 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
29. Sobota (angleško)
Sobota je bila posvečena pri stvarjenju. Ker je bila postavljena zaradi človeka, ima svoj začetek v času, "ko so pele vkup jutranje zvezde in vsi Božji sinovi radostno ukali". (Job 38,7.) Mir je preveval svet; kajti zemlja je bila v skladnosti z nebesi. "Tedaj je pogledal Bog vse, kar je bil storil, in glej, dobro je bilo jako." (1 Mojz 1,31.) Potem je počival, veseleč se svojega dokončanega dela.
Ker je počival v soboto, je blagoslovil "sedmi dan in ga posvetil". (1 Mojz 2,3.) Izločil ga je za sveti namen. Dal ga je Adamu kot dan počitka. Bil je spominski dan stvarjenja, in zato znamenje Božje moči in ljubezni. Sveto pismo pravi: "Spomin je napravil svojim čudežem. Kajti kar se od njega ne more videti, njegova večna moč in božanstvo, to se od ustvarjenja sveta zaznava z umom in vidi po njegovih delih, tako da se ne morejo izgovarjati." (Ps 111,4; Rim 1,20.)
Vse je ustvaril Božji Sin. "V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu. Vse je po njej postalo, in brez nje ni nič postalo, kar je postalo." (Jan 1,1.3.) In ker je sobota spominski dan stvarjenja, je znamenje Kristusove ljubezni in moči.
Sobota usmerja naše misli na naravo in nas povezuje s Stvarnikom. V ptičjem petju, šelestenju dreves in glasbi morja lahko slišimo glas njega,/281/ ki je govoril z Adamom v raju "ob hladilnem vetriču dneva". (1 Mojz 3,8.) Ko zaznavamo v naravi Božjo moč, najdemo tolažbo, kajti Beseda, ki je ustvarila vse, daje življenje duši. On, "ki je rekel: Iz teme naj zasveti luč, On je, ki je zasvetil v naših srcih, da dodeli svetlo spoznanje Božje slave v Kristusovem obličju". (2 Kor 4,6.) Zato je psalmist pel:
"Kajti razveseljuješ me, Gospod, s svojim delom,
glasno bom prepeval o dejanjih tvojih rok.
Kako velika so tvoja dela, Gospod,
silno globoke so tvoje misli." (Ps 92,4.5.)
Sveti Duh izjavlja po Izaiju: "Komu torej hočete primerjati mogočnega Boga? In kako podobo hočete postaviti poleg njega? ... Ali ne veste? Ali ne čujete? Ali se vam ne oznanja od začetka? Ali ne umejete ustanovitve zemlje? On je, ki stoluje nad okrožjem zemlje, in njeni prebivalci so kakor kobilice, ki razprostira nebesa kakor tenčico in jih razpenja kakor šotor v prebivanje. ... Komu me torej hočete pripodobiti, da bi mu bil enak? pravi Sveti. Povzdignite kvišku oči in glejte: Kdo je ustvaril vse te zvezde? On, ki vodi po številu njih vojsko, jih kliče vse po imenu; zaradi njegove presilne moči in ker je mogočen v krepkoti, se niti ena ne pogreša. Zakaj praviš, o Jakob, in govoriš, Izrael: Skrita je moja pot pred Gospodom in moja pravda gre mimo mojega Boga? Ali ne veš in nisi li slišal? Gospod je večni Bog, Stvarnik krajev zemlje; On ne opeša in se ne utrudi. ... Trudnemu daje krepkosti in onemoglemu/282/ podeljuje obilo moči. Ne boj se, ker jaz sem s teboj, ne oziraj se plaho, ker jaz sem tvoj Bog; krepčam te, res, pomagam ti, res, podpiram te z desnico svoje pravičnosti. Ozrite se v mene in rešeni boste, vsi kraji zemlje, zakaj jaz sem mogočni Bog in drug nobeden." (Iz 40,18-29; 41,10; 45,22.) To je v naravi zapisano sporočilo, ki naj ga sobota ohrani v spominu. Gospod je ukazal Izraelu posvečevati soboto, rekoč: "Moje sobote posvečujte, da bodo v znamenje med menoj in vami, da bi vedeli, da sem jaz Gospod, vaš Bog." (Ezek 20,20.)
