Vsebina

Nazaj

Naprej

Hrepenenje vekov (Ellen G. White)

50. Med pastmi (angleško)

Temeljno besedilo Jan 7,16-36.40. do 8,11.

Ko je bil Jezus za praznike v Jeruzalemu, so ga stalno spremljali vohuni. Iz dneva v dan so ga poskušali prisiliti k molku. Duhovniki in poglavarji so si z vso zvijačo prizadevali, da bi ga zvabili v past. S silo so ga nameravali onemogočiti. To pa še ni bilo vse. Tega galilejskega Učitelja so hoteli ponižati pred ljudstvom.

Prvi dan njegove navzočnosti na prazniku so ga obstopili poglavarji in ga vprašali, s čigavo oblastjo uči. Želeli so odvrniti pozornost od njega na vprašanje o njegovi pravici do poučevanja, s tem pa tudi na svojo lastno pomembnost in oblast.

Jezus jim je odgovoril: "Moj nauk ni moj, ampak tega, ki me je poslal. Če hoče kdo njegovo voljo izpolnjevati, razpozna, je li ta nauk iz Boga ali če jaz sam od sebe govorim." (Jan 7,16.17.) Na vprašanje teh dlakocepcev ni odgovoril s pikolovstvom, temveč jim je odkril resnico, ki je življenjsko pomembna za zveličanje ljudi. Rekel je, da je razumevanje in upoštevanje resnice manj odvisno od uma kakor od srca. Človek mora resnico sprejeti vase, to pa zahteva podrejanje volje. Če bi se morala resnica podrediti samo razumu, potem ošabnost ne bi bila ovira za njen sprejem. Toda sprejme se lahko samo z delovanjem milosti na srce, zato jo je možno sprejeti, če opustimo vsak greh, ki ga odkriva Božji Duh. Čeprav so človekove prednosti za pridobivanje spoznanja o resnici še tako velike, mu ne bodo koristile, vse dokler srce ne bo odprto za njen sprejem/455/ in vse dokler zavestno ne bo premagana vsaka navada in vedenje, ki nasprotujeta njenim načelom. Vsem, ki se podrejajo Bogu z odkritosrčno željo, da spoznajo njegovo voljo in jo izpolnjujejo, se bo ta razodela kot Božja moč za njihovo zveličanje. Potem bodo lahko razlikovali, ali kdo res govori od Boga ali sam od sebe. Farizeji niso podredili svoje volje Božji. Niso hoteli resnice raziskovati, ampak najti izgovor, da bi se ji izognili, Kristus pa jim je jasno povedal, da prav zaradi tega niso razumeli njegovega nauka.

Potem je podal razliko med pravim učiteljem in goljufom, rekoč: "Kdor govori sam od sebe, išče lastno slavo; kdor pa išče slavo tega, ki ga je poslal, ta je resničen in nepravičnosti ni na njem." (Jan 7,18.) Kdor išče svojo osebno slavo, govori sam od sebe. Duh sebičnosti izdaja svoj izvor. Kristus pa si je prizadeval za Božjo slavo. Govoril je Božje besede. To je bil dokaz, da je bil pooblaščen za učitelja resnice.

Jezus je rabinom dal dokaz o svojem božanstvu s tem, ko je dokazal, da jim bere srca. Od ozdravljenja v Betezdi so stalno kovali zarote za njegovo smrt. S tem so prestopali zakon, za katerega so trdili, da ga zagovarjajo. Vprašal jih je: "Vam li ni Mojzes dal postave? In vendar nihče izmed vas ne izpolnjuje postave. Zakaj gledate, da bi me umorili?" (Jan 7,19.)

Kakor blisk svetlobe so te Jezusove besede odkrile rabinom prepad pogube, v katerega bodo strmoglavili. Za trenutek jih je prevzel strah. Uvideli so, da se spopadajo z Neskončno močjo. Toda niso želeli sprejeti opozorila. Da bi si ohranili svoj vpliv med ljudstvom, so morali prikriti svoje zločinske namere. Izognili so se Jezusovemu vprašanju z vzklikom: "Hudiča imaš. Kdo gleda, da bi te umoril?" (Jan 7,20.) Spretno so omenili, da je Jezusova čudovita dela spodbujal hudobni duh.

