Vsebina

Nazaj

Naprej

Hrepenenje vekov (Ellen G. White)

12. Skušnjave (angleško)

Temeljno besedilo Mat 4,1-11; Mar 1,12.13; Luk 4,1-13.

"Jezus pa, poln Svetega Duha, se vrne od Jordana, in Duh ga vodi po puščavi štirideset dni." (Luk 4,1.) Besede v Markovem evangeliju so še bolj pomembne. On pravi: "In precej ga odvede Duh v puščavo. In v puščavi je bil štirideset dni, in Satan ga je skušal, in bival je med zvermi." (Mar 1,12.13.) "In ničesar ni jedel v teh dneh." (Luk 4,2.)

Božji Duh je odpeljal Jezusa v puščavo, da bi bil skušan. On ni iskal skušnjave. V puščavo je šel zato, da bi na samem razmišljal o svojem poslanstvu in delu. S postom in molitvijo naj bi si pridobil moč za s krvjo poškropljeno pot, ki jo je moral prehoditi. Satan pa je vedel, da je Zveličar odšel v puščavo, in je to imel za najboljši čas, da se mu približa.

V boju med Knezom luči in vodjem kraljestva teme so bile položene na kocko pomembne zadeve. Potem ko je Satan ljudi zapeljal v greh, je razglasil zemljo za svojo lastnino in se imenoval za kneza tega sveta. Ko je praočeta in pramater človeštva prilagodil svoji naravi, je mislil tukaj ustanoviti svoje kraljestvo. Trdil je, da so si ga ljudje izbrali za svojega vladarja./114/ S svojim nadzorom nad ljudmi je ohranjal svojo vladavino nad svetom. Kristus pa je prišel spodbit to Satanovo trditev. Kot Sin človekov bo ostal zvest Bogu. Tako bo dokazal, da Satan nima popolne uprave nad človeškim rodom in da je njegova pravica do sveta lažna. Njegove moči je lahko osvobojen vsak, ki si to želi. Oblast, ki jo je bil izgubil Adam, bo znova povrnjena.

Odkar je bilo kači v edenskem vrtu rečeno: "Sovraštvo postavljam med tebe in ženo, in med tvoje potomstvo in njeno potomstvo," (1 Mojz 3,15.) je Satan vedel, da nima neomejene oblasti nad svetom. V ljudeh se je čutilo delovanje moči, ki se je upirala njegovi oblasti. Z zelo velikim zanimanjem je opazoval daritve, ki so jih darovali Adam in njegovi sinovi. V teh obredih je jasno prepoznal simbol občestva med zemljo in nebesi. Zato je sklenil, da se bo vmešal v to občestvo. Nepravilno je predstavljal Boga in napačno razlagal obrede, ki so kazali na Zveličarja. Ljudje so bili zapeljani, da so se Boga bali kot bitja, ki uživa v njihovem uničenju. Daritve, ki naj bi razodevale Božjo ljubezen, so se darovale za ublažitev njegove jeze. Satan je vzbujal grešne strasti v ljudeh, da bi utrdil svojo oblast nad njimi. Ko je bila dana pisana Božja beseda, je proučeval prerokovanja o Zveličarjevem prihodu. Iz roda v rod si je prizadeval oslepiti ljudi za ta prerokovanja, da bi zavrgli Kristusa ob njegovem prihodu.

