 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
42. Izročilo (angleško)
Temeljno besedilo Mat 15,1-20; Mar 7,1-23.
Pismarji in farizeji so pričakovali, da bodo med praznovanjem pashe v Jeruzalemu videli Jezusa in mu pripravili past. Jezus pa je poznal njihove namene, zato ni prišel na zborovanje. "Tedaj pridejo k Jezusu iz Jeruzalema pismarji in farizeji." (Mat 15,1.) Ker torej On ni odšel k njim, so oni prišli k njemu. Kratek čas je kazalo, da bodo Galilejci sprejeli Jezusa kot Mesija in bo v tem področju strta moč duhovščine. Poslanstvo dvanajsterice, ki je kazalo, da se bo Kristusovo delo razvilo, je spravljalo učence še bolj neposredno v spopad z rabini, zato je znova povzročilo ljubosumnost voditeljev v Jeruzalemu. Vohuni, ki so bili v začetku njegove službe poslani v Kafarnaum in so mu poskušali pripisati krivdo zaradi prestopanja sobote, so bili zmedeni. Rabini pa so se vendar odločili uresničiti svoj namen. Sedaj so poslali druge poslance opazovat njegovo gibanje in najti kakšno obtožbo proti njemu.
Kakor že poprej je bil vzrok za njegovo obtožbo nespoštovanje predpisov izročil, s katerimi so obremenili Božje zapovedi. Ti so bili dani naravnost zato, da bi zaščitili izpolnjevanje zapovedi, imeli pa so jih za bolj svete od samih zapovedi. Kadar so namreč prišli v nasprotje z na Sinaju danimi zapovedmi, so dajali prednost rabinskim predpisom.
Med njimi so najbolj goreče upoštevali predpis o obrednem čiščenju. Zanemarjanje določenih obredov pred jedjo/395/ so imeli za strašen greh, ki bo kaznovan na tem in onem svetu, zato so tudi uničenje prestopnika imeli za čednost.
Predpisov o očiščenju je bilo brez števila. Človekova življenjska doba bi komaj zadostovala, da bi se seznanil z njimi. Življenje njih, ki so resno poskušali upoštevati rabinske zahteve, je bil dolg boj proti obredni nečistosti in neskončna vrsta umivanj in čiščenj. Medtem ko so bili ljudje zasedeni z nepomembnimi podrobnostmi in pravili, ki jih Bog ni zahteval, je bila njihova pozornost obrnjena od velikih načel njegovih zapovedi.
Kristus in učenci niso spoštovali teh obrednih umivanj, vohuni pa so imeli to za temeljno obtožbo proti njim. Vendar Kristusa niso napadli naravnost, temveč so prišli k njemu in kritizirali učence. Vpričo množice so ga vprašali: "Zakaj prestopajo tvoji učenci izročilo starih? Ne umivajo si namreč rok, kadar jedo kruh." (Mat 15,2.)
Kadar koli pride sporočilo resnice s posebno močjo do ljudi, Satan spodbuja svoje pomočnike, da začnejo razpravljati o nepomembnih vprašanjih. Tako poskuša odvrniti pozornost od resničnih težav. Kadar koli se začne kakšno dobro delo, so dlakocepci pripravljeni razpravljati o obliki in tehničnih vprašanjih, da bi speljali misli od žive resničnosti. Kadar kaže, da Bog na posebni način deluje za svoje ljudstvo, naj si ne dovoljuje, da bi se vpletlo v razprave, ki bodo samo uničile ljudi. Vprašanja, ki imajo za nas največji pomen, se glasijo: Ali verujem v Božjega Sina z zveličavno vero? Ali je moje življenje v skladnosti z Božjimi zapovedmi? "Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; a kdor je neveren Sinu, ne bo videl življenja. In po tem vemo, da smo ga spoznali, ako držimo njegove zapovedi." (Jan 3,36; 1 Jan 2,3.)
Jezus ni poskušal braniti sebe ali učencev. Ni se oziral na obtožbe, ki so bile naperjene proti njemu, temveč je še naprej razgaljal duha, ki je spodbudil te pristaše človeških obredov. Dal jim je primer njihovega vsakdanjega ravnanja tega, kar so naredili neposredno pred svojim prihodom k njemu. "Zakaj prestopate tudi vi Božjo zapoved zaradi svojega izročila? Bog je namreč rekel: Spoštuj svojega očeta in mater, in: Kdor kolne očeta ali mater, naj umre. Vi pa pravite: Če kdo reče očetu ali materi: V daritev bodi, s čimer bi ti jaz pomagal, ni več zavezan spoštovati svojega očeta ali svoje matere." (Mat 15,3-6.) Peto zapoved so ukinili,/396/ kakor da je nepomembna, zelo natančno pa so izpolnjevali izročila starešin. Učili so, da je posvetiti svoje imetje templju svetejša dolžnost kakor skrb za starše; da je celo bogoskrunstvo, če bi kaj od tako posvečenega dali očetu ali materi, pa če je potreba še tako velika. Za potomca, ki je zanemarjal svojo dolžnost, je bilo dovolj, da je nad svojo lastnino izrekel besedo "korban" in jo tako posvetil Bogu, potem pa jo je lahko vse življenje uporabljal zase, v tempeljsko službo pa je bila prenesena šele po njegovi smrti. Na ta način je imel stalno svobodo, da v življenju in tudi po smrti ne spoštuje svojih staršev in jih vara pod pretvezo lažne predanosti Bogu.