Sobota je bila uvrščena v postavo, ki je bila dana na Sinaju; toda ni bila takrat prvič objavljena kot dan počitka. Izraelski narod je to vedel že pred prihodom pod Sinaj. Sobota se je posvečevala že na poti do tja. Ko so nekateri ta posvečeni dan oskrunili, jih je Gospod grajal: "Doklej se pa boste upirali, da spoštujete moje ukaze in moja povelja?" (2 Mojz 16,28.)
Sobota ni bila dana samo za Izraela, temveč za ves svet. Že v raju jo je Bog objavil človeku; in enako kakor drugi predpisi v zapovedih je tudi njena veljava neminljiva. O zapovedih, h katerim spada tudi četrta, je Kristus izjavil: "Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne izgine ni najmanjša črka ali pičica iz postave." (Mat 5,18.) Vse dokler bodo obstajala nebesa in zemlja, bo sobota vedno znamenje Stvarnikove moči. In ko se bo na zemlji spet razcvetel raj, bodo Božji sveti dan počitka posvečevali vsi, ki bodo živeli pod soncem. "Od sobote do sobote" bodo prebivalci poveličane nove zemlje "prihajali molit pred mene, pravi Gospod." (Iz 66,23.)
Judje se z nobeno drugo njim zaupano ustanovo niso toliko razlikovali od okoliških narodov kakor ravno s soboto. Bog je želel, da jih posvečevanje tega dne označuje za njegove častilce. Sobota naj bi bila zunanje znamenje njihove ločitve od malikovalstva kakor tudi zveze s pravim Bogom. Da pa bi ljudje lahko posvečevali soboto, morajo tudi sami biti sveti. Po veri morajo postati sodeležniki Kristusove pravičnosti. Ko je bila Izraelcem dana zapoved: "Spominjaj se sobotnega dne, da ga posvečuješ," jim je Gospod tudi rekel: "Sveti možje mi bodite." (2 Mojz 20,8; 22,31.) Samo tako je lahko sobota zaznamovala Izraelce kot častilce Boga.
Ko so Judje zapustili Boga in se sami prikrajšali za Kristusovo pravičnost, je sobota zanje izgubila svoj pomen. Satan se je poskušal povišati in ljudi speljati od Kristusa. Zato si je prizadeval spremeniti soboto, ker je ta znamenje Kristusove moči./283/ Judovski voditelji so se ravnali po Satanovi volji s tem, ko so obdali soboto z obremenjujočimi zahtevami. V Kristusovih dneh je bila sobota tako popačena, da je bila bolj podobna značaju sebičnih in samovoljnih ljudi, kakor pa da bi odsevala značaj ljubečega nebeškega Očeta. Rabini so predstavljali Boga v bistvu kot bitje, ki je dalo zapovedi, katerih ljudje ne morejo izpolnjevati. Spodbujali so ljudstvo, da gleda na Boga kot na tirana, in misli, da posvečevanje sobote, kakršno zahteva Bog, naredi ljudi trdosrčne in krute. Kristusova naloga je bila odpraviti to napačno predstavo. Čeprav so ga rabini spremljali z neusmiljenim sovraštvom, si niti najmanj ni prizadeval ustrezati njihovim zahtevam, marveč je soboto posvečeval v skladnosti z Božjo postavo.
Ko so se Zveličar in učenci neko soboto vračali s kraja bogoslužja, so šli skozi zrelo žitno polje. Jezus je podaljšal svoje delo do poznih ur, in ko so sedaj šli skozi polje, so učenci utrgali nekoliko žitnih klasov, jih meli v dlaneh in jedli zrna. To ne bi noben drug dan vzbudilo nobene pripombe; bilo je namreč dovoljeno, gredoč skozi žitno polje, sadovnjak ali vinograd, utrgati toliko sadežev, kolikor jih je kdo mogel spotoma pojesti. (Glej 5 Mojz 23,24.25.) Toda če si to naredil v soboto, se je štelo za oskrunjanje sobote. Ne samo da so trganje klasja imeli za neko vrsto žetve, temveč je tudi trenje v dlaneh veljalo za nekakšno mlatenje. To je bil po mnenju rabinov dvakratni prestopek.
Vohuni so se takoj pritožili Jezusu in rekli: "Glej, tvoji učenci delajo, kar se v soboto ne sme delati." (Mat 12,2.)
