Vsebina

Nazaj

Naprej

Hrepenenje vekov (Ellen G. White)

19. Pri Jakobovem studencu (angleško)

Temeljno besedilo Jan 4,1-42.

Na poti v Galilejo je Jezus potoval skozi Samarijo. Opoldne je prišel v krasno Sihemsko dolino. Pri vhodu v dolino je bil Jakobov studenec. Utrujen od potovanja je sedel, da bi si odpočil, medtem ko so učenci šli kupovat hrano.

Judje in Samarijani so bili zagrizeni sovražniki, zato so se izogibali vseh medsebojnih stikov, kolikor je le bilo mogoče. Rabini so dovoljevali trgovino s Samarijani, če je bilo neizogibno nujno, vsak drug družabni stik z njimi pa so obsojali. Jud si pri Samarijanu ni ničesar sposodil, niti ni sprejel od njega kakega znamenja pozornosti, čeprav bi šlo le za grižljaj kruha ali kozarec vode. Učenci so pri kupovanju hrane ravnali v skladnosti z navadami svojega naroda. Česa več kakor to pa niso delali. Kristusovi učenci niso niti pomislili, da bi od Samarijanov zahtevali kakšno uslugo, niti jim niso poskušali kako pomagati.

Jezus je sedel ob studencu ves obnemogel od lakote in žeje. Potovanje od ranega jutra je bilo dolgo, sedaj pa ga je žgalo opoldansko sonce. Njegovo žejo je samo še povečala misel na hladno in svežo vodo, ki je bila tako blizu, a do nje vseeno ni mogel priti. Ni imel ne vrvi ne vedra, studenec pa je bil globok. Usoda človeškega rodu je bila tudi njegova usoda, zato je moral čakati, da bo kdo prišel zajemat vodo.

Neka žena iz Samarije se je približala in, kakor da ga ne bi opazila, z vedrom zajela vodo. Ko se je obrnila, da bi odšla, jo je Jezus zaprosil, naj mu da piti. Take usluge ne odkloni noben vzhodnjak. Na Vzhodu vodo imenujejo Božji dar. Postreči žejnemu potniku se je štelo za tako sveto dolžnost,/183/ da so Arabci iz puščave zavili s svoje poti, da bi to naredili. Sovraštvo med Judi in Samarijani je ženi prepovedovalo, da bi Jezusu ponudila vodo. Zveličar pa je iskal ključ za to srce in s prefinjenim razumevanjem, ki izvira iz božanske ljubezni, zaprosil za uslugo, namesto da bi jo ponudil. Ponujena usluga bi utegnila biti zavrnjena; zaupanje pa zbudi zaupanje. Kralj neba je stopil k tej zavrženi duši in prosil za uslugo iz njene roke. On, ki je ustvaril ocean in ima oblast nad vodami velikih globin ter odpira izvire in rečna korita na svetu, je počival pri Jakobovem studencu in bil odvisen od ustrežljivosti tujke celo za dar požirka vode.

Žena je opazila, da je Jud. Zaradi presenečenja mu je pozabila izpolniti prošnjo, temveč je poskušala ugotoviti njen vzrok. "Kako prosiš ti, ki si Jud, mene, ki sem žena Samarijanka, naj ti dam piti?" (Jan 4,9.)

Jezus je odgovoril: "Ko bi poznala Božji dar in kdo je, ki ti pravi: Daj mi piti, prosila bi ti njega, in dal bi ti žive vode." (Jan 4,10.) Čudiš se, ker sem te prosil za tako navadno uslugo, kakršna je požirek vode iz studenca ob najinih nogah. Ko bi ti prosila mene, bi ti dal piti vodo večnega življenja.

