 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
7. Opomin proti hinavščini (angleško)
Temeljno besedilo: Dej 4,32 do 5,11.
Učenci so oznanjevali resnico evangelija po Jeruzalemu, Bog pa je potrjeval z znamenji njihove besede, zato so mnogi sprejeli vero. Mnoge teh prvih vernikov je skrajništvo judovskih pobožnjakov hitro ločilo od družin in prijateljev, tako jim je bilo potrebno priskrbeti hrano in zavetje.
Poročilo pravi: "Ni ga bilo namreč ubožca med njimi," (Dej 4,34) in pove, kako so poskrbeli za njihovo pomanjkanje. Verniki, ki so imeli denar in posestva, so jih radi podarili, da bi se zadovoljile te potrebe. Prodali so svoje hiše in zemljo ter denar prinesli "apostolom pred noge: in oddelilo se je vsakemu, kolikor je potreboval". (Dej 4,35)
Ta velikodušnost vernikov je bila sad izlivanja Svetega Duha. Tisti, ki so sprejeli evangelij, so bili "enega srca in enega duha". (Dej 4,32) Vodila jih je skupna želja â uspeh poslanstva, jim je bilo zaupano,/70/ in v njihovem življenju ni bilo prostora za pohlepnost. Ljubezen do bratov in dela, ki so se mu izročili, je bila večja od ljubezni do denarja in posesti. Njihova dela so pričala, da imajo ljudje zanje večjo vrednost kakor pozemsko bogastvo.
Tako bo vedno, kadar Božji Duh vodi življenje. Tisti, katerih srca so napolnjena s Kristusovo ljubeznijo, se bodo zgledovali po njem, ki je obubožal zaradi nas, da bi mi po njegovem uboštvu obogateli. Denar, čas in vpliv â vse darove, ki so jih prejeli iz Božje roke â bodo imeli samo za sredstva za pospeševanje oznanjevanja evangelija. Tako je bilo v prvi cerkvi. Ko pa se bo tudi v današnji cerkvi videlo, da z močjo Svetega Duha spodbujeni verniki odvračajo svojo ljubezen od pozemskih reči in se prostovoljno žrtvujejo, da bi lahko njihovi bližnji slišali evangelij, bo oznanjena resnica zapustila mogočen vtis na poslušalce.
Ravnanje Ananija in Safire je bilo v ostrem nasprotju z duhom prostovoljnosti, ki so ga pokazali verniki. Njuno doživetje, ki ga je zapisalo navdihnjeno pero, je zapustilo temen madež na zgodovini prve cerkve. Tako imenovana učenca sta imela z drugimi vred prednost slišati za evangelij, ki so ga oznanjevali apostoli. Z drugimi verniki sta bila navzoča, ko se je po molitvi apostolov zatresel prostor, v katerem so bili zbrani, in so se vsi napolnili Svetega Duha. (Dej 4,31) Vse navzoče je prevzelo globoko prepričanje. Ananija in Safira sta pod neposrednim vplivom Božjega Duha/71/ obljubila, da bosta darovala Gospodu izkupiček od prodane njive.
Pozneje pa sta žalila Svetega Duha, ker sta dovolila, da je nad njima zagospodarila pohlepnost. Začela sta obžalovati, kar sta obljubila, in sta kmalu izgubila blagodejni vpliv blagoslova, ki je bil segrel njuno srce z željo, da bi čim več naredila za Kristusovo delo. Menila sta, da sta se prenaglila in morata znova pretehtati svojo odločitev. Pogovorila sta se o tem in se odločila, da ne bosta izpolnila obljube. Spoznala pa sta, da verniki visoko cenijo nje, ki dajejo del svojega premoženja za potrebe siromašnih vernikov. Sram bi ju bilo, da bi njuni soverniki spoznali, da njuna duša iz sebičnosti godrnja zaradi slovesno dane obljube Bogu. Zato sta se premišljeno odločila prodati njivo in se potem pretvarjati, da sta ves denar priložila v skupno blagajno, v resnici pa bosta velik del obdržala zase. Tako si bosta zagotovila vzdrževanje iz skupnih sredstev, obenem pa ju bodo soverniki visoko cenili.
