 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
8. Pred velikim zborom (angleško)
Temeljno besedilo: Dej 5,12-42.
Križ, orodje sramotenja in mučenja, je prinesel svetu upanje in zveličanje. Učenci so bili skromni ljudje brez bogastva ali kakršnega koli drugega orožja razen Božje besede. Kljub temu so s Kristusovo močjo hodili in objavljali čudovito zgodovino od jasli do križa ter premagovali vsako nasprotovanje. Brez pozemske časti in priznanja so bili junaki vere. Iz njihovih ust so prihajale besede božanske zgovornosti, ki so pretresle svet.
V Jeruzalemu, kjer so imeli največje predsodke in najmanj jasne pojme o Človeku, ki je bil križan kakor hudodelec, so učenci dalje pogumno oznanjevali besede življenja. Judom so predstavili Kristusovo delo in poslanstvo, njegovo križanje, vstajenje in vnebohod. Duhovniki in poglavarji so osupli poslušali jasno in pogumno pričevanje apostolov. Zares se je na učence izlila moč vstalega Zveličarja/77/ in njihovo delo so spremljala znamenja in čudeži, zaradi česar je število vernikov vsak dan naraščalo. Na ulice, skozi katere so hodili učenci, so ljudje polagali bolnike "na postelje in na odre, da bi vsaj senca mimoidočega Petra obsenčila koga od njih". (Dej 5,15) Tja so prinašali tudi tiste, ki so jih mučili nečisti duhovi. Množica se je zbirala okoli njih, ozdravljenci pa so vzklikali hvalo Bogu in poveličevali Odrešenikovo ime.
Duhovniki in poglavarji so videli, da je Kristus povzdignjen bolj kakor oni. Ko so saduceji, ki niso verovali v vstajenje, slišali apostole objavljati Kristusovo vstajenje od mrtvih, so se raztogotili. Uvideli so, da bo saducejske ločine kmalu konec, če bo apostolom dovoljeno oznanjati obujenega Zveličarja in delati čudeže v njegovem imenu, saj bodo ljudje zavrgli nauk, da ni vstajenja. Farizeji pa so se razjezili, ko so spoznali, da bo apostolski nauk spodkopal judovske obrede in razveljavil daritvene službe.
Do tedaj so bila zaman vsa prizadevanja za zatiranje novega nauka. Toda farizeji in saduceji so se odločili narediti konec apostolskemu delu, ker je dokazovalo njihovo krivdo za Jezusovo smrt. Togotni duhovniki so položili nasilne roke na Petra in Janeza ter ju vrgli v javno ječo.
Voditelji judovskega naroda sploh niso uresničili namena, ki ga je Bog določil izvoljenemu ljudstvu. Tisti,/78/ ki jih je Gospod postavil za zaupnike resnice, so se izkazali nevredni zaupanja, zato je Bog izbral druge, da bodo opravili njegovo delo. Ti voditelji so v svoji zaslepljenosti popustili uzde svoji, kakor so jo imenovali, pravični jezi zoper tiste, ki so zavrgli njihov priljubljeni nauk. Niso dopuščali nobene možnosti, da sami napačno razumejo Božjo besedo ali pa narobe razlagajo in zlorabljajo Pisma. Vedli so se kakor ljudje, ki so izgubili razum. Govorili so: Kakšno pravico imajo ti ljudje, med katerimi so nekateri zgolj ribiči, da oznanjajo ljudstvu zamisel, nasprotne nauku, ki ga učimo mi? Odločeni, da preprečijo nadaljnje oznanjevanje te zamisli, so prijeli njene oznanjevalce.
