 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
11. Krst (angleško)
Temeljno besedilo Mat 3,13-17; Mar 1,9-11; Luk 3,21.22.
Glas preroka iz puščave in njegovo čudovito sporočilo sta se razširila po vsej Galileji. Dospela sta do kmetov v najbolj odročnih hribovskih krajih in ribičev ob jezeru ter našla v teh preprostih in resnih srcih najiskrenejši odziv. Tudi v Nazaretu v Jožefovi delavnici se je govorilo o tem sporočilu in Nekdo je prepoznal klic. Napočil je njegov čas. Prenehal je opravljati svoja vsakdanja opravila, se poslovil od matere in šel za svojimi rojaki, ki so se zgrinjali proti Jordanu.
Jezus in Janez Krstnik sta bila sorodnika in tesno povezana z razmerami svojega rojstva, vendar pa se osebno nista poznala. Jezus je dotlej živel v Nazaretu, v Galileji, Janez pa v Judejski puščavi. Živela sta zadržano v različnih okoljih in nista imela medsebojne zveze. Tako je določila previdnost. Ni smelo biti nobenega povoda za sum, da sta se dogovarjala za podpiranje trditev drug drugega.
Janez je poznal dogodke, ki so spremljali Jezusovo rojstvo. Vedel je tudi za Jezusov obisk v Jeruzalemu, ko je bil še otrok, in kaj se je dogajalo v rabinski šoli. Poznal je njegovo brezgrešno življenje in veroval, da je Mesija, vendar o tem ni imel zanesljivega zagotovila. Dejstvo, da je Jezus toliko let živel odmaknjeno, ne da bi podal kakršen koli dokaz svojega poslanstva,/109/ bi utegnilo dati priložnost za dvom, ali je res Obljubljeni. Toda Krstnik je s polnim zaupanjem čakal, da bo Bog ob svojem času vse pojasnil. Bilo mu je razodeto, da se bo Mesija želel krstiti v njegovih rokah in da bo tedaj dano znamenje o njegovem božanskem značaju. Tako bo dobil priložnost, da ga predstavi ljudstvu.
Ko je Jezus prišel h krstu, je Janez odkril v njem tako čistost značaja, kakršne dotlej ni opazil še pri nobenem človeku. Samo ozračje njegove navzočnosti je bilo sveto in je vlivalo spoštovanje. Med množico, ki je prišla k Janezu ob Jordanu, je poslušal zgodbe o hudodelstvih in srečeval ljudi, ki so bili potrti zaradi bremena svojih številnih grehov. Toda še nihče ni bil pri njem, ki bi ižzareval toliko božanskega vpliva. Vse to se je ujemalo s tem, kar je bilo Janezu razodeto o Mesiju. Vendar pa se je obotavljal izpolniti Jezusovo prošnjo. Kako bi lahko on, grešnik, krstil Brezgrešnega? In zakaj naj bi se ta, ki ni potreboval spokorjenja, podvrgel obredu, ki je predstavljal priznanje krivde, katera se mora očistiti?/110/
Ko je Jezus zaprosil za krst, se je Janez branil z besedami: "Meni je treba, da me ti krstiš, pa hodiš ti k meni?" (Mat 3,14.) Jezus je odgovoril odločno, a vendar s plemenito močjo: "Pusti sedaj, kajti tako se nama spodobi izpolniti vso pravičnost." (Mat 3,15.) Potem je Janez popustil, odpeljal Zveličarja do Jordana in ga potopil v vodo. Ko je Jezus stopil "iz vode, in glej, nebesa se mu odpro in Božjega Duha vidi, da gre navzdol kakor golob in prihaja nanj". (Mat 3,16.)
Jezus ni sprejel krsta kot priznanja svoje lastne krivde. Izenačil se je z grešniki in se podal po poti, po kateri moramo hoditi tudi mi, in naredil vse, kar moramo tudi mi. Njegovo življenje trpljenja in potrpežljive vztrajnosti po njegovem krstu sta zgled za nas.
Po svojem krstu je Jezus pripognil glavo v molitvi na rečnem bregu. Pred njim se je odprlo novo pomembno obdobje. Sedaj je na širšem odru stopal v svoj življenjski boj. Čeprav je bil Knez miru, je bil njegov prihod prej izdiranje meča. Namreč kraljestvo, ki ga je prišel vzpostavit, je bilo nasprotje tega, kar so si Judje želeli. Njega, ki je bil temelj vsega izraelskega obredja in ureditve, bodo imeli za sovražnika in uničevalca. On, ki je na Sinaju dal zapovedi, bo obsojen kot njihov prestopnik. On, ki je prišel stret Satanovo silo, bo obtožen kot Belzebub. Nihče na svetu ga ni razumel; in med svojo službo je moral hoditi sam. Njegova mati in bratje niso imeli razumevanja za njegovo poslanstvo. Celo njegovi učenci ga niso razumeli. V večni svetlobi je prebival v edinosti z Bogom; toda svoje pozemsko življenje je moral preživeti osamljen.
Kakor eden izmed nas je moral nositi breme naše krivde in gorja. Brezgrešni je moral čutiti vso sramoto greha. Miroljubni je moral živeti sredi prepirov: resnica je morala prebivati z neresnico, čistost pa z nečistostjo. Njegovega duha je mučil vsak greh, vsako neskladje in vsako pogubno poželenje, ki je povzročalo prestopek.
Sam je moral hoditi po poti, sam je moral nositi breme. Na njem, ki je zapustil svojo božansko slavo in prevzel slabosti človeške narave, je počivala odrešitev sveta. Vse je videl in čutil, a je vendar ostal zvest svoji nalogi. Od njega je bilo odvisno zveličanje padlega človeškega rodu, zato je iztegnil roko, da bi se oprijel roke vsemogočne ljubezni.
