 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
45. V križevi senci (angleško)
Temeljno besedilo Mat 16,13-28; Mar 8,27-38: Luk 9,18-27.
Kristusovo delo na svetu se je hitro bližalo koncu. Pred seboj je popolnoma jasno gledal prizore, katerim se je približeval. Še preden je vzel nase človeško naravo, je videl celotno dolžino poti, ki jo je imel prehoditi, da bi rešil izgubljene. Vsako bolečino, ki bo trgala njegovo srce, vsako žalitev, ki ga bo prizadela, vsako pomanjkanje, ki ga bo moral zdržati, je videl jasno, preden je odložil krono in kraljevsko oblačilo ter stopil s prestola, da bi svojo božanskost ogrnil s človeškostjo. Vsa pot od jasli do Golgote je ležala pred njegovimi očmi. Poznal je trpljenje, ki ga bo doletelo. Vse to je vedel, pa je vendar rekel: "Glej, jaz grem - v zvitku knjige je pisano o meni; veselje mi je delati tvojo voljo, moj Bog, in tvoja postava je v mojem srcu." (Ps 40,7.8.)
Pred očmi je stalno imel sad svojega poslanstva. Njegovo pozemsko življenje, čeprav polno napornega dela in samoodpovedi, je bilo prežeto z veseljem, ker je upal, da vse to prizadevanje ne bo zaman. Kajti s tem ko se bo daroval za življenje ljudi, bo vrnil svet k vdanosti Bogu. Čeprav je moral najprej doživeti krvavi krst in so grehi sveta hudo pritiskali njegovo nedolžno dušo ter je padla nanj senca nepopisnih bolečin, si je vendar zaradi veselja, ki ga je čakalo, izbral križ in se ni menil za sramoto.
Prizori, ki so ga čakali, so bili še skriti izbranim sodelavcem v njegovi službi; toda čas, ko bodo priče njegovemu smrtnemu boju,/410/ je bil zelo blizu. Morali bodo gledati njega, ki so ga ljubili in mu zaupali, kako bo izročen v roke sovražnikom in pribit na golgotski križ. Kmalu jih bo moral zapustiti, in potem se bodo morali spopasti s svetom brez tolažbe njegove vidne navzočnosti. Vedel je, da jih bosta preganjala hudo sovraštvo in nevera, zato jih je hotel pripraviti za te preizkušnje.
Jezus in učenci so prišli v neko mesto blizu Cezareje Filipove. To mestece je ležalo zunaj mej Galileje na področju, kjer je še prevladovalo malikovalstvo. Tukaj so bili učenci ločeni od vpliva Judov in so prišli v tesnejši stik s poganskim češčenjem. Povsod so videli znamenja poganskega praznoverja, ki so obstajala v vseh delih sveta. Jezus je želel, da bi pogled na te stvari prebudil njihovo odgovornost do poganov. Zato si je med bivanjem na tem področju prizadeval manj poučevati narod in se bolj posvetiti učencem.
Nameraval jim je govoriti o trpljenju, ki ga je čakalo. Toda najprej je odšel v samoto in molil, da bi bila njihova srca pripravljena sprejeti njegove besede. Ko se jim je zopet pridružil, jim ni povedal takoj tega, kar je hotel. Najprej jim je dal priložnost, da priznajo svojo vero vanj, da bi se s tem okrepili za prihodnjo preizkušnjo. Vprašal jih je: "Kdo pravijo ljudje, da sem jaz?" (Mat 16,13.)
Učenci so morali na žalost priznati, da Izrael v njem ni prepoznal Mesija. Drži, da so ga nekateri priznali za Davidovega sina, ko so videli njegove čudeže. Množica, ki je bila nasičena pri Betsajdi, ga je želela postaviti za Izraelovega kralja. Mnogi so ga bili celo pripravljeni sprejeti kot preroka; toda niso verovali, da je Mesija.
Nato je Jezus zastavil drugo vprašanje, ki pa se je nanašalo na same učence: "Kdo pa pravite vi, da sem jaz?" (Mat 16,15.) Peter je odgovoril: "Ti si Kristus, Sin živega Boga." (Mat 16,16.)