To dejanje pa učencev ni prestrašilo in jim ni vzelo poguma. Sveti Duh jih je spomnil na besede, ki jih je Kristus izgovoril: "Hlapec ni večji od svojega gospodarja. Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas. Ali to vse vam bodo delali zavoljo mojega imena, ker ne poznajo tega, ki me je poslal. Izobčijo vas iz shodnic; pride celo ura, da bo vsak, kdor vas bo moril, menil, da s tem opravlja službo Bogu. Ali to sem vam povedal, da bi se, kadar ta ura pride, spomnili tega, da sem vam jaz to rekel." (Jn 15,20.21; 16,2.4)
Sam nebeški Bog, mogočni vladar vesolja, je sam vzel primer zaprtih učencev svoje roke, ker so se ljudje bojevali proti njegovemu delu. Ponoči/79/ je Gospodov angel odprl vrata ječe in rekel učencem: "Pojdite in ustopite se in govorite v templju ljudstvu vse besede tega življenja." (Dej 5,20) To povelje je bilo popolno nasprotje ukazu, ki so ga dali judovski poglavarji; toda ali so apostoli rekli: Ne moremo tega narediti, dokler ne vprašamo poglavarjev za dovoljenje. Ne! Bog je rekel: "Pojdite," in so ubogali. "Gredo zjutraj v tempelj ter uče." (Dej 5,21)
Ko sta se Peter in Janez pojavila med verniki in povedala, kako ju je angel peljal mimo skupine ječarjev in rešil ter jima naročil, naj nadaljujeta prekinjeno delo, je vernike prevzelo začudenje in veselje.
Medtem pa "pride veliki duhovnik in njegovi pristaši, ter skličejo veliki zbor in vse starejšine Izraelovih sinov". (Dej 5,21) Duhovniki in poglavarji so se odločili obdolžiti učenca vstaje, jo obtožili umora Ananija in Safire ter zarote, da bi odvzela duhovnikom oblast. Upali so, da bodo tako razdražili drhal, da bo vzela zadevo v svoje roke in ravnala z učencema tako, kakor je z Jezusom. Zavedali so se, da so bili nekateri ljudje, ki niso sprejeli Kristusovega nauka, nezadovoljni s samovoljnim upravljanjem judovskih oblasti in so želeli, da se naredijo nekatere spremembe. Duhovniki so se bali, da bi ti nezadovoljneži sprejeli resnico, ki so jo oznanjali apostoli, in priznali Kristusa za Mesija. Potem pa bi lahko izbruhnil bes vsega ljudstva proti verskim voditeljem, da bi morali odgovarjati,/80/ ker so umorili Kristusa. Zato so se odločili s strogimi ukrepi to preprečiti.
Ko so naročili pripeljati jetnika predse, jih je zelo osupnilo sporočilo, da so našli vrata v ječo skrbno zaprta in pred njimi stoječe stražarje, jetnikov pa ni bilo nikjer.
Kmalu so dobili presenetljivo sporočilo: "Glej, možje, ki ste jih deli v ječo, stoje v templju in uče ljudstvo. Tedaj odide poglavar s služabniki ter jih pripelje, ne siloma, ker so se bali ljudstva, da jih ne bi kamnalo." (Dej 5,25.26)
Čeprav sta bila apostola čudežno rešena iz ječe, nista bila prosta zasliševanja in kazni. Kristus jim je rekel, ko je bil še z njimi: "Vi pa varujte sebe! Kajti izročali vas bodo sodiščem." (Mr 13,9) S tem ko jima je Bog poslal angela, da ju je rešil, jima je dal dokaz svoje ljubezni in zagotovilo svoje navzočnosti. Sedaj je bil njun delež trpeti zavoljo njega, čigar evangelij sta oznanjala.
