 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
28. Matevž Levi (angleško)
Temeljno besedilo Mat 9,9-17; Mar 2,14-22; Luk 5,27-39.
Od rimskih uslužbencev v Palestini ni bil nobeden bolj osovražen kakor cestninarji. Dejstvo, da jim je davke naložila tuja oblast, je dražilo Jude in jih je stalno spominjalo na to, da so izgubili svojo neodvisnost. Izterjevalci davkov pa niso bili samo orodje rimskih zatiralcev, temveč tudi izsiljevalci za lastno korist, da so bogateli na račun ljudstva. Jud, ki je sprejel to službo od Rimljanov, je veljal za izdajalca časti svojega naroda. Preziran je bil kot odpadnik in imeli so ga za najbolj podlega pripadnika družbe.
Matevž Levi je pripadal tej skupini. Po štirih učencih ob Genezaretu ga je Kristus poklical kot naslednjega v svojo službo. Farizeji so Matevža presojali samo po njegovem poklicu, Jezus pa je v njem videl srce, ki je bilo pripravljeno sprejeti resnico. Matevž je poslušal Zveličarjev nauk. Ko je Božji Duh v njem prebudil zavest o grešnosti, je hrepenel po tem, da bi poiskal pomoč pri Kristusu. Ker je bil navajen na nepristopnost rabinov, mu sploh ni prišlo na misel, da bi ga ta vzvišeni Učitelj opazil./272/
Nekega dne je sedel v mitniški lopi in videl prihajati Jezusa. Zelo presenečen je slišal njemu namenjene besede: "Pojdi za menoj." (Luk 5,27.)
Matevž "pustivši vse, vstane in odide za njim". (Luk 5,28.) Ni omahoval, ni spraševal, sploh ni razmišljal o tem, da naj bi donosno delo zamenjal za revščino in težave. Zadoščalo mu je biti pri Jezusu, poslušati njegove besede in se združiti z njim v njegovem delu.
Enako so ravnali že prej poklicani učenci. Ko je Jezus poklical Petra in njegove tovariše, naj gredo za njim, so brž zapustili čolne in mreže. Nekateri teh učencev so morali skrbeti za prijatelje, ki so bili odvisni od njih, toda niso omahovali, ko jih je Zveličar povabil, in nihče ni spraševal: "Od česa bom živel in zdrževal svojo družino?" Bili so poslušni vabilu. Ko jih je Jezus pozneje vprašal: "Ko sem vas poslal brez mošnje in torbe in obuvala, ali vam je česa zmanjkalo?" so lahko odvrnili: "Ničesar." (Luk 22,35.)
Kakor Matevž v svoji blaginji sta bila tudi Peter in Andrej v svojem siromaštvu pred enako preizkušnjo - vsak se je odločil z enako predanostjo. V trenutku uspeha, ko so bile mreže polne rib, in je bila spodbuda za prejšnje življenje najmočnejša, je Jezus zahteval od učencev ob jezeru, naj vse to zapustijo za evangeljsko delo. Na enak način se preizkuša vsak človek, kaj je močnejše v njem: njegovo hrepenenje po posvetnih dobrinah ali po občestvu s Kristusom.
Načela so vedno zahtevna. V Božji službi nihče ne more biti uspešen, če vanjo ne prinese nerazdeljenega srca in nima vsega za izgubo poleg mnogo boljšega spoznanja Kristusa Jezusa. Kdor išče kakršne koli izgovore, ne more biti Jezusov učenec, kaj šele njegov sodelavec. Ljudje, ki cenijo veliko zveličanje, bodo v svojem življenju razodevali takšno samopožrtvovalnost, ki se je videla v Kristusovem življenju. Kamor koli bo šel pred njimi, bodo veselo šli za njim.
