 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
32. Rimski stotnik (angleško)
Temeljno besedilo Mat 8,5-13; Luk 7,1-17.
Kristus je rekel kraljevemu uradniku, kateremu je ozdravil sina: "Če znamenj in čudežev ne vidite, ne boste verovali." (Jan 4,48.) Bil je žalosten, ker je njegov narod zahteval zunanja znamenja njegovega mesijanstva. Neprestano se je čudil njihovi neveri. Občudoval pa je vero rimskega stotnika, ki je prišel k njemu. Stotnik ni dvomil o Zveličarjevi moči. Celo ni zahteval, naj pride osebno in napravi čudež. Dejal je: "Reci le besedo, in moj hlapec ozdravi." (Mat 8,8.)
Stotnikov služabnik je bil paraliziran. Ležal je na smrtni postelji. Med rimskimi služabniki so bili sužnji, ki so jih kupovali in prodajali na trgih ter z njimi pogosto surovo in slabo ravnali; stotnik pa je zelo ljubil služabnika in si zelo želel, da bi ozdravel. Veroval je, da ga Jezus lahko ozdravi. Ni še videl Zveličarja, novice, ki jih je slišal o njem, pa so ga navdihnile z vero. Kljub zunanji pobožnosti Judov je bil Rimljan prepričan, da je njihova vera boljša od njegove. Porušil je že zid narodnostnih predsodkov in sovraštva, ki je ločeval zavojevalce in podjarmljeno ljudstvo. Spoštoval je bogoslužja in kazal vljudnost do Judov kot častilcev pravega Boga. V Kristusovem nauku, s katerim so ga seznanili, je našel tisto, kar je zadovoljilo potrebe njegove duše. Vse, kar je bilo v njem duhovnega, je odgovorilo na Zveličarjeve besede. Vendar se je čutil nevrednega, da bi sam šel k Jezusu, zato je poslal nekaj judovskih starešin prosit Jezusa, naj mu ozdravi služabnika. Mislil je, da poznajo vzvišenega Učitelja in bodo vedeli,/315/ kako se mu je treba približati, da bi si pridobili njegovo naklonjenost.
Ko je Jezus šel v Kafarnaum, je srečal odposlanstvo starešin, ki so mu povedali stotnikovo željo. Poudarjali so: "Vreden je, da mu to storiš; ljubi namreč naš narod in shodnico nam je sezidal sam." (Luk 7,4.5.)
Jezus se je takoj podal proti stotnikovemu domu; ker pa ga je množica obdajala z vseh strani, je lahko le počasi napredoval. Novica o njegovem prihodu je prišla prej, stotnik pa mu je zaradi pomanjkanja zaupanja vase poslal sporočilo: "Gospod, ne trudi se; zakaj nisem vreden, da stopiš pod mojo streho." (Luk 7,6.) Zveličar pa je vseeno nadaljeval pot in stotnik se je naposled toliko opogumil, da je stopil k njemu in dopolnil svoje sporočilo: "Zato se tudi nisem sam vrednega štel, da bi prišel k tebi; temveč reci z besedo, in moj hlapec ozdravi. Kajti tudi jaz sem človek, pod oblast postavljen, in imam vojake pod seboj, pa velim temu: Pojdi! in gre, in drugemu: Pridi! in pride, in svojemu hlapcu: Stori to! in stori." (Luk 7,7.8.) Kakor sem jaz predstavnik rimske moči in moji vojaki mojo oblast priznajo za vrhovno, tako tudi ti predstavljaš moč neskončnega Boga, zato se vse ustvarjeno pokorava tvoji besedi. Ti lahko zapoveš bolezni, naj izgine, in te bo ubogala. Pokličeš lahko nebeške glasnike, pa bodo dali ozdravljajočo moč. Spregovori samo besedo, in moj hlapec bo zdrav.
"Ko pa Jezus to sliši, se mu začudi in, obrnivši se, reče množici, ki je šla za njim: Pravim vam, tudi v Izraelu še nisem našel tolike vere." (Luk 7,9.) Stotniku pa je rekel: "Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi. In njegov hlapec je ozdravel tisto uro." (Mat 8,13.)
Judovski starešine, ki so stotnika priporočili Kristusu,/316/ so pokazali, kako daleč so od duha evangelija. Niso dojeli, da je naša velika potreba samo naslanjanje na Božjo milost. S svojo samopravičnostjo so hvalili stotnika zaradi naklonjenosti, ki jo je pokazal "našemu narodu". Ampak stotnik je o sebi govoril: "Nisem vreden." (Luk 7,6.) Kristusova milost je ganila njegovo srce. Spoznal je svojo nevrednost; vendar pa se ni bal prositi pomoči. Ni zaupal v svojo dobroto; zanj je bila njegova velika stiska edini vzrok. Njegova vera se je oprijela Kristusa z njegovim pravim značajem. Vanj ni veroval zgolj zaradi narejenih čudežev, temveč tudi kot v Prijatelja in Zveličarja človeštva.