Ko so nekoč samega Jezusa ob kopeli v Betezdi obtožili skrunjenja sobote, se je zagovarjal z dokazovanjem, da je Božji Sin in da deluje v skladnosti z Očetom. Sedaj pa, ko so bili napadeni njegovi učenci,/284/ je opozoril tožnike na primere iz Starega zakona, na dejanja, ki so jih v soboto opravili ljudje, ki so bili v Božji službi.
Judovski učitelji so se hvalili, da poznajo Svete spise, Zveličar pa jim je v odgovoru očital, da jih ne poznajo. Rekel jim je: "Niste li brali, kaj je storil David, ko je bil lačen on in kateri so bili z njim: kako je šel v Božjo hišo in so jedli predložene kruhe, katerih ni smel jesti ne on, ne tisti, ki so bili z njim, razen samo duhovniki? Sobota je ustvarjena zaradi človeka, a ne človek zaradi sobote. Ali niste brali v postavi, da duhovniki ob sobotah v templju skrunijo soboto, in so brez greha? Pravim vam pa, da je tu večji nego tempelj. Kajti Sin človekov je gospodar sobote." (Mat 12,3.4; Mar 2,27; Mat 12,5.6.8.)
Če je bilo Davidu dovoljeno jesti od kruhov v templju, ki so bili določeni za sveti namen, da bi potešil lakoto, potem tudi ni bilo narobe, če so učenci v svetih sobotnih urah trgali klasje in jedli zrna, da bi si potešili lakoto. Poleg tega so imeli duhovniki v templju ob sobotah več dela kakor druge dni; enako delo za posvetne zadeve bi bilo greh; toda duhovniki so opravljali delo v Božji službi. Opravljali so tiste obrede, ki so kazali na Kristusovo odrešeniško moč, in tako je bilo njihovo delo v skladnosti s ciljem sobote. Sedaj pa je prišel sam Kristus, in učenci, ki so opravljali njegovo naročilo, so bili zaposleni v Božji službi; vse, kar je bilo nujno za uresničenje tega naročila, so lahko opravljali tudi v soboto.
Kristus je hotel pokazati učencem in nasprotnikom, da ima služba Bogu prednost pred vsem drugim. Božje delo na tem svetu je človekovo odrešenje, zato je tudi to, kar se mora opraviti v soboto za izvršitev tega dela, v skladnosti s sobotno zapovedjo. Ta nauk je Jezus poudaril še s tem, da se je imenoval "Gospodar sobote", ki je vzvišen nad vsemi vprašanji in tudi nad vsakim zakonom. Večni Sodnik je oprostil učence krivde s tem, ko se je sklical na zapoved, za katero so bili obdolženi, da jo prestopajo.
Jezus ni dovolil, da bi to minilo samo z očitanjem sovražnikom. Pojasnil jim je, da so v svoji slepoti napačno razumeli smisel sobote. Rekel je: "Ko bi pa vedeli, kaj se pravi: 'Usmiljenja hočem in ne daritve,' ne bi obsojali nedolžnih." (Mat 12,7.) Številni brezsrčni obredi niso mogli nadomestiti/285/ pomanjkanja iskrene poštenosti in nežne ljubezni, ki vedno odlikujeta pravega častilca Boga.
Kristus je znova poudaril resnico, da so daritve same po sebi brezvredne. So samo sredstvo, a ne cilj. Njihova naloga je bila voditi ljudi k Zveličarju in jih s tem pripeljati v skladnost z Bogom. Bog ceni službo iz ljubezni. Če ni ljubezni, so zanj vse daritve in obredi žalitev. Prav tako je tudi s soboto. Ta je bila določena za to, da vzpostavi občestvo človeštva z Bogom; ko pa je bil njihov um zaposlen z utrudljivimi obredi, je bil Božji namen s soboto prekrižan. Njeno zgolj zunanje posvečevanje je bilo posmehovanje.