Jezus se ni oziral na ta podtikanja. Dalje jim je kazal, da je bilo njegovo dejanje ozdravitve v Betezdi v skladnosti s postavo o soboti, in da je opravičeno z razlago, ki so jo sami Judje dali tej postavi. Rekel je: "Mojzes vam je dal obrezo, ... in v soboto obrezujete človeka." (Jan 7,22.) Po postavi je moral biti vsak otrok obrezan osmega dne. Če je bil ta dan sobota, se je moral obred opraviti. Koliko bolj je torej v skladnosti/456/ z duhom zapovedi, "da sem celega človeka ozdravil v soboto". (Jan 7,23.) Opozoril jih je: "Ne sodite po licu, ampak sodite pravično sodbo!" (Jan 7,24.)

Poglavarji so umolknili; mnogi med množico pa so rekli: "Ali ni ta tisti, ki gledajo, da bi ga umorili? In glejte, očitno govori in nič mu ne reko. ... Ali so mar poglavarji v resnici spoznali, da je On Kristus?" (Jan 7,25.26.)

Mnogi med Kristusovimi poslušalci, ki so prebivali v Jeruzalemu in so vedeli za zarote poglavarjev proti njemu, so čutili, da jih k njemu priteguje nezadržna moč. Trdno so bili prepričani, da je On Božji Sin. Toda Satan je bil odločen, da jih zavede v dvom po za to že pripravljeni poti njihovih napačnih pojmov o Mesiju in njegovem prihodu. Na splošno je bilo razširjeno verovanje, da se bo Kristus rodil v Betlehemu in čez nekaj časa izginil, ko pa se bo znova pojavil, ne bo nihče vedel, od kod je prišel. Ni jih bilo malo, ki so menili, da Mesija ne bo imel nobene naravne zveze s človeštvom. Ker pa se ta priljubljena predstava o Mesijevi slavi ni ujemala z Jezusom iz Nazareta, so bili mnogi pripravljeni sprejeti mnenje: "Toda za tega vemo, odkod je: za Kristusa pa, kadar pride, ne bo nihče vedel, od kod je." (Jan 7,27.)

Medtem ko so tako omahovali med dvomom in vero, je Jezus razumel njihove misli in jim odgovoril: "Poznate me, in tudi veste, odkod sem; in sam od sebe nisem prišel; je pa resničen, ki me je poslal, katerega vi ne poznate." (Jan 7,28.) Trdili so, da poznajo Kristusov izvor, v resnici pa ga niso poznali. Če bi bili živeli v soglasju z Božjo voljo, bi prepoznali njegovega Sina, ko se jim je razodel.

Poslušalci niso mogli napačno razumeti Kristusovih besed. Saj so jasno ponovile trditev, ki jo je pred meseci podal pred Velikim zborom, ko se je imenoval za Božjega Sina. Kakor so ga poglavarji tedaj hoteli umoriti, tako so ga zdaj hoteli prijeti; to pa jim je preprečila nevidna sila, ki je zajezila njihovo jezo, rekoč: "Do tod pojdeš in nikar naprej." (Job 38,11.)

Mnogi med ljudstvom so verovali vanj, rekoč: "Ali bo Kristus, kadar pride, več čudežev storil, nego jih je ta storil?" (Jan 7,31.) Vodje farizejev, ki so v strahu spremljali potek dogodkov, so opazili izražanje sočutja množice. Pohiteli so k velikim duhovnikom in jim podali svoje načrte, da bi ga prijeli./457/ Uredili so, da ga bodo prijeli šele tedaj, ko bo sam; tega si namreč niso upali narediti vpričo ljudstva. Jezus je zopet pokazal, da bere njihove namere, rekoč: "Še malo časa sem z vami, in pojdem k temu, ki me je poslal. Iskali me boste, a me ne najdete; in kjer sem jaz, tja vi ne morete priti." (Jan 7,33.34.) Kmalu bo našel zatočišče zunaj dosega njihovega zasmehovanja in sovraštva. Odšel bo k Očetu, da bi ga angeli zopet častili, tja pa njegovi morilci nikoli ne bodo prišli.

Rabini so se posmehujoče vpraševali: "Kam pojde ta, da ga mi ne najdemo? Ali pojde k tem, ki so razkropljeni med Grki, in bo učil Grke?" (Jan 7,35.) Ti dlakocepci se niso zavedali, da so s svojimi posmehljivimi besedami opisali Kristusovo poslanstvo! Zveličar je ves dan ponujal roke neposlušnemu in upornemu ljudstvu; toda našli ga bodo ti, ki ga niso iskali, in razodel se bo njim, ki niso vpraševali po njem. (Rim 10,20.21.)

