Vsebina

Nazaj

Naprej

Hrepenenje vekov (Ellen G. White)

43. Podiranje ločilnega zidu (angleško)

Temeljno besedilo Mat 15,21-28; Mar 7,24-36.

Po sporu s farizeji je Jezus odšel iz Kafarnauma, prepotoval Galilejo in se umaknil v hribovito področje, ki meji s Fenicijo. Odtod je proti zahodu lahko opazoval v dolini stari mesti Tir in Sidon s poganskimi templji, veličastnimi palačami, trgovskimi središči in pristanišči, ki so bila polna ladij. Malo dalje se je širila modrina Sredozemskega morja, ki ga bodo morali prebroditi glasniki evangelija, da bi odnesli veselo sporočilo središčem velikega svetovnega cesarstva. A ta čas še ni prišel. Jezusa je čakala priprava učencev za njihovo poslanstvo. Upal je, da bo v tem kraju našel mir, ki ga je pogrešal v Betsajdi. Vendar to ni bil edini cilj njegovega potovanja.

"In glej, žena Kananičanka pride iz teh krajev ter zavpije in reče: Usmili se me, Gospod, Davidov sin; mojo hčer zelo muči zli duh." (Mat 15, 22.) Prebivalci tega kraja so bili potomci starega kanaanskega plemena. Ker so bili malikovalci, so jih Judje prezirali in sovražili. Temu razredu je pripadala žena, ki je tedaj prišla k Jezusu. Bila je poganka, in zato izključena od prednosti, v katerih so Judje uživali vsak dan./399/ V Feniciji je živelo mnogo Judov, zato so novice o Kristusovem delu prodrle v to pokrajino. Nekaj ljudi je slišalo njegove besede in pričalo o njegovih čudovitih delih. Ta žena Sirofeničanka (Mar 7,26.) je slišala govoriti o preroku, ki zdravi vse vrste bolezni, kakor so povedala poročila. Ko je slišala za njegovo moč, se je v njenem srcu prebudilo upanje. Materinska ljubezen jo je spodbudila, da se je odločila pogovoriti z njim o hčerini težavi. Imela je trden namen, da bo Jezusu razodela svojo bolečino. On mora ozdraviti njeno hčer. Prosila je že za pomoč poganske bogove, pa ni dobila nikakršnega olajšanja. Večkrat je prišla v skušnjavo, da je pomislila: Kaj more napraviti zame ta judovski učitelj? Slišala pa je, da zdravi vse bolezni in da ne gleda, ali so ljudje, ki prihajajo k njemu, bogati ali revni. Odločila se je, da se ne bo odpovedala edinemu upanju.

Kristus je poznal razmere te žene. Ker je vedel, da si ga želi videti, je odšel na pot. Z olajšanjem njene bolečine je lahko živo pokazal nauk, ki ga je hotel podati. Zato je tudi pripeljal učence v ta kraj. Želel jim je pokazati neznanje, ki vlada v mestih in vaseh ob Izraelovi meji. Narod, ki so mu bile dane vse možnosti za razumevanje resnice, ni poznal potreb svoje okolice. Ničesar niso ukrepali, da bi pomagali ljudem v temi. Ločilni zid, ki ga je postavila judovska ošabnost, je preprečeval tudi samim učencem, da bi sočustvovali s poganskim svetom. In ta pregraja je morala pasti.

Kristus ni takoj odgovoril na ženino prošnjo. Predstavnico preziranega ljudstva je sprejel tako, kakor bi jo sprejeli Judje. Po ravnanju s to žensko je želel pokazati učencem, kako hladno in brezdušno se obnašajo Judje v podobnih primerih; ko pa je nato uslišal njeno prošnjo, je pokazal zgled sočutja, ki ga morajo učenci pokazati ob taki nesreči.

Čeprav Jezus ni takoj odgovoril, ženska ni izgubila vere. Šel je dalje, kakor da je ne sliši, ona pa je šla za njim in ponavljala svojo prošnjo. Učenci, ki jim je že presedala njena vsiljivost, so ga prosili, naj jo nažene. Ko so videli, da Učitelj ravna z njo ravnodušno, so mislili, da odobrava predsodke, ki so jih imeli Judje do Kananejcev ali Sirofeničanov. Žena je prišla s prošnjo k milostnemu Zveličarju. Na zahtevo učencev je Jezus odgovoril: "Nisem poslan, razen le k izgubljenim ovcam Izraelove/400/ hiše." (Mat 15,24.) Čeprav je kazalo, da se odgovor ujema z judovskimi predsodki, je vseboval grajo za učence. Vendar so to razumeli pozneje, ko so se spominjali, kolikokrat jim je govoril, da je namreč prišel na svet rešit vse, ki ga sprejmejo.

