 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
17. Nikodem (angleško)
Temeljno besedilo Jan 3,1-17.
Nikodem je zasedal pomembni zaupni položaj med judovskim narodom. Bil je visoko šolan, izredno nadarjen in ugleden član ljudskega svèta. Z drugimi vred je bil ganjen zaradi Jezusovega nauka. Čeprav je bil bogat, učen in spoštovan, mu je bil preprosti Nazarečan nenavadno privlačen. Nauki iz Zveličarjevih ust so nanj naredili globok vtis, zato je želel kaj več zvedeti o teh čudovitih resnicah.
Kristusova oblast, ki jo je pokazal pri čiščenju templja, je pri duhovnikih in voditeljih izzvala odločno sovraštvo. Bali so se moči tega tujca. Niso hoteli prenašati tolikega poguma neznatnega Galilejca. Odločili so se napraviti konec njegovemu delovanju. Vendar se niso vsi strinjali s tem namenom. Nekateri so se bali nasprotovati njemu, ki ga je tako očitno vodil Božji Duh. Spomnili so se, da so bili preroki ubiti zato, ker so grajali grehe izraelskih voditeljev. Vedeli so, da so bili Izraelci v suženjstvu pri poganskih narodih samo zato, ker so zavračali Božje opomine. Bali so se, da bodo duhovniki in voditelji z zaroto proti Jezusu šli po poti svojih očetov in povzročili ljudstvu nove nesreče. Tako je čutil tudi Nikodem./167/ Ob posvetovanju, ko so v Velikem zboru razpravljali o tem, kaj je potrebno ukreniti proti Jezusu, je Nikodem zagovarjal previdnost in zmernost. Poudaril je, da utegne biti nevarno zavreči opomine, če je Jezus resnično dobil oblast od Boga. Duhovniki niso upali prezreti tega nasveta in nekaj časa niso odkrito ničesar ukrepali proti Zveličarju.
Odkar je Nikodem poslušal Jezusa, je pozorno proučeval prerokovanja o Mesiju. Čim več je proučeval, tem trdneje je bil prepričan, da je Jezus zares tisti, ki mora priti. Kakor mnogi Izraelci je bil tudi on zelo žalosten zaradi skrunitve templja. Bil je priča dogodku, ko je Jezus izgnal iz tempeljskega preddverja kupce in prodajalce; opazil je čudovito izražanje Božje moči; videl je Zveličarjevo sprejemanje revnih in zdravljenje bolnih; zaznal je njihove vesele poglede in slišal njihovo hvalo; zato ni mogel več dvomiti, da je Jezus iz Nazareta Božji poslanec.
Vroče si je želel pogovora z Jezusom, a si ga ni upal poiskati javno. Za judovskega poglavarja je bilo ponižanje izkazati naklonjenost do tako malo znanega učitelja. Če bo Veliki zbor zvedel za ta obisk, ga bodo vsi prezirali in grajali. Odločil se je za skrivni pogovor in to ravnanje opravičeval, da se utegnejo še drugi ravnati po njegovem zgledu, če bi bil z njim javno. Ko je natanko poizvedel za Zveličarjevo osamljeno počivališče na Oljski gori, je počakal, da je mesto utonilo v spanje, nato pa ga je šel iskat.
V Kristusovi navzočnosti je Nikodem čutil čuden strah, katerega je hotel prikriti z umirjeno in dostojanstveno držo. "Rabi," je rekel, "vemo, da si od Boga prišel kot Učitelj; zakaj nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če Bog ni z njim." (Jan 3,2.) Govoril je o Kristusovem posebnem učiteljskem daru in njegovi čudoviti moči, s katero dela čudeže, ter upal, da bo tako pripravil pot za pogovor. S temi besedami je hotel pokazati in zbuditi zaupanje, v bistvu pa je z njimi izrazil nevero. Jezusa ni pripoznal za Mesija, temveč zgolj kot od Boga poslanega Učitelja.
