 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
10. Glas v puščavi (angleško)
Temeljno besedilo Luk 1,5-23.57-80; 3,1-18; Mat 3,1-12; Mar 1,1-8.
Med zvestimi Izraelci, ki so hrepeneče pričakovali Mesijev prihod, se je pojavil Kristusov znanilec. Prileten duhovnik Zaharija in njegova žena Elizabeta sta bila "oba pravična pred Bogom"; (Luk 1,6.) in v njunem mirnem in svetem življenju je luč vere zasvetila kakor zvezda v temi tistih hudih dni. Temu bogaboječemu paru je bil obljubljen sin, ki bo hodil pred Gospodovim obličjem in mu pripravil pot.
Zaharija je prebival v judejskem gorovju, toda odšel je za en teden v Jeruzalem opravljat službo v tempelj. To je bila dolžnost, ki so jo dvakrat na leto morali opravljati vsi duhovniki. "Zgodi se pa, ko je po redu svoje vrste opravljal duhovniško službo pred Bogom, da ga zadene žreb, naj zažge kadilo, ko stopi v Gospodovo svetišče." (Luk 1,8.9.)
Stal je pred zlatim oltarjem v svetem prostoru svetišča. Oblak kadila se je z molitvami Izraelcev dvigal k Bogu. Nenadoma se je zavedel Božje navzočnosti. Gospodov angel je stal "na desni strani kadilnega oltarja". (Luk 1,11.) Njegov položaj je bil znamenje naklonjenosti, vendar Zaharija tega ni opazil./97/ Že mnogo let je molil za Odrešenikov prihod; sedaj pa so nebesa poslala poslanca s sporočilom, da bodo njegove molitve uslišane. Ta Božja milost pa se mu je zdela prevelika, da bi ji mogel verjeti. Prežela sta ga strah in samoobtožba.
Toda pozdravljen je bil z veselim zagotovilom: "Ne boj se, Zaharija, kajti uslišana je tvoja molitev, in tvoja žena Elizabeta ti porodi sina, in imenuj njegovo ime Janez. In on ti bo v radost in veselje, in veliko se jih bo radovalo njegovega rojstva. Kajti velik bo pred Gospodom; in vina in močne pijače ne bo pil in s Svetim Duhom bo napolnjen. ... In veliko Izraelovih sinov bo spreobrnil h Gospodu, njih Bogu. Pojde namreč pred njim v duhu in Elijevi moči, da obrne srca očetov k otrokom in nepokorne k razumnosti pravičnih, da postavi Gospodu pripravljeno ljudstvo. Pa reče Zaharija angelu: Po čem naj spoznam to? Jaz sem vendar starec in moja žena je že priletna." (Luk 1,13-18.)
Zaharija je zelo dobro vedel, da je bil Abrahamu podarjen otrok v zelo visoki starosti, ker je zvesto veroval njemu, ki je obljubil. Priletni duhovnik pa je za trenutek pomislil na slabosti človeškega rodu. Pozabil je, da Bog lahko tudi uresniči, kar je obljubil. Kakšno nasprotje med to nevero in otroško vero nazareškega dekleta Marije, ki je angelu na njegovo čudovito sporočilo odgovorila: "Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi." (Luk 1,38.)
Rojstvo sina Zahariju kakor tudi precej pred tem Abrahamu in pozneje Mariji nas mora naučiti vzvišene duhovne resnice, in sicer resnice, ki se je učimo zelo počasi in jo hitro pozabimo. Sami nismo sposobni narediti kaj dobrega; toda česar mi ne moremo narediti, bo naredila Božja moč v vsakem ponižnem in verujočem človeku. Po veri je bil dan otrok obljube. Po veri se poraja tudi duhovno življenje in nas usposablja delati pravična dela.
