Vsebina

Nazaj

Naprej

Hrepenenje vekov (Ellen G. White)

41. Prelomnica v Galileji (angleško)

Temeljno besedilo Jan 6,22-71.

Ko je Kristus preprečil ljudstvu, da bi ga razglasilo za kralja, je vedel, da je dosegel prelomnico v svoji zgodovini. Množica, ki ga je hotela danes povzdigniti na prestol, se bo jutri odvrnila od njega. Razočaranje njihove sebične častihlepnosti bo spremenilo njihovo ljubezen v sovraštvo, njihovo poveličevanje pa v preklinjanje. Čeprav je to vedel, ni ukrenil ničesar, da bi preprečil krizo. Od vsega začetka ni dajal sledilcem nobenega upanja v pozemske nagrade. Nekomu, ki je prišel, da bi postal njegov učenec, je rekel: "Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, a Sin človekov nima, kamor bi naslonil svojo glavo." (Mat 8,20.) Če bi ljudje lahko imeli hkrati svet in Kristusa, bi mu množica ponudila svojo vdanost; toda takšne službe ni mogel sprejeti. Mnoge, ki so bili povezani z njim, je pritegnilo upanje v posvetno kraljestvo. Ti ljudje ne smejo ostati zaslepljeni. Niso razumeli globokega duhovnega nauka iz čudeža s kruhi. Mora jim ga pojasniti. To novo razodetje bo povzročilo še bolj neposredno preizkušnjo.

Za čudež s kruhi se je razvedelo daleč naokoli, in že zelo zgodaj naslednje jutro se je ljudstvo zbiralo v Betsajdi, da bi videlo Jezusa. Prihajali so v velikem številu po kopnem in morju. Ti, ki so ga bili prejšnji večer zapustili, so se vrnili, ker so upali, da ga bodo še našli tam, kajti ni bilo čolna, s katerim bi se lahko prepeljal na drugo stran. Toda njihovo iskanje je bilo neuspešno, in mnogi so ga šli iskat v Kafarnaum./383/

Medtem pa je Jezus po samo enodnevni odsotnosti prišel v Genezaret. Brž ko se je razvedelo, da se je izkrcal, ljudje "obletajo vso tisto okolico in začno na posteljah prinašati bolnike tja, kjer so slišali, da biva". (Mar 6,55.)

Čez nekaj časa je odšel v shodnico, tam pa so ga našli ti, ki so prišli iz Betsajde. Od učencev so zvedeli, kako je prišel čez jezero. Učenci so začudeni množici natančno popisali razburkano jezero, svoje večurno neuspešno veslanje proti vetru, Jezusov prihod po vodi, svoj strah zaradi tega, njegove prepričljive besede, Petrovo pustolovščino in njen izid, nenadno pomiritev viharja in izkrcanje iz čolna. Toda mnogi so se še vedno nezadovoljni s tem zbirali okrog Jezusa in ga spraševali: "Rabi, kdaj si prišel sem?" (Jan 6,25.) Upali so, da bodo iz njegovih ust slišali še bolj izčrpen opis tega čudeža.

Jezus pa ni zadovoljil njihove radovednosti. Žalosten je rekel: "Iščete me ne zato, ker ste videli čudeže, temveč ker ste jedli od hlebov in ste se nasitili." (Jan 6,26.) Niso ga iskali iz kakih plemenitih spodbud. Ker so se najedli kruha, so upali, da bodo zaradi zveze z njim deležni še drugih pozemskih koristi. Zveličar jim je ukazal: "Trudite se ne za jed, ki mine, ampak za jed, ki ostane/384/ v večno življenje." Ne iščite samo materialnih koristi. Naj ne bo glavno delo skrb za sedanje življenje, ampak iščite duhovno hrano, tisto modrost, ki bo ostala za večno življenje. To vam lahko da samo "Sin človekov; zakaj njega je potrdil Oče, Bog". (Jan 6,27.)