Jezus pa je namesto sprejema tega pozdrava uprl oči v sogovornika, kakor da bi bral njegovo dušo. V svoji brezmejni modrosti je gledal pred seboj iskalca resnice. Vedel je, čemu ga je Nikodem obiskal. Zato je želel utrditi prepričanje, ki je že našlo prostor v poslušalčevih mislih, in se takoj lotil jedra pogovora ter mu rekel slovesno, vendar ljubeznivo: "Resnično, resnično ti pravim: če se kdo na novo ne rodi, ne more videti Božjega kraljestva." (Jan 3,3.)/168/
Nikodem je prišel h Gospodu razpravljat, Jezus pa mu je preprosto pokazal temelje načel resnice. Dejal mu je: Nikodem, ni ti toliko potrebno teoretično znanje, pač pa duhovna prenova; ni ti potrebno potešiti radovednosti, temveč moraš imeti novo srce; preden boš sposoben presojati nebeške reči, moraš prejeti novo življenje od zgoraj. Dokler ne boš doživel te spremembe, ki dela vse novo, zaman kar koli razpravljava o moji oblasti ali mojem poslanstvu.
Nikodem je poslušal Janeza Krstnika, ko je pridigal o spokorjenju in spreobrnjenju ter kazal ljudem na krščevalca s Svetim Duhom. Tudi sam je menil, da Judom primanjkuje duhovnosti in jih pretežno vodita pobožnjaštvo in poželenje po posvetni slavi. Upal je, da se bodo razmere zboljšale z Mesijevim prihodom. Vendar ga sporočilo Janeza Krstnika, ki je ljudi spodbujalo k preiskovanju srca, ni prepričalo o njegovem grehu. Bil je strogi farizej in se je ponašal s svojimi dobrimi dejanji. Daleč naokrog so ga spoštovali zaradi radodarnosti in velikodušnega podpiranja tempeljske službe, zato se je čutil prepričan, da si je pridobil Božjo naklonjenost. Vznemirila ga je misel o kraljestvu, ki je tako čisto, da ga ne more podedovati takšen, kakršen je sedaj.
Prispodoba o novorojenju, ki jo je uporabil Jezus, Nikodemu ni bila popolnoma neznana. Pogosto so spreobrnjence izmed poganov, ki so se spreobračali v judovsko vero, primerjali z novorojenimi otroki. Moral je torej dojeti, da Kristusovih besed ni potrebno razumeti dobesedno. Ker pa je bil rojeni Izraelec, je sodil, da mu je zagotovljen prostor v Božjem kraljestvu. Menil je, da mu ni potrebna nikakršna sprememba. Zato so ga presenetile Zveličarjeve besede. Motilo ga je, ker so bile uporabljene neposredno zanj. Farizejska ošabnost se je borila proti iskreni želji iskalca resnice. Čudil se je, ker Kristus pri pogovoru ni upošteval njegovega položaja poglavarja v Izraelu.
V svojem začudenju je Kristusu nekoliko posmehljivo odgovoril; "Kako se more človek roditi, ko je star?" (Jan 3,4.) Dokazal je, kakor mnogi drugi, ko se ostra resnica dotakne njihove vesti, da meseni človek ne more sprejemati, kar je Božjega Duha. Nič v njem se ne odziva duhovnim stvarem, kajti duhovne stvari je treba duhovno dojemati.
Zveličar pa na dokaz ni odgovoril z dokazi. S svečanim, tihim dostojanstvom je dvignil roko in še z večjo gotovostjo ponovil isto resnico:/171/ "Resnično, resnično, ti pravim: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo." (Jan 3,5.) Nikodem je vedel, da je Kristus govoril o krstu z vodo in obnovitvi srca z Božjim Duhom. Zato je bil prepričan, da sedi v navzočnosti njega, ki ga je napovedal Janez Krstnik.
Jezus je nadaljeval: "Kar se je rodilo iz mesa, je meso, in kar se je rodilo iz Duha, je duh." (Jan 3,6.) Srce je po naravi hudobno; a kdo je "kdaj prišel čist iz nečistega? Niti eden!" (Job 14,4.) Noben človeški izum ne more najti zdravila za dušo, ki se je pregrešila. "Zato ker je meseno mišljenje sovraštvo do Boga, ker se Božji postavi ne pokorava; saj se tudi ne more. Zakaj iz srca prihajajo hudobne misli, uboji, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletvine." (Rim 8,7; Mat 15,19.) Izvir v srcu mora biti očiščen, da bi bil tudi potok čist. Kdor si poskuša s svojimi dejanji v poslušnosti postavi pridobiti nebesa, poskuša nemogoče. Ni zanesljivosti za nikogar, ki ima zgolj na verskih predpisih utemeljeno vero, podobo pobožnosti. Krščansko življenje ni spreminjanje ali popravljanje starega življenja, ampak je sprememba narave. Človek mora umreti samemu sebi in grehu ter pričeti popolnoma novo življenje. Ta sprememba se doseže samo z učinkovitim delovanjem Svetega Duha.
