Vsebina

Nazaj

Naprej

Hrepenenje vekov (Ellen G. White)

31. Pridiga na Gori blagrov (angleško)

Temeljno besedilo Mat 5 do 7

Kristus je redko kdaj zbiral učence na samem, da bi sprejemali njegove besede. Za svoje poslušalce ni izbral samo poznavalce poti življenja. Njegov načrt je bil doseči množice, ki so živele v neznanju in zmoti. Svoj nauk o resnici je oznanjal tam, kjer je lahko vplival na popačeno dojemanje. On sam je bil resnica; vedno je bil pripravljen pomagati, njegove iztegnjene roke so bile pripravljene blagoslavljati, z opomini, prošnjami in spodbujanjem pa je vedno poskušal dvigniti vsakogar, ki je prišel k njemu.

Pridiga na gori je bila povedana množici, čeprav je bila namenjena zlasti učencem. Po posvečenju apostolov je Jezus odšel z njimi k obali jezera. Tam se je začelo že zgodaj zjutraj zbirati ljudstvo. Poleg siceršnjih obiskovalcev iz galilejskih mest so bili tam še ljudje iz Judeje, in celo iz Jeruzalema; nadalje iz Bereje, Deseteromestja, Idumeje, kraja na jugu Judeje, Tira in Sidona, feničanskih mest ob Sredozemskem morju. "Ko so slišali, kakšne reči dela, so prišli k njemu, ... da bi se ga dotaknili, kateri koli so imeli nadloge. Iz njega je izhajala moč in ozdravljala vse." (Mar 3, 8.10; Luk 6,19.)

Obala je bila preozka, zato ni bilo stojišča, kjer bi lahko njegov glas dosegel vse, ki so ga hoteli slišati. Zato jih je popeljal k vznožju gore. Ko je dosegel planoto, kjer je bil primeren prostor za zbiranje množice, se je usedel na travo, učenci in ljudstvo pa so ga posnemali./298/

Učenci so vedno sedeli ob samem Jezusu. Ljudje so se neprestano prerivali okrog njega, učencem pa je bilo jasno, da si ne smejo dovoliti, da bi jih izrinili iz njegove bližine. Usedli so se tesno poleg njega, da jim ne bi ušla niti ena beseda njegovega pouka. Bili so pozorni poslušalci, željni razumevanja resnice, ki naj bi jo oznanili vsem deželam in rodovom.

Ker so slutili, da bodo slišali nekaj nenavadnega, so se primikali k Učitelju. Verovali so, da bo kraljestvo kmalu vzpostavljeno, dogodki tega jutra pa so jih prepričali, da se bo v zvezi z njim oznanil kak razglas. Tudi množica je bila polna pričakovanja, njihovi živahni obrazi so dokazovali globoko zanimanje. Medtem ko je ljudstvo sedelo na zelenem obronku griča in pričakovalo besede božanskega Učitelja, so njihovo srce napolnjevale misli o prihodnji slavi. Tam so bili pismouki in farizeji, ki so hrepeneli za dnem, ko bodo lahko zavladali nad osovraženimi Rimljani in se dokopali do bogastva in sijaja velikega svetovnega kraljestva. Revni kmetje in ribiči so upali, da bodo slišali zagotovilo, da bodo njihove borne koče, pičla hrana, s težaškim delom napolnjeno življenje in strah pred revščino zamenjani z razkošnimi palačami in lahkotnimi dnevi. Upali so, da bo njihovo grobo oblačilo, ki jim je podnevi služilo za ogrinjalo, ponoči pa za odejo, Kristus zamenjal z bogatimi in dragocenimi oblekami njihovih zavojevalcev. Vsa srca so se prebujala s ponosnim upanjem, da bo Izrael kmalu počaščen pred narodi kot Gospodov izvoljenec in Jeruzalem povišan v prestolnico vesoljnega kraljestva.

Kristus je razočaral njihove upe glede pozemske velikosti. S pridigo na Gori blagrov je hotel odstraniti to, kar je zgradila napačna vzgoja, in svojim poslušalcem dati pravi pojem o svojem kraljestvu in značaju. Zmot ljudstva ni napadel naravnost. Videl je bedo sveta, ki jo je povzročil greh, vendar ni podal žive podobe njihove nesreče. Poučeval jih je o nečem mnogo boljšem od tega, kar so poznali. Ne da bi se bojeval proti njihovim predstavam o Božjem kraljestvu, jim je govoril o pogojih vstopa vanj in dovolil, naj vsak sam sklepa o njegovi naravi. Resnice, ki jih je učil, niso za nas nič manj pomembne, kakor so bile za ljudstvo, ki je tedaj hodilo za njim. Nam je ravno tako potrebno spoznati temeljna načela Božjega kraljestva, kakor je bilo njim.

Kristusove prve besede, ki jih je spregovoril ljudstvu na gori, so bile besede blagoslova. Dejal je, da so srečni tisti, ki sprevidijo svojo duhovno revščino/299/ in čutijo potrebo po odrešenju. Evangelij je treba oznanjati ubogim. Ne razodeva se duhovno prevzetnim, ki trdijo, da so bogati in jim nič ne manjka, temveč njim, ki so ponižni in potrti. Za greh je odprt samo en vir, in sicer izvir za uboge v duhu.

