 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
9. Sedem diakonov (angleško)
Temeljno besedilo: Dej 6,1-7.
"V teh dnevih pa, ko so se učenci množili, nastane godrnjanje grških Judov zoper Hebrejce, da se pri vsakdanji postrežbi zanemarjajo njihove vdove." (Dej 6,1)
Prakrščanska cerkev je bila sestavljena iz ljudi različnih družbenih slojev in raznih narodnosti. Ob izlivanju Svetega Duha ob petdesetnici so živeli v "Jeruzalemu Judje, bogaboječi možje, iz vsakega naroda, ki je pod nebom". (Dej 2,5) Med ljudmi judovske vere, ki so bili zbrani v Jeruzalemu, je bilo precej takih, ki so jih imenovali Grki. Med njimi in Judi iz Palestine je že dolgo vladalo nezaupanje in celo sovraštvo.
Srca njih, ki so se spreobrnili po delovanju apostolov, je omehčala in združila krščanska ljubezen. Kljub prejšnjim predsodkom so bili složni med seboj. Satan je vedel, da ne bo mogel ovirati širjenja evangeljske resnice,/87/ dokler bo trajalo takšno občestvo. Zato se je potrudil izkoristiti njihov prejšnji način mišljenja v upanju, da mu bo tako uspelo vnesti v cerkev prvine razdora.
Tako se je zgodilo, ko se je pomnožilo število učencev, da se je sovražniku posrečilo prebuditi dvom pri nekaterih, ki so že prej imeli navado z nevoščljivostjo gledati na brate v veri in iskati napake pri svojih duhovnih vodjih. Zato je nastalo "godrnjanje grških Judov zoper Hebrejce". (Dej 6,1) Vzrok za pritožbe je bilo domnevno zanemarjanje grških vdov pri vsakdanjem razdeljevanju hrane. Kakršna koli neenakost bi bila v nasprotju z duhom evangelija, Satanu pa je kljub temu uspelo vzbuditi nezaupanje. Nujno je bilo naglo ukrepati in odstraniti vsak vzrok za nezadovoljstvo ter onemogočiti sovražnikovo prizadevanje za zasejanje razdora med verniki.
Izkušnja Jezusovih učencev je zašla v težavo. Evangeljskim glasnikom zaupano delo je naglo napredovalo pod modrim vodstvom apostolov, ki so složno delali v moči Svetega Duha. Cerkev se je neprestano povečevala, rast števila vernikov pa je nalagala vse težje breme voditeljem Božjega dela. Noben posameznik in nobena skupina ljudi ni mogla sama dalje delati in nositi tega bremena, ne da bi bil s tem ogrožen prihodnji napredek cerkve. Nastala je neizogibna potreba po razdelitvi odgovornosti, ki so jih v prvih dneh cerkve zvesto nosili samo nekateri. Apostoli so se morali takoj lotiti pomembnega koraka/88/ pri zboljšanju evangeljskega dela, tako da so prenesli na druge del odgovornosti, ki so jih dotlej nosili sami.
Apostoli so sklicali vernike in jim pod vodstvom Svetega Duha podali načrt za boljšo organizacijo vseh delovnih moči v cerkvi. Povedali so, da je napočil čas, da se duhovni vodje, ki skrbijo za cerkev, razbremenijo dolžnosti razdeljevanja siromašnim in podobnih opravil, da se bodo lahko popolneje posvetili delu oznanjevanja evangelija. Dejali so vernikom: "Ozrite se torej, bratje, po sedmih možeh izmed sebe, ki so na dobrem glasu, polni Svetega Duha in modrosti, da jih postavimo nad tem opravilom; a mi se bomo marljivo držali molitve in službe besede." (Dej 6,3.4) Predlog je bil sprejet. Sedem izvoljenih mož so z molitvijo in polaganjem rok slovesno posvetili za opravljanje diakonske službe.
Imenovanje sedmerice za nadzorovanje posebnih opravil v Božjem delu se je za cerkev izkazalo kot velik blagoslov. Ti uslužbenci so vestno skrbeli kakor za potrebe posameznikov tako tudi za splošne premoženjske zadeve cerkve. S svojim modrim ravnanjem in pobožnim zgledom so zelo pomagali drugim sodelavcem povezati razne cerkvene koristi v združeno celoto.