Peter je že od začetka veroval, da je Jezus Mesija. Mnogi drugi, ki so bili prepričani po oznanjevanju Janeza Krstnika in so sprejeli Kristusa, so začeli dvomiti o Janezovem poslanstvu, ko je bil vržen v ječo in usmrčen; potem so začeli tudi dvomiti, da je Jezus tako dolgo pričakovani Mesija. Mnogi med učenci, ki so navdušeno pričakovali, da bo Jezus zasedel svoj prostor na Davidovem prestolu, so ga zapustili, ko so sprevideli, da nima takšnega namena. Samo Peter in njegovi tovariši/411/ so mu ostali zvesti. Omahljivost njih, ki so ga včeraj slavili, danes pa obsojali, ni uničila vere pravih Zveličarjevih sledilcev. Peter je izjavil: "Ti si Kristus, Sin živega Boga." Ni pričakoval, da bodo kraljevske časti kronale njegovega Gospoda, ampak ga je sprejel v njegovi ponižnosti.
Peter je izrazil vero dvanajsterice. Vendar pa učenci še niso popolnoma dojeli Kristusovega poslanstva. Čeprav jih nasprotovanje in napačno predstavljanje s strani duhovnikov in poglavarjev nista mogla odvrniti od Kristusa, jih je vendar še zelo begalo. Niso mogli jasno prepoznati svoje poti. Vpliv njihove zgodnje vzgoje, nauk rabinov, moč izročila, vse to je še zastiralo pogled na resnico. Občasno so jih obsevali dragoceni žarki svetlobe od Jezusa, vendar so bili mnogokrat podobni ljudem, ki tavajo v mraku. Ta dan, ko so morali opraviti najtežji izpit svoje vere, pa je Sveti Duh z močjo počival na njih. Za trenutek je bil njihov pogled usmerjen z "vidnega" na "nevidno". (2 Kor 4,18.) Pod človeško podobo so prepoznali slavo Božjega Sina.
Jezus je Petru odgovoril: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih." (Mat 16,17.)
Resnica, ki jo je Peter priznal, je temelj vere vsakega kristjana. Kristus je rekel, da je takšna vera večno življenje. Toda posest tega spoznanja ni vzrok za samohvalo. To Petru ni bilo razodeto niti po njegovi modrosti niti po dobroti. Človeštvo samo od sebe nikoli ne more doseči spoznanja božanskega. "Višave so to nebeške - kaj hočeš početi? Globočja je nego šeol - kaj moreš vedeti?" (Job 11,8.) Samo duh posinovljenstva nam lahko razodene globoke Božje stvari, "česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v srce človeku ni prišlo. ... Nam pa je to Bog razodel po svojem Duhu; kajti Duh vse preiskuje, tudi Božje globočine." (1 Kor 2,9.10.) "Gospodova skrivnost je očitna njim, ki se ga boje," a dejstvo, da je Peter prepoznal Kristusovo slavo, je dokaz, da je bil "učen od Boga". (Ps 25,14; Jan 6,45.) Da, resnično, "blagor ti, Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega razodela". (Mat 16,17.)
Jezus je nadaljeval: "Pravim pa tudi jaz tebi; Ti si Peter, in na tej skali sezidam svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo/412/ premagala." (Mat 16,18.) Beseda Peter pomeni kamen, kotaleči se kamen. Peter ni bil skala, na kateri je bila utemeljena cerkev. Peklenska vrata so Petra premagala, ko je s prisego in rotenjem zatajil svojega Gospoda. Cerkev je utemeljena na njem, katerega peklenska vrata ne morejo premagati.
