 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
10. Prvi krščanski mučenec (angleško)
Temeljno besedilo: Dej 6,5 do 7
Štefan, prvi izmed sedmih diakonov, je bil človek iskrene pobožnosti in trdne vere. Čeprav je bil po rojstvu Jud, je govoril grško in dobro poznal grške navade in običaje. Zato je dobil priložnost za oznanjevanje evangelija v shodnicah grških Judov. Zelo si je prizadeval za Kristusovo delo in pogumno izpovedoval svojo vero. Šolani rabini in učitelji postave so javno razpravljali z njim in z zaupanjem pričakovali lahko zmago. "Ali niso se mogli upirati modrosti in Duhu, po katerem je govoril." (Dej 6,10) Pa ne samo da je govoril v moči Svetega Duha, temveč je bilo tudi očitno, da je proučil prerokovanja in da dobro pozna vso postavo. Uspešno je branil resnico, ki jo je zagovarjal, in popolnoma porazil nasprotnike. Na njem se je izpolnila obljuba: "Vtisnite si torej v srce, da vam ni skrbeti naprej, kako se boste zagovarjali; zakaj jaz/97/ vam dam usta in modrost, kateri se ne bodo mogli upirati, ne ugovarjati vsi vaši nasprotniki." (Lk 21,14.15)
Ko so duhovniki in poglavarji spoznali moč, ki je spremljala Štefanove besede, so se napolnili z ogorčenim sovraštvom. Namesto da bi priznali dokaze, ki jih je podajal, so se odločili z usmrtitvijo utišati njegov glas. Že večkrat so podkupili rimske oblastnike, da so molče spregledale primere, pri katerih so Judje vzeli zakon v svoje roke in jetnike po ljudski navadi zasliševali, obsojali in kaznovali. Štefanovi sovražniki so bili prepričani, da tudi sedaj lahko naredijo tako, ne da bi ogrozili sebe. Odločili so se tvegati, ne glede na posledice. Zato so ujeli Štefana in ga pripeljali na sojenje pred Veliki zbor.
Iz okoliških dežel so poklicali izobražene Jude, da bi ovrgli jetnikove dokaze. Navzoč je bil tudi Savel iz Tarsa in imel vodilno vlogo pri obravnavi proti Štefanu. Uporabil je zgovornost in logiko rabinov, da bi prepričal ljudi, da Štefan oznanja sleparske in nevarne nauke; toda pri Štefanu je naletel na človeka, ki je popolnoma razumel Božji načrt za širjenje evangelija drugim narodom.
Ker duhovniki in poglavarji niso mogli premagati Štefanove jasne in spokojne modrosti, so se odločili, da ga bodo postavili za zgled strahu; s potešitvijo svojega maščevalnega sovraštva bodo hkrati preprečili drugim sprejeti njegovo vero. Najeli so priče,/98/ in te so lažnivo pričale, da so ga slišale bogokletno govoriti zoper tempelj in postavo. Priče so rekle: "Slišali smo ga namreč, da pravi: Ta Jezus Nazarečan razdene to mesto in premeni šege, ki nam jih je izročil Mojzes." (Dej 6,14)
Ko je Štefan stal pred sodniki, da bi odgovoril na obtožbo o kletvini, je njegov obraz zažarel s svetim sijem. "In ostro ga pogledajo vsi, ki sede v Velikem zboru, in vidijo njegovo obličje kakor obličje angela." (Dej 6,15) Mnogi, ki so videli to svetlobo, so zatrepetali in skrili svoje obraze, toda trdovratna nevera in predsodki poglavarjev se niso omajali.
Ko so vprašali Štefana, ali so te obtožbe zoper njega resnične, se je začel braniti z jasnim in pretresljivim glasom, ki je donel po sodni palači. Z besedami, ki so očarale zbrane, je začel podajati zgodovino Božjega izvoljenega ljudstva. Pokazal je, da popolnoma pozna judovsko obredno ureditev in njeno duhovno razlago, ki se je sedaj razodela v Kristusu. Ponovil je Mojzesove besede, ki so napovedovale Mesija: "Preroka izmed tebe in tvojih bratov, kakor sem jaz, ti obudi Gospod, tvoj Bog: njega poslušajte." (5 Mz 18,15)
Jasno je priznal svojo zvestobo Bogu in judovski veri, hkrati pa je pokazal, da zakon, na katerega so se Judje zanašali za zveličanje, ni mogel obvarovati Izraela pred malikovalstvom. Jezusa Kristusa je povezal s celotno judovsko zgodovino. Omenil je, da je Salomon zidal tempelj, in jih spomnil na Salomonove in Izaijeve besede: "Ali Najvišji ne prebiva v svetiščih, z rokami narejenih, kakor pravi prerok: Nebo mi je/99/ stol, a zemlja podnožje mojim nogam. Kakšno hišo mi sezidate? pravi Gospod; ali katero naj bo mesto mojemu počivanju? Ni li moja roka vsega tega naredila?" (Dej 7,48-50)
Zardi teh Štefanovih besed je med ljudstvom završalo. Ko je Kristusa povezal s prerokovanji in ko jim je tako govoril o templju, so se duhovniki hlinili, da jih je obšla groza, zato so raztrgali svoja oblačila. Za Štefana pa je to pomenilo, da bo njegov glas kmalu za vedno umolknil. Videl je odpor, na katerega so naletele njegove besede, zato je vedel, da daje svoje zadnje pričevanje. Čeprav je bil šele na sredini svojega govora, ga je naglo dokončal.
