 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
44. Pravo znamenje (angleško)
Temeljno besedilo Mat 15,29 do 16,12; Mar 7,31 do 8,21.
"In zopet odide iz tirskih krajev in pride skozi Sidon h Galilejskemu morju sredi po pokrajini Deseteromestja." (Mar 7,31.)
Od hudobnih duhov obsedena Geražana sta bila ozdravljena na področju Deseteromestja. Tamkajšnje ljudstvo je vznemirjeno zaradi uničenja svinj Jezusa prisililo, da zapusti njihov kraj. Potem pa so poslušali poslanca, ki ju je pustil za seboj, in so si ga želeli videti. Ko je znova prišel v to področje, se je množica zbrala okrog njega. K njemu so pripeljali "gluhega, ki je nerazločno govoril". (Mar 7,32.) Jezus tega moža ni ozdravil kakor po navadi samo z besedo. Popeljal ga je stran od množice, položil prste v njegova ušesa in se dotaknil njegovega jezika; pogledal je proti nebu in vzdihnil ob pomisli na ušesa, ki se nočejo odpreti resnici, in jezike, ki ga niso hoteli priznati za Odrešenika. Na besede: "Odpri se!" se je možu povrnila sposobnost govora. Mož pa ni upošteval ukaza, naj o tem nikomur ne govori, in je vsem pripovedoval o svojem ozdravljenju.
Potem je Jezus odšel na neki hrib. Tam se je okrog njega zopet zbralo veliko ljudi, ki so prinašali bolne in hrome ter jih polagali pred njegove noge. Vse je ozdravil, in ljudstvo, čeprav je bilo pogansko, je slavilo Izraelovega Boga. Tri dni so ostali pri Zveličarju, ponoči so spali pod vedrim nebom, čez dan pa so se hrepeneče prerivali, da bi slišali Kristusove besede in videli njegova dela. Po treh dneh/404/ pa jim je zmanjkalo hrane. Jezus jih ni želel odpustiti lačnih, zato je ukazal učencem, naj jih nahranijo. Učenci so zopet pokazali nevero. V Betsajdi so videli, kako je po Kristusovem blagoslovu njihova mala zaloga zadoščala za nahranitev množice. Vendar sedaj niso dali vsega, kar so imeli, in upali, da bo njegova moč to pomnožila za lačno množico. Poleg tega so bili nahranjenci v Betsajdi Judje, tukaj pa so bili pogani in mnogobožci. Judovski predsodki v srcih učencev so bili še vedno zelo močni, zato so odvrnili Jezusu: "Odkod bi jih mogel kdo tu v puščavi nasititi s kruhom?" (Mar 8,4.) Potem pa so le poslušali njegove besede in mu prinesli to, kar so imeli - sedem kruhov in dve ribi. Množica se je nasitila in ostalo je še sedem polnih košev. Štiri tisoč mož brez vštetih žensk in otrok se je tako okrepčalo, in Jezus jih je odpustil vesele in hvaležnih src.
Nato je z učenci stopil v čoln in se odpeljal čez jezero do Magdale na južnem delu Genezareške nižine. Na meji med Tirom in Sidonom se je bil njegov duh okrepčal zaradi Sirofeničankinega globokega zaupanja. Pogansko ljudstvo iz Deseteromestja ga je veselo sprejelo. Toda sedaj, ko se je še enkrat izkrcal v Galileji, kjer se je njegova moč razodela najbolj veličastno, kjer je naredil največ dejanj milosti in oznanil nauke, so ga dočakali z zaničevalno nevero.