Satan je ob Jezusovem rojstvu vedel, da je prišel On, ki ima božansko nalogo spodbijati njegovo oblast. Trepetal je ob angelovem sporočilu, ki je potrjevalo nadoblast novorojenega Kralja. Dobro mu je bilo znano, kakšen položaj je imel Kristus v nebesih kot Očetov ljubljenec. Prihod Božjega Sina na svet kot človeka ga je navdajal z osuplostjo in zaskrbljenostjo. Ni mogel dojeti skrivnosti te velike daritve. Njegova sebična duša ni mogla razumeti take ljubezni do zapeljanega rodu. Sami ljudje so zelo nejasno dojemali slavo in nebeški mir ter veselje občestva z Bogom,/115/ toda Luciferju, zaslanjajočemu kerubu, so bili ti blagoslovi dobro znani. Odkar je izgubil nebesa, se je odločil za maščevanje z zapeljevanjem drugih, da z njim podelijo njegov padec. To mu bo najbolje uspelo z vplivanjem na ljudi, da podcenjujejo nebeške stvari in usmerijo svoja srca na pozemske.

Poveljnik nebes ni neovirano pridobival srca ljudi za svoje kraljestvo. Od časa njegovega rojstva v Betlehemu ga je hudobni stalno napadal. V Kristusu je bila razodeta Božja podoba, zato je bilo na Satanovih posvetih sklenjeno, da ga je treba premagati. Še nobeno človeško bitje ni prišlo na svet in ušlo sleparjevi sili. Združene moči hudobnega so bile postavljene na njegovo stezo, da bi se bojevale proti njemu in ga po možnosti premagale.

Pri Zveličarjevem krstu je bil med pričami tudi Satan. Videl je, kako je Božja slava obdala Božjega Sina. Slišal je Jahvejev glas pričati o Jezusovem božanstvu. Po Adamovem grehu je človeštvo izgubilo občestvo z Bogom; zvezo med nebesi in zemljo pa je vzdrževal Kristus. A sedaj, ko je Jezus prišel "v podobnosti grešnega mesa", (Rim 8,3.) je zopet spregovoril sam Oče. Prej je po Kristusu govoril z ljudmi, sedaj je vzdrževal zvezo z njimi v Kristusu. Satan je upal, da bo Božji gnus do zla za večno ločil nebesa in zemljo. Sedaj pa se je izkazalo, da je zopet vzpostavljena zveza med Bogom in človekom.

Satan je uvidel, da mora zmagati ali pa bo premagan. Sporne točke tega boja so bile prepomembne, da bi ga zaupal združbi svojih angelov. Sam mora voditi vojno. Vse odpadniške sile so se postavile v vrste proti Božjemu Sinu. Kristus je postal tarča vsakega peklenskega orožja.

Mnogi opazujejo ta boj med Kristusom in Satanom, kakor da nima posebnega pomena za njihovo življenje; zanje je nezanimiv. Vendar pa se ta boj ponavlja v vsakem človeškem srcu. Nihče ne zapusti Satanovih vrst, da bi stopil v službo Bogu, ne da bi bil izpostavljen Satanovim napadom. Skušnjave, ki jih je Kristus premagal, so bile enake tistim, za katere menimo, da jih tako težko premagujemo. Bile so mu vsiljene toliko bolj, kolikor je njegov značaj bolj vzvišen od našega. S strašnim bremenom grehov sveta na sebi se je Kristus uprl skušnjavi teka in ljubezni do sveta in ljubezni do razkazovanja, ki vodi k ošabnosti./116/ Te skušnjave so premagale Adama in Evo, a tudi nas z lahkoto premagajo.

Satan je opozoril na Adamov greh kot dokaz, da so Božje zapovedi nepravične in se ne morejo izpolnjevati. V našo človeško naravo oblečeni Kristus naj bi odkupil Adamov prestopek. Ampak na Adamu še ni bilo posledic greha, ko ga je napadel skušnjavec. Imel je še moč popolne moškosti in bil popolnoma krepkega telesa in uma. Poleg tega ga je obdajala še slava edenskega vrta in užival je vsakdanje občestvo z nebeškimi bitji. Jezus pa je v popolnoma drugačnih okoliščinah odšel v puščavo, da bi se spoprijel s Satanom. Že štiri tisoč let so upadale telesne in umske moči ter moralna vrednost človeškega rodu; a Kristus je vzel nase slabosti izrojenega človeštva. Samo tako je lahko rešil ljudi iz najglobljega ponižanja.