Naduto srce si prizadeva zaslužiti odrešenje, ampak temelj naše pravice do nebes in primernosti zanj je edino Kristusova pravičnost. Gospod ničesar ne more napraviti za obnovitev človeka, dokler se sam, prepričan o svoji slabosti in prost sleherne misli o samozadostnosti, ne odpove svoji pravičnosti in podredi Božjemu vodstvu. Tedaj lahko dobi dar, ki mu ga je Bog pripravljen podariti. Nič ni prikrajšano človeku, ki čuti potrebo. Ima prost pristop k njemu, ki ima vsega obilo. "Zakaj tako pravi Visoki in Vzvišeni, ki prebiva v večnosti in ki mu je ime Sveti: Na višavi in v svetišču prebivam, tudi z njim, ki je potrtega in ponižanega duha, da oživim duha ponižanih in oživim srce potrtih." (Iz 57,15.)

"Blagor jim, ki žalujejo, ker oni bodo potolaženi." (Mat 5,4.) Kristus s temi besedami ne uči, da ima žalost sama po sebi moč odstraniti krivdo greha. Ne odobrava namišljene ali lažne ponižnosti. Ne govori o žalosti, ki vsebuje malodušnost ali tarnanje. Čeprav smo žalostni zaradi grehov, se vseeno moramo veseliti dragocene prednosti, da smo Božji otroci.

Pogostokrat smo žalostni, ker nam naša zla dejanja prinašajo neprijetne posledice; to pa ni pravo spokorjenje. Iskrena žalost zaradi greha je sad delovanja Svetega Duha. Duh odkriva nehvaležnost srca, ki je preziralo in žalostilo Zveličarja, in On nas pripelje potrte h križevemu podnožju. Z vsakim grehom Jezusu prizadevamo nove rane. Ob pogledu nanj, ki smo ga prebodli, bomo žalostni zaradi grehov, ki so mu povzročili trpljenje. Taka žalost nas pripelje do tega, da opustimo greh.

Ljudje tega sveta bodo imeli tako žalost za slabost, vendar pa je to moč, ki spokornika spaja z Neskončnim z nezlomljivimi sponami. Dokazuje, da Božji angeli vračajo človeku milost, ki jo je izgubil zaradi trdega srca in prestopkov. Spokornikove solze so deževne kaplje, ki padajo pred sončnim sijajem svetosti. Ta žalost oznanja veselje, ki bo za človeka vir življenja. "Samo spoznaj svojo krivico, da si odpadla od Gospoda, svojega Boga. Ne bom vas več jezno gledal, kajti dobrotljiv sem. Poskrbim za žalujoče na Sionu/300/ in jim dam diko namesto pepela, olje veselja namesto žalosti, hvalni plašč namesto obupanega duha." (Jer 3,13.12; Iz 61,3.)

Za žalostne v nesreči in bolečini obstaja tolažba. Grenkoba žalosti in ponižanja je boljša od popuščanja grehu. Bog nam s stiskami razodeva pomanjkljivosti našega značaja, da bi z njegovo milostjo premagali svoje slabosti. Strani našega življenja, ki bi ostale neznane, se odpro pred nami in nenadoma pride preizkušnja, ne glede na naše sprejemanje Božjega karanja in nasveta. Ko pride na nas preizkušnja, se ne smemo jeziti in žalostiti. Ni se nam potrebno upirati in poskušati zbežati iz Kristusovih rok. Ponižati moramo dušo pred Bogom. Gospodove poti se zdijo nejasne njemu, ki želi doumeti podrobnosti v luči, ki mu ugaja. Naši človeški naravi so videti temačne in žalostne. Vendar pa so Božje poti polne milosti in njihov konec je zveličanje. Elija ni vedel, kaj dela, ko je v puščavi rekel, da je sit življenja, in prosil za smrt. Gospod ga v svoji milosti ni prijel za besedo. Elija je vendar moral dokončati še veliko delo; po opravljenem delu pa mu ni bilo potrebno umreti malodušen in osamljen v puščavi. Ni ga čakalo ležanje v zemeljskem prahu, temveč odhod v slavi s sprevodom nebeških ognjenih voz pred prestol na višavah.

Božja beseda žalostnim se glasi: "Njegove poti vidim, ali ozdravim ga; in vodil ga bom in dajal tolažbe njemu in njegovim žalujočim. Spremenim njih žalost v veselje ter jih potolažim in razveselim po njih žalosti." (Iz 57,18; Jer 31,13.)

"Blagor krotkim." (Mat 5,5.) Težave, na katere naletimo, se lahko precej ublažijo s krotkostjo, ki je skrita v Kristusu. Če imamo ponižnost našega Učitelja, se bomo dvignili nad preziranje, očitanje in neprijetnosti, ki smo jim vsak dan izpostavljeni, in to ne bo več žalostilo našega duha. Premagovanje samega sebe je najboljše znamenje kristjanove plemenitosti. Komur surovost ali trpinčenje jemljejo mir in trdnega duha, krati Bogu pravico, da bi po njem razodel popolnost svojega značaja. Srčna ponižnost je moč, ki daje zmago Kristusovim sledilcem; je znamenje njihove zveze z nebeškimi dvori.