Žena ni dojela Kristusovih besed, čutila pa je njihov resen pomen. Njeno lahkotno in šaljivo vedenje se je spremenilo. Ker je menila, da je Jezus govoril o studencu ob njiju, je rekla: "Gospod, saj še zajeti nimaš s čim in vodnjak je globok: odkod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji od našega očeta Jakoba, ki nam je dal ta vodnjak, in je sam iz njega pil?" (Jan 4,11.12.) Pred seboj je videla žejnega popotnika, utrujenega in prašnega. V mislih ga je primerjala s častitim očakom Jakobom. Gojila je naravni občutek in mislila, da se noben studenec ne more primerjati s tem, ki so ga izkopali očetje. Gledala je nazaj na pradede in naprej na prihod Mesija, pred njo pa je stalo Upanje njenih dedov, sam Mesija, pa ga ni spoznala. Koliko žejnih živi danes blizu studenca žive vode, vendar hodijo nekam daleč iskat studence življenja! "Ne reci v svojem srcu: Kdo pojde gor v nebo? (To je, da Kristusa dol pripelje.) Niti: Kdo pojde dol v brezno? (To je, da Kristusa gor pripelje iz mrtvih.) ... Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu. ... Ker če pripoznaš s svojimi usti Jezusa za Gospoda in veruješ v svojem srcu, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš zveličan." (Rim 10,6-9.)/184/

Jezus ni takoj odgovoril na vprašanje o sebi. S svečano resnobo je rekel: "Vsak, kdor pije od te vode, bo zopet žejen; kdor koli pa se napije vode, ki mu jo jaz dam, ne bo žejen vekomaj, temveč voda, ki mu jo jaz dam, postane v njem studenec vode, ki teče v večno življenje." (Jan 4,13.14.)

Kdor si želi pogasiti žejo na studencih tega sveta, bo po pitju spet žejen. Ljudje so nezadovoljni vsepovsod. Hrepenijo po čem, kar bo zadovoljilo potrebe njihove duše. To željo pa lahko izpolni samo Eden. Potreba tega sveta, "Dragocenosti vseh narodov", (Hag 2,7.) je Kristus. Božja milost, ki jo lahko da samo On, je kakor živa voda, čisti, osvežuje in krepi dušo.

Jezus ni podprl zamisli, da bi človeku zadostoval samo požirek vode življenja. Kdor je občutil Kristusovo ljubezen, si bo želel neprestano piti od nje, in ne bo hrepenel po ničemer drugem. Ne bo ga mikalo bogastvo, čast in posvetno uživanje. Neprestani vzdih njegovega srca se glasi: Še več tebe! On, ki duši odkriva njene potrebe, čaka samo na priložnost, da bi potešil njeno lakoto in pogasil njeno žejo. Vse, kar človek lahko da, in sleherno zaupanje se izneveri. Zbiralniki se bodo izpraznili, mlake se bodo izsušile, naš Odrešenik pa je neusahljiv vir. Iz njega lahko vedno pijemo, zaloge pa bodo vedno sveže. Kdor prebiva v Kristusu, ima v sebi vir blagoslova, "studenec vode, ki teče v večno življenje". Pri tem studencu lahko črpa zadostno moč in milost za vse svoje potrebe.

Ko je Jezus govoril o vodi življenja, ga je žena opazovala z veliko pozornostjo. Izzval je njeno zanimanje in v njej prebudil željo, da bi sprejela dar, o katerem je govoril. Dojela je, da voda, o kateri je govoril, ni iz Jakobovega studenca; saj jo je neprestano pila, pa vseeno ostala žejna. Rekla mu je: "Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in da ne bom hodila semkaj zajemat." (Jan 4,15.)

Jezus je naglo spremenil pogovor. Preden bo ta duša mogla sprejeti dar, ki ji ga želi dati, mora priznati svoj greh in svojega Zveličarja. Rekel ji je: "Pojdi, pokliči svojega moža in pridi sem." (Jan 4,16.) Ona je odgovorila: "Nimam moža." (Jan 4,17.) Upala je, da bo s tem naredila konec spraševanju v tej smeri. Zveličar pa je nadaljeval: "Prav si povedala: Nimam moža. Zakaj imela si pet mož, in tisti, ki ga imaš sedaj, ni tvoj mož; to si po pravici povedala." (Jan 4,17.18.)

Poslušalka je zadrhtela. Skrivnostna roka je obračala strani njene življenjske zgodovine in prinesla na plano tisto, za kar je mislila, da bo za vselej ostalo skrito./187/ Kdo je ta, ki lahko bere skrivnosti njenega življenja? Tedaj je pomislila na večnost, na prihodnjo sodbo, ki bo odkrila vse, kar je sedaj skrito. V tej luči se je prebudila njena vest.