Žena je še bolj vneto silila vanj, se vrgla pred Kristusove noge in zavpila: "Gospod, pomagaj mi!" (Mat 15,25.) Jezus je še vedno na videz zavračal njene prošnje v skladnosti z nesočutnimi judovskimi predsodki: "Ni lepo, da se vzame kruh otrokom in se vrže psičkom." (Mat 15,26.) To naj bi pravzaprav pomenilo, da ni dobro razsipati Božjemu izvoljenemu ljudstvu danega blagoslova tako, da bi se ga delilo tujcem in Izraelovim nasprotnikom. Ta odgovor bi vsakega manj vztrajnega prosilca spravil v malodušnost. Žena pa je videla, da je prišla njena priložnost. Za Jezusovim očitnim zavračanjem je opazila usmiljenost, ki je ni mogel skriti. "Da, Gospod," je odvrnila, "toda tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev." (Mat 15,27.) Ko otroci jedo pri očetovi mizi, celo psi ne ostanejo lačni. Imajo pravico do drobtinic, ki padajo z bogato obložene mize. Če ima obilen blagoslov za Izraelce, mar ga nima malo tudi zanjo? Če se nanjo gleda kot na psa, ali nima pravice do drobtinic od njihove obilice?

Jezus je pravkar zapustil področje delovanja, ker so pismouki in farizeji iskali priložnost, da bi ga ubili. Godrnjali so in se pritoževali. Kazali so nevero in grenkobo ter odklanjali zveličanje, ki jim je bilo brezplačno ponujeno. Sedaj pa je Kristus srečal bitje, ki je pripadalo nesrečnemu in preziranemu plemenu ter ni uživalo ugodnosti luči Božje besede; vendar se je žena takoj podredila Kristusovemu božanskemu vplivu in trdno verovala, da ji lahko usliši prošnjo. Prosila je za drobtinice, ki padajo z Učiteljeve mize. Če lahko uživa prednosti psov, je pripravljena, da jo štejejo za psa. Ni imela narodnostnih ali verskih predsodkov ali ošabnosti, ki bi vplivali na njeno ravnanje, ter takoj priznala Jezusa za Odrešenika, ki lahko usliši vse, za kar ga prosi.

Zveličar je bil zadovoljen. Preizkusil je njeno vero vanj. S svojim ravnanjem do nje je dokazal, da ona, ki so jo imeli za izraelsko zavrženko, ni več tujka, pač pa otrok Božje družine. Kot otrok ima pravico do Očetovih darov. Kristus je uslišal njeno prošnjo in sklenil učencem namenjen nauk. Obrnil se je k njej, jo pogledal z vsem usmiljenjem in ljubeznijo in rekel: "O žena, velika je tvoja vera./401/ Zgodi naj se ti, kakor hočeš. In njena hči je ozdravela tisto uro." (Mat 15,28.) Hudobni duh je ni več mučil. Žena je odšla in priznavala svojega Zveličarja vsa srečna, ker je bila uslišana njena molitev.

Jezus je na tem potovanju naredil samo ta čudež. Prišel je do meje Tira in Sidona, da bi opravil to delo. Želel je pomagati trpeči ženski in hkrati zapustiti zgled v svojem delu milosti do pripadnikov zaničevanega ljudstva za blaginjo učencev, ko ga ne bo več med njimi. Želel jih je popeljati iz njihove judovske izvzetosti, da bi jih zanimalo delo za druge zunaj svojega naroda.

Jezus je želel razodeti globoke skrivnosti resnice, ki so bile vse čase skrite, namreč "da so pogani sodediči" z Judi vred in "sodeležniki obljube v Kristusu Jezusu po evangeliju". (Ef 3,6.) Te resnice so se učenci učili počasi, zato jim je božanski Učitelj dajal nauk za naukom. Z nagrado stotnikove vere v Kafarnaumu in z oznanjevanjem evangelija Siharcem je že dokazal, da ne sodeluje v judovski nestrpnosti. Vendar pa so Samarijani nekoliko le poznali Boga, stotnik pa je pokazal ljubeznivo ravnanje do Izraela. Sedaj pa je Jezus pripeljal učence v stik s poganko, za katero so menili, da za pričakovanje pomoči od njega nima večjega razloga kakor kdor koli drug izmed svojega ljudstva. Želel je pokazati zgled, kako je treba ravnati s tako osebo. Učenci so sodili, da preveč radodarno deli darove svoje milosti. Želel je pokazati, da se njegova ljubezen ne more omejiti na raso ali narodnost.

