 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
6. Pri tempeljskih vratih (angleško)
Temeljno besedilo: Dej 3 do 4,31.
Kristusovi učenci so se globoko zavedali svoje nezmožnosti, zato so s ponižnostjo in molitvijo združevali svojo slabost z njegovo močjo, svoje neznanje z njegovo modrostjo, svojo nevrednost z njegovo pravičnostjo in svoje uboštvo z njegovim neizčrpnim bogastvom. Tako okrepčani in opremljeni se niso obotavljali iti naprej v Učiteljevi službi.
Peter in Janez sta kmalu po prihodu Svetega Duha in takoj po gorečih molitvah odšla k bogoslužju v tempelj. Pred Lepimi vrati sta zagledala štiridesetletnega hromega moža, čigar življenje je bilo od rojstva ena sama bolečina in nebogljenost. Ta nesrečni človek si je že dolgo želel videti Jezusa, da bi bil ozdravljen. Toda bil je brez vsake pomoči in zelo daleč od kraja, v katerem je delal vzvišeni Zdravnik. Končno so njegove prošnje spodbudile nekaj njegovih prijateljev, da so ga odnesli pred tempeljska vrata./57/ Ko pa je prišel tja, je zvedel za krut umor njega, na kogar je postavljal vse svoje upe.
Njegovo razočaranje je zbudilo sočutje pri tistih, ki so vedeli, kako dolgo je goreče upal, da ga bo Jezus ozdravil, zato so ga vsak dan prinašali k templju. Tam so se ga usmilili mimoidoči in mu dajali pomoč za lajšanje njegove stiske. Tudi Petra in Janeza je zaprosil za miloščino, ko sta šla mimo. Učenca sta ga sočutno pogledala. Peter je rekel: "Poglej na naju! In on upre oči vanju, misleč, da od njiju kaj prejme. Peter pa veli: Srebra in zlata nimam." (Dej 3,4-6) Ko je Peter oznanil svoje siromaštvo, je hromec povesil obraz, toda znova je na njem zažarelo upanje, ko je apostol nadaljeval: "Kar pa imam, to ti dam. V imenu Jezusa Kristusa Nazarečana vstani in hodi.
In prime ga za desno roko in ga vzdigne: in takoj se utrde njegova stopala in gležnji. In poskočivši, stoji in začne hoditi, in gre z njima v tempelj, hodeč in poskakujoč in hvaleč Boga. In vidi ga vse ljudstvo, da hodi in hvali Boga; in ga spoznajo, da je tisti, ki je zaradi miloščine sedel pri Lepih vratih templja: in prevzame jih groza in strmenje ob tem, kar se mu je prigodilo.
Ko se je pa ta ozdravljenec držal Petra in Janeza, priteče k njim vse ljudstvo zelo prestrašeno v lopo, ki se imenuje Salomonova." (Dej 3,6-11) Presenečeni so bili nad tem, da tudi učenci lahko delajo takšne čudeže, kakršne je delal Jezus. Tukaj je namreč stal človek,/58/ ki je bil štirideset let nebogljen hromec, in se veselil, da lahko normalno uporablja svoje ude, prost vseh bolečin in srečen zaradi svoje vere v Jezusa.
Učenca sta opazila, da je ljudstvo osuplo. Zato je Peter vprašal: "Kaj se čudite temu ali kaj naju gledate, kakor da bi bila z lastno močjo ali pobožnostjo storila, da ta hodi?" (Dej 3,12) Zagotovil jim je, da se je ozdravljenje zgodilo v imenu in zaslug Jezusa Kristusa, ki ga je Bog obudil od mrtvih. "In po veri v njegovo ime je tega, ki ga vidite in poznate, utrdilo njegovo ime; in vera, ki je po njem, mu je dala to popolno zdravje vpričo vseh vas," (Dej 3,16) je povedal Peter.
