Vsebina

Nazaj

Naprej

Hrepenenje vekov (Ellen G. White)

27. "Če hočeš, me moreš očistiti" (angleško)

Temeljno besedilo Mat 8,2-4; 9,1-8.32-34; Mar 1,40 do 2,12; Luk 5,12-28.

Od vseh na Vzhodu znanih bolezni je bila gobavost najstrašnejša. Njena neozdravljivost, nalezljivost in njene strašne posledice so izzvale strah tudi pri najpogumnejših. Med Judi so jo šteli za obsodbo greha, zato je imenovana "udarec", "Božji prst". Globoko zakoreninjena, neuničljiva in smrtonosna se je štela za simbol greha. Obredna postava je gobavca razglasila za nečistega. Odstranjen je bil iz človeških bivališč, kakor da je mrtev. Česar koli se je dotaknil, je bilo nečisto. Zrak je bil okužen z njegovim dihom. Za kogar se je sumilo, da je zbolel, se je moral pokazati duhovnikom, ki so njegov primer raziskali in razsodili. Če so ga razglasili za gobavca, so ga ločili iz družine, odstranili iz Izraelovega zbora in obsodili na druženje samo z njimi, ki so bili podobno prizadeti. Postava je bila neizprosna v svojih zahtevah. Niti kralji in vladarji niso bili izjema. Če je vladar zbolel za to strašno boleznijo, je moral izročiti žezlo in zapustiti družbo.

Gobavec je moral prenašati prekletstvo svoje bolezni daleč od prijateljev in sorodnikov. Primoran je bil oznanjati svojo nesrečo, raztrgati oblačila in razglašati preplah, s čimer je opomnil vse, naj zbeže iz njegove nalezljive navzočnosti. Vpitje: "Nečist! Nečist!" ki se je slišalo z jokavim glasom z osamljenih prostorov, kamor so ga pregnali, je bilo opozorilo, ki se je poslušalo s strahom in studom.

V kraju Kristusove službe je bilo mnogo takih nesrečnežev. Ko so slišali novice o njegovem delu, se je v njih zbudil žarek upanja. Ampak od časa preroka Elizeja ni bilo znano kaj takega,/262/ da bi bil očiščen kdo, v komer je bolezen že napredovala. Zato si niso upali pričakovati od Jezusa, da bi naredil zanje nekaj, česar še nikoli ni storil za nikogar. Vendar je bil eden, v čigar srcu se je prebudila vera. Ni pa vedel, kako naj pride do Jezusa. Kako lahko stopi pred Zdravnika brez stika s svojimi bližnjimi? Spraševal se je, ali bo Kristus hotel ozdraviti njega. Ali se bo hotel pripogniti in opaziti človeka, za kogar se je verovalo, da ga je udarila Božja kazen? Ali ga ne bo preklel in mu zapovedal, naj odide iz nastanjenih krajev, kakor so napravili farizeji in celo zdravniki? Razmišljal je o vsem, kar je slišal o Jezusu. Nikogar še ni zavrnil, kdor ga je prosil za pomoč. Nesrečnež je sklenil poiskati Zveličarja. Ker se je moral izogibati mest, ga bo morda srečal ob kaki stranski gorski stezi ali ob oznanjanju v naravi. Težave so bile videti nepremostljive, vendar je bilo to njegovo edino upanje.

Gobavec se je podal proti Zveličarju. Jezus je poučeval okrog sebe zbrano množico na obali jezera. Čeprav je stal daleč stran, je ujel nekaj besed iz Zveličarjevih ust. Videl ga je polagati roke na bolnike. Videl je, kako hromi, slepi, mrtvoudni in mnogi umirajoči zaradi različnih bolezni nenadoma vstajajo popolnoma zdravi in hvalijo Boga za svojo odrešitev. Vera v njegovem srcu se je okrepila. Vse bolj se je približeval zbrani množici. Zapovedane omejitve, varnost ljudi in strah, s katerim so ga vsi opazovali - na vse je pozabil. Mislil je le na blaženo upanje v ozdravitev.

Njegov videz je bil grozen. Bolezen se je zelo razvila in strašno je bilo gledati njegovo razpadlo telo. Ko so ga ljudje opazili, so se v strahu umikali. Želeli so se izogniti dotiku z njim, zato je nastalo prerivanje. Nekateri so mu hoteli preprečiti, da bi se približal Jezusu, toda zaman. Gobavec ni nikogar ne videl ne slišal. Ni opazil njihovih izrazov, da se jim gnusi. Videl je samo Božjega Sina. Slišal je glas, ki je umirajočim vračal življenje. Prebil se je do Jezusa, padel pred njim na kolena in vzkliknil: "Gospod, če hočeš, me moreš očistiti!" (Mat 8,2.)

