Vsebina

Nazaj

Naprej

Hrepenenje vekov (Ellen G. White)

18. "On mora rasti" (angleško)

Temeljno besedilo Jan 3,22-36.

Krstnik je imel nekaj časa večji vpliv na ljudi kakor vladarji, duhovniki in knezi. Če bi se razglasil za Mesija in zanetil upor proti Rimu, bi duhovniki in ljudstvo trumoma stopili pod njegovo zastavo. Satan mu je bil pripravljen vsiliti vsako misel, ki spodbuja častihlepje svetovnih osvajalcev. Ker pa je bil Janez prepričan o svoji moči, je odločno zavrgel takšno mamljivo podkupovanje. Nanj usmerjeno pozornost je usmeril na Drugega.

Odtlej je opazoval, kako se val priljubljenosti med narodom odvrača od njega k Zveličarju. Množica okrog Janeza se je vsak dan manjšala. Ko je Jezus prišel iz Jeruzalema v področje okrog Jordana, se je zbralo veliko ljudi, da bi ga poslušali. Število njegovih sledilcev je vsak dan naraščalo. Mnogi so se prišli krstit. Ker pa sam Kristus ni krščeval, je svojim učencem dovolil opravljati ta obred. Tako je popolnoma potrdil poslanstvo svojega znanilca. Janezovi učenci pa so z ljubosumnostjo opazovali naraščanje Jezusove priljubljenosti. Bili so pripravljeni kritizirati njegovo delo, in ni jim bilo treba dolgo čakati na priložnost. Med njimi in Judi se je pojavilo vprašanje, ali lahko krst očisti človeka od greha; trdili so, da se Jezusov krst bistveno razlikuje od Janezovega. Kmalu zatem so začeli razpravo s Kristusovimi učenci o besedah, ki naj se izgovorijo pri krstu; končno pa še o njihovi pravici do krščevanja./178/

Janezovi učenci so prišli k njemu s pritožbami in mu rekli: "Rabi, ta ki je bil s teboj onkraj Jordana, ki si zanj ti pričal, glej, ta krščuje in vsi gredo k njemu." (Jan 3,26.) Po teh besedah je Satan skušal Janeza. Čeprav je bilo očitno, da je Janezovo poslanstvo opravljeno, bi še imel možnost ovirati Kristusovo delo. Če bi bil pokazal usmiljenje s samim seboj in izrazil razočaranje in skrb zaradi tega, da je sedaj odveč, bi sejal seme nesloge, spodbujal zavist in ljubosumnost in resno zaviral napredek evangelija.

Janez je imel po naravi običajne človeške napake in slabosti, dotik božanske ljubezni pa ga je spremenil. Živel je v ozračju, ki ni bilo omadeževano s sebičnostjo in častihlepjem - visoko nad kužnostjo ljubosumnosti. Ni se strinjal z nezadovoljnostjo učencev, temveč je pokazal, kako jasno je dojel svoj odnos do Mesija in kako radostno je z dobrodošlico pozdravil njega, kateremu je pripravil pot.

Rekel je: "Človek ne more ničesar vzeti, če mu ni dano iz nebes. Vi sami ste mi priče, da sem rekel: Jaz nisem Kristus, ali poslan sem pred njim. Kdor ima nevesto, je ženin; prijatelj pa ženinov, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli ženinovega glasu." (Jan 3,27-29.) Janez se je predstavil kot prijatelj, ki je deloval kot sel med zaročencema in pripravil pot za poroko. Brž ko je bila nevesta pripeljana k ženinu, je bila njegova naloga opravljena. Potem se veseli sreče njih, katerih združenje je podprl. Prav tako je bil Janez poklican ljudstvo usmeriti k Jezusu, zato je bil vesel, da je bil priča uspešnega Zveličarjevega dela. Rekel je: "To moje veselje je torej dopolnjeno. On mora rasti, jaz pa se manjšati." (Jan 3,29.30.)

Janez je z vero gledal na Odrešenika, zato se je lahko povzpel do višine samoodpovedi. Ni si prizadeval ljudi navezati nase, temveč je hotel voditi njihove misli vse višje in višje, vse dokler ne bodo počivale na Božjem Jagnjetu. Sam je bil samo glas, vpitje v puščavi. Sedaj je veselo privolil v molk in pozabo, da bi vse oči gledale v Luč življenja.

Božji poslanci, ki zvesto opravljajo svoj poklic, ne zahtevajo časti zase. Samoljubje bo izginilo v ljubezni do Kristusa. Nikakršna tekmovalnost ne bo oškodovala dragocene evangeljske zadeve. Dojeli bodo svojo nalogo, da morajo kakor Janez Krstnik/179/ gledati "Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta". (Jan 1,29.) Povišali bodo Jezusa in z njim bo dvignjeno človeštvo. "Zakaj tako pravi Visoki in Vzvišeni, ki prebiva v večnosti in ki mu je ime Sveti: Na višavi in v svetišču prebivam, tudi z njim, ki je potrtega in ponižanega duha, da oživim duha ponižanih in oživim srce potrtih." (Iz 57,15.)