Dobri sadovi dela so takoj pokazali, da je bil ta korak po volji Bogu. "In Božja beseda je rasla, in število učencev se je silno množilo v Jeruzalemu; tudi precejšnja množica duhovnikov/89/ je bila pokorna veri." (Dej 6,7) Ta žetev duš se je zgodila zaradi večje razbremenjenosti apostolov in zaradi gorečnosti in moči, ki so jo kazali sedmeri diakoni. Dejstvo, da so bili ti bratje posvečeni za posebno službo skrbi za potrebe siromašnih, jih ni izvzelo iz poučevanja o veri. Nasprotno, s tem so bili še posebno usposobljeni za poučevanje drugih o resnici in so to delo opravljali zelo resno in uspešno.
Prvi cerkvi je bilo zaupano delo, ki se je neprestano širilo â to je bilo ustanavljanje središč luči in blagoslova povsod, kjer živijo pošteni ljudje, ki so se pripravljeni posvetiti Kristusovi službi. Oznanjevanje evangelija se je moralo razširiti po vsem svetu. Glasniki križa niso mogli pričakovati, da bodo opravili svoje pomembno poslanstvo, če jih ne bo združevala vez krščanske edinosti, ki bo pokazala svetu, da so eno s Kristusom v Bogu. Ali njihov božanski Vodja ni prosil Očeta: "Ohrani jih v svojem imenu, katere si mi dal, da bodo eno, kakor mi." (Jn 17,11) Ali ni On rekel za učence: "In svet jih je sovražil, ker niso od sveta." (Jn 17,14) Ali ni prosil Očeta: "Da bodo vsi eno ... in da spozna svet, da si me ti poslal." (Jn 17,21.23) Njihovo duhovno življenje in moč sta bili odvisni od tesne zveze z Edinim, ki jim je naročil oznanjati evangelij.
Učenci so lahko pričakovali, da jih bo spremljala moč Svetega Duha in da bodo nebeški angeli sodelovali z njimi samo tedaj,/90/ če bodo zedinjeni s Kristusom. S pomočjo teh božanskih moči bodo lahko pokazali svetu edinost svojih vrst in zmagali v bojih, ki jih bodo morali neprestano voditi proti močem teme. Dokler koli bodo složno delali, bodo nebeški poslanci šli pred njimi in jim odpirali pot; tako bodo srca pripravljena za sprejemanje resnice in mnogi bodo pridobljeni za Kristusa. Dokler koli bodo ostali združeni, bo cerkev napredovala "lepa kakor mesec, čista kakor sonce, strašna kakor vojske z zastavami". (Vp 6,10) Nič ne bo moglo ustaviti njenega napredka. Napredovala bo iz zmage v zmago, ko bo slavno izpolnjevala svoje božansko poslanstvo z oznanjevanjem evangelija svetu.
Organizacija cerkve v Jeruzalemu je morala biti za zgled organizacije cerkvam v vseh drugih krajih, kjer bodo oznanjevalci resnice pridobili spreobrnjence za evangelij. Njim, ki jim je bila zaupana odgovornost vsesplošnega nadzora nad vso cerkvijo, ni bilo rečeno, naj bodo gospodarji Gospodove dediščine, temveč kakor modri pastirji: "Pasite Božjo čredo; ... da ste zgledi čredi." (1 Pt 5,2.3) Diakoni pa so morali biti ljudje "na dobrem glasu, polni Svetega Duha in modrosti". (Dej 6,3) Morali so složno stati na strani pravičnosti ter jo neomajno in odločno zagovarjati. Samo tako bodo lahko imeli združevalni vpliv na vso čredo.