Mojzes je že stoletja pred Kristusovim prihodom opozoril na Skalo Izraelovega zveličanja. (5 Mojz 32,4.) Psalmist je opeval "Skalo svoje moči". (Ps 62,7.) Izaija je napisal: "Zatorej pravi tako Gospod Jahve: Glej, za podstavo sem jaz položil na Sionu kamen, kamen izkušen, dragocen vogelnik, za temelj najtrdnejši." (Iz 28,16.) Sam Peter je navdihnjen od Svetega Duha uporabil to prerokovanje za Jezusa, ko je rekel: "Če ste res okusili, da je Gospod dobrotljiv. K njemu pristopajoč, živemu kamnu, ki so ga sicer zavrgli ljudje, pri Bogu pa je izvoljen in dragocen, se sezidavate tudi vi kot živi kamni v duhovno hišo." (1 Pet 2,3-5.)
"Kajti drugega temelja ne more nihče položiti razen tega, ki je položen, ki je Jezus Kristus." (1 Kor 3,11.) Jezus je rekel: "Na tej skali sezidam svojo cerkev." (Mat 16,18.) V navzočnosti Boga in vseh nebeških bitij ter v navzočnosti nevidne peklenske vojske je ustanovil Kristus svojo cerkev na živi Skali. Ta Skala je On sam - njegovo telo, ki je bilo ranjeno in strto za nas. Cerkve, ki je sezidana na tem temelju, peklenska vrata ne bodo premagala.
Kako slabotna je bila videti cerkev, ko je Kristus izgovoril te besede! Štela je samo peščico vernikov, proti katerim bo usmerjena vsa sila hudobnih duhov in hudobnih ljudi, in vendar naj se Kristusovi sledilci ne bi bali. Sezidani na Skali njihove moči ne morejo biti premagani.
Šest tisoč let se je vera zidala na Kristusu. Šest tisoč let so viharji in burje Satanove jeze besneli proti Skali našega zveličanja, toda ta stoji neomajno.
Peter je izgovoril resnico, ki je temelj cerkvene vere, zato mu je Jezus izkazal čast kot predstavniku celotnega telesa, ki ga sestavljajo verniki. Rekel je: "In dam ti ključe nebeškega kraljestva; in kar koli zvežeš na zemlji, bo zvezano v nebesih, in kar koli razvežeš na zemlji, bo razvezano v nebesih." (Mat 16,19.)
"Ključi nebeškega kraljestva" so Kristusove besede. Vse besede Svetega pisma so njegove in zajete s tem izrazom. Te besede imajo oblast odpreti in zapreti nebesa. Razodevajo pogoje,/413/ pod katerimi so ljudje lahko sprejeti ali zavrženi. Tako je delo njih, ki oznanjajo Božjo besedo, vonjava življenja za življenje ali smrti za smrt. Njihovo poslanstvo se meri z večnimi sadovi.
Zveličar ni zaupal oznanjevanja evangelija samo Petru osebno. Pozneje, ko je ponovil besede, ki jih je izgovoril Petru, jih je uporabil neposredno za cerkev. V bistvu je bilo to isto izrečeno dvanajsterim kot predstavnikom telesa vseh vernih. Če bi bil Jezus dal posebno oblast enemu od učencev nad drugimi, potem ne bi bilo potrebno, da bi se učenci tolikokrat prepirali o tem, kdo med njimi je največji. Podredili bi se Učiteljevi volji in spoštovali njegovega izvoljenca.
Namesto da bi Kristus enega postavil za njihovo glavo, je rekel učencem: "Vi pa se ne imenujte rabi; kajti eden je vaš učitelj, Kristus, vsi vi ste pa bratje. Tudi se ne imenujte voditeljev, kajti eden je vaš voditelj, Kristus." (Mat 23,8.10.)