Tako lahko vsak grešnik pride h Kristusu. "Nas je rešil ne iz del v pravičnosti, ki smo jih mi storili, ampak po svojem usmiljenju." (Tit 3,5.) Kadar vam Satan pravi, da ste grešniki in nimate pravice upati na Božji blagoslov, mu odgovorite, da je Kristus prišel na svet rešit grešnike. Nimamo ničesar, kar bi nas lahko priporočilo Bogu, toda opravičilo, na katero se lahko vedno sklicujemo, je naše nebogljeno stanje, zaradi katerega nam je nujna njegova odrešeniška moč. Kadar koli se odpovemo zanašanju nase, lahko pogledamo na golgotski križ in rečemo:
"Praznih rok sem pred teboj,
tu stojim, kjer križ je tvoj."
Jude so od otroštva poučevali o Mesijevem delu. Poznali so navdihnjene izjave očakov in prerokov, pa tudi simbolično službo daritev. Vendar so prezirali luč. Na Jezusu niso opazili ničesar, kar so si želeli. A stotnik, ki je bil rojen v mnogoboštvu, vzgojen v malikovalstvu cesarskega Rima, izurjen za vojaka, na videz prikrajšan za duhovno življenje zaradi vzgoje in razmer, še bolj pa sta ga odbijala judovsko pobožnjaštvo in prezir, ki so ga gojili njegovi rojaki do izraelskega ljudstva - ta mož je zaznal resnico, za katero so bili Abrahamovi otroci slepi. Ni čakal, da bi videl, ali bodo Judje sprejeli njega, ki je trdil, da je njihov Mesija. "Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je že prihajala na svet" (Jan 1,9.) in je obsijala tudi njega, in on je, čeprav od daleč, odkril slavo Božjega Sina.
Za Jezusa je bilo resno delo to, kar naj bi evangelij opravil med pogani. Z veseljem je vnaprej gledal zbiranje ljudi iz vseh narodov v njegovo kraljestvo. Z veliko žalostjo je prikazal Judom posledice njihove zavrnitve njegove milosti:/317/ "Pravim vam pa, da jih pride mnogo od vzhoda in zahoda, in sedeli bodo z Abrahamom in Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu, a sinovi kraljestva bodo vrženi v zunanjo temo: tam bo jok in škripanje z zobmi." (Mat 8,11.12.) Ah, koliko jih je, ki si danes pripravljajo enako usodno razočaranje! Medtem ko ljudje sredi poganske teme sprejemajo njegovo milost, pa kaže, da na mnoge v krščanskih deželah sije luč zgolj zato, da bi bila prezrta.
Na vzpetini nad prostrano čudovito Jezreelsko ravnino, oddaljeni od Kafarnauma nekaj več kakor 30 kilometrov, je ležala vas Nain, in tja se je napotil Jezus. Z njim je potovala velika množica učencev in drugih ljudi. Med potovanjem je prihajalo ljudstvo. Želelo je slišati njegove besede ljubezni in sočutja. Ljudje so prinašali bolnike, da bi jih ozdravil. Neprestano so upali, da se bo ta, ki ima tako čudežno moč, razglasil za Izraelovega kralja. Množica se je prerivala, medtem ko je hodila za njim, in veselo spremstvo, ki je veliko pričakovalo, je šlo za Jezusom po skalnati poti proti vratom planinske vasi.
Med približevanjem so opazili pogrebni sprevod, ki je šel iz mesta. Sprevod je z žalostnimi koraki počasi šel na pokopališče. V odprti krsti, ki so jo nesli pred sprevodom, je bil mrlič; narekavice so polnile zrak z žalnim vpitjem. Kazalo je, da se je vse mesto zbralo, da bi izkazalo spoštovanje umrlemu in izreklo sožalje žalostnim sorodnikom.
Ta prizor je zbudil globoko sočutje. Mrlič je bil edini sin matere, ki je bila vdova. Osamljena žena je spremljala h grobu svojo edino oporo in tolažbo na zemlji. "In ko jo Gospod ugleda, se mu zasmili." (Luk 7,13.) Medtem ko se je pomikala zaslepljena od solza, ni opazila njegove navzočnosti. Približal se ji je in nežno dejal: "Ne jokaj!" Jezus je bil pripravljen spremeniti bolečino te žene v veselje, ni pa se mogel vzdržati, da ji prej ne bi izrekel nežnega sočutja.