Nekaj predstavnikov bogatih in gosposkih saducejev - stranke duhovnikov - dvomljivcev in narodnih plemičev se je pridružilo odposlanstvu farizejev. Ti dve ločini sta si bili sicer v hudem sovraštvu. Saduceji so se prilizovali vladajoči sili, da bi si ohranili svoj položaj in ugled. Farizeji pa so po drugi strani razpihovali narodno sovraštvo do Rimljanov, ker so hrepeneli po dnevu, ko se bodo rešili osvajalčevega jarma. Toda sedaj so se farizeji in saduceji zedinili proti Kristusu. Enako se išče z enakim; zlo, kjer koli že je, se združuje z zlom, da bi se uničilo dobro./405/
Sedaj so torej farizeji in saduceji prišli h Kristusu in zahtevali kakšno znamenje iz nebes. Ko se je v Jozuetovih dneh Izrael bojeval proti Kanaancem pri Bethoronu, se je sonce ustavilo na ukaz vodje vse do izbojevane zmage. Še veliko podobnih čudežev se je zgodilo v njihovi zgodovini. Sedaj so od Jezusa zahtevali enega takih znamenj. Vendar to, kar je bilo potrebno Judom, niso bila takšna znamenja. Samo zunanji dokaz jim ne bi veliko koristil. Niso bili potrebni razsvetljenja uma, temveč duhovne obnove.
"Hinavci," je rekel Jezus, "obličje zemlje in neba znate presojati" - s proučevanjem neba so lahko napovedali vreme - "kako pa da tega časa ne znate?" (Luk 12,56.) V moči Svetega Duha izgovorjene Kristusove besede, ki so jih prepričale o grehu, so bile znamenje, ki ga je dal Bog za njihovo zveličanje. Neposredno iz nebes so bila dana še druga znamenja, ki so potrdila Kristusovo poslanstvo. Angelska pesem, ki so jo slišali pastirji, zvezda, ki je vodila modrijane, golob in glas iz nebes ob njegovem krstu so pričali zanj.
"In vzdihnivši v svojem duhu, reče: Kaj zahteva ta rod znamenja? A ne bo mu dano znamenje razen znamenja preroka Jona." (Mar 8,12; Mat 16,4.) Kakor je Jona preživel tri dni in tri noči v kitovem trebuhu, tako bo moral biti tudi Kristus toliko časa v "krilu zemlje". (Mat 12,40.) Kakor je bilo Jonovo oznanjevanje znamenje za Ninivljane, tako je bilo tudi Kristusovo oznanjevanje znamenje za njegove sodobnike. Toda kakšno nasprotje je bilo v sprejemanju besede! Meščani velikega poganskega mesta so zatrepetali, ko so slišali Božji opomin. Kralji in plemiči so se ponižali, mali in veliki so skupaj jokali pred nebeškim Bogom in dobili milost. Kristus je rekel: "Možje Ninivljani bodo vstali ob sodbi s tem rodom in ga obsodijo, kajti oni so se spokorili po Jonovi pridigi, in glej, tu je večji od Jona." (Mat 12,41.)
Vsak čudež, ki ga je naredil Kristus, je bil znamenje njegovega božanstva. Opravljal je prav tisto delo, ki je bilo napovedano za Mesija; toda za farizeje so bila ta dela usmiljenja izrecna žalitev. Judovski voditelji so gledali na človeško trpljenje z brezsrčno ravnodušnostjo. V mnogih primerih sta njihova sebičnost in zatiranje povzročili trpljenje, ki ga je Kristus odpravil. Tako so bili njegovi čudeži zanje graja.
To, kar je Jude vodilo, da so zavrgli Zveličarjevo delo, je bil najbolj vzvišen dokaz njegovega božanskega značaja. Največji pomen njegovih čudežev se kaže v dejstvu, da so bili v blagoslov človeštvu./406/ Njegovo življenje je razodevalo Božji značaj, in to je največji dokaz, da je prišel od Boga. Delal in govoril je Božja dela in besede. Takšno življenje je največje vseh čudežev.