Ničesar ni mogla zanikati; vendar pa se je poskušala izogniti spominu na neprijetno temo. Z velikim spoštovanjem je rekla: "Gospod, vidim, da si prerok." (Jan 4,19.) Da bi pomirila slabo vest, se je lotila verskih točk. Če je ta človek prerok, ji bo gotovo lahko pojasnil zadeve, o katerih se je toliko časa razpravljalo.

Jezus ji je potrpežljivo dovolil voditi pogovor v želeni smeri. Pri tem pa je čakal na priložnost, da bi prinesel resnico domov v njeno srce. "Naši očetje so na tej gori molili," je rekla, "vi pa pravite, da je v Jeruzalemu kraj, kjer se mora moliti." (Jan 4,20.) Na obzorju so se videli obrisi gore Garizim. Od razdejanega templja na njej je ostal le oltar. Judje in Samarijani so se prepirali o kraju bogoslužja. Del samarijanskih prednikov je nekoč pripadal izraelskemu narodu, zaradi njihovega greha pa je Gospod dovolil, da jih je premagal poganski narod. Skozi več rodov so se mešali s pogani, zato se je njihova vera postopoma pokvarila. Res so trdili, da jim maliki služijo samo za to, da jih spominjajo na živega Boga, Vladarja vesolja; vendar je ljudstvo šlo tako daleč, da je po Božje častilo rezane podobe.

Ko so v Ezrovem času obnavljali jeruzalemski tempelj, so Samarijani želeli sodelovati pri zidanju. To jim ni bilo dovoljeno, in zato je med narodoma nastalo veliko sovraštvo. Samarijani so zgradili svoj tempelj na gori Garizim. Tam so opravljali bogoslužja po Mojzesovi obredni postavi, čeprav se niso popolnoma odpovedali malikovalstvu. Kmalu so jih doletele velike nesreče, sovražniki so jim razdejali tempelj. Kazalo je, da so pod prekletstvom. Kljub temu pa so se držali svojih izročil in oblike svojega bogoslužja. Niso hoteli priznati niti jeruzalemskega templja kot Božjega svetišča niti judovske vere za vrednejšo od svoje.

Jezus je ženi odgovoril: "Žena, verjemi mi, da prihaja ura, ko ne boste molili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi molite, česar ne veste; mi molimo, kar vemo: zakaj zveličanje pride od Judov." (Jan 4,21.22.) Jezus je pokazal, da je prost vseh judovskih predsodkov glede Samarijanov. Sedaj je poskušal odstraniti/188/ Samarijankine predsodke do Judov. Po navedbi dejstva, da je samarijanska vera pokvarjena z malikovanjem, je izjavil, da je velika resnica odrešenja zaupana Judom in da mora izmed njih priti Mesija. V Svetih spisih so imeli jasno razodet Božji značaj in načela njegove vladavine. Jezus se prišteva med Jude, katerim se je Bog dal spoznati.

Poslušalkine misli je hotel dvigniti nad pogovor o zunanjih oblikah in obredih ter nad sporna vprašanja. Dejal je: "Ali prihaja ura in je že sedaj, ko bodo pravi molivci molili Očeta v duhu in resnici; saj Oče tudi išče takih, da bi ga molili. Bog je duh, in kateri ga molijo, morajo moliti v duhu in resnici." (Jan 4,23.24.)

Tukaj je podana ista resnica, ki jo je Jezus oznanil Nikodemu, rekoč: "Če se kdo na novo ne rodi, ne more videti Božjega kraljestva." (Jan 3,3.) Ljudje ne dosežejo občestva z nebesi med iskanjem kake svete gore ali templja. Vera se ne sme omejiti na gole zunanje oblike in obrede. K Bogu vodi edino tista vera, ki prihaja od njega. Da bi mu pravilno služili, moramo biti rojeni od božanskega Duha. To bo očistilo srce in obnovilo um ter nam omogočilo, da ga bolje spoznamo in bolj ljubimo. Podarilo nam bo prostovoljno poslušnost vsem njegovim zahtevam. To je pravo bogoslužje. To je sad delovanja Svetega Duha. Ta oblikuje vsako iskreno molitev, in taka je sprejemljiva pred Bogom. Kadar koli duša hrepeni po Bogu, se pokaže delovanje Duha, in takemu človeku se razodene Bog. On išče take častilce. Čaka jih, da bi jih sprejel in naredil za svoje sinove in hčere.