Na Zaharijevo vprašanje je angel odgovoril: "Jaz sem Gabrijel, ki stojim pred Božjim obličjem in sem poslan, naj govorim s teboj in ti oznanim to veselo vest." (Luk 1,19.) Petsto let poprej je Gabrijel napovedal Danijelu preroško obdobje, ki bo segalo do Kristusovega prihoda. Spoznanje, da je konec tega obdobja blizu, je spodbudila Zaharija k molitvi za Mesijev prihod. Sedaj pa je prišel poslanec, po katerem je bilo dano prerokovanje, napovedat njegovo uresničenje./98/
Angelove besede: "Jaz sem Gabrijel, ki stojim pred Božjim obličjem," razodevajo, da ima položaj visoke časti v nebeških dvorih. Ko je prišel s sporočilom k Danijelu, je rekel: "In ni nikogar, ki bi mi bil na strani zoper one razen Mihaela (Kristusa), vašega kneza." (Dan 10,21.) V Razodetju je Zveličar govoril o Gabrijelu, ko je rekel: "In je poslal svojega angela in po njem to v znamenjih oznanil svojemu hlapcu Janezu." (Raz 1,1.) Janezu pa je angel pojasnil: "Hlapec sem s teboj vred in tvojimi brati preroki." (Raz 22,9.) Kakšna čudovita misel - angel, ki je po časti najbližji Božjemu Sinu, je bil poklican, da bi razodel Božji namen grešnim ljudem.
Zaharija je izrazil dvom o angelovih besedah. In zato je moral biti nem, dokler se niso uresničile. Angel mu je rekel: "Glej, molčal boš in ne boš mogel govoriti do dne, ko se to zgodi, ker nisi veroval mojim besedam, ki se izpolnijo v svojem času." (Luk 1,20.) Dolžnost duhovnikov je bila, da pri svoji službi molijo za odpuščanje javnih in narodovih grehov ter za Mesijev prihod; toda ko je Zaharija hotel to storiti, ni mogel spraviti iz sebe nobene besede.
Stopil je pred ljudstvo, da bi ga blagoslovil, "a on jim le namigava in ostane nem". (Luk 1,22.) Dolgo so čakali in začelo jih je skrbeti, da ga je zadela Božja kazen. Po prihodu iz svetega je njegov obraz žarel od Božje slave, "in spoznajo, da je videl prikazen v svetišču". Zaharija jim je razložil, kaj je videl in slišal, in "ko se dopolnijo dnevi službe, odide na svoj dom". (Luk 1,23.)
Kmalu po rojstvu obljubljenega otroka je spet lahko govoril, "hvaleč Boga. In strah obide vse njih sosede in po vsem Judejskem pogorju se pripoveduje o vseh teh rečeh. In vsi, ki jih slišijo, si jih vtisnejo v srce,/99/ govoreč: kaj neki bo iz tega deteta?" (Luk 1,64-66.) Vse to je pomagalo usmeriti pozornost na Mesijev prihod, kateremu naj bi Janez pripravil pot.
Sveti Duh je počival na Zahariju, in v naslednjih veličastnih besedah je napovedal poslanstvo svojega sina:
"In ti, dete, se boš imenovalo prerok Najvišjega;
kajti pojdeš pred Gospodovim obličjem, da mu pripraviš poti
in daš njegovemu ljudstvu spoznanje zveličanja,
ki je v odpuščanju njih grehov,
po prisrčnem usmiljenju našega Boga,
po katerem nas je obiskal Vzhod z višave,
da obsije tiste, ki sede v temi in v senci smrti,
da vodi naše noge na pot miru." (Luk 1,76-79.)
"Dete pa je raslo in se krepilo v duhu, in v puščavi je bilo do dne, ko se pokaže Izraelu." (Luk 1,80.) Pred Janezovim rojstvom je angel rekel: "Kajti velik bo pred Gospodom; in vina in močne pijače ne bo pil in s Svetim Duhom bo napolnjen." (Luk 1,15.) Bog je poklical Zaharijevega sina za veliko nalogo, za največjo, ki je bila kdaj zaupana ljudem. Da pa bi jo lahko opravil, je moral Gospod sodelovati z njim. Božji Duh bo z njim, če bo izpolnjeval angelova navodila.
Janez naj bi šel med ljudi kot Jahvejev poslanec in jim prinesel božansko svetlobo. Preusmeril naj bi njihove misli. Moral je nanje narediti vtis s svetostjo Božjih zahtev kakor tudi njihovo nujno potrebo po njegovi popolni pravičnosti. Takšen poslanec je moral biti tudi sam svet. Moral je biti tempelj Svetega Duha. Da bi lahko opravil svoje poslanstvo, je potreboval zdravo fizično zgradbo ter veliko duševno in duhovno moč. Zato je bilo nujno, da premaga svoj tek in strasti. Moral je biti zmožen obvladovati vse svoje moči tako, da je ne glede na okoliščine lahko obstal med ljudmi kakor skale in gore v puščavi.