Neko drugo soboto je Jezus pri vstopu v shodnico zagledal moža, ki je imel suho roko. Farizeji so ga opazovali; želeli so videti, kaj bo naredil. Zveličar je dobro vedel, da so gledali nanj kot na prestopnika zapovedi, če je ob sobotah zdravil. Vendar ni omahoval zrušiti pregrad človeških zahtev, ki so ograjevale soboto. Trpečemu možu je Jezus rekel, naj stopi na sredo, in potem vprašal: "Ali se sme v soboto storiti dobro ali hudo, življenje oteti ali pogubiti?" (Mar 3,4.) Pri Judih je veljalo pravilo, da kdor ne naredi dobrega dela, ko ima priložnost za to, naredi s tem hudo delo; ne rešiti ogroženega življenja je pomenilo ubiti ga. Tako se je Jezus srečal z rabini na njihovih tleh. "Oni pa molčijo. In jih z jezo pogleda naokrog, pomilujoč zakrknjenost njih srca, in veli človeku: Iztegni svojo roko! In iztegne, in njegova roka je bila zdrava." (Mar 3,4.5.)
Ko so Jezusa vprašali: "Ali se sme v soboto zdraviti?" je odgovoril: "Kateri človek je med vami, ki ima eno ovco, in če mu ta pade v soboto v jamo, da je ne zgrabi in ne izvleče? In koliko boljši je človek od ovce! Zatorej se sme v soboto dobro delati." (Mat 12,10-12.)
Vohuni si vpričo množice niso upali Kristusu odgovoriti, ker so se bali, da si bodo nakopali težave. Vedeli so, da je govoril resnico. Raje bi pustili človeka trpeti, kakor pa da bi prestopili svoja izročila. So pa osvobodili žival, da bi lastniku prihranili izgubo, ki bi jo trpel, če bi jo pustili. S tem so nemi živali izkazovali večjo skrb kakor človeku, ki je bil vendar ustvarjen po Božji podobi. To jasno ponazarja delovanje vseh lažnih ver. Te pa izvirajo iz človekove želje, da se povzdigne nad Boga, končujejo pa se s tem,/286/ da človeka ponižajo pod žival. Vsaka vera, ki se upira Božji oblasti, prevara človeka za Božjo slavo, kakršno je imel pri stvarjenju in v kakršno naj bi ga Kristus vrnil. Vsaka lažna vera uči svoje pripadnike, da so ravnodušni do človeških potreb, do trpljenja in pravic. Evangelij pa visoko vrednoti človeštvo, ki je odkupljeno s Kristusovo krvjo, in nas uči nežno upoštevati človekove želje in trpljenje. Gospod pravi, da je "mož dražji od prečistega zlata in človek od ofirskega zlata". (Iz 13,12.)
Ko je Jezus vprašal farizeje, ali je pravilno v soboto delati dobro ali hudo, življenje rešiti ali ga pogubiti, jih je postavil pred njihove lastne hudobne namene. Z ogorčenim sovraštvom so mu stregli po življenju, medtem ko je On želel reševati življenje in osrečiti množice. Ali je bilo boljše v soboto ubijati, kar so nameravali oni, ali pa zdraviti bolne, kar je delal Jezus? Kaj je bilo bolj pravično: ljubiti vse ljudi in to dokazati z deli usmiljenja ali pa v Božjem svetem dnevu gojiti v srcu misli o uboju?
Z ozdravitvijo suhe roke je Jezus obsodil judovske običaje, četrto zapoved pa je pustil tam, kamor jo je nekoč postavil Bog. "Zatorej se sme v soboto dobro delati," je rekel. (Mat 12,12.) S tem ko je odpravil nesmiselne judovske omejitve, je izkazal čast soboti, medtem ko so Jezusovi tožniki onečaščali Božji sveti dan.
Mnogi, ki zagovarjajo mnenje, da je Kristus odpravil zapovedi, učijo, da je prestopil soboto in celo opravičil učence, ko so ravnali enako. Taki preroki v resnici zavzemajo enako stališče kakor dlakocepski Judje. Tako nasprotujejo temu, kar je Kristus pričal o sebi, ko je rekel: "Kakor sem jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni". (Jan 15,10.) Niti Zveličar niti njegovi učenci niso kršili sobotne zapovedi. Kristus je bil živi predstavnik zapovedi. V svojem življenju ni prestopil niti enega samega njihovega svetega predpisa. Opazoval je ljudstvo kot priče tistih, ki so iskali priložnost, da bi ga obsodili, in brez ugovora jih je lahko vprašal: "Kdo izmed vas me more dolžiti greha?" (Jan 8,46.)