Jezusove besede so med pogovorom ženo silno ganile. Nikdar še ni slišala takih trditev od kakega duhovnika svojega ljudstva ali od Juda. Ko se je pred njo odkrila njena preteklost, se je zavedla svoje velike potrebe. Občutila je žejo duše, ki je nikdar ni mogla pogasiti voda iz siharskega izvira. Nič, s čimer se je doslej seznanila, ni zbudilo pri njej tako vzvišene potrebe. Jezus jo je prepričal, da lahko bere skrivnosti njenega življenja. Vendar je čutila, da je njen sočutni in ljubeči prijatelj. Čeprav je čistost njegove navzočnosti obsodila njen greh, vendar ni izgovoril niti besedice obsodbe, temveč ji je govoril o milosti, ki lahko obnovi dušo./189/ Začela je biti prepričana o njegovem značaju. V njenem duhu se je pojavilo vprašanje: Ali ni mogoče ta tako dolgo pričakovani Mesija? Rekla je: "Vem, da pride Mesija, ki se imenuje Kristus; kadar On pride, nam vse oznani." (Jan 4,25.) Jezus ji odvrne: "Jaz sem, ki govorim s teboj." (Jan 4,26.)

Ko je žena slišala te besede, se je v njenem srcu rodila vera. Sprejela je to veselo novico iz ust božanskega Učitelja.

Žena je bila dovzetnega uma. Pripravljena je bila sprejeti najplemenitejše razodetje; zanimala se je za Svete spise, in Sveti Duh je pripravil njen razum, da bo lahko sprejela več luči. Proučevala je starozakonsko obljubo: "Preroka izmed tebe, iz tvojih bratov, kakor sem jaz, ti obudi Gospod, tvoj Bog; njega poslušajte." (5 Mojz 18,15.) Zelo si je želela razumeti to prerokovanje. Svetloba je že zasvetila v njenem umu. Živa voda, duhovno življenje, ki ga Kristus daje vsaki žejni duši, je že pričela izvirati v njenem srcu. Gospodov Duh je deloval nanjo.

Kristus te trditve ne bi mogel povedati samopravičnim Judom tako jasno, kakor jo je tej ženski. Med pogovorom z njimi je bil veliko bolj zadržan. Za kar so bili Judje prikrajšani in kar je bilo pozneje učencem naročeno ohraniti kot skrivnost, je bilo razodeto njej. Jezus je vedel, da bo Samarijanka koristno uporabila to znanje, ko bo pripeljala druge, da se udeležijo njegove milosti.

Učenci so bili ob vrnitvi presenečeni, ko so videli, da se Učitelj pogovarja z žensko. Ni spil tako želenega osvežilnega požirka in se ni ustavil, da bi pojedel, kar so mu prinesli. Po ženinem odhodu so ga zaprosili, naj je. Našli so ga mirnega, zatopljenega v globoko razmišljanje. Obraz mu je žarel od svetlobe, zato so se bali zmotiti njegovo občestvo z nebesi. Vedeli pa so, da je slab in utrujen, zato so se čutili dolžne, da ga spomnijo na telesne potrebe. Jezus je spoznal njihovo ljubečo skrb zanj, zato jim je rekel: "Jaz imam jed, da jo jem, za katero vi ne veste." (Jan 4,32.)

Učenci so se vprašali, kdo neki bi mogel Jezusu prinesti hrano? Jezus pa jim je pojasnil: "Moja jed je, da izpolnjujem voljo njega, ki me je poslal, in dopolnim njegovo delo." (Jan 4,34.) Jezus se je veselil, da mu je s svojimi besedami uspelo prebuditi vest te žene. Videl jo je, kako pije vodo življenja,/190/ in to je potešilo njegovo žejo in lakoto. Opravljanje poslanstva, zaradi katerega je zapustil nebesa, je krepilo Zveličarja pri njegovem delu in ga dvigalo nad človeške potrebe. Pomagati duši lačni in žejni resnice mu je bilo večje veselje, kakor da bi sam jedel ali pil. To je bila zanj tolažba in osvežitev. Življenje njegove duše je bilo delati dobra dela.