Mnogi trdijo, da Kristus ni mogel podleči skušnjavi. Ampak tedaj ne bi mogel stopiti na Adamov prostor; ne bi mogel izbojevati zmage, ki jo je Adam izgubil. Če bi v katerem koli smislu imeli težji boj od Kristusa, potem nam On ne bi mogel pomagati. Toda Zveličar se je odel v človeško naravo z vsemi nagnjenji. Vzel je nase človeško naravo z možnostjo, da bi v skušnjavi podlegel. Tako nam ni treba prenašati ničesar, česar ni On pretrpel.

Pri Kristusu je bil tek temelj za prvo veliko skušnjavo, kakor je bil tudi pri svetem paru v raju. Ravno tam, kjer se je začelo uničenje, se je moralo začeti delo odrešenja. Kakor je Adam padel v greh zaradi zadovoljitve teka, tako je moral Kristus zmagati z odpovedjo teku. "In ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, postane potem lačen. Pa pristopi k njemu skušnjavec in reče: Če si Božji Sin, reci, naj postane to kamenje kruh. On pa odgovori in reče: Pisano je: Ne bo živel človek ob samem kruhu, temveč od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust." (Mat 4,2-4.)

Od Adamovega do Kristusovega časa je ugajanje sebi tako okrepilo moč teka in strasti, da so zavladale skoraj neomejeno. Tako so ljudje postali moralno ponižani in bolni, da sami po sebi niso mogli zmagovati. Zaradi njih je Kristus zmagal tako, da je zdržal najtežjo skušnjavo. Zaradi nas je pokazal samoobvladovanje, ki je bilo močnejše od lakote ali smrti. Ta prva zmaga je zajemala še druge prvine, ki spadajo v naš boj s silami teme./117/

Ko je Jezus prišel v puščavo, ga je obdajala Očetova slava. Občestvo z Bogom ga je tako prevzelo, da se je dvignil nad človeške slabosti. Toda Božja slava se je umaknila od njega, in bil je izpostavljen boju s skušnjavo. Vsak trenutek je prežala nanj. Njegova človeška narava se je prestrašila boja, ki ga je čakal. Štirideset dni se je postil in molil. Od lakote oslabel in shujšan ter izčrpan in zelo potrt zaradi najhujših duhovnih muk "je bil njegov obraz spačen bolj nego katerega moža in njegova podoba bolj nego človeških otrok". (Iz 52,14.) Sedaj se je Satanu ponudila zaželena priložnost. Bil je prepričan, da bo lahko premagal Kristusa.

K Zveličarju je kakor odgovor na njegove molitve pristopil nekdo v podobi nebeškega angela. Trdil je, da mu je Bog naročil, naj mu sporoči konec posta. Kakor je Bog poslal angela ustavit Abrahamovo roko, da ne bi daroval Izaka, tako je Oče, ker je zadovoljen s Kristusovo pripravljenostjo, da stopi na s krvjo poškropljeno pot, poslal angela, da bi ga osvobodil; tako sporočilo je bilo prineseno Jezusu. Zveličar je oslabel zaradi lakote in si je silno želel okrepčila, ko je k njemu nenadoma prišel Satan. Skušnjavec je pokazal na po puščavi razmetane kruhu podobne kamne in rekel: "Če si Božji Sin, reci, naj postane to kamenje kruh." (Mat 4,3.)

