 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
30. Izbor dvanajsterih (angleško)
Temeljno besedilo Mar 3,13-19; Luk 6,12-16.
"In stopi na goro in pokliče k sebi, katere je sam hotel; in pridejo k njemu. In postavi jih dvanajst, da bodo z njim in da jih pošlje oznanjevat." (Mar 3,13.14.)
Na obronku gore v zavetju dreves nedaleč od Genezareškega jezera je bila dvanajsterica povabljena v apostolsko službo; tam je bila povedana pridiga na Gori blagrov. Polja in griči so bili Jezusovi priljubljeni bivalni prostori in pomembni del svojih naukov je povedal pod vedrim nebom rajši kakor v templju ali shodnicah. Nobena shodnica ne bi mogla sprejeti množice, ki je šla za njim; vendar to ni bil edini razlog, zaradi katerega si je izbral poučevanje v poljih in gajih. Jezus je ljubil prizore iz narave. Vsak miren kotiček je zanj pomenil svetišče.
Prvi prebivalci na zemlji so si prostor pod drevesi v Raju izvolili za svoje svetišče. Tam je Kristus imel zvezo z očetom človeštva. Naši prastarši so po izgonu iz Raja še dalje imeli bogoslužja po poljih in gajih, in tam jih je Kristus seznanjal z evangelijem svoje milosti. Kristus je bil tisti, ki se je pogovarjal z Abrahamom pri Mamrejevih hrastih;/290/ z Izakom, ki je odšel pred večerom molit na polje; z Jakobom na podnožju griča ob Betelu; z Mojzesom sredi Madianskega gorovja in z dečkom Davidom, ko je pasel svoje črede. Kristus je dal navodilo izraelskemu narodu, da je 1500 let vsako leto zapustil svoje domove za en teden in prebival v senčnicah, narejenih iz zelenih vej "žlahtnih dreves in palmovih mladik in vej z listnatih dreves in vrbja od potoka". (3 Mojz 23,40.)
Zaradi vzgoje učencev se je Jezus odločil umakniti iz mestnega vrveža v tišino polj in gričev, ker se je to bolj ujemalo z nauki o samoodpovedi, o katerih jih je želel poučiti. Med svojo službo je rad zbral ljudi okrog sebe pod modrim nebom na kakšnem s travo poraslem obronku ali na obali jezera. Tam je lahko obdan z deli svojega stvarjenja usmeril misli poslušalcev z umetnega na naravno. V rasti in razvoju narave so bila razodeta načela njegovega kraljestva. Ljudje so se z opazovanjem Božjih gričev in čudovitih del njegovih rok lahko naučili dragocenih naukov o božanski resnici. Kristusov nauk se jim je ponavljal v vseh stvareh narave. Tako je z vsemi, ki odhajajo v polja s Kristusom v srcu. Počutili se bodo obdani s svetim vplivom. Podrobnosti v naravi prenašajo ponazoritve našega Gospoda in ponavljajo njegove nasvete. Zveza z Bogom v naravi dviguje um in daje počitek srcu.
Prišel je čas, ko je bilo potrebno narediti prvi korak pri organiziranju cerkve, ki naj bi bila po Kristusovem odhodu njegov predstavnik na zemlji. Niso imeli na voljo dragocenega svetišča, temveč je Zveličar odpeljal učence na svoje priljubljeno počivališče, zato so bile svete izkušnje tistega dne v njihovem umu za vselej povezane z lepoto hribov, dolin in jezera.
Jezus je povabil učence, da bi jih poslal kot svoje priče objavit svetu, kar so od njega videli in slišali. Nobeno človeško bitje še nikoli ni bilo poklicano za tako pomembno službo, od katere je bila višja le še Kristusova. Postati so morali Božji sodelavci v reševanju sveta. Kakor je v Starem zakonu dvanajst očakov predstavljalo Izraela, tako naj bi dvanajst apostolov predstavljalo evangeljsko cerkev.