Nikodem je bil še zmeden, zato je Jezus uporabil prispodobo vetra, da bi ponazoril svojo misel: "Veter veje, kjer hoče, in njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre: tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha." (Jan 3,8.)
Veter slišimo v drevesnih vejah, ker povzroča šelestenje listja in cvetja; a vendar je neviden in nihče ne ve, od kod prihaja in kam gre. Tako deluje tudi Sveti Duh na srce. Njegovega delovanja ne moremo razložiti drugače kakor z gibanjem vetra. Morda kdo ne more natančno opisati časa in kraja ter se ne more spomniti vseh danosti ob spreobrnjenju, vendar to še ni dokaz, da je nespreobrnjen. S sredstvi, nevidnimi kakor veter, Kristus stalno deluje na srce. Čisto počasi, mogoče nezavestno za prejemnika, se pojavijo vtisi, ki pritegnejo dušo h Kristusu. Te vtise sprejema z razmišljanjem o njem, z branjem Svetega pisma ali s poslušanjem pridigarjevih besed. Na lepem, po neposrednem vabilu Duha, se duša veselo izroči Jezusu. Mnogi to imenujejo nenadno spreobrnjenje, toda to je sad dolgega vabljenja Božjega Duha - dolgotrajen potrpežljiv potek./172/
Čeprav veter ni viden, se njegovo delovanje vendar vidi in čuti. Tako se bo tudi odkrilo delovanje Duha na dušo v vsakem dejanju človeka, ki je doživel njegovo odrešujočo moč. Ko Božji Duh zasede srce, se življenje spreminja. Človek opušča grešne misli, odpove se slabim dejanjem; ljubezen, ponižnost in mir zasedejo prostor jeze, zavisti in razprtij. Veselje pride na mesto žalosti in obraz odseva nebeško svetlobo. Nihče ne opazi roke, ki je odvzela breme, kakor ne more videti svetlobe, ki prihaja iz nebeških dvorov. Blagoslov se izliva, ko se duša z vero izroči Bogu. Tedaj moč, ki je človeško oko ne more videti, ustvarja novo bitje po Božji podobi.
Omejenemu razumu ni mogoče dojeti dela odrešitve. Njegova skrivnost presega človeško znanje; vendar ta, ki preide iz smrti v življenje, ve, da je to božanska resničnost. Začetek odrešitve lahko tukaj poznamo iz lastnih izkušenj, njeni sadovi pa segajo do večnosti.
Medtem ko je Jezus govoril, je nekaj žarkov resnice prodrlo v poglavarjev razum. Vpliv Svetega Duha, ki mehča in pokorava, je deloval na njegovo srce. Vendar še ni popolnoma dojel Zveličarjevih besed. Bolj ga je zanimal način novorojenja kakor pa potreba po njem. "Kako se more to zgoditi?" (Jan 3,9.) je dejal vprašujoče.
"Ti si Izraelov učitelj, in tega ne veš?" (Jan 3,10.) je vprašal Jezus. Človek, ki je imel dolžnost poučevati ljudstvo v veri, gotovo ne bi smel biti nevednež o tako pomembnih resnicah. Jezusove besede so Nikodema poučile, da mora skromneje misliti o sebi, namesto da je užaljen zaradi preprostih besed resnice na račun svojega duhovnega neznanja. Kristus je govoril s takim slovesnim dostojanstvom, s svojim glasom in pogledom pa izražal tako resno ljubezen, da mu Nikodem ni niti zameril, ko je uvidel svoje ponižujoče razmere.
Jezusova razlaga, da je njegova naloga vzpostaviti duhovno kraljestvo, ne pa meseno, je zmedla njegovega poslušalca. Ko je Jezus to opazil, je dodal: "Če vam pravim pozemeljske reči, in ne verujete, kako boste verovali, če vam bom pravil nebeške?" (Jan 3,12.) Če Nikodem ni mogel dojeti Kristusovega nauka o delovanju Božje milosti na človeško srce, kako naj potem dojame naravo njegovega slavnega nebeškega kraljestva? Če ne dojame narave Kristusovega delovanja na zemlji, kako naj dojame njegovo delovanje v nebesih?