Mnogi, ki so bili prepričani, da je Jezus Božji Sin, so bili zapeljani z napačnim razsojanjem duhovnikov in rabinov. Ti učitelji so z velikim poudarkom ponavljali prerokovanja, po katerih bo Mesija "kraljeval na gori Sionu in Jeruzalemu, in pred njegovimi starešinami bo slava. In gospodoval bo od morja do morja in od velereke do mej zemlje." (Iz 24,23; Ps 72,8.) Potem so zaničljivo primerjali to opisano slavo in skromni Jezusov nastop. Jasne preroške besede so popačili tako, da bi poudarile zmoto. Če bi bili ljudje iskreno proučevali Božjo besedo, ne bi bili zapeljani. Izaija 61 priča, da naj bi Kristus delal prav to, kar je tudi delal. Izaija 53 opisuje njegovo zavrnitev in trpljenje na svetu, Izaija 59 pa opisuje značaj duhovnikov in rabinov.

Bog ne prisiljuje ljudi, da se odpovedo svoji neveri. Pred njimi je svetloba in tema, resnica in zmota. Njihovo pa je, da se odločijo, kaj bodo sprejeli. Človeški razum je obdarjen s sposobnostjo razsojanja med dobrim in slabim. Bog je določil, da se ljudje ne odločajo po trenutnih vzgibih, temveč na temelju veljavnih dokazov, na osnovi skrbne medsebojne primerjave delov Svetega pisma. Če bi bili Judje zavrgli svoje predsodke in primerjali pisana prerokovanja z dejstvi, ki so označevala Jezusovo življenje, bi opazili čudovito skladnost med prerokovanji in njihovim uresničenjem v življenju in službi ponižnega Galilejca./458/

Tudi danes so mnogi prevarani na enak način kakor so bili Judje. Verski učitelji berejo Sveto pismo v luči lastnega razumevanja in izročil; ljudje pa ne preiskujejo Svetega pisma in ne presojajo zase, kaj je resnica, temveč se prepuščajo njihovemu presojanju in prepuščajo svojo dušo svojim voditeljem. Oznanjevanje in poučevanje Božje besede je eno od sredstev, ki jih je Bog namenil za širjenje luči, toda nauk vsakega človeka moramo preizkusiti s Svetim pismom. Kdor koli z molitvijo proučuje Sveto pismo, ker želi spoznati resnico in se ravnati po njej, bo dobil božansko razsvetljenje in ga bo razumel. "Če hoče kdo njegovo voljo izpolnjevati, razpozna ... nauk." (Jan 7,17.)

Služabniki, ki so jih bili duhovniki in poglavarji poslali prijet Jezusa, so se zadnji dan praznika vrnili brez njega. Zato so jih jezno vprašali: "Zakaj ga niste pripeljali?" Ti pa so odgovorili z resnimi obrazi: "Nikoli noben človek ni tako govoril." (Jan 7,45.46.)

Kristusove besede so omehčale njihova trda srca. Ko je govoril v tempeljskem preddverju, so bili blizu njega, da bi slišali kaj, kar bi lahko uporabili proti njemu. Med poslušanjem pa so pozabili, čemu so bili poslani. Stali so prevzeti. Kristus je razodel sebe njihovi duši. Videli so to, česar duhovniki in poglavarji niso želeli videti - človeško naravo prežeto z božansko slavo. Vrnili so se tako prežeti s to mislijo in tako ganjeni z njegovimi besedami, da so na vprašanje: "Zakaj ga niste pripeljali?" lahko odgovorili samo: "Nikoli noben človek ni tako govoril."

Duhovniki in poglavarji so bili enakega prepričanja po svojem prvem stiku s Kristusom. Njihova srca so bila globoko ganjena in vsiljevala se jim je misel: "Nikoli noben človek ni tako govoril." Toda zadušili so to prepričanje Svetega Duha. Sedaj so besneli, ker so tudi predstavniki postave dovolili, da je nanje vplival ta osovraženi Galilejec, zato so vzkliknili: "Ali ste tudi vi zapeljani? Je li kdo izmed prvakov sprejel vero vanj ali izmed farizejev? Ampak ta drhal, ki ne pozna zakona; prekleti so." (Jan 7,47-49.)