Zveličar je poznal značaj izbranih ljudi; pred njim so bile odgrnjene vse njihove slabosti in napake;/291/ poznal je nevarnosti, ki jih bodo morali preživeti, in odgovornosti, ki jim bodo naložene; zato je bilo njegovo srce polno nežne ljubezni do teh izvoljencev. Vso noč je ostal sam na gori ob Genezareškem jezeru in molil zanje, oni pa so spali pod goro. Ob prvem svitu jih je poklical k sebi, ker jim je imel povedati nekaj pomembnega.
Ti učenci so že nekaj časa delali z Jezusom. Janez in Jakob, Andrej in Peter, kot tudi Filip, Natanael in Matej so bili z njim tesneje povezani od drugih in so bili priče večjemu številu njegovih čudežev. Peter, Jakob in Janez so bili še v tesnejši zvezi z njim. Bili so neprestano ob njem in imeli priliko videti njegove čudeže in poslušati njegove besede. Janez je bil z njim najbolj domač, tako je bilo zanj značilno, da je učenec, ki ga je Jezus ljubil. Zveličar je ljubil vse, Janezov duh pa je bil najbolj dovzeten. Bil je najmlajši med učenci, zato je z otroškim zaupanjem odprl svoje srce Jezusu. Tako je postal deležen večje Kristusove naklonjenosti in po njem so bili Božjemu ljudstvu objavljeni najgloblji Zveličarjevi nauki.
Na čelu ene izmed skupin, v katere so bili razdeljeni učenci, je Filipovo ime. Bil je prvi učenec, ki mu je Jezus jasno ukazal: "Pojdi za menoj!" (Jan 1,43.) Filip je bil iz Betsajde, Andrejevega in Petrovega mesta. Poslušal je nauk Janeza Krstnika in slišal, ko je Janez razglasil Kristusa za Božje Jagnje. Iskreno je iskal resnico, bil pa je počasnega srca za verovanje. Čeprav se je tudi sam pridružil Kristusu, vendar ni bil popolnoma prepričan o Jezusovem božanstvu, kar se je pokazalo, ko ga je oznanil Natanaelu. Glas iz nebes je razglasil Jezusa za Božjega Sina, Filip pa ga je imel za "Jezusa iz Nazareta, Jožefovega sina". (Jan 1,45.) Filipovo pomanjkanje vere se je ponovno pokazalo,/292/ ko je bilo treba nasititi pet tisoč mož. Jezus jih je zaradi preizkušnje vprašal: "Kje naj kupimo kruha, da bodo ti jedli?" (Jan 6,5.) Filipov odgovor je razodel njegovo nevero: "Za dvesto denarjev jim ni dosti, da bi vsak izmed njih dobil kaj malega." (Jan 6,7.) Jezus je bil žalosten. Čeprav je Filip videl njegova dela in občutil njegovo moč, vendar ni imel vere. Ko so Grki spraševali pri Filipu za Jezusa, ni izkoristil priložnosti, da bi jih predstavil Zveličarju, temveč se je obrnil k Andreju. V zadnjih urah pred križanjem so Filipove besede znova jemale vero. Ko je Tomaž rekel Jezusu: "Gospod, ne vemo, kam greš, in kako moremo vedeti pot?" je Zveličar odvrnil: "Jaz sem pot in resnica in življenje. ... Ko bi bili mene spoznali, bi poznali tudi mojega Očeta." Filipov odgovor pa je pokazal nevero: "Gospod, pokaži nam Očeta, in dosti je nam." (Jan 14,5-8.) Učenec, ki je tri leta živel z Jezusom, je bil tako počasnega srca in slab v veri.