Bog pa sovraži hinavščino in laž. Ananija in Safira sta prevarala Boga. Zlagala sta se Svetemu Duhu, zato je njun greh doletela hitra in huda obsodba. Ko je Ananija prinesel svoj dar, mu je Peter rekel: "Ananija, zakaj je Satan napolnil tvoje srce, da si lagal Svetemu Duhu, in si utajil nekaj od izkupička njive? Ali ne bi bila, ko bi jo bil obdržal, tebi ostala? In ko je bila prodana, ali ni bila v tvoji oblasti? Kaj, da si to reč položil v svoje srce? Nisi lagal ljudem, ampak Bogu./72/
Ko pa je Ananija slišal te besede, pade in izdahne. In velik strah obide vse, ki so to slišali." (Dej 5,3-5)
Peter je vprašal: "Ali ni bila v tvoji oblasti?" Na Ananija ni torej izvršen nikakršen pritisk, naj svoje premoženje daruje za splošno blaginjo. To je naredil prostovoljno. Toda ko je poskušal preslepiti učence, se je zlagal Vsemogočnemu.
"Zgodi se pa kake tri ure pozneje, da pride tudi njegova žena, ne vedoč, kaj se je zgodilo. Peter pa jo ogovori: Povej mi, ali sta za toliko prodala njivo. Ona pa reče: Da, za toliko. Peter ji pa reče: Zakaj sta se dogovorila, da bosta izkušala Gospodovega Duha? Glej, noge teh, ki so pokopali tvojega moža, so pred durmi in te poneso ven. In pri tej priči mu pade pred noge in izdahne. In ko mladeniči vstopijo, jo najdejo mrtvo in jo odneso ven in pokopljejo poleg njenega moža. In velik strah je obšel vso cerkev in vse, ki so to slišali." (Dej 5,7-11)
Neskončna Modrost je videla, da je ta izredni dokaz njegove jeze potreben, da bi mlado cerkev varoval pred pokvarjenostjo. Število vernikov je naglo raslo. Nastala bi nevarnost za cerkev, če bi se ji pri tej nagli rasti pridružili takšni, ki trdijo, da služijo Bogu, častijo pa mamona. Ta kazen priča, da ljudje ne morejo preslepiti Boga, da On odkrije grehe, ki so skriti v srcu, in se nikoli ne bo pustil zasmehovati. Kazen je bila namenjena cerkvi za opomin,/73/ naj se izogiblje pretvarjanju in hinavščini in se varuje ukanjanja Boga.
Ta zgled Božjega sovraštva do pohlepnosti, goljufije in hinavščine je bil dan kot opozorilo na nevarnost za vse prihodnje rodove, ne pa samo za prvotno cerkev. Ananija in Safira sta gojila pohlepnost. Želja, da bi si obdržala del tega, kar sta bila obljubila Gospodu, ju je zapeljala k prevari in hinavščini.
Bog je določil, da bo oznanjevanje evangelija odvisno od prizadevanja in darov njegovega ljudstva. Prostovoljni darovi in desetine so dohodek Gospodovega dela. Od sredstev, ki jih je Bog zaupal človeku, zahteva določeni del, desetino. Vsem pa prepušča na voljo, ali bodo dali več kakor to ali ne. Toda ko je Sveti Duh spodbudil srce in je bila dana obljuba, da bo nekaj darovano, dajalec obljube več nima pravice do posvečenega dela. Takšne vrste obljuba, dana ljudem, se ima za obveznost; ali ni potem takšna obveznost še večja, če je bila dana Bogu? Ali so obljube, ki so bile dane v dobri vesti manj obvezne od pisnih človeških pogodb?