V zgodovini prerokov in apostolov najdemo mnogo plemenitih zgledov zvestobe Bogu. Kristusove priče so bile raje vržene v ječe, mučene in usmrčene, kakor pa da bi prekršile Božje zapovedi. Poročilo o Petru in Janezu kaže neprekosljivo junaštvo pri širjenju evangelija. V njunih besedah in vedenju ni bilo nikakršnega strahu ali neodločnosti, ko sta bila že drugič pripeljana pred ljudi, ki so želeli njuno smrt. Ko pa je veliki duhovnik rekel: "Ali vam nismo ostro naročili, da ne smete učiti/81/ o tem imenu? In glej, napolnili ste Jeruzalem s svojim naukom in hočete na nas spraviti kri tega človeka!" je Peter odgovoril: "Boga je treba bolj poslušati nego ljudi." (Dej 5,28.29) Nebeški angel jih je osvobodil ječe in jim ukazal, naj oznanjajo v templju. Z ravnanjem po tem naročilu so izpolnjevali Božjo zapoved, in to so morali nadaljevati, ne glede na ceno.
Tedaj se je na učence spustil Duh Navdihnjenja; obtoženci so postali tožniki in so za Kristusovo smrt obtožili člane zbora. Peter je dejal: "Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi obesili na les in umorili. Tega je Bog s svojo desnico povišal za Kneza in Zveličarja, da dodeli Izraelu spokorjenje in odpuščanje grehov. In mi smo mu priče teh reči in tudi Sveti Duh, katerega je Bog dal tem, ki so pokorni njemu." (Dej 5,30-32)
Te besede so toliko razjezile Jude, da so se odločili vzeti zakon v svoje roke in jetnika obsoditi na smrt brez nadaljnega sojenja ali dovoljenja rimskih oblasti. Ker so že bili krivi za Kristusovo kri, so bili tudi sedaj pripravljeni umazati svoje roke s krvjo njegovih učencev.
V zboru pa je sedel človek, ki je v besedah učencev prepoznal Božji glas. To je bil Gamalijel, farizej na dobrem glasu, učen človek in na uglednem položaju. S svojim bistrim umom je dojel, da bi nasilni korak, ki so ga nameravali storiti duhovniki, utegnil imeti hude posledice. Preden je spregovoril navzočim,/82/ je ukazal odpeljati jetnike. Dobro je vedel, s kom ima opravek; zavedal se je, da se Kristusovi morilci nikakor ne bodo obotavljali uresničiti svojih namenov.
Govoril je zelo preudarno in umirjeno: "Možje Izraelci, pazite nase pri teh ljudeh, kaj hočete storiti. Kajti pred temi dnevi je vstal Tevda, govoreč, da je on nekaj, in pridružilo se mu je število mož kakih štiristo; on je bil ubit in vsi, ki so ga poslušali, so se razpršili in so bili uničeni. Za tem je vstal Juda Galilejec v dneh popisovanja in je potegnil dosti ljudstva za seboj; tudi on je poginil in vsi, ki so ga poslušali, so se razkropili. In zato vam sedaj pravim: odstopite od teh ljudi in jih pustite! Zakaj, če je od ljudi ta naklep ali to delo, se razdere; če je pa od Boga, ga ne morete razdreti; da se morda ne pokažete nasprotnih Bogu." (Dej 5,35-39)
Duhovniki so uvideli, da je ta nasvet razumen, zato so morali soglašati z Gamalijelom. Vendar so zelo težko obvladovali svoje predsodke in sovraštvo. Učence so zelo nejevoljno izpustili, četudi so jih najprej pretepli in jim z grožnjo smrtne kazni prepovedali govoriti v Jezusovem imenu. "Oni gredo torej izpred velikega zbora in se vesele, da so bili spoznani za vredne trpeti sramoto za njegovo ime. In niso nehali v templju in po hišah vsak dan učiti in oznanjevati evangelija o Jezusu, da je Kristus." (Dej 5,41.42)/83/