Apostola sta jasno govorila o velikem grehu Judov, ko so Kneza življenja zavrgli in izročili v smrt; vendar sta zelo pazila, da ne bi poslušalcev pahnila v obup. Peter je dalje rekel: "A vi ste Svetnika in Pravičnika zatajili in ste prosili, naj vam da ubijalca, Začetnika življenja pa ste umorili! Tega je Bog obudil iz mrtvih, čemur smo mi priče. Ali sedaj, bratje, vem, da ste to storili iz nevednosti, kakor tudi vaši poglavarji. Bog pa je, kar je naprej oznanil z usti vseh prerokov, da bo njegov Maziljenec trpel, tako dopolnil." (Dej 3,14.15.17.18) Potem jim je rekel, da jih Sveti Duh vabi, naj se spokorijo in spreobrnejo. Prepričeval jih je, da ni nikakršnega drugega upanja v zveličanje razen po milosti njega, kogar so križali. Samo po veri vanj so jim lahko odpuščeni grehi.
Vzkliknil je: "Izpokorite se torej in izpreobrnite,/59/ da se izbrišejo vaši grehi, da tako pridejo časi poživljenja od Gospodovega obličja.
Vi ste sinovi prerokov in zaveze, ki jo je Bog sklenil z vašimi očeti, govoreč Abrahamu: 'In v tvojem potomstvu bodo blagoslovljene vse rodovine zemlje.' Vam najprej je zbudil Bog svojega služabnika Jezusa in ga poslal blagoslavljat vas, da se sleherni spreobrne od svojih hudobij." (Dej 3,19.25.26)
Tako sta učenca oznanjevala o Kristusovem vstajenju. Mnogi med njimi, ki so poslušali, so čakali na to pričevanje; ko pa so ga slišali, so verovali. Spomnili so se besed, ki jih je govoril Kristus, in se pridružili njim, ki so sprejeli evangelij. Seme, ki ga je Zveličar sejal, je vzklilo in obrodilo sad.
"Ko sta pa govorila ljudstvu, pristopijo k njima duhovniki in poglavar templja in saduceji, ki jih je zelo peklo, da učita ljudstvo in oznanjujeta v Jezusu vstajenje od mrtvih." (Dej 4,1.2)
Duhovniki so po Kristusovem vstajenju na vse strani razširili lažne novice, da so učenci ukradli njegovo telo, ko so rimski stražarji spali. Ni čudno, da so bili nezadovoljni, ko so slišali, da Peter in Janez oznanjujeta o vstajenju Tistega, kogar so umorili. Saduceji pa so se še posebno vznemirili. Čutili so, da je njihov najljubši nauk v nevarnosti, njihov ugled pa na kocki.
Spreobrnjenja v novo vero so se naglo množila. Zato so si farizeji in saduceji bili edini, da bo njihov vpliv še v večji nevarnosti kot za Jezusovega življenja na zemlji,/60/ če bo tem novim učiteljem dovoljeno neovirano delovati. Zato je tempeljski poglavar ob pomoči številnih saducejev prijel Petra in Janeza ter ju zaprl, ker je bilo tisti dan že prepozno za zasliševanje.
Sovražniki učencev se niso mogli znebiti prepričanja, da je Kristus vstal od mrtvih. Dokazi so bili preveč jasni, da bi bilo možno dvomiti o njih. Vendar so zakrknili svoje srce in se niso hoteli spokoriti za grozno dejanje, ki so ga naredili z obsodbo Jezusa na smrt. Judovski poglavarji so imeli obilo dokazov, da sta apostola govorila in delala z božanskim navdihnjenjem, vendar so se odločno upirali sporočilu resnice. Kristus ni bil prišel tako, kakor so pričakovali. Čeprav so bili včasih prepričani, da je Božji Sin, so vendar dušili to prepričanje in ga pribili na križ. Bog jim je po milosti dajal še nadaljnje dokaze in nove priložnosti, da bi se vrnili k njemu. Poslal jim je učence, naj jim povedo, da so umorili Kneza življenja. S to strašno obtožbo jim je v bistvu poslal še eno vabilo k spokorjenju. Ampak ti judovski učitelji so se počutili popolnoma varni v svoji pravičnosti in niso hoteli priznati, da moža, ki jih obdolžujeta za Kristusovo križanje, govorita po navodilu Svetega Duha.