Judje, ki jih je Jezus nagnal iz templja, so se imeli za Abrahamove otroke, a so pobegnili pred Zveličarjevo navzočnostjo,/173/ ker niso mogli zdržati slave, ki se je razodela v njem. Tako so dokazali, da niso pripravljeni z Božjo milostjo sodelovati v svetih tempeljskih službah. Goreče so ohranjali videz svetosti, a zanemarili so svetost srca. Medtem ko so bili zagovorniki črke zapovedi, so neprestano prestopali njihovega duha. Njihova velika potreba je bila sprememba, ki jo je Kristus razložil Nikodemu - novo moralno rojstvo, očiščenje od greha ter obnovitev znanja in svetosti.
Nikakršnega opravičila ni bilo za Izraelovo slepoto glede obnovitvenega dela. S Svetim Duhom navdihnjeni Izaija je napisal: "In vsi vkup smo postali kakor nesnažnik in vse naše pravičnosti so kakor umazana cunja." (Iz 64,6.) David je molil: "Čisto srce mi ustvari, o Bog, in trdnega duha ponovi v meni." (Ps 51,10.) Po Ezekijelu pa je bila dana obljuba: "In dam vam novo srce in novega duha denem v vas, in vzamem kamnito srce iz vašega telesa in dam vam meseno srce. In vdahnem v vas svojega duha in storim, da boste živeli po mojih postavah." (Ezek 36,26.27.)
Nikodem je z zamegljenim umom bral ta besedila, ampak šele sedaj je začel dojemati njihov pomen. Spoznal je, da najstrožja poslušnost zgolj črki postave in uporabljena samo v zunanjem življenju nikomur ne daje pravice stopiti v nebeško kraljestvo. Po človeški presoji bi bilo njegovo življenje pravično in pošteno, v Kristusovi navzočnosti pa je čutil, da je njegovo srce nečisto in življenje nesveto.
Kristus je pritegnil Nikodema. Potem ko je slišal Zveličarjevo razlago o novorojenju, je želel, da bi se taka sprememba zgodila v njem. S katerimi sredstvi jo je mogoče doseči? Na to neizgovorjeno vprašanje je Jezus odgovoril: "Kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje." (Jan 3,14.15.)
To pa je bilo za Nikodema znano področje. Simbol dvignjene kače mu je pojasnil Zveličarjevo poslanstvo. Ko so Izraelci umirali zaradi ugrizov strupenjač, je Bog naročil Mojzesu, naj napravi bronasto kačo in jo dvigne sredi tabora. Potem je bilo objavljeno vsemu ljudstvu, da bo ostal živ vsak, ki bo pogledal na kačo. Ljudstvo je dobro vedelo, da kača nima v sebi moči za pomoč. To je bil simbol Kristusa. Kakor je bila napravljena podoba po vzorcu strupenjač,/174/ povišana zaradi njihovega ozdravljenja, tako je tudi Jezus moral biti njihov Odrešenik "v podobnosti grešnega mesa". (Rim 8,3.) Mnogi Izraelci so mislili, da jih daritve lahko rešijo grehov. Bog jih je želel poučiti, da daritve nimajo večje vrednosti od bronaste kače. Te bi morale njihove misli usmeriti k Zveličarju. Ničesar drugega niso mogli narediti zase, ne za zacelitev ran ne za odpuščanje grehov, razen samo pokazati svojo vero v Božji dar. Morali so le gledati, da bi živeli.
Od kač pičeni so smeli odlašati pri dviganju pogleda; lahko so se spraševali o učinkovitosti bronastega simbola kače; smeli so zahtevati znanstveno razlago. Toda nobeno pojasnilo ni bilo dano. Morali so sprejeti Božjo besedo, ki jim jo je dal Mojzes. Zavračanje je pomenilo smrt.
Boji in razpravljanje ne razsvetlijo duše. Moramo gledati in živeti. Nikodem je z vero sprejel ta nauk in si ga prisvojil. Začel je drugače preiskovati Sveto pismo, ne zaradi teoretičnih razprav, temveč da bi dobil življenje za svojo dušo. Začel je gledati nebeško kraljestvo, ko se je izročil vodstvu Svetega Duha.
Danes so tisoči potrebni spoznanja iste resnice, ki se je je Nikodem naučil iz dogodka povzdignjene kače. Zanašajo se na svojo poslušnost Božjim zapovedim, da bo njihovo priporočilo za njegovo naklonjenost. Ko pa so povabljeni, naj pogledajo v Jezusa in verujejo, da jih rešuje z milostjo, vzklikajo: "Kako se more to zgoditi?" (Jan 3,9.)