Ko se danes podaja sporočilo resnice, jih je mnogo, ki vpijejo kakor Judje: "Pokažite nam znamenje, storite čudež!" Kristus ni na zahtevo farizejev naredil nobenega čudeža. Tudi v puščavi ni naredil čudeža na Satanove namige. Ne daje nam moči, da bi opravičili sebe ali ustregli zahtevam nevere in ošabnosti. Vendar evangelij ni brez znamenja svojega božanskega vira. Mar ni čudež, da se lahko iztrgamo iz Satanove sužnosti? Sovraštvo do Satana ni naravno človeškemu srcu; vsajeno je po Božji milosti. Ko se človek, ki je bil podrejen trmasti in omahljivi volji, osvobodi in z vsem srcem podredi Božjemu nebeškemu delovanju, je to čudež; prav tako je čudež tudi, ko človek, ki je živel v veliki zmoti, dojame moralno resnico. Vsakič, ko se človek spreobrne in nauči ljubiti Boga in izpolnjuje njegove zapovedi, se uresničuje Božja obljuba: "In dam vam novo srce in novega duha denem v vas." (Ezek 36,26.) Sprememba človeškega srca ali sprememba njegovega značaja je čudež, ki odkriva, da vsekdar živeči Zveličar dela za rešitev ljudi. Dosledno življenje v Kristusu je velik čudež. Znamenje, ki naj vedno spremlja oznanjevanje Božje besede, je navzočnost Svetega Duha, ki daje besedi spreminjajočo moč za zveličanje poslušalcev. To je Božja priča pred svetom o božanskem poslanstvu njegovega Sina.
Ti, ki so hoteli znamenje od Jezusa, so zaradi nevere tako zakrknili srce, da v njegovem značaju niso prepoznali Božje podobe. Niso hoteli videti, kako se je v njegovem poslanstvu uresničilo Pismo. V priliki o bogatašu in Lazarju je Jezus rekel farizejem: "Če Mojzesa in prerokov ne poslušajo, se tudi ne dado prepričati, če kdo od mrtvih vstane." (Luk 16, 31.) Koristilo jim ne bi nobeno znamenje niti na nebu niti na zemlji.
Jezus se je, "vzdihnivši v svojem duhu", (Mar 8,12.) obrnil od skupine kritikov in z učenci zopet stopil v čoln. V mučni tišini so se prepeljali čez jezero. Niso se vrnili na kraj, od koder so odrinili, temveč so se usmerili proti Betsajdi, kjer je bilo v bližini nahranjenih pet tisoč mož. Ko so prispeli na drugo stran, je Jezus rekel: "Pazite in varujte se kvasa farizejev/407/ in saducejev." (Mat 16,6.) Judje so še iz Mojzesovih časov imeli navado odpraviti kvas iz svojih domov v času praznovanja pashe. Naučeni so bili, da so v kvasu videli simbol greha. Vendar pa učenci niso razumeli Jezusa. Ob nenadnem odhodu iz Magdale so pozabili vzeti s seboj kruh, zato so ga imeli samo en hleb. Razumeli so, da Kristus cilja na to in jih opozarja, naj ne kupujejo kruha od farizejev in saducejev. Pomanjkanje vere in duhovnega vida jih je že mnogokrat zapeljalo do tega, da so napačno razumeli njegove besede. Sedaj jih je Jezus grajal, ker so mislili, da je ta, ki je z nekaj ribami in ječmenovimi kruhi nasitil tisoče, s tem opozorilom mislil zgolj na minljivo hrano. Pretila je nevarnost, da bi bili učenci zaradi hinavskega mnenja farizejev in saducejev okuženi z nevero in zapeljani, da podcenjujoče razmišljajo o Kristusovih delih.
Učenci so se nagibali k mnenju, da bi njihov Učitelj moral izpolniti zahtevo po znamenju iz nebes. Verovali so, da je bil sposoben to narediti, in da bi takšno znamenje utišalo njegove sovražnike. Niso dojeli hinavščine teh dlakocepcev.
Več mesecev pozneje, "ko se je zbralo ... na tisoče ljudstva, tako da so drug drugega tiščali", je Jezus ponovil isti nauk in spregovoril predvsem učencem: "Varujte se kvasa farizejev, ki je hinavstvo." (Luk 12,1.)