Svojega jaza osvobojena prerokova duša je bila prežeta z božansko svetlobo. Ko je podal pričevanje o Zveličarjevi slavi, so se njegove besede ujemale s Kristusovimi, ki jih je izgovoril v svojem pogovoru z Nikodemom. Janez je rekel: "Kdor prihaja od zgoraj, ta je nad vsemi. Kdor je iz zemlje, je pozemski in govori zemske reči. Kdor je prišel iz nebes, ta je nad vsemi. Kajti ta, ki ga je poslal Bog, govori Božje besede: zakaj njemu Bog ne daje Duha na mero." (Jan 3,31.34.) Kristus je lahko rekel zase: "Ne iščem svoje volje, ampak voljo tega, ki me je poslal." (Jan 5,30.) O njem je rečeno: "Ljubil si pravico in sovražil krivico. Zato te je pomazilil Bog, tvoj Bog, z oljem veselja bolj, nego tvoje sodeležnike." (Heb 1,9.) Oče njemu "ne daje Duha na mero". (Jan 3,34.)/180/

Tako je tudi s Kristusovimi sledilci. Nebeško luč lahko sprejmemo samo, če smo se pripravljeni odreči svojemu jazu. Ne moremo spoznati Božjega značaja ali sprejeti Kristusa z vero, vse dokler ne "vodimo vsako misel v sužnost pokorščine do Kristusa". (2 Kor 10,5.) Kdor dela to, dobi Svetega Duha brez mere. V Kristusu "prebiva vsa polnost božanstva telesno. In v njem ste dopolnjeni." (Kol 2,9.10.)

Janezovi učenci so izjavili, da gredo vsi ljudje h Kristusu; Janez pa je videl jasneje, zato je rekel: "A njegovega pričevanja nihče ne sprejema." (Jan 3,32.) Malo ljudi je bilo pripravljenih sprejeti Jezusa za zveličarja od greha. "Kdor je sprejel njegovo pričevanje, je potrdil, da je Bog resničen. Kdor veruje v Sina, ima večno življenje." (Jan 3,33.36.) Odveč je razprava o tem, ali Kristusov ali Janezov krst čisti od grehov. Kristusova milost podarja človeku življenje. Brez Kristusa je krst ničvredna oblika kakor vsaka druga verska služba. "Kdor je neveren Sinu, ne bo videl življenja." (Jan 3,36.)

O uspehu Kristusovega delovanja, ki ga je Krstnik sprejel s takim veseljem, so bile obveščene tudi oblasti v Jeruzalemu. Duhovniki in rabini so bili ljubosumni na Janezov vpliv, ko so videli, da je ljudstvo zapuščalo shodnice in odhajalo v puščavo: sedaj pa je bil tam Nekdo, ki je pritegoval množico še z večjo močjo. Ti Izraelski voditelji niso bili pripravljeni reči z Janezom: "On mora rasti, jaz pa se manjšati." (Jan 3,30.) Trdno odločeni so se lotili narediti konec delovanju, ki je ljudi speljevalo od njih.

Jezus je vedel, da ne bodo varčevali s prizadevanji, s katerimi bi povzročili razdor med njegovimi in Janezovimi učenci. Vedel je, da se je že pripravljal vihar, ki bo odnesel enega največjih prerokov, kar jih je bilo kdaj poslanih na ta svet. Da bi se izognil kakršni koli priložnosti za napačno dojemanje ali razdore, je tiho prekinil svoje delo in se umaknil v Galilejo. Tudi mi moramo ostati zvesti resnici in ukreniti vse, da se izognemo vsemu, kar bi utegnilo povzročiti neslogo ali nesporazume. Kajti kadar koli se pojavi kaj takega, je izid tega izguba duš. Kadar koli nastanejo okoliščine, ki grozijo, da bodo povročile razdor, moramo ravnati po Jezusovem in Janezovem zgledu.

Janez je bil poklican za voditelja prenove. Zato so bili njegovi učenci v nevarnosti, da bi vso svojo pozornost namenili njemu, misleč, da je uspeh njegovega dela odvisen od njegovih prizadevanj, in bi zlahka izgubili spred oči dejstvo, da je bil pravzaprav orodje, po katerem je delal Bog. Toda Janezovo delo ni zadostovalo za ustanovitev krščanske cerkve./181/ Potem ko je opravil svoje poslanstvo, je moralo biti opravljeno drugo delo, ki pa ga njegovo pričevanje ni moglo doseči. Tega njegovi učenci niso doumeli. Ko so videli nastopati Kristusa, da bi nadaljeval to delo, so bili ljubosumni in nezadovoljni.

Še obstajajo enake nevarnosti. Bog pokliče človeka, da opravi neko delo; in ko ga je po svojih sposobnostih opravil, Gospod postavi druge, da bi ga nadaljevali in razširili. Ampak mnogi menijo kakor Janezovi učenci, da je uspeh odvisen od prvega delavca. Pozornost je usmerjena na človeško namesto na božansko. Prebudi se ljubosumnost, ki škoduje Božjemu delu. Tako pride nezasluženo spoštovan človek v skušnjavo, da goji samozaupanje. Ne dojema svoje odvisnosti od Boga. Ljudje so naučeni, naj se zanašajo na človekovo vodstvo. Tako padejo v zmoto in se oddaljijo od Boga.

Božje delo naj nikakor ne nosi človeške podobe ali napisa. Gospod od časa do časa postavi razna orodja, po katerih se lahko najbolje izpelje njegov namen. Srečni so ljudje, ki se želijo ponižati in reči z Janezom Krstnikom: "On mora rasti, jaz pa se manjšati." (Jan 3,30.)/182/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!