"Vsakemu možu je glava Kristus." (1 Kor 11,3.) Bog, ki je vse "položil pod njegove noge in njega je dal kot glavo nad vsem cerkvi, ki je njegovo telo, izpolnitev njega, ki vse v vsem izpolnjuje". (Ef 1,22.23.) Cerkev je sezidana na Kristusu kot svojem temelju in ga mora poslušati kot svojo glavo. Ne sme biti odvisna od ljudi ali da ji vlada človek. Mnogi trdijo, da jim zaupni položaj v cerkvi daje oblast drugim ljudem ukazovati, kaj morajo verovati in delati. Bog ne priznava takšne pravice, kajti Zveličar je rekel: "Vsi vi ste pa bratje." (Mat 23,8.) Vsi ljudje so izpostavljeni skušnjavam in nagnjeni k napakam. Na nobeno smrtno bitje se ne moremo zanašati kot na voditelja. Skala vere je živa navzočnost Kristusa v cerkvi. Nanjo se lahko zanaša tudi najslabotnejši, tisti pa, ki se imajo za najmočnejše, se bodo izkazali za najslabotnejše, če Kristus ne bo njihova moč. "Preklet mož, ki ima upanje v človeka in meso šteje za svojo ramo. On (Gospod) je skala, in njegovo delo je popolno. Blagor vsem, ki imajo v njem svoje zavetje." (Jer 17,5; 5 Mojz 32,4; Ps 2,12.)
Po Petrovem priznanju je Jezus ukazal učencem, naj nikomur ne povedo, da je On Kristus. To jim je ukazal zaradi odločnega nasprotovanja pismarjev in farizejev, poleg tega pa so imeli ljudstvo in celo učenci tako napačno predstavo o Mesiju, da si niti po javnem priznanju ne bi pridobili pravega pojma o njegovem značaju ali delu. On pa se jim je dan za dnem razodeval kot Zveličar. Na ta način jim je želel dati pravo razumevanje o sebi kot Mesiju./414/
Učenci so še vedno pričakovali, da Kristus zavlada kot posvetni vladar. Čeprav je tako dolgo skrival svoje namere, so verovali, da ne bo vedno ostal v siromaštvu in ozadju ter je blizu čas, ko bo ustanovil svoje kraljestvo. Učenci nikoli niso gojili misli, da sovraštvo duhovnikov in rabinov ne bo nikoli premagano, da bo Kristusa zavrgel njegov narod, da bo obsojen kot slepar in križan kot hudodelec. Toda približeval se je čas moči teme, zato je moral Jezus seznaniti svoje učence z bližajočim se spopadom. Bil je žalosten, ker je vnaprej videl njihovo preizkušnjo.
Doslej se je Jezus zadrževal, da ni oznanil česar koli o svojem trpljenju in smrti. V svojem pogovoru z Nikodemom je rekel: "In kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje." (Jan 3, 14.15.) Vendar tega učenci niso slišali, če pa bi tudi slišali, ne bi razumeli. Toda sedaj so bili z Jezusom, poslušali so njegove besede, opazovali njegova dela in se kljub njegovim skromnim okoliščinam in nasprotovanju duhovnikov in naroda pridružili Petrovemu pričevanju: "Ti si Kristus, Sin živega Boga." (Mat 16,16.) Sedaj je prišel čas, da se odgrne pajčolan, ki je zakrival prihodnost. "Odslej je jel kazati Jezus svojim učencem, da mora iti v Jeruzalem in mnogo trpeti od starešin in višjih duhovnikov in pismarjev in umorjen biti in tretji dan od smrti vstati." (Mat 16,21.)
Učenci so ga poslušali nemi od osuplosti in žalosti. Kristus je sprejel Petrovo izjavo, s katero ga je priznal za Božjega Sina; zato so se jim sedaj zdele nerazumljive njegove besede, s katerimi je napovedal svoje trpljenje in smrt. Peter ni mogel molčati. Zagrabil je Učitelja, kakor da bi ga hotel obvarovati pred grozečo nesrečo, in vzkliknil: "Bog te obvaruj, Gospod! To se ti ne sme zgoditi!" (Mat 16,22.)