Kazalo je, kakor da Zveličarjev pogled prodira do nebes, medtem ko je izlival svojo dušo v molitvi. Dobro je vedel, kako je greh zakrknil človeška srca/111/ in kako težko bodo razpoznali njegovo poslanstvo in sprejeli dar zveličanja. Očeta je prosil za moč, da bi premagal njihovo nevero, da bi strl okove, s katerimi jih je Satan zasužnjil, in bi za njihov blagor premagal pogubnika. Prosil je za dokaz, da je Bog pripravljen po svojem Sinu zopet sprejeti človeštvo.
Še nikoli poprej angeli niso slišali takšne molitve. Želeli so svojemu Poveljniku prinesti zagotovilno in tolažilno sporočilo. Vendar jim ni bilo omogočeno, kajti Oče sam je hotel odgovoriti na prošnjo svojega Sina. Od samega Božjega prestola so svetili žarki njegove slave. Nebesa so se odprla in na Zveličarjevo glavo se je spustila najčistejša svetloba v podobi goloba kot simbol zanj, ki je bil krotek in ponižen.
Poleg Janeza je med veliko množico samo malo ljudi videlo nebeško prikazen. Vendar pa je nad zbranimi počivala slovesna resnoba Božje navzočnosti. Ljudje so stali v tišini in opazovali Kristusa. Njegova postava se je kopala v svetlobi, ki vedno obdaja Božji prestol. Njegov proti nebu obrnjen obraz je bil poveličan, česar še nikoli poprej niso videli na nobenem človeškem obrazu. Iz odprtih nebes se je zaslišal glas: "Ta je moj ljubljeni Sin, ki je po moji volji." (Mat 3,17.)
Te potrdilne besede so bile namenjene opazovalcem tega prizora, da bi jih navdihnile z vero in Zveličarja okrepile za njegovo poslanstvo. Ne glede na to, da so bili nanj zvrnjeni grehi sveta, ne glede na ponižanje zaradi sprejema grešne človeške narave, ga je glas iz nebes imenoval za Sina Večnega.
Janez je bil globoko ganjen, ko je videl Jezusa kot ponižnega molivca, ki je s solzami prosil svojega Očeta za pritrdilno znamenje. Ko je Jezusa obdala Božja slava in je zaslišal glas iz nebes, je Janez prepoznal od Boga obljubljeno znamenje. Sedaj je bil prepričan, da je krstil Odrešenika sveta. Na njem je počival Sveti Duh, in tedaj je z iztegnjeno roko pokazal na Jezusa in vzkliknil: "Glej, Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta!" (Jan 1,29.)
Nihče od poslušalcev z govornikom vred ni dojel pravega pomena besed "Božje Jagnje". Na gori Moriji je Abraham slišal vprašanje svojega sina: "Oče, ... kje je jagnje za žgalno daritev?" Oče mu je odgovoril: "Bog si preskrbi jagnje za žgalno daritev, moj sin." (1 Mojz 22,7.8.) V ovnu, ki ga je Bog priskrbel namesto Izaka, je Abraham videl simbol njega, ki bo umrl za grehe ljudi. Sveti Duh je po Izaiju uporabil to prispodobo za prerokovanje o Zveličarju:/112/ "Mučili so ga, a ponižal se je in ni odprl svojih ust kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki molči pred svojimi strižci; in ni odprl svojih ust. In Gospod mu je naložil krivice vseh nas." (Iz 53,7.6.) Toda izraelski narod ni razumel tega nauka. Mnogi so gledali na daritve za greh kakor pogani na svoje; namreč kakor na darove, s katerimi lahko Boga spravijo v dobro voljo. Bog pa je želel Izraelce poučiti, da iz njegove ljubezni prihaja dar, ki jih lahko spravi z njim.
Besede, ki so bile izgovorjene Jezusu ob Jordanu: "Ta je moj ljubljeni Sin, ki je po moji volji," (Mat 3,17.) zajemajo ves človeški rod. Bog je spregovoril Jezusu kot našemu predstavniku. Kljub našim grehom in slabostim od Boga nismo zavrženi kot brezvredni. "Nas je pomilostil v svojem Ljubljencu." (Ef 1,6.) Slava, ki je počivala na Kristusu, je zastavilo Božje ljubezni do nas. Govori nam tudi o moči molitve in nas uči, kako lahko naš glas doseže Božje uho in kako so lahko naše prošnje sprejete v nebeških dvorih. Greh je odtrgal zemljo od nebes in jo odtujil za njihovo občestvo. Jezus pa jo je zopet povezal z ozračjem slave. Njegova ljubezen zajema vse ljudi in sega do najvišjih nebes. Svetloba, ki je iz odprtih nebes padala na Zveličarjevo glavo, bo svetila tudi nam, če bomo resno prosili za pomoč, da bi se uprli skušnjavi. Isti glas, ki je govoril Jezusu, govori vsakemu verujočemu človeku: Ti si moj ljubljeni otrok, nad katerim imam veselje!
"Ljubljeni, sedaj smo Božji otroci, a ni se še pokazalo, kaj bomo. Vemo pa, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo videli, kakor je." (1 Jan 3,2.) Naš Odrešenik je pripravil pot, da lahko najde pristop do Očeta tudi najbolj grešen, najbolj potreben, najbolj zatiran in najbolj zaničevan človek. Vsi lahko imajo prostor v slavnih prebivališčih, ki jih je Jezus odšel pripravit. "To pravi Sveti, Resnični, ki ima Davidov ključ, ki odpira, in nihče ne zapre, in zapira, in nihče ne odpre. ... Glej, postavil sem pred teboj odprta vrata, in nihče jih ne more zapreti." (Raz 3,7.8.)/113/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!