Čeprav se je skušnjavec pojavil kot angel svetlobe, je izdal svoj značaj z besedami: "Če si Božji Sin." Šlo je za podtikanje dvoma. Če bi bil Jezus naredil, kar je predlagal Satan, bi to pomenilo sprejemanje dvoma. Skušnjavec je poskušal premagati Kristusa z istim sredstvom, ki je bilo že od začetka uspešno pri ljudeh. Kako zvito se je Satan približal Evi! "Ali vama je res rekel Bog, da ne jejta od vsakega drevesa s tega vrta?" (1 Mojz 3,1.) Te skušnjavčeve besede so bile resnične, toda odtenek njegovega glasu je izdajal prikrito zaničevanje Božjih besed. Šlo je za prikrito zanikanje in dvom o Božji iskrenosti. Satan si je prizadeval v Evi zbuditi misel, da Bog ne bo naredil tega, kar je rekel; da prikrajšanje tako lepih sadežev nikakor ne ustreza Božji ljubezni in sočutju do ljudi. Tudi sedaj je skušnjavec poskušal navdihniti Kristusa s svojimi hudobnimi mislimi. "Če si Božji Sin." Te besede so s svojo grenkostjo vrtale po njegovem umu. Zvok njegovega glasu je razodeval popolno nevero. Ali bi Bog tako ravnal s svojim Sinom? Ali bi ga pustil v puščavi med divjimi zvermi brez hrane, družbe in tolažbe? Namignil je, da Bog nikoli ne bi pomislil, da bi bil njegov Sin v takšnem stanju. "Če si Božji Sin," pokaži svojo moč tako,/118/ da se boš rešil lakote. Ukaži, naj to kamenje postane kruh.

V Satanovih ušesih so še odmevale besede iz nebes: "Ta je moj ljubljeni Sin, ki je po moji volji." (Mat 3,17.) Toda odločil se je prisiliti Kristusa, da bi dvomil o tem pričevanju. Božje besede so bile Kristusu zagotovilo njegovega božanskega poslanstva. Prišel je živet kot človek med ljudi, te besede pa so potrdile njegovo zvezo z nebesi. Satanov cilj je bil v njem izzvati dvom o teh besedah. Vedel je, da bi zmaga v velikem boju pripadala njemu, če bi mu uspelo omajati Kristusovo zaupanje v Boga. Tako bi lahko premagal Jezusa. Upal je, da bo Kristus pod vplivom potrtosti in prevelike lakote izgubil vero v svojega Očeta in naredil čudež v svojo korist. Če bi bil Jezus to naredil, bi bil načrt zveličanja uničen.

Ko sta se Satan in Božji Sin prvič srečala kot nasprotnika, je bil Kristus poveljnik nebeških čet; Satan pa je bil zaradi svojega upora vržen iz nebes. Sedaj je kazalo, da je stanje obrnjeno, in Satan je hotel najobilneje izkoristiti svojo navidezno prednost. Rekel je, da je bil eden najmogočnejših angelov pregnan iz nebes. Jezusovo stanje pa kaže, da je on ta padli angel, pozabljen od Boga in zapuščen od ljudi. Božansko bitje lahko poudari svoje trditve s čudežem. "Če si Božji Sin, reci, naj postane to kamenje kruh." (Mat 4,3.) Skušnjavec mu je govoril, da bi takšno dejanje ustvarjalne moči neovrgljivo dokazalo Božjo naravo in odločilo spopad.

Jezus ni mogel mirno ali brez notranjega boja poslušati vrhovnega zapeljivca. Vendar Božjemu Sinu ni bilo treba dokazovati Satanu svojega božanstva ali pojasnjevati vzroka za svoje ponižanje. S spolnitvijo upornikovih zahtev se nič ne bi doseglo niti v slavo Bogu niti za blaginjo ljudem. Če bi Kristus privolil v sovražnikov predlog, bi Satan zopet lahko rekel: Daj mi znamenje, da bi lahko veroval, da si ti Božji Sin. Noben dokaz ne bi mogel zlomiti uporniške moči v njegovem srcu. Kristus pa tudi ni smel uporabiti svoje božanske moči sebi v prid. Prišel je, da bi preizkušnje zdržal, kakor jih moramo tudi mi, in nam zapustil zgled vere in pokornosti. Ne zdaj ne pozneje v svojem pozemskem življenju ni naredil čudeža v svojo korist. Njegova čudovita dela so se zgodila samo za blagor drugih. Čeprav je Jezus že od samega začetka prepoznal Satana, se ni pustil izzvati, da bi se spustil z njim v boj. Okrepčal ga je spomin na glas/119/ iz nebes, zato je počival v Očetovi ljubezni. S skušnjavo se sploh ni hotel pogajati.