Poklicanje Matevža med Kristusove učence je izzvalo veliko ogorčenost. Če je verski učitelj sprejel med svoje sledilce kakšnega mitničarja, je bila to kršitev verskih, družbenih in ljudskih običajev. Farizeji so upali, da bodo lahko s spretnim izkoriščanjem predsodkov ljudstva usmerili tok njegovih čustev proti Jezusu.
Med cestninarji se je prebudilo veliko zanimanje. Njihova srca je pritegoval božanski Učitelj. Matevž je od veselja, da je med Jezusovimi učenci, želel na vsak način pripeljati k njemu svoje prejšnje tovariše./273/ Zato je priredil v svoji hiši pojedino in povabil sorodnike in prijatelje. Prišli pa niso samo cestninarji, ampak tudi mnogi drugi ljudje dvomljivega slovesa, ki so jih prezirali njihovi pretirano tankovestni sosedje.
Pojedina je bila prirejena v čast Jezusu, in On se ni obotavljal sprejeti naklonjenosti. Dobro pa se je zavedal, da bo to za farizeje žalitev in da ga bo pripeljalo v zagato pred ljudstvom. Toda nikakršno politično vprašanje ni moglo vplivati na to, kako se bo ravnal. Zanj zunanje razlike niso imele pomena. Njegovo srce je pritegovalo ljudi, ki so bili žejni vode življenja.
Jezus je kot častni gost sedel za mizo s cestninarji. Z naklonjenostjo in prijaznostjo je razodeval spoštovanje človeškega dostojanstva tako, da so hrepeneli postati vredni njegovega zaupanja. V njihova žejna srca so padale njegove besede z blagodejno in poživljajočo močjo. Pri teh iz družbe zavrženih so se prebudile nove spodbude in odprle možnosti za novo življenje.
Pri takšnih srečanjih, kakršno je bilo to, so Zveličarjevi nauki vplivali na mnoge ljudi, ki pa so se šele po njegovem vnebohodu/274/ opredelili zanj. Po izlivanju Svetega Duha, ko se je v enem dnevu spreobrnilo tri tisoč ljudi, so bili med njimi mnogi, ki so prvič slišali za resnico pri mizi cestninarjev. Nekateri od njih so postali poslanci evangelija. Jezusovo vedenje na gostiji je bilo za samega Matevža trajen nauk. Zaničevani cestninar je postal eden najbolj predanih evangelistov, ki je v svoji službi ravnal zvesto po zgledu svojega Učitelja.
Ko so rabini zvedeli, da se je Jezus udeležil Matevževe gostije, so izkoristili priložnost za obtožbo, in sicer so se namenili to storiti s pomočjo učencev. S tem ko so obujali svoje predsodke, so upali, da jih bodo odtujili njihovemu Učitelju. Njihov način ravnanja je bil obtoževati Kristusa pri učencih in učence pri Kristusu. Pri tem so usmerili svoje puščice na najbolj ranljiva mesta. Od nezadovoljstva v nebesih je Satan vedno uporabljal ta način; in vse, ki povzročajo neskladnost in odtujevanje, vodi njegov duh.
Zavistni rabini so vprašali: "Zakaj je vaš Učitelj z mitarji in grešniki?" (Mat 9,11.)
Jezus ni čakal, da bi njegovi učenci odgovorili na ta napad, temveč je odvrnil sam: "Zdravi ne potrebujejo zdravnika, ampak bolni. Pojdite pa in učite se, kaj se pravi: 'Usmiljenja hočem in ne daritve.' Nisem prišel klicat pravičnih, temveč grešnike, da se spokore." (Mat 9,12.13; Luk 5,32.) Farizeji so se imeli za duhovno zdrave in zato torej ne potrebujejo zdravnika, za cestninarje in pogane pa so trdili, da bodo propadli zaradi svojih duševnih bolezni. Mar ni bila torej njegova naloga, da gre kot zdravnik ravno k slojem, ki so potrebovali njegovo pomoč?