Peter je ljubil svojega Gospoda, vendar pa ga Jezus ni pohvalil, ko je pokazal željo, da bi ga zaščitil pred trpljenjem. Petrove besede niso mogle biti Jezusu v pomoč in spodbudo v veliki preizkušnji, ki je bila pred njim. Tudi se niso ujemale z Božjim namenom milosti do izgubljenega sveta, niti z nauki o samopožrtvovalnosti, ki jih je Jezus prišel učit s svojim zgledom. Peter ni želel videti križa v Kristusovem delu. Vtis, ki so ga povzročile njegove besede, je bil v popolnem nasprotju s tem, kar je Kristus želel zapustiti svojim sledilcem. To je Zveličarja spodbudilo, da je izgovoril najstrožji opomin,/415/ ki je sploh kdaj prišel iz njegovih ust: "Poberi se od mene, Satan! Za pohujšanje si mi, ker ne umeš, kar je Božjega, nego kar je človeško." (Mat 16,23.)
Satan je poskušal Jezusu vzeti pogum in ga odvrniti od njegovega poslanstva, Peter pa je v svoji slepi ljubezni posodil glas tej skušnjavi. Knez zla je bil začetnik te misli. On je Petru šepetal ta prenagljeni vzklik. Satan je v puščavi ponudil Kristusu vladanje svetu pod pogojem, da se odpove poti ponižanja in žrtve. Sedaj je prišel z isto skušnjavo h Kristusovemu učencu. Njegov pogled je poskušal usmeriti na pozemsko slavo, da ne bi mogel videti križa, kamor je Jezus želel usmeriti učenčev pogled. Po Petru je Satan zopet pristopil k Jezusu s skušnjavo. Zveličar pa se ni oziral nanjo, kajti mislil je na svojega učenca. Satan je stopil med Učitelja in Petra, da njegovo srce ne bi ganil prizor Kristusovega ponižanja zaradi njega. Kristusove besede niso bile izgovorjene Petru, temveč njemu, ki ga je poskušal ločiti od Odrešenika. "Poberi se od mene, Satan!" Ne vrivaj se več med mene in mojega tavajočega služabnika. Naj gledam Petra iz oči v oči, da bi mu lahko razodel skrivnost svoje ljubezni.
Za Petra je bil to grenak nauk, ki ga je dojel zelo počasi; težko je razumel, da Kristusova pot na svetu vodi skozi globoke duševne težave in ponižanja. Učenec se je prestrašen umaknil občestvu trpljenja s svojim Gospodom. Toda v ognju prečiščevalne peči je moral spoznati njegov blagoslov. Veliko pozneje, ko je bila njegova postava že sključena pod bremenom let in dela, je pisal: "Ljubljeni, nikar se ne čudite ognjenemu žaru, ki vas objemlje zaradi izkušnje, kakor da se vam godi kaj tujega, temveč veselite se, v kolikor ste deležni Kristusovega trpljenja, da bi se tudi v razodetju njegove slave radovali z velikim veseljem." (1 Pet 4,12.13.)
Jezus je sedaj pojasnil učencem, da je njegovo življenje samoodpovedi zgled, kakršno naj bo njihovo. Stoje sredi učencev je poklical k sebi ljudstvo, ki se je zadrževalo v bližini, in rekel: "Če kdo hoče za menoj iti, naj zataji samega sebe in vzame svoj križ nase in gre za menoj." (Mat 16,24.) Križ je bil povezan s rimsko silo. Bil je sredstvo najsramotnejšega in najkrutejšega načina smrti. Najhujši zločinci so morali sami nositi svoj križ do kraja usmrtitve. Kadar so jim ga privezovali na ramena, so se pogosto upirali z obupno močjo, preden so bili končno obvladani/416/ in je bilo mučilno orodje privezano nanje. Jezus pa je svojim sledilcem ukazal, naj vzamejo križ in gredo za njim. Njegove besede, ki so jih učenci razumeli zelo nejasno, so jih opozarjale, naj se sprijaznijo z najhujšim ponižanjem, celo s smrtjo zaradi Kristusa. Zveličarjeve besede niso mogle naslikati popolnejše izročitve. Sam je vse to sprejel zaradi njih. Nebes ne bi mogel imeti za želeni prostor, če bi bili mi izgubljeni. Zamenjal je nebeške dvore za življenje posmeha, žalitev in sramotne smrti. On, ki je imel neprecenljiva bogastva nebes, je postal siromašen, da bi po njegovem siromaštvu mi obogateli. Moramo pa hoditi tudi po poti, po kateri je hodil On.