V času Janeza Krstnika sta bili zelo razširjeni lakomnost po bogastvu in ljubezen do razkošja in blišča. Čutna zadovoljstva, gostije in popivanja so povzročila telesne bolezni, oslabila duhovno moč dojemanja in zmanjšala občutljivost do greha. Janez naj bi bil reformator. S svojim zdržnim življenjem in preprostim oblačilom/100/ naj bi grajal razuzdanosti svojega časa. Zato je angel spred nebeškega prestola ustrezno poučil njegove starše o zmernosti.
Na značaj se najlaže vpliva v otroštvu in mladosti. Zato se mora tedaj naučiti sposobnosti samoobvladovanja. V domačem krogu in pri družinski mizi se širi vpliv, katerega učinki segajo v večnost. V otroških letih pridobljene navade bolj kakor pa katera koli naravna nadarjenost odločajo o tem, ali bo človek v življenjskem boju zmagovalec ali poraženec. Mladost je čas setve. Ta odloča o tem, kakšna bo žetev kakor v tem tako tudi v prihodnjem življenju.
Janez naj bi kot prerok obrnil "srca očetov k otrokom in nepokorne k razumnosti pravičnih, da postavi Gospodu pripravljeno ljudstvo". (Luk 1,17.) S pripravljanjem poti prvemu Kristusovemu prihodu je zgled vsem, ki naj bi pripravili ljudstvo za drugi prihod našega Gospoda. Svet se je vdal zadovoljevanju svojih želja. Krivi nauki in laži kar mrgolijo. Satan nastavlja vse več pasti, da bi pogubil duše. Vsi ljudje, ki želijo v Božjem strahu doseči popolno svetost, se morajo učiti zmernosti in samoobvladovanja. Poželenja in strasti se morajo podvreči višjim umskim močem. To samoobvladovanje je življenjsko pomembno, če želimo pridobiti umsko moč in duhovno razumevanje, ki nas bosta usposobila, da bomo razumeli posvečene resnice Božje besede in živeli po njih. Zaradi tega ima zmernost svoj prostor v pripravi za drugi Kristusov prihod.
Če bi dogodki potekali po ustaljeni navadi, bi bil Zaharijev sin vzgojen za duhovniško službo. Izobrazba v rabinskih šolah pa bi ga onesposobila za njegovo delo. Bog ga ni poslal k učiteljem teologije, da bi se učil razlagati Svete spise. Poklical ga je v puščavo, da bi se učil od narave in njenega Boga.
Svoje prebivališče si je našel v osamljenem predelu sredi pustih gričev, divjih sotesk in skalnih votlin. Prostovoljno se je odločil odreči se veselju in razkošju v prid trdemu šolanju v puščavi. Tam je okolje olajševalo preprosto življenje in samoobvladovanje. Ker ga posvetni hrup ni motil, je lahko proučeval nauke iz narave, razodetja in previdnosti. Njegovi bogaboječi starši so mu večkrat ponavljali očetu izgovorjene angelove besede. Že od otroštva so mu govorili o njegovem poslanstvu, in on je sprejel sveto zaupanje. Zanj je bila samota puščave dobrodošlo zatočišče pred družbo, ki so jo skoraj popolnoma obvladali nezaupanje, nevera in nečistost. Ni zaupal svoji moči,/101/ da bi se lahko uprl skušnjavi, in se je bal stalnega stika z grehom, da ne bi izgubil zavesti o njegovi grozni grešnosti.
Janez je bil od rojstva posvečen Bogu kot nazirej. Pozneje se je sam posvetil Bogu za vse življenje. Njegovo oblačilo je bilo podobno oblačilu starih prerokov - ogrinjalo iz velblodje dlake opasano z usnjenim pasom. Jedel pa je "kobilice in divji med", (Mat 3,4.) kar je našel v puščavi, in pil čisto vodo, ki je tekla z gričev.