Srečno nasprotje s Filipovo nevero je bilo Natanaelovo otroško zaupanje. Bil je mož silovito resne narave, čigar vera je slonela na nevidni resničnosti. A vendar je bil Filip učenec v Kristusovi šoli, in božanski Učitelj je potrpežljivo prenašal njegovo nevero in počasno razumevanje. Po izlitju Svetega Duha na učence je Filip postal učitelj Božjega reda. Vedel je, o čem govori, in poučeval je z zanesljivostjo, ki je prepričevala poslušalce.
Medtem ko je Jezus pripravljal učence za posvečenje, si je neki nepovabljen človek prizadeval, naj ga sprejme mednje. To je bil Juda Iškarijot, ki se je tudi imel za Kristusovega sledilca. Zahteval je prostor med ožjim krogom učencev. Rekel je zelo resno in na videz iskreno: "Učitelj, hočem za tabo hoditi, kamor koli pojdeš." (Mat 8,19.) Jezus ga ni ne odklonil ne dobrodošlo pozdravil, temveč mu je odgovoril z resnim glasom: "Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, a Sin človekov nima,/293/ kamor bi naslonil svojo glavo." (Mat 8,20.) Juda je veroval, da je Jezus Mesija; s pridružitvijo apostolom je računal, da si bo zagotovil visok položaj v novem kraljestvu. To upanje je Jezus želel pokopati s svojimi besedami o siromaštvu.
Učenci so si želeli, da bi bil Juda med njimi. Imel je videz, ki je vlival spoštovanje, bil je bistroumen, učinkovit in nadarjen mož, zato so ga priporočali Jezusu kot človeka, ki bi mu pomenil veliko pomoč pri delu. Bili so zelo presenečeni, ko ga je Jezus hladno sprejel.
Učenci so bili razočarani, ker Jezus ni poskušal sodelovati z Izraelovimi voditelji. Zdelo se jim je napačno, da ni zahteval podpore za svoje delo pri teh vplivnih ljudeh. Če bi bil odklonil Juda, bi se začeli spraševati o modrosti svojega Učitelja. Poznejša Judova zgodovina jim je pokazala, kako nevarno je dovoliti posvetni presoji, da pomaga odločiti, ali je kdo sposoben za Božje delo. Sodelovati s takimi ljudmi, kakor so si jih želeli apostoli, bi pomenilo izdati delo v roke njegovih najhujših sovražnikov.
Ko se je Juda pridružil učencem, ni bil neobčutljiv za lepoto Kristusovega značaja. Čutil je vpliv božanske moči, ki je duše privabljala k Zveličarju. On, ki ni prišel prelomit nalomljenega trsta in pogasit tlečega stenja, ni hotel odkloniti te duše, dokler bo vsaj še malo hrepenela po luči. Zveličar je bral Judovo srce; poznal globino krivičnosti, v katero bo padel, če ga ne bo rešila Božja milost. Ko ga je sprejel, ga je postavil tja, kjer je lahko vsak dan imel stik z izvirom njegove nesebične ljubezni. Tudi Juda bi lahko postal državljan nebeškega kraljestva, če bi hotel odpreti svoje srce Kristusu, da bi Božja milost iz njega izgnala hudobnega duha sebičnosti.
Bog jemlje ljudi takšne, kakršni so, torej z vsemi človeškimi značajskimi potezami, in jih usposablja za svojo službo, če se mu želijo podrediti in se učiti od njega. Ne izbira jih zaradi njihove popolnosti, temveč kljub njihovi nepopolnosti; s spoznanjem in izvajanjem resnice so lahko s Kristusovo milostjo spremenjeni v njegovo podobo.
Juda je imel enake možnosti kakor drugi učenci. Poslušal je iste dragocene nauke. Poslušnost resnici,/294/ ki jo je zahteval Kristus, pa se ni ujemala z Judovimi željami in nameni, zato se ni hotel odpovedati svojim zamislim, da bi prejel nebeško modrost.