Jezus je položil roko nanj in rekel: "Hočem, bodi očiščen." (Mat 8,3.)

Na gobavcu se je takoj zgodila sprememba. Njegovo meso je ozdravelo, živci so postali občutljivi, mišice pa čvrste. Groba luskasta koža, značilna za gobavost, je izginila, namesto nje pa je dobil mehko in rdečo kožo, kakršno ima zdrav otrok./263/

Jezus je ukazal ozdravljencu, naj ne razglaša storjenega dejanja, temveč naj se takoj z daritvijo pokaže v templju. Takšna daritev pa je mogla biti sprejeta šele potem, ko so duhovniki pregledali človeka in ga razglasili, da je prost gobavosti. Čeprav so to tako neradi opravili, se niso smeli izogniti pregledu in se odločiti o primeru.

Svetopisemske besede kažejo, s kakšno odločnostjo je Kristus ukazal človeku, da mora nujno molčati in hitro ukrepati. "In ostro mu zapretivši, ga precej odpošlje in mu veli: Glej, da nikomur nič ne poveš; ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je ukazal Mojzes, njim v pričevanje." (Mar 1,43.44.) Če bi duhovniki vedeli, kako je gobavec ozdravel, bi jih sovraštvo do Kristusa utegnilo zapeljati, da bi izrekli nepošteno odločitev. Zato je Jezus želel, naj se človek pokaže v templju preden pride tja en sam glas o čudežu. Tako bi bila zagotovljena pravična odločitev in ozdravljenec bi se smel vrniti k svoji družini in prijateljem.

Obstajale so še druge reči, ki jih je poznal Kristus, ko je ozdravljencu ukazal molčati. Zveličar je vedel, da so si njegovi sovražniki stalno prizadevali omejevati njegovo delo in odvrniti ljudstvo od njega. Vedel je, da bi razglasitev gobavčeve ozdravitve po okolici spodbudila še druge trpine zaradi te strašne bolezni in bi se začeli zbirati ob njem ter bi se dvignil glas, da se bodo ljudje okužili, če se jih dotaknejo. Mnogi gobavci daru zdravja ne bi uporabili za blagoslov sebi in drugim. Zbiranje gobavcev bi ponudilo priložnost za obtožbo, da prestopa omejitve obredne postave. Tako bi bilo onemogočeno njegovo delo oznanjevanja evangelija.

Dogodek je opravičil Kristusove slutnje. Množica ljudi je bila priča gobavčevi ozdravitvi in željno pričakovala sklep duhovnikov. Ko se je človek vrnil k svojim prijateljem, je nastalo veliko vznemirjenje./264/ Kljub Jezusovemu opozorilu si človek sploh ni prizadeval zatajiti dejstva o svoji ozdravitvi. Četudi bi ga sicer bilo težko skriti, je o njem govoril povsod. Sodil je, da mu je Jezus zgolj iz skromnosti naročil molčati, zato je hodil naokrog in oznanjal moč tega vzvišenega Zdravnika. Ni dojel, da vsako tako oznanilo samo še stopnjuje odločitev duhovnikov in poglavarjev, da uničijo Jezusa. Ozdravljenec je občutil, da je blagor zdravja zelo dragocen. Veselil se je zaradi svoje popolne moči, vrnitve v družino in družbo ter čutil, da se ni mogoče vzdržati izkazovanja slave Zdravniku, ki ga je ozdravil. Razglasitev tega dogodka pa je izzvala omejevanje Zveličarjevega dela. Ljudje so se namreč ob njem zbirali v prevelikem številu, to pa ga je prisililo, da za nekaj časa preneha delati.

Vsako dejanje Kristusove službe je imelo daljnosežni namen. Vsebovalo je več, kakor pa je samo delo pokazalo. Tako je bilo tudi v primeru z gobavcem. Medtem ko je Jezus stregel vsem, ki so prihajali k njemu, si je želel blagosloviti tudi nje, ki niso prihajali. Medtem ko je pritegoval cestninarje, pogane in Samarijane, si je želel doseči tudi duhovnike in učitelje, ki so se zaprli pred njim zaradi predsodkov in izročila. Nobenega sredstva, s katerim bi jih lahko dosegel, ni pustil neuporabljenega. Z gobavcem, ki ga je poslal k duhovnikom, jim je dal pričevanje, preračunano za razorožitev njihovih predsodkov.

