 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
49. Na prazniku šotorov (angleško)
Temeljno besedilo Jan 7,1-15.37-39.
Trikrat letno so se Judje morali zbrati v Jeruzalemu k bogoslužjem. V oblakovem stebru skrit nevidni Izraelov Vodja jim je dal navodila za te shode. Med sužnostjo jih niso mogli izpolnjevati; odkar pa so se vrnili v svojo deželo, so znova začeli praznovati te spominske običaje. Božji načrt je bil, da ga te obletnice prikličejo v spomin ljudstva. Toda z redkimi izjemami so duhovniki in voditelji pozabili na ta namen. On, ki je ukazal narodne shode in razumel njih pomen, je bil priča njihovi popačenosti.
Praznik šotorov je bilo zadnje letno zborovanje. Bog je želel, da bi ljudstvo v tem času razmišljalo o njegovi dobroti in milosti. Celotna dežela je bila pod njegovim vodstvom in uživala njegove blagoslove. Dan in noč se je čutila njegova skrb. Sonce in dež sta povzročila, da je zemlja rodila sad. S palestinskih dolin in ravnin je bila žetev že pospravljena. Olive so bile obrane in dragoceno olje spravljeno v steklenice. Palme so dale svoj sad. Rdeči grozdi so bili stisnjeni v vinskih stiskalnicah./447/
Praznik šotorov je trajal sedem dni, in za praznovanje so prebivalci Palestine in mnogi iz drugih dežel zapuščali svoje domove in prišli v Jeruzalem. Ljudje so prihajali od blizu in daleč, noseč v rokah znamenja veselja. Stari in mladi, bogati in siromašni, vsak je prišel z darom hvaležnosti zanj, ki je dokončal leto s svojo dobroto in storil, da "so njihovi sledovi kapljali maščobo". (Ps 65,11.) Vse, kar je lahko razveselilo oko in povečalo splošno veselje, so prinesli s hribov, zato je bilo mesto videti kakor lep gozd.
Ta praznik ni bil samo izraz hvaležnosti za žetev, temveč tudi spomin na Božjo zaščitniško skrb za Izraela v puščavi. V spomin na življenje v šotorih so Izraelci med tem praznikom prebivali v kolibah ali šotorih iz zelenih vej. Postavili so jih na ulicah, v tempeljskem preddverju ali na hišnih strehah. Griči in doline okrog Jeruzalema so bili prav tako polni listnatih šotorov, ki so bili kakor živi zaradi ljudi.
Verniki so praznovali ta praznik s svetimi pesmimi in zahvaljevanjem. Pred tem praznikom je bil veliki dan sprave, ko je bilo ljudstvo po splošnem priznanju grehov razglašeno za spravljeno z nebesi. Tako je bila pripravljena pot za ta veseli praznik. "Hvalite Gospoda, ker je dober, ker traja vekomaj njegova milost," (Ps 106,1.) je odmevalo daleč naokoli, medtem ko so zvoki različnih glasbil pomešani z vzkliki hosana spremljali skupno petje. Tempelj je bil središče tega splošnega veselja. Tam je bil blišč daritvenih obredov. Zbor levitov je vodil službo petja, stoječ na obeh straneh belih marmornatih stopnic svete stavbe. Množica častilcev je usklajena z njimi v enakem taktu mahala s palmovimi in mirtovimi vejicami in glasno ponavljala pripev pesmi. Odmev teh zvokov se je širil vse dalje, dokler okoliški griči niso vrnili odmeva hvalnice.
Tempelj in njegova preddverja so bili ponoči razsvetljeni z umetno svetlobo. Glasba, mahanje s palmovimi vejami, veseli vzkliki "Hosana" velike množice, nad katerimi se je razlivala svetloba luči iz visečih svetilk, krasota duhovniških oblačil in slovesnost obredov, vse to se je združilo v prizor, ki je globoko vplival na opazovalce. Največje praznično veselje pa je povzročil obred, ki je obujal spomin na dogodek s potovanja po puščavi.
Ob svitanju so duhovniki zatrobili dolg prodiren zvok na srebrnih trobentah, na katerega so odgovarjale druge trobente in veseli vzkliki naroda iz šotorov, ki so odmevali po gričih in dolinah,/448/ pozdravljajoč praznični dan. Potem je duhovnik med donenjem trobent zajel vodo iz potoka Cedrona z vrčem, ga visoko dvignil in se s počasnimi in odmerjenimi koraki vzpenjal po širokih tempeljskih stopnicah, pojoč po taktu glasbe: "Naše noge že stoje med tvojimi vrati, Jeruzalem!" (Ps 122,2.)