Jezus ni nikoli niti z besedami niti z dejanji zmanjševal človekove obveznosti glede dajanja darov in prispevkov Bogu. Kristus je bil ta, ki je dal vsa navodila postave glede desetine in darov. Ko je bil na svetu, je pohvalil siromašno žensko, ki je dala v tempeljsko zakladnico vse, kar je imela. Toda duhovniki in rabini so od navidezne gorečnosti za Boga naredili izgovor, s katerim so prikrivali lastno željo po samopoviševanju. Zavajali so ljudstvo. Naložili so mu težka bremena, ki jih Bog ni zahteval. Celo Kristusovi učenci niso bili povsem osvobojeni jarma, ki jim je bil naložen s podedovanimi predsodki in z oblastjo rabinov. S tem ko je Jezus razkril pravega duha rabinov, je hotel osvoboditi iz sužnosti izročilom vse, ki so si res želeli služiti Bogu.
Obrnil se je k podlim ogleduhom in jim rekel: "Hinavci, dobro je o vas prerokoval Izaija, govoreč: To ljudstvo me časti s svojimi ustnicami, njih srce pa je daleč od mene. Ali zastonj me časte, učeč nauke, zapovedi človeške." (Mat 15,7-9.) Te Kristusove besede so bile obtožba proti celotnemu farizejskemu sistemu. Izjavil je, da rabini s postavljanjem svojih zahtev nad božanske predpise povzdigujejo sebe nad Boga.
Poslanci iz Jeruzalema so bili polni besa. Kristusa niso mogli obtožiti kot prestopnika postave s Sinaja, ker je govoril kot njegov zagovornik proti njihovim izročilom. Veliki predpisi postave, ki jih je podajal, so bili v očitnem nasprotju z malenkostnimi pravili, ki so si jih izmislili ljudje.
Jezus je pojasnil množici, potem pa še popolneje učencem, da oskrumba ne prihaja od zunaj, temveč od znotraj. Čistost in nečistost se tičeta duše. Človeka oskrunjajo slabo dejanje, slaba beseda, slaba misel, vsako prestopanje Božjega zakona, ne pa zanemarjanje zunanjih predpisov, ki jih je postavil človek./397/
Učenci so opazili bes vohljačev, ko je bil razgaljen njihov lažni nauk. Videli so jezne poglede in slišali polglasne besede nezadovoljstva in maščevalnosti. Ker so pozabili, kolikokrat je Kristus dokazal, da bere srca kakor odprto knjigo, so mu pripovedovali o vplivu njegovih besed. Ker so upali, da bo pomiril razburjene uslužbence, so mu rekli: "Veš li, da so se farizeji, ko so slišali to besedo, spotikali?" (Mat 15,12.)
On je odgovoril: "Vsaka rastlina, katere ni zasadil moj nebeški Oče, se bo izruvala." (Mat 15,13.) Navade in izročila, ki so jih rabini tako visoko cenili, so bile od tega sveta, in ne iz nebes. Ne glede na to, kako velik ugled so uživali med ljudstvom, niso mogli zdržati Božje preizkušnje. Vsako človeško pravilo, ki je zamenjalo Božje zapovedi, se bo izkazalo kot brezvredno ob dnevu, ko bo Bog privedel "vsako delo, bodisi dobro ali hudo, na sodbo o vsem skritem". (Prop 12,14.)
Nadomeščanje Božjih zapovedi s človeškimi predpisi se še ni nehalo. Celo med kristjani so pravila in običaji, ki nimajo boljšega temelja od izročil prednikov. Taki predpisi, ki temeljijo samo na človeški oblasti, so odrinili te, ki jih je dal Bog. Ljudje se trdno oklepajo svojih izročil in spoštujejo svoje običaje ter sovražijo nje, kateri jih želijo opozoriti na njihovo zmoto. Danes, ko nam je naročeno, naj usmerimo pozornost na Božje zapovedi in Jezusovo vero, vidimo enako sovraštvo kakor v Kristusovem času. O ostanku Božjega ljudstva je zapisano: "In razsrdi se zmaj nad ženo in gre napravljat vojsko z ostalimi njenega potomstva, ki hranijo Božje zapovedi in imajo pričevanje Jezusa Kristusa." (Raz 12,17.)
"Vsaka rastlina, katere ni zasadil moj nebeški Oče, se bo izruvala." (Mat 15,13.) Bog nam ukazuje namesto veljave tako imenovanih cerkvenih očetov sprejeti besedo večnega Očeta, Gospodarja nebes in zemlje. Samo v njej je resnica nepomešana z zmoto. David je rekel: "Razumnejši sem postal od vseh svojih učiteljev, ker so tvoja pričevanja moje premišljevanje. Previdnejši sem od starcev, ker hranim tvoja povelja." (Ps 119,99. 100.) Naj vsi, ki se podrejajo človeški oblasti, cerkvenim običajem in izročilom očetov, poslušajo opomin, ki ga vsebujejo Kristusove besede: "Ali zastonj me časte, učeč nauke, človeške zapovedi." (Mat 15,9.)/398/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!