"Kajti vzvišen je Gospod, vendar gleda na nizkega." (Ps 138,6.) Bog nežno gleda na vse, ki kažejo blagega in ponižnega Kristusovega duha. Svet jih morda gleda s prezirom, v njegovih očeh pa imajo visoko vrednost. Dovoljenja za vstop v nebesa ne bodo prejeli le modri, veliki, dobrotniki,/301/ ne le vneti delavci, polni gorečnosti in nenehne dejavnosti. Ne; na stežaj odprt vstop bodo imeli ubogi v duhu, ki hrepenijo po Kristusovem prebivanju v njih, so ponižnega srca in si najbolj vroče želijo spolniti Božjo voljo. Ti bodo v številu njih, ki so si oprali in ubelili oblačila v Jagnjetovi krvi. "Zato so pred Božjim prestolom in mu služijo noč in dan v njegovem svetišču, in sedeči na prestolu razpne svoj šotor nad njimi." (Raz 7,15.)

"Blagor lačnim in žejnim pravičnosti." (Mat 5,6.) Občutek nevrednosti povzroči, da srce čuti lakoto in žejo po pravičnosti, a to hrepenenje ne bo razočarano. Kdor daje v svojem srcu prostor Jezusu, bo spoznal njegovo ljubezen. Vsi, ki želijo nositi podobo Božjega značaja, bodo potešili svoje hrepenenje. Sveti Duh nikdar ne pušča brez pomoči njega, ki gleda na Jezusa. Jemlje od Kristusovih reči in daje njemu. Če je oko stalno uprto v Kristusa, delo Svetega Duha ne bo prenehalo, dokler se človek ne bo spremenil v njegovo podobo. Čista prvina ljubezni ga bo napolnila in usposobila za višje dosežke, da si bo pridobil znanje o nebeških rečeh, tako da ne bo prikrajšan za polnoto. "Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, ker oni bodo nasičeni." (Mat 5,6.)

Usmiljeni bodo dosegli usmiljenje in kdor je čistega srca, bo videl Boga. Vsaka nečista misel oskrunja človeka, slabi moralno počutje in ovira delo Svetega Duha. Zamegljuje duhovni vid, da ljudje ne morejo gledati Boga. Gospod more odpustiti in odpušča spokorjenemu grešniku; vendar tudi po odpuščanju ostanejo brazgotine na duši. Kdor želi jasno razločiti duhovno resnico, se mora skrbno ogibati vsaki nečisti besedi ali misli.

Kristusove besede pa zajemajo več kakor le svobodo od čutne nečistosti in obrednega oskrunjenja, česar so se Judje tako strogo izogibali. Sebičnost nas ovira, da ne moremo gledati Boga. Sebični duh Boga presoja kakor sebe. Dokler tega ne odvržemo, ne moremo razumeti njega, ki je ljubezen. Le nesebično srce, ponižni in zvesti duh bo videl Boga kot bitje, ki je "poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici". (2 Mojz 34,6.)

"Blagor miroljubnim." (Mat 5,9.) Resnica rodi Kristusov mir. Ta mir je v skladnosti z Bogom. Svet je v sovraštvu z Božjimi zapovedmi;/302/ grešniki so v sovraštvu s svojim Stvarnikom; sad tega pa je, da so sovražniki drug drugemu. Psalmist pravi: "Velik mir imajo, kateri ljubijo tvoj zakon, in ni jim spotike." (Ps 119,165.) Ljudje ne morejo ustvariti miru. Človeški načrti za očiščenje in povišanje posameznikov in družbe ne bodo obrodili miru, ker ne dosežejo srca. Kristusova milost je edina moč, ki lahko vzpostavi in stalno ohranja pravi mir. Ko se Kristusov Duh vseli v srce, ižzene iz njega zla nagnjenja, ki povzročajo prepire in razprtije. "Namesto grmovja zrastejo ciprese, namesto koprive vstane mirta. Veselila se bosta puščava in samotni kraj in radovala se bo pustinja in cvetela kakor roža." (Iz 55,13; 35,1.)

Množica je občudovala ta nauk, ki se je tako razlikoval od pravil in zgleda farizejev. Ljudje so dosegli prepričanje, da je sreča imeti bogastvo tega sveta, da sta zaželeni slava in čast od ljudi. Prijetno je bilo imenovati se rabin, biti znan zaradi svoje modrosti in pobožnosti, javno se hvaliti s svojimi dobrimi lastnostmi. To so šteli za krono sreče. Pred to množico pa je Jezus izjavil, da je pozemski dobiček in čast vsa nagrada, ki jo lahko dobijo taki ljudje. Govoril je z gotovostjo, in prepričevalna moč je spremljala njegove besede. Ljudstvo je utihnilo in občutek bojazni je zavel nad njim. Dvomljivo so gledali drug drugega. Kdo se bo rešil, če ta človek govori resnico? V tem trenutku so bili mnogi prepričani, da je znameniti Učitelj pod vplivom Božjega duha in da govori božanske misli.