Tisti, katerim se oznanja resnica, redko vprašajo: "Ali je to res?" zanesljivo pa vprašajo: "Kdo jo zagovarja?" Množica jo ceni po številu teh, ki jo sprejmejo, vendar pa se še dalje vprašuje: "Ali je kdo izmed šolanih ljudi ali verskih voditeljev sprejel vero?" Danes ljudje niso bolj naklonjeni pravi pobožnosti, kakor so bili v Kristusovem času. Toliko hrepenijo po pozemskih dobrinah, da zanemarjajo večne zaklade; zato/459/ dokaz proti resnici ni dejstvo, da je večina ljudi ni pripravljena sprejeti ali da je ne sprejemajo veliki ljudje v svetu ali celo verski voditelji.

Duhovniki in poglavarji so znova kovali načrte, kako bi Jezusa prijeli. Poudarjali so, da bo odpeljal ljudstvo od postavljenih voditeljev, če bo še naprej puščen na svobodi, in je zato torej nujno, da ga brez odlašanja pripravijo k molku. Sredi bučne razprave so bili nenadoma ustavljeni. Nikodem je vprašal: "Ali naša postava sodi človeka, če ga prej ne zaslišijo in se ne izve, kaj dela?" (Jan 7,51.) Na zbor se je spustila tišina. Nikodemove besede so prodrle do njihove vesti. Nikomur ne smejo soditi brez zaslišanja. Ošabni poglavarji pa niso umolknili samo zaradi tega, medtem ko so nepremično gledali vanj, ki si je upal spregovoriti v korist pravičnosti. Bili so začudeni in razočarani, da je bil eden izmed njih toliko pod vtisom Jezusovega značaja, da je spregovoril v njegovo obrambo. Ko so si opomogli od presenečenja, so z ostro zajedljivostjo vprašali Nikodema: "Si li mar tudi ti iz Galileje? Preišči in poglej, da iz Galileje ne vstane noben prerok." (Jan 7,52.)

Nikodemovo vprašanje je prekinilo razpravo Velikega zbora. Poglavarji niso mogli uresničiti svojega namena in Jezusa obsoditi brez zaslišanja. Za določen čas poraženi "odidejo vsak na svoj dom. Jezus pa gre na Oljsko goro." (Jan 7,53; 8,1.)

Daleč od mestnega vrveža in hrupa, daleč od radovedne množice in zvitih rabinov si je Jezus poiskal mir v oljčnem gaju, kjer je lahko bil sam z Bogom. Toda zgodaj zjutraj se je spet vrnil v tempelj, in ko se je ljudstvo zbralo okrog njega, je sedel in jih začel učiti.

Kmalu je bil prekinjen. Bližala se je skupina farizejev in pismarjev ter s seboj vlekla neko prestrašeno žensko, ki so jo z jeznimi in grozečimi glasovi obtoževali, da je prestopila sedmo zapoved. Potisnili so jo pred Jezusa in mu rekli s hinavskim spoštovanjem: "V postavi nam je Mojzes zapovedal, naj take s kamenjem posujemo. Ti torej kaj praviš?" (Jan 8,5.)

Za njihovim hinavskim spoštovanjem se je skrivala skrbno skovana zarota za njegovo uničenje. To priložnost so izkoristili, da bi si zagotovili njegovo obsodbo. Menili so, da bodo ne glede na njegovo odločitev našli vzrok za obtožbo. Če bo žensko branil, ga lahko obtožijo, da prezira Mojzesovo postavo, če pa bo izjavil, da si je zaslužila smrt,/460/ bi ga lahko obtožili Rimljanom, da si prisvaja oblast, ki pripada samo njim.

Jezus je za trenutek opazoval ta prizor - žrtev, ki je osramočena drhtela, in dostojanstvenike s surovim videzom, brez vsakega človeškega usmiljenja. Njegov neoporečno čist duh se je zgrozil zaradi prizora. Dobro je vedel, čemu so predenj postavili ta primer. Bral je njihova srca, poznal je značaj in življenje vsakega, ki je stal pred njim. Ti lažni varuhi pravičnosti so sami zapeljali to žrtev v greh, da bi lahko Jezusu postavili past. On pa se je pripognil, kakor da ni slišal njihovega vprašanja, in, gledajoč v zemljo, začel pisati po prahu.

Nepotrpežljivi zaradi njegovega odlašanja in očitne ravnodušnosti so se mu tožilci še bolj približali in ga opozarjali na primer. Ko pa so njihovi pogledi sledili Jezusovim očem na tla ob njegovih nogah, so njihovi obrazi prebledeli. Tu pred njimi so bili napisani skrivni grehi njihovega življenja. Okrog stoječi, ki so opazili to naglo spremembo na obrazih tožnikov, so se prerivali bliže, da bi videli, zakaj so tako osupli in osramočeni.