Odrešenik je žejen našega poznanstva z njim. Lačen je sočutja in ljubezni njih, ki jih je odkupil s svojo krvjo. Z neizpovedljivo željo hrepeni, da bi prišli k njemu in bi imeli življenje. Kakor mati pričakuje nasmeh, s katerim njen otrok pokaže, da jo pozna, in se s tem odkriva prvo prebujanje razuma, tako Kristus pričakuje znamenje hvaležne ljubezni, ki dokazuje, da se je v duši začelo duhovno življenje.

Med poslušanjem Kristusovih besed je ženo napolnjevalo veselje. Čudovito razodetje jo je skoraj premagalo. Pustila je vedro in se vrnila v mesto še drugim povedat, kar je slišala. Jezus je vedel, čemu je odšla. Puščeno vedro je nezmotljivo govorilo o učinku njegovih besed. Zaradi iskrene želje svoje duše, da bi dobila vodo življenja, je pozabila na namen svojega prihoda k vodnjaku in celo Zveličarjevo žejo, ki jo je želela pogasiti. S srcem, ki je kipelo od veselja, je hitela drugim razodet dragoceno luč, ki jo je prejela.

"Pridite, poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kaj sem storila," je rekla ljudem v mestu. "Ali ni ta Kristus?" (Jan 4,29.) Njene besede so ganile njihova srca. Na njenem obrazu je bilo videti nov izraz. Vsa njena zunanjost se je spremenila. V njih se je pojavila želja, da bi videli Jezusa. "In gredo iz mesta in pridejo k njemu." (Jan 4,30.)

Jezus je še vedno sedel pri vodnjaku. Opazoval je žitna polja, ki so se razprostirala pred njim, njihovo nežno zelenje pa je božala zlata sončna luč. Ta prizor je pokazal učencem in ga uporabil za simbol: "Ne pravite li vi, da je še štiri mesece, pa pride žetev? Glejte, pravim vam, povzdignite oči in poglejte njive, da so že bele za žetev." (Jan 4,35.) Ko je to rekel, je opazoval skupine ljudi, ki so se bližali vodnjaku. Štiri mesece je še bilo do žetve, tu pa je zrela žetev čakala žanjce.

"Kdor žanje, prejema plačilo in zbira sad za večno življenje, da se skupaj radujeta,/191/ kdor seje in kdor žanje. Kajti v tem je pregovor resničen: Drugi je, ki seje, in drugi, ki žanje!" (Jan 4,36.37.) Tukaj je Kristus poudaril sveto službo, ki jo Bogu dolgujejo vsi, ki so sprejeli evangelij. Poklicani so za njegova živa orodja. Od njih pričakuje osebno službo. Naj sejemo ali žanjemo, delamo za Boga. Eden seje seme; drugi zbira snopje; a sejalec in žanjec prejemata plačilo. Oba se veselita nagrade za svoj trud.

Jezus je dejal učencem: "Jaz sem vas poslal žet, česar vi niste obdelali; drugi so obdelali, in vi ste prišli v njihovo delo." (Jan 4,38.) Zveličar je tukaj vnaprej videl veliko žetev na petdesetnico. Učenci tega niso smeli šteti za dosežek svojih naporov. Prišli so v delo drugih. Od Adamovega pada dalje je Kristus zaupal seme besede izvoljenim služabnikom, da bi ga posejali v človeška srca. Nevidno orodje, vsemogočna moč je delala tiho, a učinkovito, da bi dosegla žetev. Rosa, dež in sončna svetloba Božje milosti so dani, da svežijo in hranijo seme resnice. Kristus ga mora zaliti s svojo krvjo. Njegovi učenci so imeli prednost biti Božji sodelavci. Bili so sodelavci Kristusa in svetih ljudi od starodavnosti. Ob izlitju Svetega Duha na petdesetnico se jih je spreobrnilo na tisoče v enem dnevu. To je bil sad Kristusovega sejanja, žetve njegovega dela.