Za trenutek se je prebudila pozornost poslušalcev. Vzkliknili so: "Kaj naj storimo, da delamo Božja dela?" (Jan 6,28.) Naredili so veliko napornega dela, da bi se priporočili Bogu. Bili so pripravljeni poslušati vsako novo pravilo, s katerim bi si zagotovili večjo zaslugo. Njihovo vprašanje je pomenilo: Kaj moramo delati, da bi si zaslužili nebesa? Kakšno ceno moramo plačati, da bi dosegli prihodnje življenje?

"Jezus jim odgovori in reče: To je Božje delo, da verujete v tega, ki ga je On poslal." (Jan 6,29.) Cena za nebesa je Jezus. Pot v nebesa je vera v "Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta". (Jan 1,29.)

Toda ljudstvo se ni odločilo sprejeti te trditve božanske resnice. Jezus je opravljal prav to delo, ki ga je napovedalo prerokovanje za Mesija; niso pa videli, kako so si njihova sebična upanja predstavljala njegovo nalogo. Kristus je res enkrat nahranil množico z ječmenovimi kruhi; toda v Mojzesovem času se je izraelski narod sitil z mano v puščavi štirideset let, zato so od Mesija pričakovali še večje blagoslove. V nezadovoljnih srcih so se spraševali, mar Jezus ne more dati zdravja, moči in bogastva vsemu ljudstvu, ga osvoboditi njegovih tlačiteljev in ga povišati do oblasti in časti, če že lahko dela tako velike čudeže, katerim so bili priče? Dejstvo, da je sam trdil, da je poslan od Boga, ni pa hotel biti Izraelov kralj, je bila skrivnost, ki je niso mogli dojeti. To njegovo odklanjanje so si razlagali napačno. Mnogi so sklepali, da si ne upa zahtevati svoje pravice zato, ker sam dvomi o božanskem značaju svojega poslanstva. S tem so odprli svoja srca neveri, in seme, ki ga je posejal Satan, je obrodilo svojevrsten sad: napačno razumevanje in odpadništvo.

Neki rabin ga je posmehljivo vprašal: "Kakšno znamenje torej pokažeš, da bi videli in ti verovali? Kaj delaš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti." (Jan 6,30.31.)

Judje so spoštovali Mojzesa kot dajalca mane, slavo so pripisovali orodju, izgubljali pa so izpred oči njega, ki je opravil to delo. Njihovi očetje so godrnjali zoper Mojzesa in dvomili o njegovi božanski nalogi ter jo zanikali. Sedaj so pa v istem duhu/385/ njihovi potomci zavrgli njega, ki jim je prinesel sporočilo od Boga. Tedaj jim je Jezus rekel: "Resnično, resnično vam pravim: Ni vam dal Mojzes kruha iz nebes." (Jan 6,32.) Darovalec mane je stal med njimi. Sam Kristus je bil ta, ki je vodil Jude skozi puščavo in jih vsak dan hranil s kruhom iz nebes. Ta hrana je bila simbol pravega nebeškega kruha. Duh, ki daje življenje in izvira iz neskončne Božje polnote, je prava mana. Jezus je rekel: "Božji kruh namreč je ta, ki prihaja iz nebes in daje življenje svetu." (Jan 6,33.)

Ker so še vedno mislili, da govori o pozemski hrani, so nekateri njegovi poslušalci vzkliknili: "Gospod, daj nam vsekdar tega kruha." Jezus pa jim je odvrnil: "Jaz sem kruh življenja." (Jan 6,34.35.)