Čeprav so imeli farizeji o sebi tako visoko mnenje, je bilo njihovo stanje v resnici veliko slabše kakor njih, katere so zaničevali. Cestninarji niso bili tako pobožnjakarski in samozadostni, zato so bili veliko bolj odprti za vpliv resnice. Jezus je rekel rabinom: "Pojdite pa in učite se, kaj se pravi: Usmiljenja hočem in ne daritve." (Mat 9,13.) S tem jim je hotel pokazati, da trdijo, da znajo razlagati Božjo besedo, pa vendar so popolnoma nedovzetni za njenega duha.
Farizeji so bili za nekaj časa utišani, v svojem sovraštvu pa so postali še bolj odločni. Potem so poiskali učence Janeza Krstnika in jih poskušali naščuvati proti Zveličarju. Ti farizeji niso sprejeli Krstnikovega poslanstva. Z zaničevanjem so opozorili na njegovo zdržno življenje, skromne navade in preprosta oblačila ter ga razglasili za fanatika. Ker je bil javno oznanil njihovo hinavščino, so se upirali njegovim besedam in poskušali nahujskati ljudi proti njemu./275/ Božji Duh je deloval na srca teh zasmehovalcev in jih prepričeval o grehu, a vendar so zavrgli Božji nasvet in izjavili, da je Janeza obsedel hudobni duh.
Ko se je Jezus začel družiti z ljudstvom, jesti in piti pri njihovih mizah, so ga obdolžili, da je požeruh in pijanec. A ravno ti možje, ki so ga za to obtoževali, so bili tega sami krivi. Prav kakor je Bog napačno predstavljen in mu Satan pripisuje svoje lastnosti, delajo tudi hudobni ljudje z Gospodovimi poslanci.
Farizeji niso hoteli dojeti, da je Jezus jedel s cestninarji in grešniki zato, da bi prinesel nebeško luč njim, ki sedijo v temi. Niso hoteli priznati, da je vsaka beseda, ki jo je izgovoril božanski Učitelj, kakor seme, ki vzklije in obrodi sad za poveličevanje Boga. Odločili so se, da luči ne bodo sprejeli. Čeprav so nasprotovali Krstnikovemu poslanstvu, so bili zdaj pripravljeni za prijateljstvo z njegovimi učenci; upali so namreč, da si bodo s tem zagotovili njihovo pomoč proti Jezusu. Govorili so, da Jezus izničuje njihova stara izročila, in poudarjali nasprotja med Krstnikovo resno pobožnostjo in Jezusovim vedenjem na gostijah s cestninarji in grešniki.
Prav tedaj so bili Janezovi učenci v veliki žalosti. To je bilo še prej, preden jih je Janez poslal k Jezusu s svojim sporočilom. Njihov ljubljeni učitelj je bil v ječi, zato so preživljali dneve v objokovanju. Jezus ničesar ni ukrenil, da bi Janeza osvobodil, temveč se je zdelo, da celo ruši ugled njegovega nauka. Če je bil Janez poslan od Boga, zakaj so potem Jezus in njegovi učenci ubrali tako drugačno pot?
Janezovi učenci niso jasno razumeli Kristusovega delovanja. Menili so, da le morajo biti neki temelji za obtožbe farizejev. Tudi sami so izpolnjevali mnoge predpise rabinov in celo upali, da bodo opravičeni z izpolnjevanjem zapovedi. Post je veljal pri Judih za zaslužno dejanje; najstrožji med njimi so se postili dvakrat na teden. Janezovi učenci so se postili skupaj s farizeji, ko so prišli k Jezusu z vprašanjem: "Zakaj se mi in farizeji tolikokrat postimo, tvoji učenci pa se ne postijo?" (Mat 9,14; Mar 2,18.)