Ko je Jezus pojasnil, v čem je prava sreča in kako se pride do nje, je jasneje opomnil učence na dolžnost, da so od Boga izvoljeni učitelji za vodenje drugih na pot pravičnosti in večnega življenja. Vedel je, da bodo često doživeli razočaranja in malodušnost, naleteli na ostro nasprotovanje ter jih bodo mnogi žalili in zavrnili njihovo pričevanje. Dobro je vedel, da bodo ti ljudje, ki so ga tako pozorno poslušali, pri izvrševanju svoje službe morali pretrpeti obrekovanje, trpljenje, ječo in smrt. Zato je nadaljeval:

"Blagor preganjanim zaradi pravičnosti, ker njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas zaradi mene sramote in preganjajo in vse hudo zoper vas govore, pa lažejo. Radujte se in veselite,/305/ ker veliko je vaše plačilo v nebesih. Kajti tako so preganjali preroke, ki so bili pred vami." (Mat 5,10-12.)

Svet ljubi greh in sovraži pravičnost, in od tod je izviralo njegovo sovraštvo do Jezusa. Vsi, ki zavržejo njegovo brezmejno ljubezen, bodo krščanstvo šteli za vznemirjajoč dejavnik. Kristusova luč razganja temo, ki pokriva njihove grehe in ustvarja potrebo po obnovi. Pokorni vplivu Svetega Duha začnejo boj s samim seboj, po drugi strani pa se trdno oklepajoči svojega greha borijo proti resnici in njenim predstavnikom.

Sad tega je razdor, in Kristusovi sledilci so obtoženi kot taki sejalci nemira med ljudmi. Prijateljstvo z Bogom pa jim prinese sovraštvo s svetom. Nosijo Kristusovo sramoto. Hodijo po stezi, ki so jo utrli najplemenitejši Zemljani. Preganjanje morajo sprejeti z veseljem, ne pa z žalostjo. Vsaka huda preizkušnja je Božje sredstvo za njihovo prečiščevanje. Vsaka jih usposablja za sodelovanje z njim. Vsak spopad ima svoj prostor v velikem boju za pravičnost in bo povečal veselje njihove končne zmage. Če se tega zavedajo, bodo sleherno preizkušnjo vere in potrpežljivosti sprejeli z veseljem, namesto da bi se je bali in se ji izognili. Božji služabniki morajo izpolniti vsako dolžnost, ne oziraje se na strah ali naklonjenost ljudi, pri tem pa si morajo želeti, da bi izpolnili svojo obveznost do sveta, in se hrepeneče ozirati po Božjem odobravanju.

"Vi ste sol zemlje," (Mat 5,13.) je rekel Jezus. Ne umikajte se svetu, da bi se izognili težavam. Prebivati morate med ljudmi, da bi bil okus božanske ljubezni kot sol, ki bo obvarovala svet pred pokvarjenostjo.

Srca, ki so pod vplivom Svetega Duha, so prenosniki, po katerih teče Božji blagoslov. Če bi bili ti, ki služijo Bogu, odstranjeni s sveta in bi se njegov Duh umaknil izmed ljudi, bi bil svet prepuščen pustošenju in uničenju kot sadu Satanove vladavine. Četudi grešniki tega ne vedo, se za blagoslove življenja na tem svetu imajo zahvaliti navzočnosti Božjega ljudstva, ki ga prezirajo in zatirajo. Če pa se kristjani tako samo imenujejo, potem so sol, ki je izgubila svoj okus. V svetu nimajo nikakršnega vpliva na dobro. Če napačno predstavljajo Boga, so hujši od nevernikov.

"Vi ste luč svetu." (Mat 5,14.) Judje so si samo za svoj narod prilastili pravico do zveličanja; Kristus pa jim je pokazal,/306/ da je zveličanje kot sončna svetloba. Pripada vsemu svetu. Svetopisemska vera se ne more zapreti med knjižne platnice ali cerkvene zidove. Ne smemo je uporabljati le občasno v svojo korist, nato pa skrbno dati na stran. Posvečevati mora vsakdanje življenje, se razodevati v vseh opravilih in družbenih odnosih.

Pravi značaj ni nekaj, kar si človek lahko na zunaj izoblikuje in si nadene; sije iz notranjosti. Če želimo druge voditi na pot pravičnosti, potem morajo biti njena načela varno spravljena v naših srcih. S samim izpovedovanjem vere se lahko podaja le njena teorija, a naša resnična pobožnost oznanja besedo resnice. Dosledno življenje, sveti pogovor, neomahljivo poštenje, učinkoviti in plemeniti duh, zgled pobožnosti - to so sredstva za prenos luči svetu.

Jezus se ni zadrževal na določilih postave, vendar poslušalcev ni zapustil v prepričanju, da je prišel zavreč njene zahteve. Vedel je, da so ga vohuni pripravljeni prijeti za vsako besedo, ki bi jo lahko popačili in uporabili za svoj cilj. Poznal je predsodke, ki so obstajali v mislih mnogih poslušalcev, zato ni govoril ničesar, kar bi omajalo njihovo zaupanje v vero in ustanove, ki so jih dobili po Mojzesu. Sam Kristus osebno jim je dal moralni in obredni zakon. Ni prišel uničit zaupanja v lastna navodila. V skladnosti s spoštovanjem postave in prerokov je poskušal podreti zid zahtev izročila, s katerim so bili obdani Judje. Medtem ko je zavrgel njihovo napačno razlago postave, je skrbno opozarjal učence, naj ne zavržejo življenjskih resnic, ki so bile zaupane Judom.