Besede, ki jih je Jezus izgovoril ženi pri vodnjaku, so bile dobro seme, in žetev je zelo hitro prispela. Samarijani so prišli, poslušali Jezusa in sprejeli vero vanj. Obstopili so ga pri vodnjaku in ga zasipali z raznimi vprašanji. Poželjivo so sprejemali njegova pojasnila o tem, kar jim dotlej ni bilo jasno. Med poslušanjem so se počasi otresli zmedenosti. Bili so podobni ljudstvu, ki je živelo v temi, pa so se podali za nenadnim žarkom svetlobe, dokler se niso znašli v svetlobi dneva. Ampak ta kratek pogovor jim ni zadostoval. Hoteli so zvedeti še več in povabiti svoje prijatelje, da bi še ti slišali tega čudovitega Učitelja. Povabili so ga v svoje mesto in ga zaprosili, naj ostane pri njih. V Samariji je ostal dva dni, in veliko več ljudi je začelo verovati vanj.

Farizeji so prezirali Kristusovo preprostost. Omalovaževali so njegove čudeže in zahtevali znamenje, da je Božji Sin. Samarijani pa niso zahtevali znamenj, in Jezus ni med njimi naredil nobenega čudeža, razen da je odkril življenjsko skrivnost Samarijanke ob vodnjaku. Vseeno pa so ga mnogi sprejeli; v svojem novem veselju so rekli ženi:/192/ "Sedaj ne verujemo več zavoljo tvojega govorjenja, kajti sami smo slišali in vemo, da je ta resnično Zveličar sveta, Kristus." (Jan 4,42.)

Samarijani so verovali, da mora priti Mesija kot Odrešenik ne samo Judov, temveč vsega sveta. Sveti Duh ga je po Mojzesu napovedal kot preroka, od Boga poslanega. Po Jakobu je bilo oznanjeno, da se mu bodo pokoravali vsi narodi, po Abrahamu pa, da bo v blagoslov vsem rodovinam na svetu. Samarijani so na teh besedilih temeljili svojo vero v Mesija. Ker pa so Judje napačno razlagali poznejše preroke tako, da so Kristusovemu prvemu prihodu pripisovali slavo drugega, je spodbudilo Samarijane, da so zavrgli vse Svete spise razen tistih, ki so bili dani po Mojzesu. Ko pa je Zveličar ovrgel napačno razlago, so mnogi sprejeli poznejša prerokovanja in besede samega Kristusa o Božjem kraljestvu.

Jezus je pričel rušiti zid, ki je delil Jude od poganov, in oznanjati zveličanje vsem ljudem. Čeprav je bil Jud, se je neobremenjeno družil s Samarijani, pri tem pa ni upošteval farizejskih navad v svojem narodu. Kljub njihovim predsodkom je sprejel gostoljubnost preziranega ljudstva. Spal je pod njihovo streho, jedel z njimi pri njihovi mizi, užival hrano, ki so jo pripravljale in stregle njihove roke, poučeval je po njihovih ulicah in z veliko ljubeznijo in dobroto ravnal z njimi.

V jeruzalemskem templju je nizek zid ločeval tempeljsko preddverje od drugih delov svete stavbe. Na njem so bili napisi v raznih jezikih z opozorilom, da to mejo smejo prestopiti edino Judje. Če bi si kateri pogan upal stopiti v notranjost templja in ga s tem oskruniti, je moral ta prestopek plačati s svojim življenjem. Toda Jezus, ki je bil ustanovitelj templja in službe v njem, je pritegoval k sebi pogane z vezmi človeškega sočutja, njegovo Božje usmiljenje pa jim je prineslo zveličanje, ki so ga Judje zavrgli.