Ljubezen do ljudi, za katere je Kristus umrl, pomeni križanje svojega jaza. Vsak Božji otrok se mora odslej imeti za člen verige, ki sega iz nebes do zemlje za rešitev sveta. Naj bo eno s Kristusom in njegovim načrtom milosti in naj gre z njim iskat in reševat izgubljene. Kristjan mora stalno misliti na svoje posvečenje Bogu in obveznost, da z značajem svetu razodeva Kristusa. V Kristusovem življenju razodeta samopožrtvovalnost, sočutje in ljubezen se mora znova videti v življenju njih, ki delajo za Boga.
"Kajti kdor hoče ohraniti svoje življenje, ga izgubi, kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga najde." (Mat 16,25.) Sebičnost je smrt. Noben telesni organ ne bi mogel živeti, če bi svoje delovanje omejil samo nase. Srce, ki ne bi pošiljalo življenjsko potrebne krvi roki in glavi, bi hitro izgubilo svojo moč. Kakor naša kri tako se tudi Kristusova ljubezen širi v vsak del njegovega duhovnega telesa. Smo udje drug drugemu in vsak človek, ki ne daje, bo umrl. Jezus je rekel: "Kaj namreč pomore človeku, če ves svet pridobi, svoji duši pa škoduje? Ali kaj bo dal človek v zameno za svojo dušo?" (Mat 16,26.)
Učence je od sedanjega siromaštva in ponižanja usmeril na svoj prihod v slavi; ne v blišču kakega pozemskega prestola, temveč v slavi Boga in nebeške vojske: "Tedaj povrne vsakemu po njegovem delu." (Mat 16, 27.) Za njihovo ohrabritev je izgovoril še obljubo: "Resnično vam pravim: Nekateri so med temi, ki stoje tu, ki ne bodo okusili smrti, dokler ne vidijo Sina človekovega, da prihaja v svojem kraljestvu." (Mat 16,28.) Toda učenci niso razumeli njegovih besed. Slava se jim je zdela zelo oddaljena. Njihove oči so bile usmerjene na to, kar je bliže, na pozemsko življenje pomanjkanja, ponižanja in trpljenja. Ali morajo opustiti navdušeno pričakovanje Mesijevega kraljestva? Mar ne bodo videli svojega Gospoda povišanega na Davidov prestol?/417/ Mar je mogoče, da mora Kristus živeti življenje ponižnega brezdomnega popotnika, biti preziran, zavržen in usmrčen? Žalost je prežela njihova srca, ker so ljubili svojega Gospodarja. Tudi dvom je mučil njihove duše, ker niso mogli razumeti, da bo Božji Sin izpostavljen tako okrutnemu ponižanju. Spraševali so se, zakaj mora iti prostovoljno v Jeruzalem in doživeti tako ravnanje, ki ga je po njegovih besedah tam pričakovalo. Kako se lahko podredi taki usodi in jih zapusti v hujši temi od te, v kateri so tavali, preden se jim je razodel?
Učenci so menili, da je bil Jezus na področju Cezareje Filipove nedosegljiv za Heroda in Kajfa. Ni se mu bilo treba bati judovskega sovraštva ali rimske moči. Zakaj naj ne bi deloval tam daleč od farizejev? Zakaj naj bi se sam izpostavil smrti? Če mora umreti, kako bo potem ustanovil svoje tako trdno kraljestvo, da ga ne bodo mogla premagati peklenska vrata? Za učence je bila to res skrivnost.
Prav tedaj so se peljali ob obali Genezareškega jezera in se približevali mestu, v katerem bodo razbiti vsi njihovi upi. Niso se upali Kristusu ugovarjati, med seboj pa so se žalostni tiho pogovarjali o prihodnosti. V vseh svojih dvomih pa so se oklepali misli, da bo morda neki nepredvideni dogodek spremenil usodo, ki je čakala njihovega Gospoda. Tako so šest dolgih žalostnih dni žalovali, dvomili, upali in živeli v strahu./418/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!