Farizeji so trdili, da Kristusov nauk nasprotuje postavi, ki jo je Bog dal po Mojzesu, njegovo navodilo ozdravljenemu gobavcu, naj daruje daritev po postavi, pa je ovrglo to obtožbo. Bilo je zadostno pričevanje zanje, ki so bili pripravljeni, da bi se prepričali.

Jeruzalemski poglavarji so poslali vohune, da bi našli kak povod za obsodbo Kristusa na smrt. Odgovoril jim je z dokazi ljubezni do človeštva, s spoštovanjem postave in z močjo rešitve od greha in smrti. Tako jim je dal pričevanje. "Vračajo mi hudo za dobro in sovraštvo za mojo ljubezen." (Ps 109,5.) Ta, ki je na Gori blagrov postavil pravilo: "Ljubite svoje sovražnike," je z zgledom potrdil to načelo, ko ni vračal "hudega za hudo ali psovanja za psovanje", temveč je raje blagoslavljal. (Mat 5,44; 1 Pet 3,9.)

Isti duhovniki, ki so gobavega obsodili na izgnanstvo, so potrdili njegovo ozdravljenje. Njihova javno razglašena in zapisana odločitev je bila trajno pričevanje za Kristusa. Ko pa se je ozdravljenec znova vrnil v Izraelov zbor na podlagi osebnega potrdila duhovnikov,/265/ da na njem ni več niti sledu bolezni, je postal živa priča za svojega Dobrotnika. Z veseljem je daroval svojo daritev in poveličeval Jezusovo ime. Duhovniki so se prepričali o Zveličarjevi božanski moči. Ponujala se jim je priložnost spoznati resnico in uporabiti luč. Če jo odklonijo, jih bo za vselej zapustila. Mnogi so zavrgli luč; pa vendar ni bila dana zaman. Mnoga srca so bila ganjena, čeprav nekaj časa tega niso pokazala. Za časa Zveličarjevega življenja se je zdelo, da je njegovo poslanstvo imelo majhen odziv ljubezni pri duhovnikih in pismoukih, po njegovem vnebohodu pa je bila množica duhovnikov "pokorna veri". (Dej 6,7.)

Kristusovo očiščenje gobavca od strašne bolezni je ponazarjalo njegovo delo čiščenja duše od greha. Človek, ki je stopil pred Jezusa, je bil "ves gobav". (Luk 5,12.) Smrtni strup je zajel vse njegovo telo. Učenci so poskušali Učitelju preprečiti, da bi se gobavca dotaknil; kajti kdor bi se ga dotaknil, bi tudi sam postal nečist. Jezus pa s položitvijo roke nanj ni postal nečist. Njegov dotik je prenesel življenje dajajočo moč. Gobavec se je očistil. Tako je tudi z gobavostjo greha - je globoko ukoreninjena in smrtna ter je ni mogoče očistiti s človeško močjo. "Vsa glava je bolna in vse srce medlo. Od stopala do temena ni nič zdravega na njem: zgolj rane in proge in vedno novi tvori." (Iz 1,5.6.) Jezus pa se ni oskrunil, ko je prišel prebivat med ljudi. Njegova navzočnost ima za grešnika zdravilno moč. Kdor koli bo padel pred njegove noge in v veri prosil: "Gospod, če hočeš, me moreš očistiti," bo dobil odgovor: "Hočem, bodi očiščen." (Mat 8,2.3.)

Jezus v nekaterih primerih ozdravitve ni takoj podaril zaprošenega blagoslova. V primeru gobavosti pa je bila prošnja uslišana, brž ko je bila izgovorjena. Odgovor na prošnjo za pozemske dobrine utegne biti preložen ali pa nam Bog lahko da nekaj, česar nismo prosili, pri prošnji za rešitev od greha pa ne ravna tako. Njegova volja je, da nas očisti greha in nas naredi za svoje otroke ter usposobi živeti sveto življenje. Kristus "je dal samega sebe za naše grehe, da nas otme sedanjega hudega veka po volji našega Boga in Očeta. In to je trdno zaupanje, ki ga imamo do njega, da nas sliši, ako kaj prosimo po njegovi volji; in če vemo, da nas sliši, česar koli prosimo, vemo, da nam je izpolnjeno, česar smo ga prosili. Če pripoznavamo svoje grehe, je zvest in pravičen, da nam odpusti grehe in nas očisti sleherne krivice." (Gal 1,4; 1 Jan 5,14.15; 1,9.)/266/