V testo dan kvas deluje neopazno in spreminja celotno količino v skladnosti s svojo naravo. Če se dovoli hinavščini živeti v srcu, pronica v značaj in življenje. Značilen primer farizejske hinavščine je Kristus že grajal, ko je obtožil uporabo izraza "korban", s katerim so prikrivali zanemarjanje dolžnosti otrok do staršev s tako imenovano darežljivostjo do templja. Pismarji in farizeji so neopazno uvajali varljiva načela. Prikrivali so nagnjenost svojih naukov in izkoristili vsako priložnost, da jih spretno vtisnejo v misli poslušalcev. Ko pa se ta lažna načela enkrat sprejmejo, delujejo kakor kvas v testu - prežamejo in spremenijo značaj. Ta varljivi nauk je povzročil, da je ljudstvo tako težko sprejelo Kristusove besede.
Isti vplivi delujejo tudi danes po teh, ki poskušajo Božje zapovedi razlagati tako, da jih uskladijo s svojimi ravnanji. Ta sloj zapovedi ne napada odkrito, temveč uvaja/408/ preračunljive teorije, ki spodkopavajo njihova načela. Razlagajo jih tako, da uničujejo njihovo moč.
Hinavščina farizejev je bila sad sebičnosti. Cilj njihovega življenja je bil poviševanje samega sebe. To jih je pripravilo do tega, da so Pisma popačili in jih napačno uporabljali ter zaradi tega postali slepi za namen Kristusovega poslanstva. Tudi Kristusovi apostoli so bili v nevarnosti, da gojijo to zahrbtno zlo. Tisti, ki so se imeli za Jezusove sledilce, a niso zapustili vsega, da bi postali njegovi učenci, so bili pod močnim vplivom farizejskega razsojanja. Mnogokrat so omahovali med vero in nevero in niso prepoznali v Jezusu skritega bogastva modrosti. Celo učenci, ki so se navidezno zaradi Jezusa odrekli vsemu, v srcu niso prenehali zahtevati zase velikih stvari. Takšen duh je spodbujal prepire glede tega, kdo bo največji. Ta jih je ločeval od Kristusa in povzročil, da so tako malo sočustvovali z njegovim poslanstvom samoodpovedi in tako počasi dojemali skrivnost odrešenja. Kakor kvas, če ga pustimo delovati do kraja, povzroča kvarjenje in razkroj, tako bo tudi sebični duh, če se goji, oskrunil in pogubil ljudi.
Tako je med današnjimi sledilci našega Gospoda enako kakor v starih časih razširjen ta zahrbtni in zapeljivi greh! Kolikokrat sta naša služba Kristusu in naše medsebojno občestvo skaljena zaradi skrivne želje po povišanju svojega jaza! Kako hitro se pojavi misel po lastni hvali in želja po odobravanju ljudi! Samoljubje, želja po lažji poti od te, ki jo je določil Bog, vodi k zamenjavi božanskih pravil s človeškimi teorijami in izročili. Kristus je besede opomina: "Varujte se kvasa farizejev," izgovoril učencem.
Kristusova vera je čista iskrenost. Gorečnost za Božjo slavo je po Svetem Duhu v srce vsajena spodbuda, in samo uspešno delovanje Duha lahko vsadi to spodbudo. Samo Božja moč lahko odpravi sebičnost in hinavščino. Ta sprememba je znamenje njegovega delovanja. Ko vera, ki jo sprejemamo, uniči sebičnost in hinavščino, ko nas spodbuja, da iščemo Božjo slavo namesto svoje, smo lahko prepričani, da je to prava pot. "Oče, oslavi svoje ime!" (Jan 12,28.) je bilo temeljno načelo Kristusovega življenja, in če hodimo za njim, bo tudi temeljno načelo našega življenja. Ukazuje nam, da moramo "tudi tako živeti, kakor je On živel", in "po tem vemo, da smo ga spoznali, ako se držimo njegovih zapovedi". (1 Jan 2,6.3.)/409/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!