Zveličar ni prišel odstavit besed očakov in prerokov, saj je sam govoril po teh predstavnikih. Vse resnice Božje besede so prišle od njega. Toda vsi ti neprecenljivi dragulji so bili dani v napačne okvire. Njihova dragocena luč se je uporabljala v službi zmote. Bog je želel, da se vzamejo iz okvira zmot/287/ in dajo v ogrodje resnice. To delo pa je lahko opravila samo Božja roka. S svojo povezavo z zablodo je resnica služila Božjemu in človeškemu sovražniku. Kristus je prišel zato, da bi jo zopet postavil tja, kjer bi poveličala Boga in človeštvu omogočila zveličanje.
Jezus je rekel: "Sobota je ustvarjena zaradi človeka, a ne človek zaradi sobote." (Mar 2,27.) Ustanove, ki jih je vzpostavil Bog, so za blagor človeštva. "Vse je namreč zavoljo vas. Bodisi Pavel ali Apolo ali Kefa, bodisi svet ali življenje ali smrt, bodisi sedanje ali bodoče: vse je vaše, vi pa ste Kristusovi, a Kristus Božji." (2 Kor. 4,15; 1 Kor 3,22.23.) Zakon desetih zapovedi, katerih del je tudi sobota, je dal Bog za blagor ljudi. Mojzes je dejal: "In Gospod nam je zapovedal, da izpolnjujmo vse te postave, da se bojmo Gospoda, svojega Boga, nam v dobro vse dni, da bi nas ohranil v življenju." (5 Mojz 6,24.) Izraelu je bilo po psalmistu poslano sporočilo: "Služite Gospodu z veseljem, pridite pred njegovo obličje z radostnim petjem! Spoznajte, da je Gospod Bog, On nas je ustvaril, ne pa mi sebe; njegovo ljudstvo smo in ovce njegove paše. Stopite v njegova vrata s hvalno daritvijo, s poveličevanjem v njegove veže." (Ps 100,2-4.) A za vsakogar, "kdor koli hrani soboto, da bi je ne oskrunil", Gospod pravi: "Nje tudi pripeljem h gori svoje svetosti in jih razveselim v svoji molitveni hiši." (Iz 56,6.7.)
"Kajti Sin človekov je gospodar sobote." (Mat 12,8.) Te besede so polne navodil in tolažbe. Ker je bila sobota ustvarjena zaradi človeka, je Gospodov dan. Pripada Kristusu, kajti vse je narejeno po njem. Brez njega "ni nič postalo, kar je postalo". (Jan 1,3.) Ker je vse ustvaril, je vzpostavil tudi soboto. On je izločil ta dan kot spomin na delo stvarjenja. In tako usmerja sobota nanj kot na Stvarnika in na Posvečevalca. V soboti je tudi pojasnilo, da je ta, ki je ustvaril vse stvari v nebesih in na zemlji in v katerem so združene vse stvari, glava cerkve, in da smo po njegovi moči spravljeni z Bogom. Bog je rekel za Izraela: "Pa tudi svoje sobote sem jim dal, naj bodo znamenje med menoj in njimi, da bi spoznali, da sem jaz Gospod, ki jih posvečujem" - jih naredim svete. (Ezek 20,12.) Torej je sobota znamenje Kristusove moči, ki nas posvečuje, in je dana vsem, ki jih Kristus posvečuje. Kot znamenje posvečujoče moči je sobota dana vsem, ki po Kristusu postajajo del Božjega Izraela./288/
Gospod pravi: "Če obrneš od sobote svojo nogo, da ne boš delal, kar te veseli, v moj sveti dan, in boš soboto imenoval naslado, sveti častitljiv Gospodov dan, ... tedaj se boš razveseljeval v Gospodu." (Iz 58,13.14.) Vsem, ki sprejmejo soboto kot znamenje ustvarjalne in zveličavne Kristusove moči, bo sobota naslada, in ker bodo v njej videli Kristusa, se bodo veselili v njem. Sobota jih usmerja na dela stvarjenja kot dokaz njegove mogočne odrešitvene moči. Medtem ko sobota spominja na izgubljeni mir v raju, govori o znova pridobljenem miru po Zveličarju. Vsaka stvar v naravi ponavlja vabilo: "Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas upokojim." (Mat 11,28.)/289/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!