Kako nežno je Zveličar ravnal s svojim bodočim izdajalcem! Jezus se je v svojem nauku precej ukvarjal z načeli dobrodelnosti, ki je udrihala po koreninah pohlepnosti. Vpričo Juda je žigosal ogabni značaj lakomnosti, in ta učenec je večkrat razumel, da je bil opisan njegov značaj in izpostavljen njegov greh, vendar ni hotel priznati in opustiti svoje krivičnosti. Zadostoval je samemu sebi in je dalje ravnal nepošteno, namesto da bi se uprl skušnjavi. Kristus je stal pred njim kot živi zgled, kakršen bi moral postati on, če bi uporabil Božje posredovanje in pomoč; ampak Juda je ostajal gluh za vse te nauke.
Jezus ga nikoli ni strogo pokaral zaradi njegove lakomnosti. Tudi ko mu je dokazal, da bere njegove misli kakor odprto knjigo, je z božansko potrpežljivostjo prenašal tega človeka v zmoti. Ponujal mu je najbolj vzvišene spodbude, da bi delal, kar je prav, zato Juda ni imel opravičila, ko je zavrgel nebeško svetlobo.
Namesto da bi hodil v luči, je obdržal svoje hibe. Gojil je hudobne želje, maščevalne strasti, temačne in čemerne misli. Končno je Satan popolnoma zagospodaril nad njim. Juda je postal predstavnik Kristusovega sovražnika.
Ko se je Juda pridružil Jezusu, je imel nekaj dragocenih značajskih lastnosti, s katerimi bi lahko postal blagoslov za cerkev. Če bi bil pripravljen nositi Kristusov jarem, bi utegnil postati eden najuglednejših apostolov. Toda on je zakrknil svoje srce, kadar koli je bil opozorjen na svoje hibe, ošabnost in upor pa sta spodbujala njegovo sebično slavoljubnost. Tako se je onesposobil za delo, ki mu ga je zaupal Bog.
Vsi učenci so imeli resne pomanjkljivosti, ko jih je Jezus poklical v službo. Sam Janez, ki je bil v najtesnejši zvezi s Ponižnim in Krotkim, ni bil ponižne in popustljive narave. On in njegov brat sta bila imenovana "sinova groma". (Mar 3,17.) Ko sta bila z Jezusom, je vsako pomanjkanje obzirnosti do njega izzvalo v njiju jezo in napadalnost. Nagla jeza, maščevalnost, kritizerstvo, vse to je bilo v ljubljenem učencu. Bil je ošaben, želel si je biti prvi v Božjem kraljestvu. Ampak iz dneva v dan je opazoval Jezusovo nežnost in potrpežljivost, ki je bila čisto nasprotje njegovemu nasilniškemu duhu. Odprl je srce božanskemu vplivu,/295/ in postal ne samo poslušalec, temveč tudi delavec Zveličarjevih besed. Njegov "jaz" je bil skrit v Kristusu. Naučil se je nositi njegov jarem in prenašati njegovo breme.
Jezus je svoje učence karal, opozarjal in opominjal; vendar ga Janez in njegovi bratje niso zapustili; izbrali so si Jezusa ne glede na graje. Zveličar se ni umaknil od njih zaradi njihovih slabosti in napak. Do konca so ostali z njim v njegovih preizkušnjah in se učili naukov iz njegovega življenja. Z opazovanjem Kristusa so spreminjali svoj značaj.