Nepričakovano se je ločil od toka zgodovine, ki jo je prej podajal, in se obrnil k razbesnelim sodnikom ter vzkliknil: "Trdovratni in neobrezanih src in ušes! Vi se vedno upirate Svetemu Duhu, kakor vaši očetje, tako vi. Katerega od prerokov niso preganjali vaši očetje? In pomorili so te, ki so naprej oznanjevali prihod Pravičnika, čigar izdajalci in ubijalci ste sedaj postali vi, ki ste prejeli postavo po uredbi angelov, in je niste ohranili." (Dej 7,51-53)
Duhovniki in poglavarji so bili od jeze popolnoma iz sebe. Njihovo ravnanje je bilo bolj podobno krvoločnim zverem kakor pa človeškim bitjem, in tako so se zagnali nad Štefana in škripali z zobmi. Zapornik je s surovih obrazov okrog sebe prebral svojo usodo, vendar ga nič ni omajalo. Strah pred smrtjo je izginil. Jezni duhovniki in razdražena drhal mu niso vlivali nikakršnega strahu. Zaradi videnja, ki ga je dobil, ni več videl prizora pred seboj. Pred njim so se odprla nebeška vrata, on pa je skoznje videl slavo Božjih dvorov in Kristusa, ki je tedaj vstal s/100/ prestola in bil pripravljen podpreti svojega služabnika. Štefan je zmagoslavno vzkliknil: "Glej, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, stoječega na Božji desnici." (Dej 7,56)
Ko je opisoval veličastni prizor, v katerega so strmele njegove oči, tega njegovi preganjalci niso mogli več zdržati. Zaprli so si ušesa, da ne bi slišali njegovih besed, ter na ves glas vpili, medtem ko so se vsi hkrati jezno zagnali vanj in ga peljali iz mesta. "In pobijajo s kamenjem Štefana, ki kliče h Gospodu in reče: Gospod Jezus, sprejmi mojega duha! In poklekne in zavpije z močnim glasom: Gospod, ne štej jim tega greha! In rekši to, je zaspal." (Dej 7,59.60)
Nad Štefanom ni bila izrečena nikakršna zakonita obsodba, toda rimske oblasti so bile podkupljene z veliko vsoto denarja, da ne bi preiskovale tega primera.
Štefanova mučeniška smrt je naredila globok vtis na vse navzoče. Spomin na Božje znamenje na njegovem obrazu in besede, ki so pretresle dušo poslušalcev, so ostale v spominu navzočih in pričale o resničnosti tega, kar je oznanjeval. Njegova smrt je bila boleča preizkušnja za cerkev, toda obrodila je Savlovo spreobrnjenje. Ta namreč ni mogel izbrisati iz spomina mučenčeve vere in stanovitnosti ter slave, ki je počivala na njegovem obrazu.
Savel je bil med Štefanovim sojenjem in smrtjo videti prežet z neukrotljivo gorečnostjo. Pozneje se je jezil na svoje skrivno prepričanje, da je Bog izkazal čast Štefanu prav tedaj, ko so ga ljudje/101/ zasramovali. Savel je naprej preganjal Božjo cerkev in iskal vernike, jih lovil po hišah in jih izročal duhovnikom in poglavarjem, naj jih zapro in pomore. Njegova gorečnost pri tem preganjanju je povzročala grozo pri kristjanih v Jeruzalemu. Rimska oblast ni ukrenila ničesar, da bi ustavila to surovo ravnanje, na skrivaj je celo pomagala Judom, da bi si zagotovila njihovo naklonjenost.
Savla so po Štefanovi smrti izvolili za člana Velikega zbora in mu tako izkazali priznanje za delež, ki ga je imel pri tem dogodku. Nekaj časa je bil močno orožje v Satanovih rokah, po katerem se je dalje upiral Božjemu Sinu. Ampak ta neusmiljeni preganjalec je bil kmalu uporabljen za napredek cerkve, ki jo je sedaj podiral. Močnejši od Satana je izvolil Savla, da je zasedel prostor mučenca Štefana, oznanjeval Kristusovo ime in trpel zanj ter daleč naokoli razglasil sporočilo o zveličanju po njegovi krvi./102/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!