Slikoviti izraz, ki ga je uporabil Kristus, je bil Judom znan. S Svetim Duhom navdihnjeni Mojzes je rekel: "Ne živi človek ob samem kruhu, temveč ob vsem, kar prihaja iz Božjih ust." (5 Mojz 8,3.) Prerok Jeremija pa je napisal: "Ko so prišle tvoje besede, sem jih sprejel, in bila mi je tvoja beseda v veselje in radost mojega srca." (Jer 15,16.) Sami rabini so imeli pregovor o tem, da uživanje kruha pomeni v duhovnem pomenu proučevati zapovedi in opravljati dobra dela; mnogokrat se je govorilo, da bo ob Mesijevem prihodu nahranjen ves Izrael. Nauk prerokov je pojasnil globoki duhovni nauk o čudežu s kruhi. Ta nauk je Kristus poskušal pojasniti poslušalcem v shodnici. Če bi bili razumeli Svete spise, bi razumeli tudi njegove besede, ko je rekel: "Jaz sem kruh življenja." (Jan 6,35.) Samo en dan poprej je s kruhom, ki ga je dal On, nasitil lačno in iznemoglo množico. Kakor so od tega kruha dobili telesno moč in poživitev, tako bi od Kristusa lahko dobili duhovno moč za večno življenje. Dejal je: "Kdor prihaja k meni, ne bo nikoli lačen, in kdor veruje vame, ne bo nikdar žejen." Potem je pristavil: "(Vi) ste me videli, in vendar ne verujete." (Jan 6,35.36.)

Kristusa so videli po pričanju Svetega Duha, po razodetju Boga njihovim dušam. Živi dokazi njegove moči so dan za dnem stali pred njimi, pa so vendar zahtevali še drugo znamenje. Ko bi jim tudi bilo dano, bi ostali enako neverni kakor prej. Če jih ni prepričalo to, kar so videli in slišali, jim ne bi pomagalo, če bi jim pokazal še več čudežnih del. Nevera bo vedno našla opravičenje za dvom in bo z razlogi ovrgla najmočnejši dokaz.

Kristus je ponovno trkal na njihova odrevenela srca. "In tega,/386/ ki k meni prihaja, ne pahnem ven." (Jan 6,37.) On je rekel, da bodo vsi, ki ga sprejmejo z vero, imeli večno življenje. Nihče se ne bo izgubil. Nobene potrebe ni, da bi farizeji in saduceji razpravljali o prihodnjem življenju. Ljudem ni več potrebno v brezupni bolečini objokovati svojih umrlih. "Kajti to je volja mojega Očeta, da ima večno življenje vsak, kdor vidi Sina in veruje vanj, in jaz ga obudim poslednji dan." (Jan 6,40.)

Ampak ljudski voditelji so bili užaljeni. Zato so govorili: "Ali ni ta Jezus, Jožefov sin, čigar očeta in mater poznamo? Kako da sedaj pravi: Iz nebes sem prišel?" (Jan 6,42.) Poskušali so zbuditi predsodek s tem, da so zasmehljivo omenili Jezusov skromni vir. S podcenjevanjem so govorili o njegovem življenju galilejskega delavca ter o njegovi siromašni in skromni družini. Govorili so, da trditve tega neizobraženega tesarja niso vredne njihove pozornosti. Zaradi njegovega skrivnostnega rojstva so namigovali, da je dvomljivega vira, in govorili o človeških okoliščinah njegovega rojstva kot o madežu njegovega življenja.

Jezus ni poskušal pojasniti skrivnosti svojega rojstva. Ni jim odgovoril na vprašanje o prihodu iz nebes, kakor tudi ne na vprašanje o prihodu čez jezero. Ni usmerjal pozornosti na čudeže, ki so označevali njegovo življenje. Prostovoljno je postal neugleden človek in sprejel nase podobo hlapca. Toda njegove besede in dejanja so razodevale njegov značaj. Vsi, katerih srca so bila odprta za božansko razsvetljenje, so v njem prepoznali "Edinorojenega od Očeta", ki je poln "milosti in resnice". (Jan 1,14.)

Predsodki farizejev so bili veliko globlji, kakor so razodevala njihova vprašanja; imeli so svojo korenino v popačenosti njihovih src. Vsaka Jezusova beseda in dejanje je spodbujalo v njih nasprotovanje, kajti duh, ki so ga gojili, ni našel v njem nobenega odmeva.

"Nihče ne more priti k meni, če ga ne vleče Oče, ki me je poslal, in jaz ga obudim poslednji dan. Pisano je v prerokih: In vsi bodo učeni od Boga. Vsak, ki je slišal Očeta in se je naučil, prihaja k meni." (Jan 6,44.45.) H Kristusu ne bo prišel nihče razen teh, ki jih vleče Očetova ljubezen. Toda Bog privlači vsa srca k sebi, zato h Kristusu ne bodo hoteli priti samo ti, ki se upirajo tej njegovi privlačni moči.