Farizeji so se hvalili s svojo poslušnostjo zapovedim; a vendar so tako malo poznali njihova načela v vsakdanjem življenju, da so jim Zveličarjeve besede zvenele kot krivoverstvo. Ko je odstranil nesmiselnost, pod katerimi je bila zasuta resnica, so mislili, da je odstranil tudi samo resnico. Šepetali so med seboj, da Jezus prezira postavo. Jezus je bral njihove misli in jim odgovoril:

"Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali preroke; nisem prišel, da razveljavim, ampak da izpolnim." (Mat 5,17.) S temi besedami je Jezus ovrgel obtožbe farizejev. Njegovo poslanstvo za svet je bilo ubraniti svete zahteve zapovedi, za katere so ga obtoževali, da jih krši./307/ Ko bi se Božje zapovedi lahko spremenile ali ukinile, potem Kristusu ne bi bilo potrebno trpeti zaradi naših prestopkov. On je prišel pojasnit odnos med zapovedmi in človekom ter ponazorit njihova pravila s svojim poslušnim življenjem.

Bog je dal svoja sveta navodila, ker ljubi človeštvo. Razodel nam je načela pravičnosti, da bi nas obvaroval pred posledicami prestopanja. Zapovedi so izraz Božje misli. Če jih sprejmemo v Kristusu, postanejo naša misel. Dvigajo nas nad moč naravnih želj in nagnjenj, nad skušnjave, ki nas vodijo v greh. Bog želi, da bi bili srečni, dal nam je navodila zapovedi zato, da bi se veselili v poslušnosti njim. Ko so ob Jezusovem rojstvu angeli peli: "Slava na višavah Bogu in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji," (Luk 2,14.) so objavljali načela zapovedi, ki jih je prišel poveličat in postavit v čast.

Bog je z razglasitvijo zapovedi s Sinaja ljudem razodel svetost svojega značaja, da bi v nasprotju z njimi jasneje videli svojo osebno grešnost. Zapovedi so jim bile dane, da bi jih prepričale o grehu in jim pokazale, da potrebujejo Zveličarja. To bi tudi opravile, če bi njihova načela delovala na srce s Svetim Duhom. To delo se mora še vedno opravljati. Načela zapovedi so bila razložena v Kristusovem življenju; medtem ko Sveti Duh deluje na srce in Kristusova luč ljudem pokaže, da potrebujejo Kristusovo očiščujočo kri in njegovo opravičujočo pravičnost, so zapovedi še vedno sredstvo, ki nas vodi h Kristusu, da bi bili opravičeni z vero. "Gospodova postava je popolna, oživlja dušo." (Ps 19,7.)

Jezus je povedal: "Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne izgine ni najmanjša črka ali pičica iz postave, dokler se vse ne zgodi." (Mat 5,18.) Sonce, ki sije na nebu, in trdna Zemlja, na kateri prebivate, sta Božji priči, da so Božje zapovedi nespremenljive in večne. Pa tudi, če bi oba izginila, bi božanska načela ostala. "Laže je pa nebu in zemlji preiti kakor pa eni pičici iz postave izginiti." (Luk 16,17.) Ustroj simbolov, ki so kazali na Jezusa kot Božje Jagnje, je moral biti ukinjen ob njegovi smrti; ampak načela desetih zapovedi so nespremenljiva z Božjim prestolom vred.

Ker je Gospodova postava popolna, je zlo sleherno odstopanje od nje. Kristus obsoja nje,/308/ ki prestopajo Božje zapovedi in tudi druge učijo delati tako. Zveličarjevo življenje poslušnosti je izpolnjevalo vse zahteve zapovedi; dokazalo je, da je človeška narava zmožna živeti po zapovedih, in dokazal, da poslušnost razvija popoln značaj. Vsi, ki so tako poslušni, kakor je bil On, z njim vred oznanjajo, da je zapoved "sveta in pravična in dobra". (Rim 7,12.) Po drugi strani pa vsi prestopniki Božjih zapovedi zagovarjajo Satanovo trditev, da so zapovedi nepravične in se ni mogoče ravnati po njih. Tako podpirajo prevare velikega nasprotnika in sramotijo Boga. So otroci zlega, ki se je prvi uprl Božjim zapovedim. Ko bi jim bilo dovoljeno stopiti v nebesa, bi to pomenilo znova zanesti klice nesloge in vstaje v vesolje ter ogroziti njegovo blaginjo. Noben človek, ki prostovoljno zanemarja katero načelo zapovedi, ne bo prišel v nebeško kraljestvo.