Jezusovo bivanje v Samariji je bilo načrtovano kot blagoslov za njegove učence, ki so bili še pod vplivom judovskega pobožnjaštva. Čutili so, da vdanost svojemu narodu zahteva, da gojijo sovraštvo do Samarijanov. Čudili so se Jezusovemu vedenju. Niso se mogli upreti ravnanju po njegovem zgledu, in ta dva dni v Samariji je vdanost njemu krotila njihove predsodke; v srcu pa se s tem še niso sprijaznili. Počasi so se učili, da morata njihovo podcenjevanje/193/ in sovraštvo odstopiti prostor usmiljenju in sočutju. Po Gospodovem vnebohodu pa so se jim ti nauki vrnili v novem pomenu. Po izlivanju Svetega Duha so se spomnili Zveličarjevega stališča, njegovih besed, spoštovanja in nežnosti v ravnanju s temi podcenjevanimi tujci. Peter je odšel oznanjat v Samarijo in se pri tem ravnal z enakim duhom. Ko so Janeza povabili v Efez in Smirno, se je spomnil izkušenj pri Sihemu in bil hvaležen božanskemu Učitelju, ki jim je pomagal z osebnim zgledom, ko je vnaprej videl težave, s katerimi se morajo srečati.

Zveličar še danes nadaljuje isto delo, kakor ga je takrat, ko je Samarijanki ponudil vodo življenja. Utegne se zgoditi, da tisti, ki se imenujejo njegovi učenci, prezirajo zavržene in se jim izogibljejo; vendar pa nikakršne okoliščine v zvezi z rojstvom in narodnostjo, nikakršne življenjske razmere ne morejo odvrniti njegove ljubezni od človeških otrok. Vsaki še tako grešni duši Jezus pravi: Če prosiš od mene, ti bom dal živo vodo.

Evangeljsko vabilo se ne sme omejiti samo na izvoljene in oznanjati samo njim, ki nam bodo, kakor si mislimo, naredili čast, če ga sprejmejo. Sporočilo je treba ponuditi vsem. Kjer koli so srca odprta za sprejem resnice, jih je Kristus pripravljen poučevati. Razodeva jim Očeta in službo, ki je sprejemljiva za bralca srca. Za takšne ne uporablja prilik. Takim pravi kakor nekoč ženski ob vodnjaku: "Jaz sem, ki govorim s teboj." (Jan 4, 26.)

Ko je Jezus počival pri Jakobovem studencu, je prišel iz Judeje, kjer je njegovo delovanje imelo malo uspeha. Duhovniki in učitelji so Kristusa zavrgli; in celo ljudem, ki so trdili, da so njegovi učenci, ni uspelo dojeti njegovega božanskega značaja. Počutil se je slaboten in utrujen, a vendar ni opustil priložnosti, da je govoril ženi, ki je bila tujka, ločena od Izraela in je živela v očitnem grehu.

Zveličar ni čakal, da bi se zbrala množica. Mnogokrat je pričel govoriti malemu številu oseb, ki so se zbrale okrog njega; potem pa so se mimoidoči drug za drugim ustavljali, da bi poslušali Božje besede po Učitelju, ki ga je Bog poslal. Kdor dela za Kristusa, mora enako vneto govoriti malemu ali velikemu številu poslušalcev. Mogoče sporočilo posluša samo ena oseba, ampak kdo more reči, do kod bo segel njen vpliv? Celo učencem se je zdelo brez pomena, da Zveličar posveča/194/ čas Samarijanki. On pa je z njo razpravljal resneje in zgovorneje kakor s kralji, svetovalci ali velikimi duhovniki. Nauki, ki jih je dal njej, se ponavljajo v najbolj oddaljenih krajih zemlje.

Brž ko je Samarijanka našla Zveličarja, je pripeljala k njemu druge. Pokazala je, da je bolj prežeta z misijonskim duhom kakor učenci. Ti v Samariji niso videli ničesar, kar bi kazalo, da je to obetavno polje. Njihove oči so bile uprte na veliko delo, ki se mora opraviti v prihodnosti. Niso opazili, da je prav okrog njih žetev, ki jo je treba zbrati. Žena, ki so jo prezirali, je pripeljala prebivalstvo vsega kraja, da je poslušalo Zveličarja. Luč je takoj oznanila rojakom.

Ta žena kaže, kako deluje praktična vera v Kristusa. Vsak pravi učenec se za Božje kraljestvo rodi kot misijonar. Kdor pije živo vodo, tudi sam postane vir življenja. Prejemnik postane dajalec. Kristusova milost v duši je kakor studenec v puščavi, ki izvira v osveževanje vsega in zbujanje želje v vseh, ki se bližajo smrti, da bi pili vodo življenja./195/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!