Kristus je z ozdravitvijo hromega v Kafarnaumu ponovil nauk o isti resnici. Čudež je bil storjen, da bi se razodela njegova moč za odpuščanje grehov. Ozdravljenje hromega je pojasnilo nekatere druge dragocene resnice. Je vir upanja in ohrabritve, dlakocepskim farizejem pa je pomenilo nauk in opomin.

Prav tako kakor gobavec je tudi hromi izgubil sleherno upanje v ozdravitev. Njegova bolezen je bila posledica grešnega življenja, slaba vest pa je še bolj grenila njegovo trpljenje. Mnogo pred tem je prosil farizeje in zdravnike v upanju, da bo dobil kako olajšanje za svoje umsko in telesno trpljenje. Ti so mu hladno odgovarjali, da je njegov primer neozdravljiv, in ga prepustili Božji jezi. Farizeji so imeli težave za dokaz božanskega nezadovoljstva, in so se vedno izogibali bolnih in potrebnih. Navadno pa so bili ti, ki so se delali tako svete, mnogo bolj grešni od nesrečnežev, katere so obsojali.

Hromi je bil popolnoma nebogljen, in ker ni videl nikakršne možnosti za pomoč od koder koli, je obupal. Tedaj pa je slišal za Jezusova čudovita dela. Povedali so mu, da so ozdraveli tudi drugi, ki so bili grešni in nebogljeni kakor on, celo gobavci so se očistili. Prijatelji, ki so mu o tem pripovedovali, so ga prepričevali, da lahko tudi on ozdravi, če bi mu uspelo, da bi se približal Jezusu. Vendar je njegovo upanje splahnelo, ko se je spomnil vzroka bolezni. Bal se je, da ga mogoče čisti Zdravnik ne bo hotel trpeti v svoji navzočnosti.

Ta človek pa si je želel odpuščanja grehov veliko bolj kakor pa telesnega ozdravljenja. Če bi vsaj lahko videl Jezusa in dobil zagotovilo, da so mu grehi odpuščeni in je spravljen z nebesi, bi bil pripravljen živeti ali umreti, kakor je pač Božja volja. Smrtnikovo vpitje se je glasilo: "O, da bi lahko prišel pred njega!" Ni bilo časa, da bi ga izgubljali; njegovo shirano telo je že kazalo znamenja razpadanja. Rotil je svoje prijatelje, naj ga na postelji odnesejo k Jezusu, in ti so mu z veseljem ustregli. Ampak množica, ki se je zbrala ob hiši, v kateri je bil Zveličar, je bila tolikšna, da bolniku in prijateljem sploh ni bilo možno priti do njega, celo se niso mogli toliko približati, da bi slišali njegov glas.

Jezus je učil v Petrovi hiši. Po navadi so učenci sedeli tesno ob njem. "In sedeli so tam farizeji in učitelji postave, ki so prišli iz vseh galilejskih in judejskih vasi in iz Jeruzalema." (Luk 5,17.) Ti so prišli vohunit, da bi našli kakšno obtožbo proti Jezusu. Poleg teh uradnih oseb se je tam zbrala tudi pisana družba vnetih, ponižnih, radovednih in nevernih./267/ Zastopani so bili razne narodnosti in vsi družbeni sloji. "In Gospodova moč je bila pričujoča, da bi jih ozdravljal." (Luk 5,17.) Duh življenja je počival nad zbranimi, vendar farizeji in pismouki niso čutili njegove navzočnosti. Niso čutili nikakršne potrebe, zato tudi niso mogli ozdraveti. "Lačne je nasitil z dobrimi rečmi in bogate je odpravil prazne." (Luk 1,53.)