V besedah "vsi bodo učeni od Boga," se je Jezus sklical na Izaijevo prerokovanje: "In vsi tvoji otroci bodo Gospodovi učenci in obilen mir bo tvojim otrokom." (Iz 54,13.) Ta del Svetih spisov/387/ so si Judje lastili. Bahali so se, da je Bog njihov učitelj. Jezus pa je pokazal, kako nekoristna je ta trditev, ko je rekel: "Vsak, ki je slišal Očeta in se je naučil, prihaja k meni." (Jan 6,45.) Očeta lahko spoznamo samo po Kristusu. Človeška narava ne more prenesti prizora njegove slave. Ti, ki so slišali za Boga, ko so poslušali glas njegovega Sina, bodo tudi v Jezusu iz Nazareta prepoznali njega, ki po naravi in razodetju predstavlja Očeta.

"Resnično, resnično vam pravim: Kdor veruje, ima večno življenje." (Jan 6,47.) Po ljubljenem Janezu, ki je poslušal te besede, je Sveti Duh oznanil cerkvam: "In to je pričevanje, da nam je Bog dal večno življenje, in to življenje je v njegovem Sinu. Kdor ima Sina, ima življenje." (1 Jan 5, 11.12.) Jezus pa je rekel: "Jaz ga obudim poslednji dan." (Jan 6,44.) Kristus je postal z nami eno telo, da bi mi lahko postali z njim en duh. Po moči te edinosti bomo vstali iz groba - ne samo kot dokaz Kristusove moči, ampak zato, ker je z vero njegovo življenje postalo naše. Kdor spozna pravi Kristusov značaj in ga sprejme v srce, ima večno življenje. Kristus prebiva v nas po Duhu, in Božji Duh, z vero sprejet v srce, je začetek večnega življenja.

Ljudstvo je Kristusa spomnilo na mano, ki so jo njihovi očetje jedli v puščavi, kakor da je bilo dajanje te hrane večji čudež od tega, ki ga je naredil Jezus. On pa jim je povedal, kako neznaten je bil ta dar v primerjavi z blagoslovi, ki jih je prišel delit. Mana je lahko ohranila samo pozemsko življenje; ni preprečevala približevanja smrti, niti ni zagotavljala nesmrtnosti. Kruh iz nebes pa naj bi hranil dušo in ji pomagal k večnemu življenju. Zveličar je rekel: "Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli mano v puščavi in so pomrli. Ta je kruh, ki prihaja iz nebes, da ne umre, kdor je od njega. Jaz sem živi kruh, ki je prišel iz nebes; če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj." (Jan 6,48-51.) Temu slikovitemu opisu je Kristus tedaj dodal še drugega. Samo s smrtjo lahko podari življenje ljudem, zato je z naslednjimi besedami opozoril na svojo smrt kot sredstvo zveličanja. Dejal je: "Kruh pa, ki ga jaz dam, je moje meso, ki ga dam za življenje sveta." (Jan 6,51.)

Judje so se pripravljali na praznovanje pashe v Jeruzalemu v spomin na noč Izraelove osvoboditve, ko je angel uničevalec hudo prizadel egiptovske domove. Bog je želel,/388/ da v pashalnem jagnjetu vidijo Božje Jagnje in po tem simbolu sprejmejo njega, ki je dal sebe za življenje sveta. Judje pa so šli tako daleč, da so imeli simbol za najpomembnejši, medtem ko je njegov pomen ostal nezapažen. Niso prepoznali Gospodovega telesa. Ista resnica, ki je bila slikovito prikazana v pashalnem obredu, je bila izrečena s Kristusovimi besedami. Vendar še vedno ni bila prepoznana.

Sedaj so rabini jezno zavpili: "Kako nam more ta dati svoje meso jesti?" (Jan 6,52.) Pretvarjali so se, da razumejo njegove besede v istem dobesednem smislu kakor Nikodem, ko je vprašal: "Kako se more človek roditi, ko je star?" (Jan 3,4.) Nekoliko so dojeli pomen Jezusovih besed, ampak tega niso želeli priznati. Upali so, da bodo z napačno razlago njegovih besed med ljudstvom spodbudili predsodke proti njemu.