Jezus se je Satanu uprl z besedami iz Svetega pisma: "Pisano je." (Mat 4,4.) Božja beseda je bila orožje njegovega bojevanja v vsaki skušnjavi. Satan je od Kristusa zahteval čudež kot znamenje njegovega božanstva. Večje od vsakega čudeža je trdno zaupanje v "tako pravi Gospod". (Iz 7,7.) To je znamenje, ki se ne more spodbijati. Ker je Kristus ostal na tem stališču, mu skušnjavec ni mogel do živega.

V času največje oslabelosti je bil Kristus izpostavljen najhujšim skušnjavam. Satan je upal, da ga bo premagal. Tako je namreč premagal človeka. Ko so odpovedale moči, volja oslabela ter se je vera prenehala opirati na Boga, so bili premagani celo tisti, ki so se dolgo in pogumno bojevali za pravičnost. Mojzesa je utrudilo štiridesetletno potovanje z Izraelom po puščavi, ko se njegova vera za trenutek ni zanašala na brezmejno Božjo moč. Podlegel je neposredno na meji objubljene dežele. Tako se je zgodilo tudi Eliju, ki je neustrašno stal pred kraljem Ahabom in stopil nasproti celotnemu izraelskemu narodu na čelu z njegovimi štiristo petdesetimi Baalovimi preroki. Po tistem strašnem dnevu na Karmelu, ko so bili lažni preroki pobiti in je narod razglasil svojo predanost Bogu, je Elija pobegnil pred grožnjami malikovalske kraljice Jezabele, da bi si rešil življenje. Tako si je Satan vedno pridobival prednosti pred človeškimi slabostmi. In še vedno deluje na enak način. Če koga zagrnejo oblaki ali se zaradi posebnih razmer znajde v stiski, nadlogi ali drugih težavah, je Satan takoj ob njem, da bi ga skušal in dražil. Napada slabe točke našega značaja. Poskuša omajati naše zaupanje v Boga, ki dopušča, da obstajajo takšne stvari. Skušani smo, da ne zaupamo v Boga in dvomimo o njegovi ljubezni. Mnogokrat se nam skušnjavec približa, kakor se je tudi Kristusu, in nam predočuje naše slabosti in pomanjkljivosti./120/ Upa, da nam bo vzel pogum in strl našo oporo v Boga. Tedaj je prepričan, da je žrtev njegova. Če bi ga pričakali, kakor ga je Jezus, bi se izognili marsikateremu porazu. Če pa se z našim sovražnikom pogajamo, mu dajemo prednost.

Ko je Kristus rekel skušnjavcu: "Ne bo živel človek ob samem kruhu, temveč od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust", (Mat 4,4.) je ponovil besede, ki jih je izgovoril več kakor štirinajst stoletij poprej Izraelu: "Spominjaj se vsega pota, po katerem te je vodil Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let po puščavi. ... In poniževal te je in te vodil v lakoto; in živil te je z mano, ki je nisi poznal ne ti ne tvoji očetje, da ti pokaže, da ne živi človek ob samem kruhu, temveč ob vsem, kar izhaja iz Božjih ust." (5 Mojz 8,2.3.) Ko je v puščavi zmanjkalo hrane, je Bog poslal mano iz nebes; dajal jim jo je stalno in v zadostni količini. Ta preskrba bi jih morala poučiti, da jih On ne bo pozabil, dokler bodo zaupali vanj in hodili po njegovih poteh. Sedaj je Zveličar praktično izvajal nauk, ki ga je dal Izraelu. Po Božji besedi so Izraelci dobili pomoč, in po isti besedi jo je dobil tudi Jezus. Čakal je na Božji trenutek, ki mu bo prinesel olajšanje. V puščavi se je znašel zaradi poslušnosti Bogu, zato ni hotel priti do hrane z izpolnjevanjem Satanovih predlogov. Vpričo vsega vesolja je dokazal, da je manjša nesreča trpeti, pa naj se zgodi, kar koli že, kakor pa se kolikor koli oddaljiti od Božje volje.