Jezus jim je odgovoril zelo nežno. Ni poskušal popraviti njihovega napačnega stališča do posta, ampak jih je hotel pravilno poučiti o svojem poslanstvu. Uporabil je enako prispodobo kakor sam Krstnik, ko je pričal o Jezusu. Janez je rekel: "Kdor ima nevesto, je ženin; ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli/276/ ženinovega glasu. To moje veselje je torej dopolnjeno." (Jan 3,29.) Janezovi učenci so se seveda spomnili teh besed svojega učitelja, ko je Jezus uporabil to isto prispodobo in jim odgovoril: "Ali se morejo svatje postiti, kadar je ženin z njimi? " (Mar 2,19.)
Nebeški Knez je bil med svojim ljudstvom. Svetu je bil podarjen največji Božji dar. Blagor ubogim, kajti Kristus je prišel, da bi jih naredil za dediče svojega kraljestva. Blagor bogatim, kajti učil jih je, kako si lahko zagotovijo večno bogastvo. Blagor preprostim, ker jih bo zmodril za zveličanje. Blagor učenim, kajti Jezus jim je hotel razodeti globlje skrivnosti, kakor so jih kdaj dojeli. Resnice, ki so bile skrite od začetka sveta, naj bi postale ljudem razumljive po Zveličarjevem poslanstvu.
Janez Krstnik se je veselil, ker je videl Zveličarja. Kakšen vzrok za veselje so imeli učenci, da so lahko hodili in se pogovarjali z Veličastvom nebes! Kako naj bi potem žalovali in se postili. Morali so odpreti svoja srca, da prejmejo svetlobo njegove slave, da bi jo lahko razširili na vse, ki so sedeli v temi in smrtni senci.
Kristusove besede so pričarale čudovito podobo, toda nad njo je ležala temna senca, ki so jo lahko zaznale samo njegove oči. Rekel je: "Pridejo pa dnevi, ko se jim odvzame ženin; in tedaj se bodo postili." (Mat 9, 15.) Ko bodo učenci videli svojega Gospoda izdanega in križanega, bodo žalovali in se postili. V svojih zadnjih besedah, ki jim jih je izgovoril v zgornji izbi, je rečeno: "Malo, in ne boste me videli, in zopet malo, in boste me videli. Resnično, resnično vam pravim, da boste jokali vi in plakali, a svet se bo radoval; vi pa boste žalostni, ali vaša žalost se spremeni v radost." (Jan 16,19.20.)
Po njegovem prihodu iz groba se bo njihova žalost spremenila v veselje. Po svojem vnebohodu bo kot oseba odsoten, po Tolažniku pa bo vedno z njimi, in zato naj ne tratijo časa v žalovanju. A prav to je hotel Satan. Želel je, da bi na svet naredili vtis, kako so bili prevarani in razočarani. Vendar naj bi v veri gledali v nebeško svetišče, kjer Jezus opravlja zanje svojo službo. Svetemu Duhu, njegovemu namestniku, naj bi odprli svoje srce in se veselili luči njegove navzočnosti. Kljub vsemu bodo prišli nanje dnevi skušnjav in preizkušenj, ko bo nastal boj z vladarji tega sveta in vodji kraljestva teme. Tedaj, ko Kristus ne bo več osebno pri njih/277/ in ne bodo mogli prepoznati Tolažnika, se bodo vsekakor nujno morali postiti.
Farizeji so si prizadevali povišati sami sebe s strogim spolnjevanjem oblik, medtem pa so bila njihova srca polna zavisti in prepirljivosti. V Svetem pismu piše: "Glejte, postite se, da bi se pravdali in prepirali in da bi tepli s krivično pestjo. Ne postite se dandanašnji, da bi se slišal vaš glas na višavi. Ali je tak post, kakršnega volim; dan, ko človek muči svojo dušo? Pripogibati kot bičje svojo glavo in postlati si ležišče z raševnikom in pepelom: ali boš to imenoval post in dan po volji Gospodu?" (Iz 58,4.5.)