Pristopil je in se dotaknil nosil. Niti dotik z mrličem ga ni mogel oskruniti. Pogrebci so obstali in žalno vpitje je prenehalo. Dve skupini sta se zgrnili okrog krste z upanjem, čeprav je kazalo, da ga ni. Tu je bil On, ki je premagal bolezen in hudobne duhove. Ali bo tudi smrt pokorna njegovi moči?
Z jasnim oblastnim glasom je izgovoril besede: "Mladenič, pravim ti: Vstani!" (Luk 7,14.) Ta glas je prodrl v ušesa mrtvega. Mladenič je odprl oči. Jezus ga je prijel za roko in vzdignil. Njegov pogled se je ustavil na njej, ki je ob njem jokala. Mati in sin sta se združila v dolg, prisrčen in vesel objem./318/ Osupla množica je molče opazovala. "Obide pa jih groza vse." (Luk 7,16.) Nekaj časa so stali v strahu in spoštovanju, kakor da so v sami Božji navzočnosti. Potem so Boga hvalili ter govorili: "Velik prerok je vstal med nami, in Bog je obiskal svoje ljudstvo." (Luk 7,16.) Pogrebni sprevod se je vrnil v Nain kot zmagoslaven sprevod. "In razglasi se ta beseda o njem po vsej Judeji in po vseh sosednjih krajih." (Luk 7,17.)
Ta, ki je stal poleg žalostne matere pri vratih Naina, bedi z vsakim žalostnim ob mrtvaškem odru. Prizadene ga naša bolečina. Njegovo srce, ki je ljubilo in bilo polno usmiljenja, je srce, katerega nežnost se ne spreminja. Njegova beseda, ki je obudila mrtve k življenju, ima tudi danes isto moč, kakor nekoč, ko je bila izrečena mladeniču iz Naina. On je rekel: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji." (Mat 28,18.) Ta oblast se v dolgem minevanju let ni zmanjšala, niti se ni izčrpala z neprekinjenim delovanjem njegove bogate milosti. On je vedno živi Zveličar vsem, ki verujejo vanj./319/
Jezus je z vrnitvijo sina materi spremenil njeno bolečino v veselje; mladeniču pa je bilo vrnjeno le pozemsko življenje, zato je bil zopet izpostavljen bolečinam, trpljenju, nevarnostim in nazadnje se je moral zopet podrediti sili smrti. Ampak Jezus tolaži našo žalost zaradi umrlih s sporočilom brezkončnega upanja: "Jaz sem ... Živi, in bil sem mrtev, in glej, živ sem na vekov veke, in ključe imam od smrti in smrtne države. Ker so torej otročiči deležni mesa in krvi, se je tudi On tega podobno udeležil, da bi s svojo smrtjo uničil njega, ki ima oblast smrti, to je Hudiča, in osvobodil tiste, ki so bili v strahu smrti vse življenje v sponah sužnosti." (Raz 1,18; Heb 2,14.15.)
Satan ne more mrtvih zadržati v svojem objemu, ko jim Božji Sin ukaže, naj živijo. Prav tako ne more zadržati v duhovni smrti človeka, ki z vero sprejme mogočno Kristusovo besedo. Gospod pravi vsem mrtvim v grehu: "Zbudi se, ki spiš, in vstani od mrtvih." (Ef 5,14.) Ta beseda je večno življenje. Božja beseda, ki je dala življenje prvemu človeku, še daje življenje. Kakor je Kristusova beseda: "Mladenič, pravim ti: Vstani!" (Luk 7,14.) vrnila življenje mladeniču iz Naina, tako beseda: "Vstani od mrtvih," (Ef 5,14.) daje življenje človeku, ki ga sprejme. Bog nas je "rešil iz oblasti teme in prestavil v kraljestvo Sina svoje ljubezni". (Kol 1,13.) V njegovi besedi se nam daruje vse. Če jo sprejmemo, smo osvobojeni.
"Če pa Duh tistega, ki je obudil Jezusa od mrtvih, prebiva v vas, On, ki je obudil Kristusa Jezusa od mrtvih, oživi tudi vaša smrtna telesa zaradi svojega Duha, ki prebiva v vas. Kajti Gospod sam stopi dol iz nebes s poveljem, z glasom nadangela in z Božjo trobento, in mrtvi v Kristusu vstanejo najprej; potem bomo mi živeči, ki preostanemo, z njimi vred vzeti v oblakih Gospodu naproti v zrak; in tako bomo vedno z Gospodom." (Rim 8, 11; 1 Tes 4,16.17.) To je beseda tolažbe, s katero nas Jezus vabi, naj se tolažimo med seboj./320/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!