V poznejši zgodovini prve cerkve, ko so se po raznih krajih sveta od skupin vernikov organizirale cerkve, se je cerkvena organizacija/91/ dalje spopolnjevala, da sta se v njej še naprej ohranjala skladno delovanje in red. Vsak vernik je bil spodbujan k zvestemu delovanju na svojem področju. Vsakdo je moral modro izkoristiti darove, ki so mu bili zaupani. Nekatere je Sveti Duh obdaril s posebnimi darovi "prvič za apostole, drugič za preroke, tretjič za učitelje, potem je dal čudežne moči, potem darove ozdravljanja, zmožnost pomagati, vladati, raznovrstnost jezikov". (1 Kor 12,28) Toda vsi ti delavci so morali delati skladno.
"So pa razločki v darovih, ali eden je Duh, in so razločki v službah, ali eden je Gospod, in so razločki v delovanju, ali eden je Bog, ki dela vse v vseh. A vsakemu se daje razodevanje Duha v občno korist. Enemu se namreč po Duhu daje beseda modrosti, a drugemu beseda znanja po istem Duhu, drugemu pa vera v istem Duhu, a drugemu dar ozdravljati v istem Duhu, a drugemu dela čudežnih moči, drugemu pa preroštvo, a drugemu razločevanje duhov, drugemu pa raznovrstnost jezikov, a drugemu razkladanje jezikov. A vse to dela isti edini Duh, podeljujoč vsakemu posebej, kakor hoče. Kajti kakor je telo eno in ima mnogo udov, a vsi udje enega telesa, čeprav jih je mnogo, so eno telo: tako tudi Kristus." (1 Kor 12,4-12)
Svečana odgovornost počiva na njih, ki so poklicani za vodje Božje cerkve na zemlji. Ko je v dneh bogovladja Mojzes poskušal sam nositi tako težka bremena in bi se kmalu izčrpal/92/ pod njimi, mu je Jetro svetoval modro razdelitev odgovornosti. "Bodi zastopnik ljudstva pred Bogom in donašaj njihove zadeve pred Boga; in razjasnjuj jim pravila in postave in oznanjaj jim pot, po kateri naj hodijo, in delo, ki naj ga opravljajo." (2 Mz 18,19.20) Jetro mu je dalje svetoval, naj se ozre po "vrlih možeh, bogaboječih, ki so vdani resnici in sovražni krivičnemu dobičku; in postavi jih za načelnike čez tisoč, čez sto, načelnike čez petdeset in načenike čez deset. Oni naj sodijo ljudstvu vsak čas." (2 Mz 18,21.22) Tako so osvobodili Mojzesa utrudljive odgovornosti reševanja mnogih manjših zadev, ki so jih lahko modro rešili posvečeni pomočniki.
Čas in moč njih, ki so po Božji volji postavljeni na vodilne in odgovorne položaje v cerkvi, morata biti posvečena reševanju večjih zadev, ki zahtevajo posebno modrost in širokosrčnost. Ni Božja volja, da takšne ljudi kličemo k urejanju preproste zadeve, ki jih lahko drugi popolnoma dobro rešijo. Jetro je svetoval Mojzesu: "Vse velike zadeve naj razgrnejo tebi, kar koli pa bo manjšega, naj sodijo sami: tako olajšaj sebi, in oni naj nosijo breme s teboj. Če ta nasvet izpolniš in ti Bog ukaže, boš mogel prestati, pa tudi to ljudstvo pride vse do svojega kraja v miru." (2 Mz 18,22.23)
V skladnosti s tem načrtom je Mojzes izbral vrle može "izmed vseh Izraelcev in jih postavil za poglavarje nad ljudstvom: za načelnike čez tisoč, načelnike čez sto, načelnike čez petdeset in za načelnike/93/ čez deset. In sodili so ljudstvu vsakteri čas: težke stvari so razgrinjali Mojzesu, kar koli pa je bilo manjšega, so sodili sami." (2 Mz 18,25.26)
Mojzes je pozneje izbral sedemdeset starešin, da bi z njim nosili vodstveno odgovornost. Za svoje pomočnike je skrbno izbral ljudi, ki so bili dostojanstveni, imeli zdravo razsojanje in izkušnje. Ko jim je spregovoril pri posvečenju, je poudaril nekaj lastnosti, ki morajo krasiti človeka, da bi mogel postati moder vodja v cerkvi. Dejal je: "Zaslišujte pravde svojih bratov in pravično sodite vsakega in njegovega brata in tujca, ki biva z njim. Ne ozirajte se na osebe v sodbi, temveč poslušajte malega kakor velikega; nikogar se ne bojte, zakaj Božja je sodba." (5 Mz 1,16.17)