Pravi post ni samo zunanja služba. Sveto pismo pravi za post, ki je Bogu po volji: "Da razrešite spone krivičnosti, da snamete sužnji jarem ter oprostite tlačene in razbijete sleherni jarem! Podeli lačnemu iz svojega srca in nasiti potrto dušo!" (Iz 58,6.10.) Tukaj sta opisana pravi duh in značaj Kristusovega dela. Celotno njegovo življenje je bilo prostovoljno darovanje za zveličanje sveta. Ko se je postil v puščavi skušnjave ali jedel s cestninarji na Matevževi pojedini, je dajal svoje življenje za rešitev izgubljenih. Pravi duh predanosti se ne kaže v nekoristnem žalovanju, v telesnem poniževanju in v številnih daritvah, ampak v izročitvi samega sebe za prostovoljno službo Bogu in bližnjim.
Jezus je nadaljeval svoj odgovor Janezovim učencem s priliko: "Nihče ne utrga zaplate od nove obleke in je ne prišije na staro obleko, sicer skazi tudi novo, in stari se ne prilega zaplata od nove." (Luk 5,36.) Sporočilo Janeza Krstnika ni smelo biti poživljeno z izročili in praznoverjem. Poskus, da se spoji farizejska prevzetnost z Janezovim posvečenjem, bi samo še poglobil prepad med njimi.
Načela Kristusovega nauka se niso mogla uskladiti s farizejskimi oblikami. Kristus naj ne bi zadelal razpoke, ki je nastala z Janezovim naukom, ampak naj bi še bolj izrazil razliko med starim in novim. To dejstvo je Jezus ponazoril z naslednjimi besedami: "Nihče ne deva novega vina v stare mehove, sicer predere novo vino mehove in vino se razlije in mehovi se pokaze." (Luk 5,37.) Usnjeni mehovi, ki so jih uporabljali kot posode za novo vino, so se čez nekaj časa izsušili in postali krhki, zato jih ni bilo možno uporabiti znova za isti namen. S tem znanim primerom je Jezus primerjal stanje judovskih voditeljev. Duhovniki, pismouki in poglavarji/278/ so vztrajali na stari poti obredov in izročil. Njihova srca so postala trda kakor izsušeni vinski mehovi, s katerimi jih je primerjal. Ker so se zadovoljili z vero, ki je temeljila na postavi, je bilo nemogoče, da bi postali posode žive nebeške resnice. Menili so, da njihova lastna pravičnost popolnoma zadostuje, zato niso želeli, da bi se njihovi veri dodala kakršna koli nova prvina. Božje dobre volje za ljudi niso sprejemali kot nekaj ločenega od njih samih. Povezovali so jo s svojimi zaslugami na temelju svojih dobrih del. Vera, ki deluje po ljubezni in čisti dušo, ni imela prostora v religiji farizejev, ki je bila sestavljena iz obredov in človeških prepovedi. Zato je bilo zaman vsako prizadevanje za združitev Jezusovih naukov z ustaljeno vero. Živa Božja resnica bi kakor novo vino raztrgala stare, razpadajoče mehove farizejskih izročil.
Farizeji so se imeli za preveč modre, da bi se jih moglo poučiti, za preveč pravične, da bi se šteli potrebne zveličanja, za preveč spoštovane, da bi potrebovali spoštovanje, ki prihaja od Kristusa. Zveličar se je odvrnil od njih, da bi poiskal druge, ki bodo sprejeli nebeško sporočilo. V neizobraženih ribičih, v cestninarju na trgu, v ženski iz Samarije in v preprostem ljudstvu, ki ga je poslušalo z veseljem, je našel nove posode za novo vino. Orodja v službi evangelija so tisti ljudje, ki z veseljem sprejmejo od Boga poslano luč. Ti so njegovi poslanci, ki naj svetu oznanijo spoznanje resnice. Če Kristusovi verniki po njegovi milosti postanejo nove posode, jih bo napolnil z novim vinom.