Kristus pa ni ublažil svojega nazornega opisovanja. Resnico je ponovil s še krepkejšimi besedami: "Resnično, resnično vam pravim: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga obudim poslednji dan. Kajti moje meso je prava jed in moja kri je prava pijača. Kdor je moje meso in pije mojo kri, prebiva v meni in jaz v njem." (Jan 6,53-56.)

Jesti Kristusovo meso in piti njegovo kri pomeni sprejeti ga za osebnega zveličarja, verujoč, da On odpušča naše grehe in da smo v njem popolni. Postali bomo sodeležniki njegove narave, če bomo opazovali njegovo ljubezen, prebivali v njej in pili od nje. Kar je hrana za telo, mora biti Kristus za dušo. Hrana nam ne more koristiti, če je ne jemo in ne postane del našega bitja. Tako tudi Kristus nima nobene vrednosti za nas, če ga ne spoznamo kot osebnega Zveličarja. Teoretično znanje nam ne bo nič pomagalo. Z njim se moramo hraniti, ga sprejeti v srce tako, da njegovo življenje postane naše. Vsrkati moramo njegovo ljubezen in milost.

Toda niti vsi ti slikoviti prikazi niso mogli zadosti opisati prednosti vernikove povezanosti s Kristusom. Jezus je povedal: "Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim zaradi Očeta, tako bo tudi tisti, ki mene je, živel zaradi mene." (Jan 6,57.) Kakor je Božji Sin živel z vero v Očeta, tako moramo živeti tudi mi z vero v Kristusa. Jezus se je tako popolnoma podredil Božji volji, da se je sam Oče razodel v njegovem življenju. Čeprav je bil izkušan v vsem kakor mi, je stal pred svetom neomadeževan od zla, ki ga je obdajalo. Tudi mi moramo zmagati tako, kakor je Kristus.

Ali si Kristusov sledilec? Tedaj je vse, kar je zapisano o duhovnem življenju, napisano zate, in se lahko doseže/389/ s tvojim zedinjenjem z Jezusom. Ali je tvoja gorečnost opešala? Ali se je tvoja prva ljubezen ohladila? Znova sprejmi ponujeno Kristusovo ljubezen. Jej njegovo meso in pij njegovo kri, pa boš postal eno z Očetom in Sinom.

Neverujoči Judje niso hoteli videti ničesar drugega, razen najbolj dobesednega pomena Zveličarjevih besed. Po obredni postavi jim je bilo prepovedano okusiti kri, zato so sedaj Kristusove besede imeli za svetoskrunstvo in so medsebojno razpravljali o njih. Celo med učenci so mnogi rekli: "Trda je ta beseda; kdo jo more poslušati?" (Jan 6,60.)

Zveličar jim je odgovoril: "To vam je v spotiko? Kaj pa, ko boste videli Sina človekovega, da gre gor, kjer je bil poprej? Duh je to, kar oživlja, meso ne pomaga nič; besede, ki sem vam jih jaz govoril, so duh in so življenje." (Jan 6,61-63.)

Kristusovo življenje, ki daje življenje svetu, je v njegovi besedi. Jezus je z njo zdravil bolezni in izganjal hudobne duhove; z njo je pomiril jezero in obujal mrtve; ljudstvo pa je pričalo, da je njegova beseda imela moč. Govoril je Božjo besedo, kakor je govoril po vseh prerokih in učiteljih v Starem zakonu. Vse Sveto pismo je razodevanje Kristusa, in Zveličar je želel usmeriti vero učencev na to besedo. Ko se bo njegova vidna navzočnost umaknila, mora biti beseda vir njihove moči. Kakor njihov Učitelj bodo tudi oni morali živeti "od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust". (Mat 4,4.)