Ti rabini so kljub navideznemu spoštovanju postave kršili njene predpise s tem, ko so to žensko obtožili prešuštva. Pravni postopek proti njej bi bil moral sprožiti njen mož in oba prestopnika bi morala biti enako kaznovana. Ravnanje tožilcev je bilo torej popolnoma nepravilno. Jezus se je postavil proti njim z njihovim lastnim orožjem. V primeru kaznovanja s kamnanjem je zakon zahteval, da priče prve vržejo kamen na krivca. Jezus se je vzravnal, uprl svoj pogled v starešine, ki so skovali to zaroto, in rekel: "Kdor je med vami brez greha, naj prvi vrže kamen nanjo." (Jan 8,7.) Potem se je spet sklonil in naprej pisal po tleh.

Jezus ni zavrgel po Mojzesu dane postave, niti ni prekršil rimskega zakona. Tožniki pa so bili poraženi. Sedaj so stali krivi in obsojeni pred Neskončno Čistostjo v svojih raztrganih oblačilih lažne pobožnosti. Trepetali so od strahu, da bi se skrite krivde njihovega življenja razodele ljudstvu. Drug za drugim so se sklonjenih glav in povešenih pogledov odplazili, svojo žrtev pa pustili samo z usmiljenim Zveličarjem.

Jezus se je vzravnal, pogledal žensko in rekel: "Žena, kje so oni? Ali te ni nobeden obsodil? Ona pa reče: Nobeden, Gospod. A Jezus ji reče: Tudi jaz te ne obsojam; pojdi, in odslej več ne greši." (Jan 8,10.11.)/461/

Ženska je stala pred Jezusom drhteča od strahu. Njegove besede: "Kdor je med vami brez greha, naj prvi vrže kamen nanjo," (Jan 8,7.) je poslušala kot svojo smrtno obsodbo. Ni si upala pogledati Zveličarjevega obraza, temveč je molče pričakovala svojo kazen. Z velikim začudenjem je opazovala, kako so njeni tožniki brez besed in osramočeni drug za drugim odhajali, potem pa so v njeno uho prišle besede upanja: "Tudi jaz te ne obsojam; pojdi, in odslej več ne greši." (Jan 8,11.) Njeno srce se je topilo, pretresena se je vrgla k Jezusovim nogam, jecljaje izrazila svojo hvaležno ljubezen in z grenkimi solzami priznala svoje grehe.

To je bil zanjo začetek novega življenja, življenja čistosti in miru, posvečenega službi Bogu. S tem ko je Jezus pomagal tej padli duši, je naredil večji čudež kakor z ozdravitvijo najhujše telesne bolezni. Ozdravil je duhovno bolezen, ki vodi v večno smrt. Ta spokorjena ženska je bila odtlej ena njegovih najzvestejših sledilk. S požrtvovalno ljubeznijo in vdanostjo je vračala njegovi odpuščajoči milosti.

Odpuščanje tej ženski in spodbuda, naj živi boljše življenje, odsevata lepoto popolne pravičnosti Jezusovega značaja. Čeprav ne prikriva greha in ne zmanjšuje občutka krivde, ne želi obsojati, temveč reševati. Svet je imel za to zgubljeno žensko samo zasmeh in prezir, Jezus pa ji je spregovoril besede tolažbe in upanja. Brezgrešni je imel sočutje do slabosti te grešnice, zato ji je ponudil svojo roko v pomoč. Hinavski farizeji so jo obtoževali, Jezus pa ji je rekel: "Pojdi, in odslej več ne greši." (Jan 8,11.)

Kristusov sledilec ni ta, ki odvrača svoj pogled od tavajočih in jih prepušča neovirano hoditi po poti, ki vodi vse globlje. Ti, ki radi obsojajo druge in jih vneto spravljajo pred sodnike, so mnogokrat v svojem življenju bolj krivi od njih. Ljudje sovražijo grešnika, a ljubijo greh. Kristus pa sovraži greh, a ljubi grešnika. Takšen duh mora prežemati tudi vse njegove sledilce. Krščanska ljubezen je počasna za obsojanje, hitra, da opazi spokorjenje, pripravljena odpustiti, spodbujati, spraviti tavajočega na pot svetosti in ga obdržati na njej./462/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!