Čeprav je bilo Kristusovo oznanjevanje primerjano z novim vinom, vendar ni bilo novi nauk, temveč samo razodetje tega, kar je bilo oznanjevano že od začetka. Toda za farizeje je Božja resnica izgubila svoj prvotni pomen in lepoto. Zato je bil Kristusov nauk zanje skoraj v vsakem pogledu nov. Niso ga niti prepoznali niti upoštevali.
Jezus je opozoril na moč lažnih naukov, ki lahko uniči spoštovanje in hrepenenje po resnici. Rekel je: "In kdor je pil starino, noče precej novega, ker pravi: staro je boljše." (Luk 5,39.) Vsa resnica, ki je bila dana svetu po očakih in prerokih, je zablestela v Kristusovih besedah v novi lepoti. Vendar pa pismarji in farizeji niso hrepeneli po dragocenem novem vinu. Preden se niso izpraznili starih izročil, navad in običajev, za Kristusove nauke ni bilo prostora niti v njihovih srcih niti v njihovem umu. Oklepali so se mrtvih oblik in se odvrnili od žive resnice in Božje moči./279/
Zaradi tega so propadli Judje, a tudi mnogi ljudje današnjega časa bodo propadli zaradi tega. Tisoči delajo enako napako kakor farizeji, ki jih je Jezus okaral na Matevževi pojedini. Mnogi zavrnejo resnico, ki prihaja od Očeta luči, namesto da bi se odrekli kakšni priljubljeni navadi ali strmoglavili malika svojega mnenja. Zaupajo vase, opirajo se na lastno razumnost in se ne zavedajo svojega duhovnega siromaštva. Na silo hočejo biti zveličani na način, h kateremu bi lahko prispevali s pomembnim dejanjem. Ko ugotovijo, da ne morejo imeti deleža pri zveličavnem delu, potem ponujeno zveličanje zavrnejo.
Na izpolnjevanju zapovedi sloneča vera nikoli ne more voditi ljudi h Kristusu, ker je brez ljubezni in brez Kristusa. Post in molitev v duhu samoopravičenja sta gnusoba v Božjih očeh. Slovesna bogoslužna zborovanja, potek verskih obredov, zunanja ponižnost in izsiljene daritve pričajo o tem, da se ima ta, ki vse to opravlja, za pravičnega in upravičenega do nebes; ampak vse to je prevara. Z lastnimi deli si nikoli ne moremo kupiti zveličanja.
Danes je še prav tako, kakor je bilo v Kristusovem času. Farizeji ne poznajo svoje duhovne revščine. Njim je namenjeno naslednje sporočilo: "Ker praviš: Bogat sem in obogatel sem in ničesar ne potrebujem, in ne veš, da si revež in pomilovanja vreden in ubog in slep in nag, ti svetujem, da kupiš od mene zlata, očiščenega v ognju, da obogatiš, in bela oblačila, da se oblečeš in da se ne pokaže sramota tvoje nagote." (Raz 3,17.18.) Vera in ljubezen sta v ognju očiščeno zlato. Za mnoge pa je zlato izgubilo svoj blesk in bogata zakladnica je izgubljena. Zanje je Kristusova pravičnost nenošena obleka in nedotaknjen izvir. Njim je rečeno: "Toda imam zoper tebe, da si opustil svojo prvo ljubezen. Spominjaj se torej, odkod si padel, in spokori se in delaj prva dela; ako pa ne, ti pridem in premaknem tvoj svečnik z njegovega mesta, če se ne spokoriš." (Raz 2,4.5.)
"Božje daritve so potrt duh, potrtega in pobitega srca, o Bog, ne zametaš." (Ps 51,17.) Preden je lahko kdo Jezusov vernik v pravem smislu, se mora izprazniti svojega jaza. Ko se odpovemo jazu, Gospod lahko naredi novo stvarstvo. Novi mehovi lahko vsebujejo novo vino. Kristusova ljubezen prežame vernika z novim življenjem. V vsakem, ki gleda na Začetnika in Dovrševalca naše vere, se bo razodel Kristusov značaj./280/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!