Kakor se naše telesno življenje vzdržuje s hrano, tako se tudi naše duhovno življenje ohranja z Božjo besedo. Vsak človek mora osebno prejemati življenje iz Božje besede. Kakor moramo sami jesti, da bi dobili hranljive sestavine, tako moramo tudi besedo sprejeti zase. Ne bi je smeli sprejemati samo posredno od tujega uma. Pozorno moramo proučevati Sveto pismo in prositi Boga za pomoč Svetega Duha, da bi lahko razumeli njegovo besedo. Morali bi prebrati eno svetopisemsko vrsto in se z vsem umom ukvarjati z njo, da bi odkrili misel, ki jo je Bog v njej dal za nas. O tej misli moramo razmišljati, vse dokler da postane naša last in doumemo, kaj "govori Gospod".

Jezus v svojih obljubah in opominih misli name. Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da se jaz, če verujem vanj, ne bi pogubil, temveč imel večno življenje. Izkušnje v zvezi z Božjo besedo morajo biti moje izkušnje. Molitev in obljube, pravila in opomini so moji. "S Kristusom sem na križ razpet. Živim pa ne več jaz, marveč Kristus živi v meni; kolikor pa sedaj živim v mesu, živim v veri Božjega Sina, ki me je ljubil in dal samega/390/ sebe zame." (Gal 2,20.) Ko vera tako sprejme in osvoji načela resnice, bo postala del bitja in življenjska gonilna sila. V dušo sprejeta Božja beseda oblikuje misli in sodeluje pri izoblikovanju značaja.

Stalno gledanje z očmi vere v Jezusa nas bo okrepilo. Bog bo dal najdragocenejša razodetja svojemu lačnemu in žejnemu ljudstvu. Ugotovilo bo, da je Kristus osebni zveličar. Ko se bo hranilo z njegovo besedo, bo odkrilo, da je ta duh in življenje. Beseda uničuje podedovano pozemsko naravo in podarja novo življenje v Kristusu Jezusu. Sveti Duh prihaja k človeku kot Tolažnik. Po spreminjajoči moči njegove milosti se Božja podoba znova ustvarja v učencu, in tako postaja novo stvarstvo. Ljubezen zasede prostor sovraštva in srce povzema podobnost z Bogom. To v resnici pomeni živeti "od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust". (Mat 4,4.) To pomeni jesti Kruh, ki prihaja iz nebes.

Kristus je izrekel sveto in večno resnico o odnosu med seboj in svojimi sledilci. Poznal je značaj njih, ki so trdili, da so njegovi učenci, in njegove besede so preizkusile njihovo vero. Izjavil je, da morajo verovati in delati po njegovem nauku. Vsi, ki so ga sprejeli, bodo sodeležniki njegove narave in v skladnosti z njegovim značajem. To je pomenilo odpovedati se svojim priljubljenim težnjam. Zahtevalo je popolno podrejanje Jezusu. Poklicani so, da bi postali samopožrtvovalni, krotki in ponižni v srcu. Hoditi morajo po ozki stezi, po kateri je hodil tudi Človek z Golgote, če želijo imeti delež v daru življenja in nebeški slavi.

Preizkušnja je bila prevelika. Navdušenje njih, ki so ga hoteli na silo zgrabiti in postaviti za kralja, se je ohladilo. Izjavili so, da jim je ta razlaga v shodnici odprla oči. Sedaj niso več zapeljani. V njihovih umih so bile njegove besede odkrito priznanje, da ni Mesija in da ne bodo imeli nobene pozemske nagrade zaradi zveze z njim. Njegova čudodelna moč je bila zanje dobrodošla; želeli so se rešiti bolezni in trpljenja, niso pa bili naklonjeni njegovemu samopožrtvovalnemu življenju. Ni jim bilo mar za skrivnostno duhovno kraljestvo, o katerem je govoril. Neiskreni in sebični, ki so ga iskali, ga niso več želeli. Če ne bo vložil svoje moči in vpliva za osvoboditev od Rimljanov, ne želijo imeti z njim ničesar več.