Vrč je odnesel k oltarju, ki je stal sredi duhovniškega preddverja. Tam sta bili dve veliki srebrni čaši, poleg vsake pa je stal duhovnik. V eno so vlili vodo iz vrča, v drugo pa vino; vsebina obeh čaš je iztekala skozi cev v Cedron, od tam pa v Mrtvo morje. To zlivanje posvečene vode je predstavljalo izvir, ki je na Božji ukaz pritekel iz skale, da bi pogasil žejo Izraelovih sinov. Tedaj pa je zadonela vesela pesem: "Gospod Jahve je moja moč in pesem. ... In zajemali boste vodo iz studencev zveličanja." (Iz 12,2.3.)/449/
Ko so se Jožefovi sinovi pripravljali za pot v Jeruzalem na praznik šotorov, so videli, da Kristus ne kaže nobenega zanimanja za sodelovanje na njem. Zaskrbljeno so ga opazovali. Od ozdravljenja ob kopeli Betezdi namreč ni odšel na noben ljudski shod. Da bi se izognil nepotrebnim sporom z voditelji v Jeruzalemu, je omejil svoje delo na Galilejo. Njegovo navidezno zanemarjanje velikih verskih zborovanj in odkrito sovraštvo duhovnikov in rabinov sta zelo vznemirjala ljudi okrog njega, pa celo učence in sorodnike. V svojih naukih je poudarjal blagoslove, ki izvirajo iz poslušnosti Božjim zapovedim, sam pa je bil videti ravnodušen do služb, ki jih je Bog vzpostavil. Njegovo druženje s cestninarji in drugimi, ki so bili na slabem glasu, njegovo nespoštovanje rabinskih predpisov in svoboda, s katero je zavračal zahteve izročila glede sobote, vse to ga je postavljalo v nasprotje z verskimi oblastmi in spodbudilo številna vprašanja. Njegovi bratje so menili, da dela napako, ker se odtujuje od vplivnih in učenih mož med ljudstvom. Menili so, da imajo ti možje prav in da Jezus greši, ker je v nasprotju z njimi. Po drugi strani pa so lahko opazovali njegovo brezmadežno življenje, in čeprav niso postali njegovi učenci, so njegova dela globoko delovala nanje. Njegova priljubljenost v Galileji je ugajala njihovi častihlepnosti. Upali so tudi, da bo podal očiten dokaz moči, ki bi moral tudi farizeje prepričati, da je ta, za kogar se je štel. Kaj če bi bil res Mesija, Izraelov knez! Ta misel jih je prežela z ošabnim zadovoljstvom.
Tega so si tako močno zaželeli, da so spodbujali Kristusa, naj gre v Jeruzalem: "Idi od tod in pojdi v Judejo, da tudi tvoji učenci vidijo tvoja dela, ki jih delaš. Zakaj nihče, ki hoče biti javno poznan, ne dela ničesar na skrivnem. Če take reči delaš, pokaži se svetu." (Jan 7,3.4.) Beseda "če" je izražala dvom in nevero. Imeli so ga za strahopetca in slabiča. Če ve, da je Mesija, čemu potem ta zadržanost in nedejavnost? Če res ima tako moč, zakaj potem ne gre odločno v Jeruzalem in uveljavi svoje pravice? Zakaj ne bi tudi v Jeruzalemu opravil tistih čudovitih del, o katerih so poročali iz Galileje? Ne skrivaj se v samotnih podeželjih, so mu rekli, in ne opravljaj teh mogočnih del v korist neukih kmetov in ribičev. Predstavi se v glavnem mestu, zagotovi si podporo duhovnikov in vladarjev ter zedini ljudstvo z ustanovitvijo novega kraljestva./450/
Jezusovi bratje so presojali iz sebičnih spodbud, kakršna se često najdejo v srcih njih, ki so častihlepni zaradi bahaštva. Ta duh je vladal v svetu. Užaljeni so bili zato, ker se je Kristus imel za kruh življenja, namesto da bi zahteval posvetni prestol. Bili so zelo razočarani, ko ga je zapustilo toliko učencev. Sami so se odvrnili od njega, da bi se izognili križu, ki je pomenil priznanje, da ga njegova dela razodevajo za Božjega Poslanca.