Ampak Janez ni živel v brezdelju, puščavniški otožnosti ali sebični osamljenosti. Občasno je šel med ljudi, in vedno je pozorno opazoval, kaj se dogaja v svetu. Iz svojega tihega zatočišča je opazoval potek dogodkov. S svojim pogledom, razsvetljenim z božanskim Duhom, je proučeval značaje ljudi, da bi bolje dojel, kako bi lahko dosegel njihova srca z nebeškim sporočilom. Čutil je breme svojega poslanstva. V samoti si je z globokim premišljevanjem in molitvijo prizadeval notranje pripraviti svojo dušo za svoje življenjsko delo, ki ga je čakalo.
Čeprav je živel v puščavi, mu s skušnjavami ni bilo prizaneseno. Kolikor je le bilo mogoče, je zaprl Satanu vsak pristop, vendar pa ni mogel preprečiti njegovih napadov. Njegova duhovna dojemanja so bila jasna, razvil si je moč in odločnost značaja in je lahko s pomočjo Svetega Duha zasledil Satanove skrite poti in se uprl njegovi sili.
V puščavi je Janez našel svojo šolo in svoj tempelj. Kakor so nekoč Mojzesa obdajali madianski griči, tako je bil on zavarovan z Božjo navzočnostjo in obdan s pričevanji njegove moči. Ni mu bilo dano, da kot veliki izraelski vodja prebiva sredi vzvišenega veličastva osamljenih gora; toda pred njim so bile na drugi strani Jordana Moabske višave; te so mu govorile o njem, ki je gore ustvaril in jih utrdil. Temačen in strašen videz narave v njegovem divjem domu mu je živo ponazarjal Izraelovo stanje. Gospodov rodovitni vinograd je ostal neobdelana puščava. Nad njo se je razpenjalo jasno in lepo nebo. Temne viharne oblake je obdajala mavrica obljube. Tako je nad Izraelovim ponižanjem sijala obljubljena slava Mesijevega kraljestva. Oblake jeze je obdajala mavrica njegove zaveze milosti.
V tihih nočnih urah je bral Božje obljube, ki so bile dane Abrahamu, čigar potomstvo naj bi bilo brezštevilno kakor zvezde. A ko je svetloba porajajoče se zore pozlatila Moabsko gorovje, je to delovalo nanj kakor On, o katerem je rečeno, da bo "kakor jutranja svetloba,/102/ ko sonce vzhaja; jutro brez oblakov". (2 Sam 23,4.) V opoldanski svetlobi pa je videl blišč Božjega razodetja, kajti "razodene se Gospodova slava in vse meso vkup jo bo videlo". (Iz 40,5.)
Spoštljivo, toda z velikim veseljem je preiskoval preroške spise o Mesijevem prihodu - o obljubljenem potomcu, ki bo strl kači glavo, o Potomcu, o Knezu miru, ki se bo pojavil, preden bo zmanjkalo kralja na Davidovem prestolu. Sedaj je prišel ta čas. Rimski vladar je vladal v palači na gori Sion. Po zanesljivi Gospodovi besedi se je Kristus že rodil.
Izaijev navdušen opis Mesijeve slave je bil njegov najljubši predmet dnevnega in nočnega proučevanja; Mladika iz Davidove korenine, Kralj, ki bo vladal pravično in "v pravičnosti sodil siromake" v deželi, ki bo "zavetje pred vetrom ... kakor senca velike skale v žejni deželi"; Izraelu ne bodo več rekli "Zapuščenka", niti njegovi deželi "Puščava", ampak jo bo Gospod imenoval "moja radost", a njegovo deželo "omožena". (Iz 11,4; 32,2; 62,4.) Srce osamljenega Janeza je bilo prežeto s to veličastno vizijo.
Opazoval je kralja v njegovem okrasju in pozabil nase. Videl je veličastvo svetosti in se počutil nebogljen in nevreden. Bil je pripravljen oditi kot nebeški poslanec brez strahu pred človeškim, kajti gledal je, kar je božansko. Pokončno in brez strahu je lahko stal pred pozemskimi vladarji, kajti priklonil se je Kralju kraljev.