Jezus jim je odkrito rekel: "Toda so med vami nekateri, ki ne verujejo," in dodal: "Zato sem vam rekel, da ne more nihče priti k meni,/391/ če mu ni dano od mojega Očeta." (Jan 6,64.65.) Želel je, da razumejo, da jih ne bo mogel pritegniti k sebi, če njihova srca ne bodo odprta za Svetega Duha. "Telesni človek ne sprejema, kar je Božjega Duha, ker mu je neumnost in ne more tega umeti, ker se mora duhovno razsojati." (1 Kor 2,14.) Z vero lahko človek opazuje Jezusovo slavo. Ta slava je skrita, vse dokler se po Svetem Duhu vera ne razplamti v duši.

Zaradi javne graje njihove nevere so se ti učenci še bolj oddaljili od Jezusa. Bili so zelo nezadovoljni. Želeli so prizadeti Zveličarja in zadovoljiti maščevalnost farizejev, zato so mu obrnili hrbet in ga s prezirom zapustili. Odločili so se, in sicer za podobo brez duha, lupino brez jedra. Nikoli pozneje niso spremenili odločitve, saj niso več hodili za Jezusom.

"On ima velnico v svoji roki in očedi svoje gumno in spravi svojo pšenico v žitnico." (Mat 3,12.) To je bil eden izmed časov čiščenja. Z besedo resnice so bile pleve ločene od pšenice. Mnogi so se odvrnili od Jezusa, ker so bili preveč ošabni in prepričani o svoji pravičnosti, da bi sprejeli grajo, in preveč so ljubili svet, da bi sprejeli življenje ponižnosti. Mnogi še vedno delajo tako. Danes se ljudje preizkušajo, kakor so se preizkušali učenci v kafarnaumski shodnici. Ko se resnica prepričljivo pojasni srcu, dojamejo, da se njihova življenja ne ujemajo z Božjo voljo. Uvidijo potrebo po celoviti spremembi v sebi, toda ne želijo opraviti tega dela, ki je polno samoodpovedi. Zato so jezni, če se odkrijejo njihovi grehi. Odhajajo užaljeni, kakor so tudi učenci zapustili Jezusa godrnjaje: "Trda je ta beseda; kdo jo more poslušati." (Jan 6,60.)

Njihovim ušesom bi bili prijetni hvala in laskanje, resnica pa ni dobrodošla, ne morejo je poslušati. Dokler so množice hodile za njim in bile nasičene ter so se slišali zmagoslavni vzkliki, so ljudje zelo glasno izražali hvalo. Ko pa je raziskava Božjega Duha odkrila njihov greh in zahtevala, da ga zapustijo, so obrnili hrbet resnici in niso več hodili za Jezusom.

Ker so se ti nezadovoljni učenci odvrnili od Kristusa, je nad njimi zavladal drug duh. Ničesar privlačnega niso mogli videti na njem, ki se jim je prej zdel tako zanimiv. Poiskali so njegove sovražnike, ker so se ujemali z njihovim duhom in dejanji. Napačno so razlagali njegove besede, potvarjali njegove izjave in napačno prikazovali njegove spodbude. Svoje vedenje so branili z zbiranjem vsake podrobnosti,/392/ ki bi se lahko uporabila proti njemu; zaradi teh lažnih poročil je bila spodbujena takšna ogorčenost, da je bilo v nevarnosti njegovo življenje.

Naglo se je razširila novica, da Jezus iz Nazareta po svojem lastnem priznanju ni Mesija. Tako so se čustva ljudstva v Galileji obrnila proti njemu, kakor se je leto poprej zgodilo v Judeji. O Izrael! Zavrgli so Zveličarja zato, ker so hrepeneli po osvajalcu, ki bi jim dal pozemsko moč. Želeli so si minljivo jed, ne pa take, ki vzdrži v večno življenje.

Jezus je s koprnečim srcem videl, kako učenci zapuščajo njega, ki je Življenje in Luč ljudem. Z nepopisno žalostjo, ga je prežemala zavest, da ne cenijo njegovega sočutja, mu ne vračajo ljubezni, prezirajo njegovo milost in zavračajo njegovo zveličanje. Takšen razvoj dogodkov, kakršen je bil ta, ga je naredil za moža bolečin, ki pozna žalost.