"Ne bo živel človek ob samem kruhu, temveč od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust." (Mat 4,4.) Kristusov sledilec često pride v razmere, v katerih ne more hkrati služiti Bogu in nadaljevati svojih posvetnih koristi. Morda se tedaj zdi, da bo poslušnost kakšni jasni Božji zahtevi spravila človeka na boben. Satan ga bo poskušal prepričati, da mora žrtvovati katero od prepričanj svoje vesti. Vendar pa je Božja beseda edina stvar, s katero lahko računamo. "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, in vse to vam bo pridano." (Mat 6,33.) Že za pozemsko življenje ni dobro, če odstopimo od volje nebeškega Očeta. Če sprejmemo moč njegove besede, ne bomo podlegli Satanovim predlogom, da bi dobili hrano ali si rešili življenje. Naše edino vprašanje bo: Kaj Bog ukazuje? Kaj nam obljublja? Ko bomo to vedeli, bomo ubogali ukaz in zaupali v obljubo.

V zadnjem velikem spopadu s Satanom bodo Bogu zvesti ljudje doživeli, da jim bo prikrajšana sleherna pozemska pomoč./121/ Ker ne bodo hoteli prestopati Božjih zapovedi, da bi bili poslušni pozemskim silam, jim bo prepovedano kupovati ali prodajati. Končno bo izdan ukaz, da jih pomorijo. (Glej Raz 13,11-17.) Toda poslušnim je dana obljuba: "Ta bo prebival v previsokih krajih, skalni branik bo njegov grad, njegov kruh se mu bo dajal, vode mu ne bodo usehnile." (Iz 33,16.) Božji otroci bodo živeli od te obljube. Ko bo svet prizadela lakota, bodo Božji otroci nasičeni. "Ne bodo osramočeni ob hudem času in v dnevih lakote bodo nasičeni." (Ps 37,19.) Ta čas je gledal pred seboj prerok Habakuk in njegove besede izražajo vero cerkve: "Kajti smokva ne bo cvetela in pridelka ne bo nič na trtah, oljkova rast bo varala in žitno polje ne donese užitka, in iz ograje izgine drobnica in govedi ne bo nič v hlevih; a jaz se bom vendar radoval v Gospodu, veselil se bom, da je Bog moje rešenje." (Hab 3,17.18.)

Od vseh naukov, ki se jih moramo naučiti iz prve velike skušnjave našega Gospoda, je največji nadzorovanje teka in poželenj. V vseh časih so imele skušnjave, ki se tičejo človeške mesene narave, največji uspeh pri popačevanju in ponižanju človeškega rodu. Satan si prizadeva z nezmernostjo uničiti umske in moralne moči, ki jih je Bog dal človeku kot najdragocenejši dar. Kajti tako postane človek nezmožen ceniti stvari večne vrednosti. Z zadovoljevanjem mesenih poželenj poskuša Satan iz človeške duše izbrisati vsako sled Božje podobe.