"Reče jim torej Jezus: Moj čas še ni prišel; vaš čas pa je vsekdar prikladen. Vas ne more svet sovražiti; mene pa sovraži, ker jaz pričujem o njem, da so njegova dela hudobna. Vi pojdite na praznik; jaz pa še ne grem na ta praznik, ker se moj čas še ni dopolnil. In ko jim je to povedal, je ostal v Galileji." (Jan 7,6-9.) Njegovi bratje so mu govorili z ukazovalnim glasom in mu določili, po kateri poti mora iti. Vrnil jim je njihov očitek in jih prištel k svetu, ne pa k učencem, ki so polni samoodpovedi. "Vas ne more svet sovražiti," jim je rekel, "mene pa sovraži, ker jaz pričujem o njem, da so njegova dela hudobna." (Jan 7,7.) Svet ne sovraži teh, ki so mu podobni po duhu; ljubi jih kot svoje.
Svet za Kristusa ni bil kraj udobja in samopoviševanja. Ni čakal priložnosti, da bi si pridobil njegovo moč in slavo. Zanj ni imel takšne nagrade. Bil je kraj, kamor ga je poslal njegov Oče. Bil je darovan za življenje sveta, da uresniči veliki načrt odrešenja. Uresničeval je svoje delo za padli rod. Ampak ni smel nepremišljeno hiteti v nevarnost, niti pospeševati krize. Vsak dogodek v njegovem delu je imel svoj določeni čas. Moral je potrpežljivo čakati. Vedel je, da bo moral prenašati sovraštvo sveta in da se bo njegovo delo izrazilo z njegovo smrtjo. Očetova volja ni bila, da bi se predčasno izpostavljal.
Iz Jeruzalema se je glas o Kristusovih čudežih razširil povsod, kjer so bili razkropljeni Judje. Čeprav že več mesecev ni bil navzoč pri praznovanju, se zanimanje zanj ni poleglo. Mnogi so prišli na praznik šotorov z vseh strani sveta in upali, da ga bodo videli. Že v začetku praznovanja so mnogi povpraševali po njem. Farizeji in poglavarji so ga pričakovali v upanju, da bodo našli kakšno priložnost, da bi ga obsodili. Zaskrbljeni so povpraševali: "Kje je tisti?" (Jan 7,11.) toda nihče tega ni vedel. Mnogi Judje so se v mislih stalno ukvarjali z Jezusom. Iz strahu pred duhovniki in poglavarji si ga nihče ni upal/451/ priznati za Mesija, vendar so se tiho in vneto vsepovsod pogovarjali o njem. Mnogi so ga zagovarjali kot Božjega poslanca, drugi pa so ga imeli za goljufa.
Medtem pa je Jezus neopazno prispel v Jeruzalem. Hodil je po osamljenih poteh, da bi se izognil številnim romarjem, ki so z vseh strani romali v mesto. Če bi se bil pridružil kateri koli skupini, ki je potovala na praznik, bi bila pri vstopu v mesto pozornost vseh usmerjena nanj. Vedel je, da bi zanj prirejeno zborovanje ljudi dalo oblasti zaželen povod za ukrepanje proti njemu. Da bi se temu izognil, si je izbral osamljeno pot.
Sredi prazničnega tedna, ko je vznemirjenje glede njega doseglo vrhunec, je Jezus stopil v tempeljsko preddverje, kjer je stala velika množica. Ker ga ni bilo na prazniku, so med ljudmi krožile trditve, da si ne upa priti pod oblast duhovnikov in poglavarjev. Sedaj so bili presenečeni zaradi njegovega prihoda. Sleherni glas je utihnil. Vsi so občudovali njegovo dostojanstvo in pogum sredi mogočnih sovražnikov, ki so bili željni njegove smrti.
Ko je tako stal sredi velike množice, jim je spregovoril, kakor jim še ni nikoli noben človek. Njegove besede so razodevale,/452/ da zakone in izraelske ureditve, obredni sistem in nauk prerokov pozna veliko bolje kakor duhovniki in rabini. Podrl je ovire formalizma in izročila. Prizori prihodnjega življenja so se odvijali pred njim. Kot ta, ki je videl Nevidnega, je govoril s popolno oblastjo o pozemskih in nebeških stvareh, o človeškem in božanskem. Njegove besede so bile jasne in prepričljive, in znova - kakor v Kafarnaumu - se je ljudstvo čudilo njegovim naukom, "ker je bila njegova beseda oblastna". (Luk 4,32.) Z različnimi opisi je opozarjal poslušalce, da bo nesreča doletela vse, ki zavestno zavračajo njegove prinesene blagoslove. Dal jim je vsak možen dokaz, da je prišel od Boga, in storil vse, da bi jih pripravil k spokorjenju. Njegov narod ga ne bi zavrgel in umoril, če bi ga mogel obvarovati krivde takšnega dejanja.