Kristus je kratek čas pred svojim križanjem učencem zapustil zavezo miru. Dejal je: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem; ne dajem vam jaz, kakor daje svet. Ne bodi vam srce plašno in boječe." (Jn 14,27) Ta mir se ne doseže s prilagajanjem svetu. Kristus ni nikoli kupoval miru tako, da bi delal sporazum z zlom. Mir, ki ga je Kristus zapustil učencem, ni bil zunanji, temveč notranji, in bi moral ostati z njegovimi pričami v bojih in sporih. (Jn 14,27)
Jezus je zase rekel: "Ne mislite, da sem prišel, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč." (Mt 10,34) Čeprav je bil Knez miru, je pogosto povzročil razdor. On, ki je prišel oznanjevat veselo sporočilo in prebudit upanje in veselje v srcih človeških otrok, je povzročil razpor, ki silno gori in razvnema silovito strast človeških src. Svoje sledilce je opozoril: "Na svetu imate bridkost. A pred vsem tem polože svoje roke na vas in bodo vas preganjali, in izdajali vas bodo shodnicam in ječam in vodili pred kralje in poglavarje zavoljo mojega imena. Izdajali vas pa bodo celo roditelji in bratje in sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas umore." (Jn 16,33; Lk 21,12.16)
Prerokba se je izrazito spolnila. Jezusove sledilce je doletelo vsakršno ponižanje, sramota in surovost, k čemur je Satan lahko spodbudil človeško srce. In zopet se bo to očitno izpolnilo, ker se meseno srce še vedno bojuje proti Božjemu/84/ zakonu in se noče pokoriti njegovim zapovedim. Svet niti danes ni v večji skladnosti s Kristusovimi načeli, kakor je bil v apostolskih dneh. To isto sovraštvo, ki je spodbudilo kričanje: "Križaj ga!" in pripeljalo do preganjanja učencev, deluje še danes v otrocih nepokorščine. Ta isti duh, ki je v temačnem srednjem veku izročal ljudi v ječe, pregnanstva in smrt, si izmislil strašna mučenja inkvizicije in pripeljal do pokola v šentjernejski noči ter prižgal ogenj Smitfielda, še vedno deluje s hudobno močjo v nespreobrnjenih srcih. Zgodovina resnice je vedno bila poročilo o boju med pravico in krivico. Oznanjevanje resnice na tem svetu je bilo vedno izpostavljeno nasprotovanju, nevarnosti, izgubam in trpljenju.
V čem je bila moč tistih, ki so bili v preteklosti trpeli preganjanje zaradi Kristusa? V občestvu z Bogom, s Svetim Duhom in Kristusom. Ponižanje in preganjanje sta mnoge ločila od zemeljskih prijateljev, vendar nikoli od Kristusove ljubezni. Človeka, ki je izpostavljen burji skušnjav, Zveličar najbolj ljubi takrat, ko trpi ponižanje zaradi resnice. Kristus je rekel: "In jaz ga bom ljubil in mu razodenem sebe." (Jn 14,21) Ko vernik zaradi resnice stoji pred zemeljskim sodiščem, ob njem stoji Kristus. Ko je med zidovi ječe, se mu Kristus odkriva in mu razveseljuje srce z ljubeznijo. Če gre v smrt zaradi Kristusa, mu Zveličar govori: "Ubijajo telo, duše pa ne morejo ubiti. Srčni bodite,/85/ jaz sem svet premagal. Ne boj se, ker jaz sem s teboj, ne oziraj se plaho, ker jaz sem tvoj Bog; krepčam te, res, pomagam ti, res, podpiram te z desnico svoje pravičnosti." (Mt 10,28; Jn 16,33; Iz 41,10)
"Kateri upajo v Gospoda, so podobni Sionski gori, ki se ne gane, vekomaj trdna ostane. Kakor obdajajo Jeruzalem gore, tako obdaja Gospod svoje ljudstvo od tega časa na vekomaj. Zatiranja in silovitosti oprosti njih dušo, ker draga je njihova kri v njegovih očeh." (Ps 125,1.2; 72,14)
"Gospod nad vojskami jim bo obrana ... In Gospod, njihov Bog, jim da rešitev tisti dan kot čredi svojega ljudstva; kajti bodo kakor kamni v kroni, ki se leskečejo nad njegovo zemljo." (Zah 9,15.16)/86/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!