Janez ni popolnoma razumel narave Mesijevega kraljestva. Pričakoval je, da bo Izrael osvobojen svojih narodnih sovražnikov; toda veliki cilj njegovega upanja je bil prihod kralja, ki bo vladal pravično in ustanovil Izraela za sveti narod. Veroval je, da se bo tako uresničilo ob njegovem rojstvu izrečeno prerokovanje:
"In se spomni svoje svete zaveze, ...
da mu, rešeni iz rok svojih sovražnikov,
služimo brez strahu v svetosti in pravičnosti
pred njim vse svoje žive dni." (Luk 1,72-75.)
Videl je svoj narod, da je prevaran in samozadovoljen ter spi v svojih grehih. Želel ga je prebuditi za svetejše življenje. Od Boga dano sporočilo naj bi Izraelce predramilo iz zaspanosti in jih spodbudilo,/103/ da zadrhtijo zaradi svoje velike zlobe. Preden bo lahko seme evangelija našlo prostor, mora biti obdelano zemljišče srca. Preden bodo pri Jezusu iskali ozdravljenje, se morajo zavedati, da so rane greha nevarne.
Bog ne pošilja svojih poslancev, da bi laskali grešnikom. Ne pošilja sporočila miru, da bi neposvečene zazibal v usodno brezskrbnost. Vest hudodelca obremenjuje s težkimi bremeni in prebada dušo s puščicami obsodbe. Angeli mu podajajo strašne Božje sodbe, da bi se globlje zavedal potrebe po pomoči, in ga spodbudili, da bi vzkliknil: "Kaj mi je treba storiti, da se zveličam?" (Dej 16,30.) Potem bo roka, ki ponižuje v prah, spokornika tudi dvignila. Glas, ki graja greh in obsoja ošabnost in slavoljubje, vprašuje zdaj z nežnim sočutjem: "Kaj hočeš, da naj ti storim?" (Mar 10,51.)
Ko je Janez začel opravljati svojo nalogo, je bil celoten narod v stanju vznemirjenosti in nezadovoljstva, ki je mejilo na upor. Judeja je prišla pod neposredno rimsko oblast, ko so odstavili Arhelaja. Surovost in nasilje rimskih upraviteljev in njihova odločna prizadevanja, da bi vpeljali poganske simbole in običaje, so sprožili vstaje, te pa so bile zadušene s krvjo tisočev najpogumnejših Izraelcev. Vse to je povečalo narodovo sovraštvo do Rima in željo, da se osvobodijo njegove moči.
Sredi nesloge in prepira se je zaslišal glas iz puščave, pozornost vzbujajoč in resen, toda poln upanja: "Spokorite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!" (Mat 3,2.) Z novo čudno močjo je ganil ljudi. Preroki so napovedali Kristusov prihod kot dogodek daljne prihodnosti; tukaj pa je odmevalo sporočilo, da se je približal. Janezov svojevrsten videz je poslušalce spomnil na stare vidce. S svojim nastopom in obleko je bil podoben preroku Eliju. Z enakim duhom in močjo kakor on je obtožil narodno pokvarjenost in grajal prevladujoči greh. Njegove besede so bile jasne, določne in prepričljive. Mnogi so verovali, da je eden od vstalih mrtvih prerokov. Ves narod je bil pretresen. Množice so se zgrinjale v puščavo.
Janez je oznanjal Mesijev prihod in vabil ljudi k spokorjenju. V znamenje očiščenja grehov jih je krščeval v Jordanu. Tako je slikovito razlagal, da so bili ti, ki se imenujejo Božji izvoljeni narod, omadeževani z grehom, in da brez očiščenja srca in življenja ne morejo imeti deleža v Mesijevem kraljestvu./104/
Preroka so prišli poslušat knezi in verski učitelji, vojaki, cestninarji in kmetje. Resno Božje svarilno sporočilo jih je vznemirjalo nekaj časa. Mnogi so se spokorili in se dali krstiti. Ljudje vseh slojev so se podredili Krstnikovim zahtevam, da bi imeli delež v kraljestvu, ki ga je napovedoval.