Neobrzdano popuščanje, ki povzroča bolezni in izrojenost, kakršno je obstajalo v času prvega Kristusovega prihoda, bo spet obstajalo v še hujši obliki pred njegovim drugim prihodom. Kristus je napovedal, da bo stanje na svetu tedaj takšno, kakršno je bilo pred potopom in v času Sodome in Gomore. Srčni naklepi bodo vedno samo hudobni. Danes živimo na samem robu tega hudega časa, zato bi si morali prisvojiti velik nauk iz Zveličarjevega posta. Samo po nepopisnih mukah, ki jih je pretrpel Kristus, lahko presodimo grešno neobrzdano popuščanje. Njegov zgled nam pravi, da lahko imamo upanje v večno življenje samo tedaj, če svoja poželenja in strasti podvržemo Božji volji.

Z lastno močjo se ne moremo upirati glasnim zahtevam svoje padle narave. Satan bo po njih pripeljal skušnjavo nad nas. Kristus je vedel, da se bo sovražnik približal vsakemu človeku, da bi izkoristil njegove prirojene slabosti in s svojimi pretvezami ulovil v past vse, katerih zaupanje ne počiva v Bogu. S tem ko je naš Gospod prehodil pot, po kateri moramo iti,/122/ nam je pripravil pot za zmago. Njegova volja ni, da bi se znašli v spopadu s Satanom v neugodnem položaju. Ne želi, da bi nas napadi kače prestrašili ali vzeli pogum. "Srčni bodite," je rekel, "jaz sem svet premagal." (Jan 16,33.)

Kdor se mora bojevati proti teku, naj gleda na Zveličarja v puščavi skušnjave. Naj ga opazuje, kako trpi na križu smrtne muke in kako je vzkliknil: "Žejen sem." (Jan 19,28.) On je zdržal vse, kar lahko kdaj doleti ljudi. Njegova zmaga je tudi naša.

Jezus se je opiral na modrost in moč svojega nebeškega Očeta. Rekel je: "Kajti Gospod Jahve mi pomaga, zato nisem bil osramočen; ... in vem, da ne pridem v sramoto. Glej, Gospod Jahve mi bo pomagal." (Iz 50,7.9.) Opozarjajoč na svoj lasten zgled pravi: "Kdo je med vami, ki se boji Gospoda, ki posluša glas njegovega hlapca? Kdor hodi po temi, komur ni svetlobe, upaj v Gospodovo ime in opiraj se na svojega Boga!" (Iz 50,10.)

Jezus je rekel: "Prihaja namreč vojvoda tega sveta, a na meni nima ničesar." (Jan 14,30.) V njem ni bilo nič, kar bi se odzivalo na Satanovo pretkanost. Jezus ni popustil grehu. Niti z eno mislijo se ni vdal skušnjavi. Tako je lahko tudi z nami. Človeško v Kristusu je bilo združeno z božanskim; v njem prebivajoči Sveti Duh ga je oborožil za boj. Prišel je zato, da bi postali "deležniki Božje narave". (2 Pet 1,4.) Vse dokler smo po veri povezani z njim, greh nad nami nima oblasti. Bog prijemlje našo roko vere in nas želi voditi, da bi imeli trdno oporo v Kristusovem božanstvu in bi si lahko razvili popoln značaj.

Kristus nam je pokazal, kako lahko to dosežemo. S čim je zmagal v spopadu s Satanom? Z Božjo besedo. Samo z njo se je lahko uprl skušnjavi. Rekel je. "Pisano je." (Mat 4,4.) Tudi nam je Bog "podaril dragocene in največje obljube, da postanemo po njih deležniki Božje narave, ko smo ubežali pogubi, ki jo na svetu povzroča poželenje." (2 Pet 1,4.) Vsaka obljuba v Božji besedi velja za nas. Živeli naj bi "od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust". (Mat 4,4.) Če nas napadejo skušnjave, ne glejmo na zunanje okoliščine ali na naše slabosti, temveč na moč besede, saj je vsa njena moč naša. "V svojem srcu sem shranil tvoj govor, da ne grešim zoper tebe. Po besedi tvojih ustnic sem se čuval poti siloviteža." (Ps 119,11; 17,4.)

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!