Apostoli so se zelo razlikovali po svojih navadah in nagnjenjih. Med njimi je bil cestninar Matevž Levi; Simon s priimkom Gorečnik, odločni sovražnik rimske oblasti; velikodušni in nagli Peter; sebični in skopi Juda; Tomaž, ki je imel dobro srce, bil pa je boječ in plašen; Filip, počasnega srca in nagnjen k dvomu; slavoljubna in prostodušna Zebedejeva sinova, in njihovi bratje. Vsi ti so se zbrali, vsak je imel svoje napake in bodisi podedovana ali pridobljena nagnjenja k slabemu, toda v Kristusu in z njim so morali živeti v Božji družini ter se učiti postati eno v veri, nauku in duhu. Doživeti so morali svoje preizkušnje, žalosti, različnosti mišljenja; a dokler koli je Kristus prebival v njihovih srcih, ni mogel nastati prepir. Njegova ljubezen jih je spodbudila, da so se ljubili med seboj; Učiteljevi nauki so dosegli, da so uskladili vse razlike, in pripeljali apostole do sloge, edinosti, dokler niso postali enih misli in presojanja. Kristus je postal vzvišeno središče, zato so se približevali drug drugemu prav tako, kolikor bolj so se približali središču.
Po končanem poučevanju učencev je Jezus zbral okrog sebe malo skupino, pokleknil mednje, položil roke na njihove glave ter jih z izgovorjeno molitvijo posvetil za svoje sveto delo. Tako so bili Gospodovi učenci posvečeni za službo evangelija.
Kristus za svoje predstavnike med ljudmi ni izbral angelov, ki niso nikoli padli, temveč ljudi z enakimi strastmi kakor ti, katere si prizadevajo rešiti. Kristus je nase vzel človeškost, da bi se lahko približal človeštvu. Božanskost je potrebovala človeškost; kajti oboje - božansko in človeško - je bilo potrebno, da bi prineslo zveličanje svetu. Božanskost je potrebovala človeškost, da bi človeškost lahko postala prenosnik zveze med Bogom in človekom. Tako je tudi s Kristusovimi služabniki in glasniki. Človeku je potrebna moč zunaj njega in nad njim, da bi obnovila v njem Božjo podobo in ga usposobila za opravljanje Božjega dela;/296/ zaradi tega pa človeško sodelovanje ne postane nepomembno. Če se človeštvo zanaša na božansko moč in Kristus po veri prebiva v srcu, potem človekova moč zaradi sodelovanja z božansko postane uporabna za dobro.
Ta, ki je poklical galilejske ribiče, še vabi ljudi v svojo službo. Svojo moč želi pokazati po nas prav tako, kakor jo je razodel po prvih učencih. Četudi smo še tako grešni in nepopolni, nam Gospod ponuja možnost sodelovanja s seboj, vajenstvo pri Kristusu. Vabi nas, naj se podvržemo božanskemu poučevanju, da bi združeni s Kristusom lahko opravili Božje delo.
"Imamo pa ta zaklad v lončenih posodah, da bi bila preobilnost moči iz Boga in ne iz nas." (2 Kor 4,7.) Zaradi tega je oznanjevanje evangelija zaupano grešnim ljudem, in ne angelom. To kaže, da je Božja moč ta, ki deluje po slabostih človeške narave; to nas spodbuja k veri, da moč, ki je pomagala drugim, kateri so imeli enake slabosti kakor mi, lahko pomaga tudi nam. Kdor je sam "obdan s slabostjo", "more potrpljenje imeti z nevednimi in tavajočimi". (Heb 5,2.) Ker so bili sami ogroženi, poznajo nevarnosti in težave poti, zato so povabljeni pomagati vsem, ki se znajdejo v podobnih nevarnostih. Nekateri ljudje so žalostni zaradi dvoma, obremenjeni zaradi slabosti, slabi v veri in še niso sposobni prijeti Nevidnega, ampak prijatelj, ki ga lahko vidijo, pride k njim namesto Kristusa, in lahko postane člen, ki bo povezal njihovo šibko vero s Kristusom.
Mi moramo biti delavci skupaj z nebeškimi angeli pri objavljanju Jezusa svetu. Ti nestrpno čakajo na naše sodelovanje; ker človek mora postati prenosnik zveze s človekom. Ko se s posvečenjem vsega srca izročimo Kristusu, se angeli veselijo, da lahko po naših besedah razodenejo Božjo ljubezen./297/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!