Prišli so mnogi pismouki in farizeji, priznali svoje grehe in prosili za krst. Imeli so se za boljše od drugih ljudi in so pripravili ljudstvo do tega, da je imelo visoko mnenje o njihovi pobožnosti; sedaj pa so bile razkrite obtožujoče skrivnosti njihovega življenja. Toda Sveti Duh je Janezu razodel, da se mnogi med njimi ne zavedajo resnično svojih grehov. Bili so koristolovci. Upali so, da bodo kot prerokovi prijatelji imeli prednosti pri prihajajočem Knezu. Menili so, da si večajo svoj vpliv na ljudstvo s tem, da jih krsti ta mladi priljubljeni učitelj.
Janez jih je pričakal z ostrim vprašanjem: "Gadja zalega! Kdo vas je poučil, da ubežite prihodnji jezi? Rodite torej sad, vreden spokorjenja, in ne domišljajte si, da bi govorili v sebi:/105/ Abrahama imamo za očeta; zakaj pravim vam, da more Bog iz tega kamenja obuditi Abrahamu sinove." (Mat 3,7-9.)
Judje so si napačno razlagali Božjo obljubo večne naklonjenosti do Izraela: "Tako pravi Gospod, ki daje sonce za luč podnevi, mesec in zvezde po njih postavah za luč ponoči, ki razburkava morje, da šume njegovi valovi, Gospod nad vojskami je njegovo ime: Če se odpravijo te postave izpred mojega obličja, govori Gospod, neha tudi Izraelovo potomstvo biti narod pred mojim obličjem vse dni. Tako pravi Gospod: Če se bodo mogla meriti nebesa gori in preiskati podstave zemlje doli, zavržem tudi jaz vse Izraelovo potomstvo zavoljo vsega, kar so storili, govori Gospod." (Jer 31, 35-37.) Judje so menili, da jim njihov naravni izvor od Abrahama daje pravico na to obljubo. Toda spregledali so pogoje, ki jih je postavil Bog. Preden jim je dal obljubo, je rekel: "Svojo postavo dam v njih osrčje in v srce jim jo zapišem, in bom jim Bog in oni mi bodo ljudstvo. ... Kajti odpustim njih krivico in ne bom se več spominjal njih grehov." (Jer 31,33. 34.)
Božja naklonjenost je zagotovljena ljudem, ki imajo v srcu zapisano njegovo postavo. Ti so eno z njim. Judje pa so se ločili od njega. Zaradi grehov jih je zadela njegova kazen. To je bil tudi vzrok njihovega sužnjevanja poganskim narodom. Zaradi prestopkov se je pomračil njihov um, in ker jim je Gospod v preteklosti izkazoval tako veliko naklonjenost, so opravičevali svoje grehe. Domišljali so si, da so boljši od drugih ljudi in so upravičeni do Božjih blagoslovov.
Vse to pa se je napisalo "za svarilo nam, na katere so prišli konci vekov". (1 Kor 10,11.) Kolikokrat napačno razlagamo Božje blagoslove in si domišljamo, da bomo zaradi neke čednosti uživali naklonjenost! Bog ne more za nas narediti tega, kar bi rad. Njegove darove uporabljamo, da bi ugodili svojim željam in zakrknili svoje srce v neveri in grehu.
Janez je pojasnil Izraelovim učiteljem, da so se s svojo ošabnostjo, sebičnostjo in krutostjo kot gadja zalega izključili, da so smrtno prekletstvo za narod, namesto da bi bili otroci pravičnega in poslušnega Abrahama. Glede na luč, ki so jo dobili od Boga, so bili še slabši od poganov, nad katerimi so se počutili tako vzvišeni. Pozabili so na skalo, iz katere so bili izklesani, in na jamo, iz katere so bili izkopani. Bog pri uresničevanju svojih namenov ni bil odvisen od njih./106/ Kakor je Abrahama poklical iz poganskega naroda, tako bi lahko poklical tudi druge v svojo službo. Čeprav so bila videti njihova srca mrtva kakor kamni v puščavi, bi jih njegov Duh lahko znova oživil, da bi se ravnali po njegovi volji in bi doživeli uresničenje obljube.
