpolnjuje njegovo voljo, tega sliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi bil kdo odprl oči od rojstva slepemu. Ko ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti." (Jan 9,30-33.)
Mož je porazil spraševalce na njihovih tleh, saj njegovih dokazov niso mogli zanikati. Farizeji so se čudili in umolknili presenečeni zaradi njegovih bistroumnih in odločnih besed. Nekaj trenutkov je vladala tišina. Nato so mrki duhovniki in rabini tesneje ovili svoja ogrinjala okrog sebe, kakor da se bojijo, da bi se okužili z dotikom z njim, otresli prah s svojih nog in mu zalučali žalitev: "Ves v grehih si se rodil, pa boš ti nas učil?" (Jan 9,34.) Potem pa so ga izobčili.
Jezus je slišal, kaj se je zgodilo, in ko se je kmalu zatem srečal z njim, ga je vprašal? "Veruješ li v Božjega Sina?" (Jan 9,35.)
Prvič je ozdravljeni gledal v obraz svojega zdravnika. Pred Svetom je videl zaskrbljene in zmedene starše in namrščene obraze rabinov; sedaj pa so njegove oči počivale na ljubečem in mirnem Jezusovem obrazu. Že prej je drago plačal, ker ga je priznal za poslanca božanske moči, sedaj pa mu je bilo podarjeno še večje razodetje./474/
Na Zveličarjevo vprašanje: "Veruješ li v Božjega Sina?" je odgovoril z vprašanjem: "In kdo je, Gospod, da bi veroval vanj." Jezus mu je rekel: "Videl si ga, in ki s teboj govori, ta je." (Jan 9,35-37.) Mož je padel pred Zveličarjeve noge in ga molil. Ni mu bil vrnjen samo naravni vid, temveč so se mu tudi odprle oči razumevanja. Kristus se je odkril temu človeku, in ta ga je sprejel kot od Boga poslanega.
V bližini se je zbrala skupina farizejev. Ko jih je Jezus videl, mu je prišlo na misel nasprotno delovanje, ki so ga povzročale njegove besede in dejanja. Rekel je: "Na sodbo sem prišel jaz na ta svet, da izpregledajo, kateri ne vidijo, in kateri vidijo, da oslepe." (Jan 9,39.) Kristus je prišel odpret slepe oči, razsvetlit nje, ki sedijo v temi. Sebe je razglasil za Luč sveta, pravkar storjeni čudež pa je potrdil njegovo poslanstvo. Ljudje, ki so videli Zveličarja ob njegovem prihodu, so dobili popolnejše razodetje božanske navzočnosti od te, ki jo je svet užil kdaj prej. Spoznanje o Bogu se je razodelo popolneje. Toda prav s tem razodetjem je na ljudi padla obsodba. Njihov značaj je bil preizkušen, njihova usoda določena.
Razodetje božanske moči, ki je slepemu človeku dala naravni in duhovni vid, je farizeje pustilo v še večji temi. Nekateri njegovih poslušalcev, ki so menili, da se Kristusove besede nanašajo nanje, so vprašali: "Ali smo tudi mi slepi?" (Jan 9,40.) Jezus jim je odgovoril: "Ko bi bili slepi, ne bi imeli greha." (Jan 9,41.) Če bi bil vam Bog onemogočil videti resnico, zaradi svojega neznanja ne bi imeli nobene krivde. "Sedaj pa pravite: Vidimo." (Jan 9,41.) Prepričani ste, da lahko vidite, a zavračate sredstvo, po katerem edino lahko dobite vid. Vsem, ki se zavedajo svoje potrebe, je Kristus prinesel neomejeno pomoč. Toda farizeji niso hoteli priznati svoje potrebe, niso hoteli priti h Kristusu, in so zato ostali slepi. Za to slepilo pa so bili krivi sami. Jezus je rekel: "Zato vaš greh ostaja." (Jan 9,41.)/475/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!