Nosači hromega so se zaman poskušali preriniti skozi množico. Bolnik je gledal okrog sebe z neizrazljivo bojaznijo. Ali naj se odpove upanju, ko pa je tako blizu pomoč, na katero je tako dolgo čakal? Na njegov predlog so ga prijatelji odnesli na streho hiše in jo razkrili ter ga spustili pred Jezusove noge. Poučevanje je bilo prekinjeno. Zveličar je opazoval bolno obličje in videl proseče oči, ki so bile uprte vanj. Razumel je zadevo; privabil je k sebi tega duha, ki sta ga mučila zmedenost in dvom. Ko je bil hromi še doma, je Zveličar prepričal njegovo vest. Tedaj je obžaloval grehe in začel verovati v Jezusovo ozdravljajočo moč, in Zveličarjeva življenje dajajoča milost je najprej blagoslovila njegovo hrepeneče srce. Jezus je opazil preraščanje prvega žarka vere v trdno vero, da je On edini grešnikov pomočnik, ter videl, da se krepi vsakič, ko si prizadeva priti k njemu.

Tedaj je Zveličar spregovoril besede, ki so do trpinovih ušes prišle kakor glasba: "Zaupaj, sin, odpuščeni so tvoji grehi." (Mat 9,2.)

Breme brezupnosti je bilo sneto z bolnikove duše; mir odpuščanja počiva nad njegovim duhom in razsvetljuje njegov obraz. Njegove telesne bolečine ni več in vse bitje se je spremenilo. Nebogljeni hromec je ozdravel! Krivemu grešniku je odpuščeno!

S preprosto vero je sprejel Jezusove besede kot blagodejnost novega življenja. Ničesar več ni zahteval, temveč je ležal v blaženi tišini, presrečen je ostal brez besed. Nebeška svetloba je obsijala njegov obraz, navzoče opazovalce pa je prevzelo spoštovanje.

Rabini so nestrpno čakali, da bi videli, kako bo Kristus ravnal v tem primeru. Spominjali so se, da je ta človek pri njih iskal pomoči, pa so mu vzeli upanje in sočustvovanje. To pa jim še ni zadoščalo, zato so pristavili, da trpi Božje prekletstvo zaradi svojih grehov. Vse to je oživelo v njihovem umu, ko so videli bolnika pred seboj. Opazili so, s kakšnim zanimanjem vsi spremljajo prizor, in se zbali, da bodo izgubili vpliv nad ljudstvom./268/

Dostojanstveniki se niso pogovorili med seboj, temveč so opazovali drug drugega in na obrazu vsakega prebrali isto misel, da je potrebno zajeziti plimo čustev. Jezus je rekel, da so hromemu odpuščeni grehi. Farizeji so se prijeli za te besede kakor bogokletja in si predstavljali, da to lahko prikažejo kot greh, ki je vreden smrti. V svojem srcu so govorili: "Kaj ta tako govori? Boga preklinja! Kdo more odpuščati grehe, razen eden, Bog?" (Mar 2,7.)

Jezus je pogledal vanje, da so se umaknili in umolknili, in rekel: "Zakaj mislite hudobno v svojih srcih? Kaj je namreč lažje, reči: Odpuščeni so ti grehi, ali reči: Vstani in hodi? Da boste pa vedeli, da ima Sin človekov oblast odpuščati na zemlji grehe (nato veli mrtvoudnemu): Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!" (Mat 9,4-6.)

Tedaj je človek, ki so ga na postelji prinesli k Jezusu, vstal pred njim na svoje noge z mladeniško gibčnostjo in močjo. Skozi žile mu je pričela teči oživljajoča kri. Na lepem je začel delati vsak organ njegovega telesa. Na obrazu se je namesto bledice bližajoče se smrti pokazala rdečica zdravja. "In vstane in precej vzame posteljo ter odide vpričo vseh, da se vsi čudijo in Boga hvalijo, govoreč: Nikoli nismo kaj takega videli." (Mar 2,12.)

O, skrivnostna Kristusova ljubezen, ki si se ustavila za ozdravitev grešnih in nesrečnih! Božanstvo, ki sočustvuje z bolečinami trpečega človeštva in jih lajša! O, čudežna moč, ki pomaga človeškim otrokom! Kdo še lahko dvomi o sporočilu zveličanja? Kdo je lahko ravnodušen do milosti Odrešenika, ki je poln sočutja?

Za povrnitev zdravja razpadajočemu se telesu ni bila potrebna nič manjša moč od same moči stvarjenja. Isti glas, ki je zapovedal, naj oživi iz zemeljskega prahu narejeni človek,/269/ je povrnil življenje umirajočemu hromcu. Ista moč, ki je dala življenje telesu, je obnovila srce. On, ki je pri stvarjenju "rekel, in se je zgodilo", ter "je zapovedal, in stalo je trdno", (Ps 33,9.) je dal življenje tudi tej duši, ki je bila mrtva zaradi prestopkov in grehov. Ozdravljenje telesa je bilo dokaz moči, ki je obnovila srce. Kristus je zapovedal hromcu, naj vstane in odide. "Da pa boste vedeli," je rekel, "da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe." (Mar 2,10.)