Učitelji postave so šteli svojo pravičnost za nebeški potni list; Jezus pa je povedal, da je nezadostna in neveljavna. Farizejska pravičnost je sestojala iz zunanjih obredov in teoretičnega poznanja resnice. Rabini so trdili, da so sveti zaradi osebnih naporov za izpolnjevanje postave; njihova dela pa so ločila pravičnost od vere. Po eni strani so bili do podrobnosti dosledni pri spoštovanju obredov, po drugi strani pa so bili nemoralni in popačeni. S svojo tako imenovano pravičnostjo nikoli ne bi mogli stopiti v nebeško kraljestvo.

Največje slepilo človeškega uma v Kristusovem času je bilo mnenje, da je pravičnost že samo priznavanje resnice. Človeške izkušnje so pokazale, da teoretično poznavanje resnice ne more rešiti človeka. Ne prinaša sadov pravičnosti. Ljubosumna pozornost do tako imenovane teološke resnice je pogosto združena s sovraštvom do prave resnice, ki se razodeva v življenju. Najtemnejša poglavja zgodovine so tista, ki opisujejo spomine na hudodelstva, ki so jih povzročili verski skrajneži. Farizeji so se imenovali Abrahamovi otroci in se hvalili, ker so imeli Božje prerokbe; to pa jih vseeno ni obvarovalo pred sebičnostjo, zlobo, dobičkaželjnostjo in najpodlejšo hinavščino. Imeli so se za najpobožnejše ljudi na svetu, ampak njihova tako imenovana pravovernost jih je pripeljala do tega, da so križali Gospoda slave.

Še vedno obstaja enaka nevarnost. Mnogi so prepričani, da so kristjani preprosto zato, ker so sprejeli nekaj temeljnih teoloških načel. Ampak resnice niso vtkali v vsakdanje življenje. Ne verujejo vanjo in je niso vzljubili, zato niso dobili moči in milosti,/309/ ki je sad posvečenja z resnico. Ljudje lahko trdijo, da verujejo v resnico; toda če jih to ne napravlja iskrene, ljubeznive, potrpežljive, pobožne, potem je to prekletstvo zanje, ki jo imajo; zaradi njihovega vpliva pa je tudi prekletstvo za svet.

Pravičnost, ki jo je oznanjal Kristus, je usklajevanje srca in življenja z razodeto Božjo voljo. Grešniki lahko postanejo pravični le po veri v Boga in po vzdrževanju žive zveze z njim. Le tako prava pobožnost dviga misli in plemeniti življenje. Potem se zunanje verske oblike ujemajo z notranjo kristjanovo čistostjo. Tedaj tudi obredi, ki so sestavni deli bogoslužja, prenehajo biti nepomembni obredi, kakor so bili pri hinavskih farizejih.

Jezus je govoril o posamezni Božji zapovedi in razložil globino in širino njenih zahtev. Niti za najmanjšo črko ni zmanjšal njene moči, temveč je pojasnil daljnosežnost njenih načel in pokazal usodno napako Judov zaradi zgolj zunanje poslušnosti. Povedal je, da že slaba misel in poželjiv pogled pomeni prestopanje Božjih zapovedi. Kdor privoli v najmanjšo krivičnost, prestopa zapovedi in ponižuje svojo moralno naravo. Umor se najprej rodi v mislih. Kdor v svojem srcu da prostor sovraštvu, stopa na pot ubijanja in njegovi darovi se Bogu gnusijo.

Judje so gojili duha maščevanja. Iz sovraštva do Rimljanov so izgovarjali hude javne obtožbe in razveseljevali hudobca s kazanjem njegovih lastnosti. Tako so se vadili za strašna dejanja, v katera jih je vodil. V verskem življenju farizejev ni bilo nič, zaradi česar bi se pobožnost zdela poganom privlačna. Jezus jim je ukazal, naj se ne varajo z mislijo, da v srcu smejo nastopiti proti zatiralcem in gojiti želje po maščevanju zaradi njihovih prekrškov.

Drži, da je možno opravičiti jezo tudi pri Kristusovih sledilcih. Kadar vidijo, da je Bog osramočen in se ne spoštuje njegova služba ter so nedolžni zatirani, dušo prevzame pravična jeza. Takšna jeza, ki je sad tankovestnih moralnih načel, ni greh. Ampak kdor ob kakršnem koli izzivanju meni, da sme prosto popustiti jezi ali sovraštvu, odpira srce Satanu. Grenkobo in sovraštvo moramo pregnati iz sebe, če želimo biti v skladnosti z nebesi.

Zveličar je šel še dalje. Dejal je: "Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pusti svoj dar tam pred oltarjem, pa pojdi,/310/ spravi se poprej s svojim bratom in potem pridi in daruj svoj dar." (Mat 5,23.24.) Mnogi vneto sodelujejo pri bogoslužju, čeprav so med njimi in njihovimi brati nesrečna nesoglasja, ki bi jih lahko zgladili. Bog zahteva, naj napravijo vse, kar morejo, za obnovitev skladnosti. Dokler tega ne naredijo, Bog ne more sprejeti njihove službe. Kristjanova dolžnost v tem je jasno pokazana.