Jezus ni poskušal preprečiti odhoda njim, ki so ga zapuščali, temveč se je obrnil k dvanajsterim in jih vprašal: "Ali hočete tudi vi oditi?" (Jan 6,67.)

Peter mu je odgovoril z vprašanjem: "Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš ti." In še dodal: "In mi smo verovali in vemo, da si ti Božji Svetnik." (Jan 6,68.69.)

"H komu pojdemo?" Učitelji v Izraelu so sužnjevali formalizmu. Farizeji in saduceji so se stalno prepirali. Zapustiti Jezusa bi pomenilo pasti med zagovornike obredov in ceremonij ter slavoljubne ljudi, ki hrepenijo po lastni slavi. Učenci so našli več miru in veselja, odkar so sprejeli Kristusa, kakor pa so ju imeli vse svoje prejšnje življenje. Kako bi se lahko vrnili mednje, ki so prezirali in preganjali Prijatelja grešnikov? Dolgo so pričakovali Mesija; zdaj je prišel, zato se ne morejo odvrniti od njega k tem, ki so zahtevali njegovo življenje in jih preganjali zato, ker so postali njegovi sledilci.

"H komu pojdemo?" Nikakor od Kristusovega učenja, njegovih naukov o ljubezni in usmiljenju v temo nevere, v pokvarjenost sveta. Medtem ko so mnogi, ki so bili priče njegovih čudežnih del, zapustili Zveličarja, je Peter izrazil vero učencev: "Ti si Božji Svetnik." Sama pomisel, da bi izgubili to sidro svojih duš, jih je prežemala s strahom in bolečino. Ostati brez Zveličarja bi jim pomenilo enako, kakor da bi jih na slepo srečo gnalo temno in nevihtno morje.

Mnoge Jezusove besede in dela so bile videti skrivnostna omejenim umom, toda vsaka beseda in dejanje sta imela določeni namen v delu za naše odrešenje; vse je bilo načrtovano, da doseže svoj cilj./393/ Ko bi lahko razumeli njegove cilje, bi se nam vse pokazalo pomembno in v skladnosti z njegovim poslanstvom.

Čeprav sedaj ne moremo razumeti Božjih del in poti, lahko razpoznamo njegovo veliko ljubezen, ki je v temelju vseh njegovih ravnanj z ljudmi. Ta, ki živi blizu Jezusa, bo imel razvito razumevanje o skrivnosti pobožnosti. Prepoznal bo milost, ki deli graje, preiskuje značaj in razodeva srčne namere.

Ko je Jezus govoril o preizkusni resnici, ki je povzročila, da se je precej njegovih učencev odvrnilo od njega, je vedel, kakšen bo sad njegovih besed. Ampak moral je izpolniti namen milosti. Vnaprej je videl, da bo v času preizkušnje vsak njegovih ljubljenih učencev hudo preizkušen. Zanje bodo najhujše preizkušnje njegove smrtne muke v Getsemaniju, izdaja in križanje. Če ne bi bilo poprejšnje preizkušnje, bi se bili mnogi, ki jih priganjajo samo sebične spodbude, povezali z njimi. Ko bo njihov Gospod obsojen na sodišču; ko bodo množice, ki so ga pozdravljale kot svojega kralja, sikale nanj in ga sramotile; ko bo zasmehujoča množica vpila: "Križaj ga!" ker bo razočaral njihova posvetna hotenja, bodo ti sebični ljudje odpovedali zvestobo Jezusu in povzročili učencem grenko in hudo bolečino ter jo združili z njihovo žalostjo in razočaranjem zaradi uničenja njihovih najbolj ljubih upov. V tem temnem času bi zgled njih, ki so odšli od njega, lahko potegnil za sabo tudi druge. Jezus pa je spodbudil to prelomnico, da bi lahko s svojo osebno navzočnostjo še krepil vero pravih sledilcev.

Kot sočutni Odrešenik je docela poznal usodo, ki ga je čakala, zato je nežno poravnaval stezo učencem, jih pripravljal za njihovo najhujšo preizkušnjo in krepil za končni preizkus!/394/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!