Kakor je bil Nikodem, moramo biti tudi mi pripravljeni stopiti v življenje enako kakor največji grešniki. Poleg Kristusa ni "pod nebom ljudem dano drugo ime, po katerem bi se mi mogli zveličati". (Dej 4,12.) Božjo milost sprejemamo z vero, ampak vera ni naš zveličar. Z njo se nič ne pridobi. Je zgolj roka, s katero se primemo za Kristusa in sprejemamo njegove zasluge, ki so zdravilo zoper greh. Niti spokoriti se ne moremo brez pomoči Božjega Duha. Sveto pismo pravi za Kristusa: "Tega je Bog s svojo desnico povišal za Kneza in Zveličarja, da dodeli Izraelu spokorjenje in odpuščanje grehov." (Dej 5,31.) Spokorjenje prihaja od Kristusa prav tako resnično kakor odpuščanje.
Kako se potem lahko zveličamo? "In kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov," (Jan 3,14.) da lahko pogleda vanj in živi vsak, ki ga je prevarala ali pičila kača. "Glej, Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta."/175/ (Jan 1,29.) Luč s križa razodeva Božjo ljubezen. Njegova ljubezen nas privlači k njemu. Če se ji ne upiramo, nas bo privedla h križevemu podnožju v spokorjenju zaradi grehov, ki so križali Zveličarja. Tedaj Božji Duh po veri ustvarja v duši novo življenje. Misli in želje so poslušne Kristusovi volji. Srce in um sta na novo ustvarjena po njegovi podobi, ki deluje v nas, da bi si vse podvrgel. Potem se Božje zapovedi vpisujejo v naše misli in srce, da lahko s Kristusom rečemo: "Veselje mi je delati tvojo voljo, moj Bog, in tvoja postava je v mojem srcu." (Ps 40,8.)
Jezus je v pogovoru z Nikodemom razložil načrt zveličanja in svoje poslanstvo za svet. V nobenem poznejšem pogovoru Jezus ni tako dovršeno korakoma opisal dela, katero se mora opraviti v srcih njih, ki bodo podedovali nebeško kraljestvo. Na samem začetku svoje službe je s to resnico seznanil člana Velikega zbora, čigar um je bil dovzeten in je bil znamenit učitelj ljudstva. Izraelski poglavarji pa niso pozdravili luči, zato je Nikodem skril resnico v srce, in v treh letih se od nje ni videlo mnogo sadu.
Jezus je vedel, v kakšno zemljo je posejal seme. Edinemu poslušalcu ponoči na samotnem griču izgovorjene besede niso bile izgubljene. Nikodem ni takoj javno priznal Kristusa, spremljal pa je njegovo življenje in premišljeval o njegovih naukih. Na zasedanjih Velikega zbora je večkrat preprečil načrte duhovnikov, ki so hoteli Kristusa umoriti. In ko je bil končno Jezus dvignjen na križ, se je Nikodem spomnil nauka z Oljske gore: "In kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj,/176/ temveč da ima večno življenje." (Jan 3,14.15.) Luč tega skrivnega pogovora je osvetlila golgotski križ, in Nikodem je videl v Jezusu Odrešenika sveta.
Po Gospodovem vnebohodu so se učenci razbežali zaradi preganjanja, Nikodem pa je pogumno stopil naprej. S svojim bogastvom je vzdrževal mlado cerkev, za katero so Judje mislili, da bo uničena ob Kristusovi smrti. On, ki je bil tako previden in omahljiv, se je v dnevih nevarnosti pokazal čvrst kakor skala; hrabril je vero učencev in dajal svoje bogastvo za širjenje evangelija. Tisti, ki so ga nekoč spoštovali, so ga sedaj zasmehovali in preganjali. Obubožal je v pozemskih dobrinah, a v veri, ki se je v njem rodila med nočnim pogovorom z Jezusom, ni omahoval.
Nikodem je Janezu povedal vsebino tega nočnega pogovora, Janez pa ga je zabeležil milijonom v pouk. Resnice, ki izhajajo iz njega, imajo danes isto pomembnost kakor v tisti slovesni noči na hribu pokritem s temo, ko je judovski učitelj prišel ponižnega Učitelja iz Galileje povprašat za pot življenja./177/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!