Bog izliva svoje blagoslove na vse. "Kajti On veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, in daje dež pravičnim in nepravičnim. On je dobrotljiv tudi nehvaležnežem in hudobnežem." (Mat 5,45; Luk 6,35.) Ukazuje nam, naj bomo njemu podobni: "Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih." (Mat 5,44.45.) To so načela postave, ki so izvir življenja.

Božji ideal za njegove otroke je višji od najbolj vzvišene človeške misli: "Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." (Mat 5,48.) Ta ukaz vsebuje tudi obljubo. Načrt odrešitve obsega našo popolno osvoboditev od Satanove moči. Kristus iskrenega spokorjenca vedno ločuje od greha. Prišel je uničit Hudičeva dela in poskrbel, da bo Sveti Duh dan vsakemu spokorjencu, da bi ga varoval pred nadaljnjim grehom.

Skušnjavčevo sredstvo ne more biti izgovor za slabo dejanje. Satan se veseli, ko sliši nje, ki se imenujejo kristjani, da poskušajo opravičiti popačenosti svojega značaja. Ravno to opravičevanje vodi v greh. Za greh ni opravičila. Posvečen značaj in Kristusu podobno življenje sta dostopna vsakemu Božjemu otroku, ki se spokori in veruje.

Ideal krščanskega značaja je podobnost Kristusu. Kakor je bil Sin človekov popoln v svojem življenju, tako morajo biti popolni tudi njegovi sledilci v svojem. Jezus je bil v vsem podoben bratom. Postal je meso, kakršno smo mi. Postal je lačen, žejen in utrujen. Življenje si je ohranjal s hrano in se osveževal s spanjem. Delil je usodo izgubljenega človeka; a vendar je bil brezmadežni Božji Sin. Bil je Bog v mesu. Njegov značaj mora postati naš. Gospod pravi o vanj verujočih: "Prebival bom v njih in med njimi bom hodil, in bom njih Bog in oni bodo moje ljudstvo." (2 Kor 6, 16.)

Kristus je lestev, ki jo je videl Jakob, katere spodnji konec je bil na zemlji, vrh pa je segal do nebeških vrat, do praga slave. Če bi lestvi manjkal le en klin in zato ne bi segla do zemlje, bi bili mi izgubljeni. Jezus pa se nam je približal tam, kjer smo bili. On je vzel našo naravo in zmagal,/311/ da bi tudi mi zmagali po njegovi naravi. Poslan "v podobnosti grešnega mesa", (Rim 8,3.) je živel življenje brez greha. Sedaj se s svojim božanstvom drži nebeškega prestola, s svojo človeško naravo pa se dotika nas. Naroča nam, naj z vero vanj dosežemo slavo Božjega značaja. Zato moramo biti popolni, kakor je popoln naš nebeški Oče.

Jezus je pokazal, kaj je bistvo pravičnosti, potem pa pokazal na Boga kot njen vir. Nato je naštel nekaj praktičnih dolžnosti. Pri dajanju miloščine, pri molitvi in postu ne smemo delati ničesar, kar bi pritegnilo pozornost ali spodbudilo ljudi k hvaljenju lastne osebnosti. Iskreno dajajmo za blaginjo trpečih revežev. Pri molitvi naj se duša pogovarja z Bogom. Ob postu ne hodimo s sklonjeno glavo in ne imejmo polno srce misli o sebi. Srce farizejev je pusta in nerodovitna zemlja, kjer ne more rasti nobeno seme božanskega življenja. Kdor se brez pridržka izroči Bogu, mu podarja najbolj sprejemljivo službo. Kajti zaradi druženja z njim ljudje postajajo njegovi sodelavci, ki v človeški podobi razodevajo njegov značaj.

S srčno iskrenostjo opravljena služba ima veliko plačilo. "In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti povrne." (Mat 6,4.6.18.) Značaj se izoblikuje z življenjem, ki ga živimo s Kristusovo milostjo. V duši se počasi obnavlja prvotna lepota. Podarjene so ji lastnosti Kristusovega značaja in iz nje sije božanska podoba. Obrazi ljudi, ki živijo in delajo z Bogom, izražajo nebeški mir. Obdani so z nebeškim ozračjem. Zanje se je Božje kraljestvo že začelo. Ti imajo Kristusovo veselje, veselje, da so vir blagoslovov za človeštvo. Učitelj jim je izkazal čast s tem, da jih je sprejel v svojo službo. Zaupal jim je opravljati delo v njegovem imenu.

"Nihče ne more dvema gospodoma služiti." (Mat 6,24.) Bogu ne moremo služiti z razdeljenim srcem. Svetopisemska vera ni samo en vpliv med mnogimi; njen vpliv mora biti najvišji, prežemati in nadzorovati vse druge. Ne sme biti podobna platnu, na katerem je le tu in tam nametana barva, temveč mora popolnoma izpolniti naše življenje, kakor je platno potopljeno v barvo, da se vsaka nitka neodstranljivo prepoji z njo.

"Če je torej tvoje oko zdravo, bo svetlo vse tvoje telo. Če je pa tvoje oko pokvarjeno, bo temno vse tvoje telo." (Mat 6,22.23.) Čistost in stanovitnost v namenu sta pogoja, ki ju moramo izpolniti, če želimo sprejeti luč od Boga. Kdor želi spoznati resnico, mora biti pripravljen sprejeti vse, kar razodeva. Z zmoto ne sme sklepati sporazumov./312/ Pokazati se omahljiv in napol zvest resnici pomeni izbrati temo zmot in Satanovo prevaro.