"Nastavljena je pa že tudi sekira drevju pri korenini," je rekel prerok. "Vsako drevo torej, ki ne rodi dobrega sadu, se poseka in vrže v ogenj." (Mat 3,10.) Vrednost drevesa se ne določa na podlagi imena, temveč po sadovih. Če sadovi niso nič vredni, potem ime ne more drevesa obvarovati pred posekom. Janez je pojasnil Judom, da njihov značaj in življenje določata njihov ugled pred Bogom. Samo izpovedovanje vere je brez vrednosti. Če se njihovo življenje in značaj ne ujemata z Božjimi zapovedmi, niso njegovo ljudstvo.
Z besedami, ki so ganile srca, je prepričal svoje poslušalce. K njemu so prišli z vprašanjem: "Kaj naj torej storimo?" (Luk 3,10.) Odgovoril jim je: "Kdor ima dve suknji, daj tistemu, ki nima, in kdor ima hrane, stori ravno tako." (Luk 3,11.) Cestninarje je opominjal, naj ne bodo krivični, in vojake, naj ne bodo nasilni.
Vsi, ki želijo biti državljani Kristusovega kraljestva, morajo dokazati vero in spokorjenje. V njihovem ravnanju se morajo razodevati prijaznost, iskrenost in zvestoba. Takšni bodo stregli potrebnim in Bogu prinašali darove. Zaščitili bodo nezaščitene in dajali zgled kreposti in sočutja. Tako bodo tudi Kristusovi sledilci pričali o spreminjajoči moči Svetega Duha. V vsakdanjem življenju bodo razodevali pravičnost, usmiljenje in Božjo ljubezen. Sicer pa bodo kakor pleve, ki se vržejo v ogenj.
Janez je povedal: "Jaz vas krščujem z vodo za spokorjenje, a ta, ki gre za menoj, je močnejši od mene, kateremu nisem vreden obuvala nositi; On vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem." (Mat 3,11.) Prerok Izaija je rekel, da bo Gospod očistil svoj narod njegovih prestopkov "z duhom sodbe in z duhom pokončanja". (Iz 4,4.) Gospodova beseda za Izraela se je glasila: "In iztegnem svojo roko proti tebi, da dočista ižzgem tvojo žlindro in odpravim vso primes tvoje kovine." (Iz 1,25.) Za greh je naš Bog "ogenj, ki uničuje", (Heb 12,29.) ne glede na to, kje se najde. V vseh, ki se podredijo Bogu, bo njegov Duh sežgal greh. Če pa se ljudje oklepajo greha, se z njim istovetijo. Potem bo Božja slava, ki uničuje greh, morala uničiti tudi nje. Jakob je vzkliknil po noči boja z angelom: "Zakaj Boga sem videl z obličjem v obličje, in oteta je bila moja duša." (1 Mojz 32,30.)/107/ Jakob se je hudo pregrešil nad svojim bratom Ezavom, a se je spokoril. Njegov prestopek je bil odpuščen in njegov greh očiščen; zato pa je lahko zdržal Božjo navzočnost. Toda kadar koli so ljudje stopili pred Boga, a so namerno gojili zlo, so morali umreti. Ob Kristusovem prihodu bodo grešniki uničeni z "dihom njegovih ust," in pokončal jih bo "s prikaznijo svojega prihoda". (2 Tes 2,8.) Svetloba Božje slave, ki pravičnim daje življenje, bo grešnike uničila.
V času Janeza Krstnika se je Kristus nameraval pojaviti kot ta, ki bo razodel Božji značaj. Že sama njegova navzočnost bo ljudem odkrivala njihove grehe. Vendar samo ljudje, ki so se pripravljeni dati očistiti svoje grešnosti, bodo lahko sprejeti v njegovo občestvo. Samo ta, ki je čistega srca, bo lahko obstal v njegovi navzočnosti.
Tako je Krstnik oznanjal Božje sporočilo Izraelu. Mnogi so pazili na njegov nauk. Žrtvovali so vse, da bi bili poslušni sporočilu. Trumoma so sledili Janezu iz kraja v kraj; a mnogi med njimi so celo upali, da utegne biti Mesija. Ko pa je opazil, da se srca poslušalcev obračajo k njemu, je izkoristil vsako priložnost, da je usmerjal njihovo vero nanj, ki je imel priti./108/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!