Hromec je našel v Kristusu zdravje za dušo in telo. Duhovni ozdravitvi je sledila telesna obnova. Tega nauka ne smemo prezreti. Tudi danes tisoči trpe zaradi telesnih bolezni in kot mrtvoudni hrepenijo po sporočilu: "Sin, odpuščeni so ti grehi." (Mar 2,5.) Breme greha s svojim nemirom in neizpolnjenimi željami je vir njihovih bolezni. Ne morejo najti olajšanja, dokler ne pridejo k Zdravniku duš. Mir, ki ga lahko da le On, bo dal moč duši in zdravje telesu.

Jezus je prišel, "da razdene Hudičeva dela". (1 Jan 3,8.) V njem "je bilo življenje". (Jan 1,4.) On je rekel: "Jaz sem prišel, da imajo življenje in da imajo obilo." (Jan 10,10.) On je "oživljajoč duh". (1 Kor 15,45.) Še danes ima isto oblast, da daje življenje, kakor v času, ko je na zemlji ozdravljal bolne in dajal odpuščanje grešnikom. "Ti odpušča vse tvoje krivice, ... ozdravlja vse tvoje bolezni." (Ps 103,3.)

Ozdravitev hromca je delovala na ljudi, kakor da so se odprla nebesa in razodela vso slavo boljšega sveta. Ko je ozdravljeni šel skozi množico, hvaleč Boga na vsakem koraku, in veselo nesel svojo posteljo, ki se mu je zdela peresno lahka, so se mu ljudje s spoštljivimi obrazi umikali, da bi mu napravili prehod, med seboj pa so si šepetali: "Nezaslišane reči smo videli danes." (Luk 5,26.)

Osupli farizeji so obnemeli od začudenja in čutili, da so premagani. Videli so, da ne morejo v ljudstvu spodbuditi ljubosumne razdraženosti. Čudovito delo, storjeno človeku, ki so ga bili izročili Božji jezi, je na ljudeh zapustilo takšen vtis, da so rabine za nekaj časa pozabili. Učitelji so videli, da ima Kristus moč, ki so jo pripisovali le Bogu; plemenito dostojanstvo njegove drže pa se je očitno razlikovalo od njihovega nadutega vedenja. Ostali so zmedeni in osramočeni, ko so sicer spoznali, ne pa tudi priznali, navzočnost vzvišenega Bitja. Kolikor močnejši je bil dokaz, da ima Jezus na zemlji oblast odpuščati grehe,/270/ toliko bolj so zakrknili v neveri. Zapustili so Petrovo hišo, kjer so bili pravkar priče ozdravljenju hromca, in odšli napravljat nove načrte, da bi Božjega Sina pripravili k molku.

Najhujše in najbolj zastarele telesne bolezni je ozdravila Kristusova moč; bolezen duha pa je še bolj premagala nje, ki so zapirali oči pred svetlobo. Gobavost in mrtvoudnost nista bili tako strašni kakor pobožnjaštvo in nevera.

V hromčevi hiši je zavladalo veliko veselje, ko se je vrnil v družino in na rami z lahkoto prinesel posteljo, na kateri so ga malo prej previdno odnesli. Ljudje so se zbrali okrog njega s solzami veselja in si komaj upali verjeti svojim očem. Pred njimi je stal v popolni moči svoje možatosti. Njegove poprej mrtve roke so ga sedaj hitro ubogale. Njegovo poprej usahlo telo v svinčeni barvi je bilo sedaj sveže in rdeče. Hodil je zanesljivo in prosto. Veselje in upanje sta bili napisani na vsaki potezi njegovega obraza, sledove greha in trpljenja pa je zamenjal izraz čistosti in miru. Vesele pesmi hvaležnosti so se dvigale iz tega doma, in Bog je bil poveličan po svojem Sinu, ki je vrnil upanje malodušnemu in moč prizadetemu. Ta človek je bil pripravljen z vso družino izročiti svoje življenje Jezusu. Nikakršen dvom ni vznemirjal njihove vere, nikakršna nevera ni slabila njihove vdanosti njemu, ki je prinesel luč v njihov temačni dom./271/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!