Ko je rekel: "Nisem poslan, razen le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše," (Mat 15,24.) je povedal resnico, s Kananičanki storjenim delom pa je izpolnil svoje poslanstvo. Ta ženska je bila ena izmed izgubljenih ovc, ki naj bi jo Izrael rešil. To je bilo njim zaupano delo, pa so ga opustili, in ga je izpolnil Kristus.

Zaradi tega dogodka so učenci bolje razumeli nalogo, ki jih je čakala med pogani. Pred seboj so videli ogromno polje za delo zunaj Judeje. Videli so ljudi, ki so trpeli žalost, kakršne niso poznali uživalci višjih prednosti. Med tistimi, katere so bili naučeni prezirati, so živeli ljudje, ki so si želeli pomoč mogočnega Zdravnika in bili lačni luči, ki je bila v obilici dana Judom.

Ta in drugi podobni nauki, ki so pokazali, da evangeljsko delo nima ovir zaradi običajev ali narodnosti, so mogočno vplivali na Kristusove predstavnike in postali smernice za njihovo delo,/402/ potem ko so se Judje veliko bolj vztrajno odvračali od učencev, ker so izjavili, da je Jezus zveličar sveta, in je Kristusova smrt podrla ločilni zid med Judi in pogani.

Zveličarjev obisk v Feniciji in tam storjeni čudež sta vsebovala širši namen. To delo ni bilo narejeno samo za trpečo žensko ali samo zaradi učencev in tistih, ki bodo sprejeli njihovo delo, temveč "da verujete: Jezus je Kristus, Božji Sin, in da verujoč imate življenje v njegovem imenu". (Jan 20,31.) Tudi danes delujejo iste moči, ki so ljudem preprečevale priti h Kristusu, ko so tekla trideseta leta našega štetja. Še vedno je delaven duh, ki je postavil ločilni zid med Judi in pogani. Ponos in predsodki so postavili močne ločilne zidove med različnimi družbenimi sloji. Kristus in njegovo poslanstvo sta bila napačno predstavljena, zato so mnogi sodili, da so v bistvu izključeni iz službe evangelija. Vendar naj se ne čutijo ločene od Kristusa. Ne obstaja nikakršna ovira, ki bi jo lahko postavil človek ali Satan, ki je vera ne bi mogla premagati.

Sirofeničanka je z vero vstala proti pregrajam, ki so bile postavljene med Judi in pogani. Kljub malodušnosti, kljub razmeram, ki bi jo lahko pripeljale do dvoma, je zaupala Zveličarjevi ljubezni. Kristus si želi, da mu tako zaupamo tudi mi. Vsakomur je namenjen blagoslov zveličanja. Edino naša izbira nam lahko prepreči, da ne postanemo deležni Božjih obljub v Kristusu po evangeliju.

Družbene razlike so Bogu gnusoba. Ne prizna ničesar, kar je takega značaja. V njegovih očeh ima duša vsakega človeka enako vrednost. "In je naredil, da iz ene krvi ves človeški rod prebiva po vsem licu zemlje, določivši odmenjene čase in meje njihovemu prebivanju: da bi iskali Boga, ne bi ga li kako otipali in našli, ko vendar ni daleč nobenemu od nas." (Dej 17,26.27.) Vsi so povabljeni, naj pridejo k njemu, da bi živeli, ne glede na leta, položaj, narodnost ali vero. "Kdor vanj veruje, ne bo osramočen. Ker ni razločka med Judom in pa Grkom. Ni tu Juda, ne Grka, ni tu sužnja, ne svobodnega. Bogati in ubogi se srečujejo; Gospod jih je ustvaril vse. Zakaj en in isti je Gospod vsem, bogat za vse, ki ga kličejo. Kajti vsak, kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo zveličan." (Rim 10,11.12; Gal 3,28; Preg 22,2; Rim 10,12.13.)/403/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!