Posvetna načela ravnanja in nespremenljiva načela pravičnosti se ne morejo neopazno prelivati med seboj kakor mavrične barve. Večni Bog je med njimi potegnil razločno in široko črto. Podobnost Kristusu se razlikuje od Satanove kakor poldne od polnoči. Kristusovi sodelavci so le tisti, ki živijo njegovo življenje. Če se v srcu goji kak priljubljen greh in se v življenju zadržuje ena sama slaba navada, je lahko oskrunjeno vse bitje. Tako človek postane orodje krivičnosti.

Vsi, ki so si izbrali službo Bogu, morajo počivati v njegovi skrbi. Kristus je pokazal na ptice, ki letajo pod nebom, in na poljsko cvetje ter ukazal poslušalcem, naj razmišljajo o teh delih Božjega stvarjenja. Vprašal je: "Mar niste vi veliko več od njih?" (Mat 6,26.) Obseg božanske pozornosti, ki jo poklanja vsakemu delu, je v sorazmerju z njegovim položajem na lestvici obstoja. Previdnost bedi nad rjavimi vrabčki. Cvetice na polju in trava, ki pokriva zemljo kakor preproga, so deležne pozornosti in skrbi nebeškega Očeta. Vzvišeni Učitelj Umetnik je mislil na lilije in jih naredil tako lepe, da prekašajo Salomonovo slavo. Koliko bolj skrbi za človeka, ki je Božja podoba in slava. Rad bi videl, da bi njegovi otroci razodeli značaj, ki bo podoben njegovemu. Kakor sončni žarki dajejo cvetje z različnimi nežnimi odtenki, tako Bog vsadi v dušo lepoto svojega značaja.

Vsi, ki se odločijo za Kristusovo kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru ter imajo njegovo blaginjo za pretežnejšo od vsega drugega, so povezani z gornjim svetom in so deležni vseh blagoslovov, ki so potrebni za življenje. V knjigi Božje previdnosti, v knjigi življenja, ima vsak od nas svojo stran. Ta vsebuje vse podrobnosti našega življenjepisa; celo lasje na naši glavi so prešteti. Bog vedno misli na svoje otroke.

"Ne skrbite torej za jutri." (Mat 6,34.) Za Kristusom moramo hoditi vsak dan. Bog nam ne daje pomoči za jutri. Svojim otrokom ne daje naenkrat vseh za vso življenjsko pot potrebnih nasvetov, da jih ne bi zmedel. Pove jim le toliko, kolikor si lahko zapomnijo in izpeljejo. Moč in modrost, ki sta nam podarjeni, zadoščata za sedanje nujne potrebe. "Če pa ima kdo izmed vas premalo modrosti" - za danes - "naj je prosi Boga, ki vsem daje obilo in nikomur ne oponaša; in dala se mu bo." (Jak 1,5.)/313/

"Ne sodite, da ne boste sojeni." (Mat 7,1.) Ne štejte se za boljše od drugih in se jim ne postavljajte za sodnike. Ker ne veste vzroka, ne morete presojati drugih. Ko jih obsojate, izrekate obsodbo samemu sebi; tako namreč kažete, da sodelujete s Satanom, ki je tožnik bratov. Gospod pravi: "Sami sebe izkušajte, ali ste v veri, sami sebe ogledujte." (2 Kor 13,5.) To je naše delo. "Ko bi pa sami sebe razsojali, ne bi bili sojeni." (1 Kor 11,31.)

Dobro drevo rodi dober sad. Če je sad neokusen in brez vrednosti, je drevo slabo. Tako tudi sad našega življenja priča o stanju našega srca in popolnosti značaja. Dobra dela nikoli ne morejo kupiti zveličanja, ampak so dokaz vere, ki deluje po ljubezni in čisti dušo. Čeprav naša večna nagrada ni sad naših zaslug, pa bo njena velikost vendar sorazmerna z delom, ki smo ga izvršili s Kristusovo milostjo.

Tako je Kristus podal načela svojega kraljestva in pokazal nanje kot na velika življenjska pravila. Za poudarek nauka je dodal ponazoritev. Rekel je, da ni dovolj, če smo samo poslušalci njegovih besed. S poslušnostjo jih morate narediti za temelj svojega značaja. "Jaz" je zgolj živi pesek. Če boste zidali na človeških teorijah in izumih, se bo vaša hiša podrla. Odnesli jo bodo vetrovi skušnjav in nevihte preizkušnje. Kljubovala pa bodo le ta načela, ki sem jih jaz dal. Sprejmite me; zidajte na mojih besedah.

"Vsak torej, kdor sliši te moje besede in jih spolnjuje, bo podoben modremu možu, ki je sezidal svojo hišo na skalo; in usula se je ploha in pridrle so reke in zapihali so vetrovi in se zagnali v tisto hišo, a ni padla; kajti postavljena je bila na skalo." (Mat 7,24.25.)/314/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!