Vsi so se čudili njegovemu poznanju postave in prerokovanj, zato so drug drugega spraševali: "Kako je ta učen v pismih, ko se ni šolal?" (Jan 7,15.) Menili so, da kdor koli se ni šolal v rabinskih šolah, ni sposoben biti verski učitelj, zato so Jezusa in Janeza Krstnika razglasili za neuka, ker nista imela takšne izobrazbe. Ljudje, ki so ju poslušali, so bili presenečeni nad njunim poznanjem Pisma, ker se nobeden od njiju ni šolal. Res je, da znanja nista dobila od ljudi, toda Bog v nebesih je bil njun učitelj in od njega sta prejela najvišjo vrsto modrosti.
Medtem ko je Jezus govoril v preddverju templja, so ga ljudje poslušali, zadržujoč dih. Celo tisti, ki so bili najbolj nasilni do njega, so se počutili nemočni, da bi mu škodovali. Za trenutek so pozabili na vse drugo.
Jezus je dan za dnem poučeval ljudstvo, dokler ni napočil "poslednji veliki dan praznika". (Jan 7,37.) Zjutraj tega dne je bilo ljudstvo že utrujeno od dolgega praznovanja. Nenadoma je Jezus spregovoril z glasom, ki je odmeval po vsem tempeljskem preddverju:
"Če je kdo žejen, naj pride k meni in pije. Kdor veruje v mene, kakor pravi Pismo, reke žive vode poteko iz njegovega telesa." (Jan 7,37.38.) Stanje ljudi je dalo temu vabilu poseben poudarek. Bili so vpeti med stalne prizore razkošja in prazničnosti, njihove oči so bile zaslepljene od svetlobe in barv, njihova ušesa pa so bila očarana z bogato glasbo, ampak v celotnem sporedu obredov ni bilo nič, kar bi zadovoljilo potrebe duha, nič,/453/ kar bi pogasilo žejo duše po neminljivem. Jezus jih je povabil, naj pridejo k njemu in pijejo iz studenca življenja, da bo v njih postal izvir vode, ki teče v večno življenje.
Duhovnik je tisto jutro opravljal obred, ki je ponazarjal spomin na udarjanje po skali v puščavi. Ta skala je bila simbol njega, ki bo s svojo smrtjo storil, da potečejo živi potoki zveličanja vsem žejnim. Kristusove besede so bile voda življenja. V navzočnosti zbrane množice je posvetil sebe, naj ga udarijo, da bi lahko voda življenja potekla v svet. Z udarjanjem Kristusa je Satan hotel uničiti Kneza življenja; toda iz udarjene Skale je potekla živa voda. Ko je Jezus tako govoril ljudstvu, so njihova srca vztrepetala zaradi nenavadnega spoštovanja, in mnogi so bili pripravljeni vzklikniti skupaj z ženo Samarijanko: "Daj mi te vode, da ne bom žejna." (Jan 4,15.)
Jezus je poznal duševne potrebe. Blišč, bogastvo in časti ne morejo potešiti srca. "Če je kdo žejen, naj pride k meni." (Jan 7,37.) Bogati in siromašni, vzvišeni in ponižani so enako dobrodošli. Obljublja, da bo razbremenil dušo, potolažil žalostne in podaril upanje malodušnim. Mnogi Jezusovi poslušalci so bili žalostni zaradi neuresničenih upov, mnogi so notranje trpeli, mnogi so hrepeneli, da bi zadovoljili svoja nenehna hrepenenja s stvarmi tega sveta in s pohvalo od ljudi. Toda ko so vse to dosegli, so ugotovili, da so si prizadevali priti samo do počenega vodnjaka, kjer si niso mogli pogasiti žeje. Sredi razkošnih in veselih prizorov so stali nezadovoljni in žalostni. Tedaj jih je nenadoma vzklik: "Če je kdo žejen," predramil iz njihovega žalostnega razmišljanja, in ko so poslušali nadaljnje besede, se je v njihovih dušah prižgalo novo upanje. Sveti Duh jim je predstavil to znamenje, vse dokler niso v njem videli ponudbo neprecenljivega daru zveličanja.
Kristusov vzklik žejni duši se razlega še danes in sega do nas še z večjo močjo od te, ki se je slišala v templju na poslednji dan praznika. Izvir je odprt za vse. Utrujenim in izčrpanim ljudem se ponuja osvežujoč požirek večnega življenja. Jezus še vedno vabi: "Če je kdo žejen, naj pride k meni. In kdor je žejen, pridi; kdor hoče, vzemi vodo življenja brezplačno. Kdor koli pa se napije vode, ki mu jo jaz dam, ne bo žejen vekomaj, temveč voda, ki mu jo jaz dam, postane v njem studenec vode, ki teče v večno življenje." (Jan 7,37; Raz 22,17; Jan 4,14.)/454/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!