Ko božanska luč zasije v srcu s svojo nenavadno svetlobo in močjo, ukoreninjena sebičnost izgublja moč, njen prostor pa zasede nagnjenje k darovanju za Božje delo. Toda nihče naj ne misli, da mu bo dovoljeno izpolniti obljubo brez Satanovega nasprotovanja. On namreč ni zadovoljen, če vidi, da se na zemlji razvija Odrešenikovo kraljestvo. On prišepetava, da je obljubljeno preveč/74/ in bodo zaradi tega prikrajšani v prizadevanju za pridobivanje premoženja ali ne bodo mogli zadovoljevati družinskih želja.
Bog blagoslavlja ljudi s premoženjem. To dela zato, da bi jim omogočil prilaganje za napredek njegovega dela. Pošilja sonce in dež. Stori, da rastejo rastline. Daje zdravje in sposobnost za pridobivanje sredstev. Vsi naši blagoslovi prihajajo iz njegove radodarne roke. Za povračilo pa želi, da ljudje pokažejo hvaležnost, ko mu del sredstev vrnejo z desetinami in darovi â z darovi hvaležnosti, s prostovoljnimi darovi in daritvami za greh. Če bi sredstva prihajala v zakladnico v skladnosti s tem Božjim načrtom â z desetinami od vsega dohodka in s prostovoljnimi darovi â bi bilo obilo sredstev za napredek Gospodovega dela.
Toda ljudje postajajo trdosrčni zaradi sebičnosti. Zato kakor Ananija in Safira padajo v skušnjavo, da bi zadržali zase del denarja, hkrati pa se pretvarjajo, da izpolnjujejo Božje zahteve. Mnogi potratno zapravljajo denar za svoje užitke. Ljudje se posvetujejo s svojimi željami in strežejo svojemu okusu, Bogu pa darujejo po sili kakšen skop dar. Pozabili so, da bo Bog nekega dne zahteval natančen račun, kako so uporabljali njegove dobrine, in da miloščine, ki jo prilagajo v zakladnico, ne bo sprejemal bolje, kakor je sprejel Ananijev in Safirin dar.
Iz te stroge kazni, ki je doletela ta krivoprisežnika, nas Bog želi naučiti, kako globoko Bog sovraži in prezira vsakršno hinavstvo in prevaro. Ko sta se Ananija in Safira pretvarjala,/75/ da sta dala vse, sta se zlagala Svetemu Duhu; in zaradi tega sta izgubila pozemsko in večno življenje. Isti Bog, ki je kaznoval njiju, tudi danes obsoja vsako laž. Gnusna so mu usta, ki lažejo. Povedal je, da v sveto mesto ne bo prišlo "nič nečistega, ne kdor dela gnusobo in laž". (Raz 21,27) Trdno in odločno se držimo sprejete resnice. Postane naj sestavina našega življenja. Igrati se z resnico lahkomiselno in neodgovorno ter se sprenevedati zaradi zadovoljevanja osebnih načrtov pomeni doživeti brodolom v veri. "Stojte torej opasani okoli ledij z resnico." (Ef 6,14) Kdor govori neresnico, prodaja svojo dušo zelo poceni. Njegove laži so lahko včasih videti koristne v nuji; lahko se zdi, da se tako dosežejo poslovni uspehi, ki jih ni možno doseči s poštenim ravnanjem. Ampak takšen na koncu pride v razmere, da sam ne zaupa nikomur več. Ker sam vara, ne more zaupati besedam drugih.
V Ananijevem in Safirinem primeru je bil greh prevaranja Boga hitro kaznovan. Enak greh se je pogosto ponavljal v poznejši cerkveni zgodovini, mnogi pa ga delajo še danes. Čeprav ni deležen vidnega dokaza Božjega neodobravanja, je vendar Bogu še danes enako gnusen, kakor je bil v apostolskem času. Opomin je bil dan; Bog je jasno pokazal, koliko sovraži ta greh. Vsakdo, ki popušča hinavščini in pohlepnosti, je lahko prepričan, da uničuje svojo dušo./76/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!