Kralj David je pred koncem svojega vladanja podal svečane naloge njim, ki so v njegovem času nosili breme Božjega dela. "In David zbere v Jeruzalem vse Izraelove poglavarje, vojvode rodov in poveljnike trum, ki so stregli kralju zaporedoma, in poveljnike čez tisoč in čez sto in oskrbnike imetja in kraljevih posestev in njegovih sinov, z dvorniki in junaki in z vsemi hrabrimi možmi vred." (1 Let 28,1) In potem je ostareli kralj slovesno spregovoril vsem "vpričo vsega Izraela, Gospodovega zbora, in vpričo našega Boga velim: Spolnjujte in v čislih imejte vse zapovedi Gospoda, svojega Boga." (1 Let 28,8)/94/
David je Salomonu, poklicanemu na odgovorni vodilni položaj, namenil izredno svarilo: "Ti pa Salomon, moj sin, spoznaj Boga, ki je Bog tvojega očeta, in mu služi z nerazdeljenim srcem in z radovoljnim duhom! Kajti Gospod preiskuje vsa srca in razume vse naklepe misli. Če ga boš iskal, ga najdeš; če ga zapustiš, te vrže vekomaj. Sedaj torej pazi, kajti Gospod te je izvolil, ... močan bodi in delaj!" (1 Let 28,9.10)
Ti, ki so bili postavljeni za nadzorstvo novoorganizirane Božje cerkve pri širjenju, evangelija so se morali držati istih načel pobožnosti in pravičnosti, ki so se jih držali poglavarji ljudstva v Mojzesovem in Davidovem času. Ko so apostoli vpostavili red v cerkvah in postavljali odgovorne voditelje, so se držali istih vzvišenih načel, ki so bila podana v Stari zavezi. Poudarjali so, da tisti, ki je poklican na odgovorni položaj v cerkvi, "mora biti brez oponosa, kakor Božji oskrbnik; ne samovšečen, ne nagle jeze, ne pijanec, ne pretepač, ne grdega dobička željen; ampak gostoljuben, prijatelj dobrega, zmeren, pravičen, svet, zdržljiv, držeč se zveste besede, ki je v soglasju z naukom, da bo zmožen opominjati v zdravem uku in prepričevati nasprotno govoreče". (Tit 1,7-9)
Red, ki je vladal v prakrščanski cerkvi, je omogočal, da so podobno kakor dobro urejena vojska odločno napredovali, oblečeni v vse Božje orožje./95/ Skupine vernikov, ki so bile razkropljene po širokem ozemlju, so bile udje enega telesa; vse so delale v medsebojni slogi in skladnosti. Če pa je v kateri krajevni cerkvi nastal odpad, kakor se je to zgodilo v Antiohiji in drugod, in ko verniki niso mogli doseči sporazuma, niso dovolili, da bi takšne zadeve povzročile razkol v cerkvi. Takšne zadeve so dostavili glavnemu zboru telesa vernikov, ki so ga sestavljali izvoljeni predstavniki iz raznih krajevnih cerkev z apostoli in starešinami na čelu. Tako so bili Satanovi poskusi, da bi napadel cerkev na osamljenih krajih, prestreženi s složnim delovanjem vseh in Satanovi razdiralni in uničevalni načrti so bili onemogočeni.
"Zakaj Bog ni Bog nereda, ampak miru, kakor po vseh svetniških zborih." (1 Kor 14,33) On zahteva, da se pri izvrševanju cerkvenih opravil spoštuje red, enako kakor so ga spoštovali v starih časih. Želi, da njegovo delo napreduje temeljito in pravilno, da bi lahko dobilo pečat njegovega odobravanja. Kristjan se mora združiti s kristjanom, cerkev s cerkvijo, človeško orodje mora sodelovati z božanskim, vsako delovanje mora biti podrejeno Svetemu Duhu, vsi skupaj pa moramo oznanjati svetu dobra sporočila o Božji milosti./96/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!