Ker so se duhovniki odločili nasprotovati Kristusu, so vsako upiranje imeli za novo spodbudo za nadaljevanje po tej poti. Njihova svojeglavost je postajala vse bolj in bolj neomajna. To ne pomeni, da niso mogli popustiti; lahko bi, ampak niso hoteli./61/ Iz zveličanja niso bili izključeni samo zato, ker so bili krivi in vredni smrti, niti ne samo zato, ker so obsodili Božjega Sina na smrt, temveč zato, ker so se opremili za nasprotovanje Bogu. Trmasto so zavračali luč in dušili pričevanje Svetega Duha. V njih je deloval vpliv, ki vlada v sinovih nepokorščine, in jih spodbujal h grdemu ravnanju z ljudmi, po katerih je delal Bog. Hudobnost njihovega upora je naraščala z vsakim dejanjem proti Bogu in sporočilu, ki so jim ga oznanjali njegovi služabniki. Judovski poglavarji so vsak dan obnavljali svoje upiranje, ker se niso hoteli spokoriti. Tako so se pripravljali, da bodo želi, kar so posejali.
Bog svoje jeze nad grešniki, ki se ne kesajo, ne kaže samo zato, ker so se pregrešili, temveč tudi zato, ker se potem, ko so povabljeni k spokorjenju, odločijo še dalje upirati in ponavljati grehe iz preteklosti, čeprav jim je bila dana luč. Če bi se judovski poglavarji podredili prepričevalni moči Svetega Duha, bi jim bilo odpuščeno. Ampak so se odločili, da se ji ne bodo podredili. Tako tudi grešnik, ki se stalno upira, postavlja sebe v tak položaj, da Sveti Duh ne more več vplivati nanj.
Naslednji dan po ozdravitvi hromega so se zbrali Ana in Kajfa in drugi tempeljski dostojanstveniki k sojenju ter so prednje pripeljali zapornika. V isti dvorani in pred nekaterimi izmed teh ljudi je bil Peter sramotno zatajil svojega Gospoda. Tega se je sedaj jasno spominjal, ko je prišel na svoje sojenje. Tako je dobil priložnost, da se odkupi za svojo strahopetnost.
Navzoči, ki so se spominjali Petrovega vedenja/62/ med sojenjem njegovemu Učitelju, so menili, da ga bodo tudi sedaj prestrašili, če mu zagrozijo z ječo in smrtjo. Toda Peter, ki je zatajil Jezusa v času njegove največje nuje, je bil vročekrven, samozavesten in sploh popolnoma drugačen od Petra, ki so ga sedaj pripeljali pred Veliki zbor k zaslišanju. Po svojem padu se je spreobrnil. Ni bil več ošaben in bahav, temveč skromen in brez zaupanja vase. Napolnjen je bil s Svetim Duhom. S to močjo je bil pripravljen odstraniti madež svojega odpada, ko bo poveličal ime, ki ga je nekoč zatajil.
Doslej so se duhovniki izogibali omenjati Kristusovo križanje ali vstajenje. Da bi lahko sedaj dosegli svoj cilj, so bili prisiljeni vprašati obtoženca, kako je ozdravel ta bolnik. Vprašali so ju: "S kakšno močjo in v čigavem imenu sta vidva to storila?" (Dej 4,7)
Peter je neustrašno odgovoril s svetim pogumom in v moči Svetega Duha: "Znano bodi vsem vam in vsemu Izraelovemu ljudstvu, da po imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, ki ste ga vi križali, ki pa ga je Bog obudil od mrtvih, po njem stoji ta pred vami zdrav. On je kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli, pa je postal glava voglu. In v nikomer drugem ni zveličanja; zakaj ni ga tudi pod nebom ljudem danega drugega imena, po katerem bi se mi mogli zveličati." (Dej 4,10-12)
Takšna pogumna obramba je osupnila judovske voditelje. Domnevali so namreč, da se bosta učenca prestrašila in zmedla, ko ju bodo postavili pred Veliki zbor./63/ Namesto tega pa sta priči govorili enako kakor Kristus, in sicer s takšno prepričevalno močjo, da sta utišala nasprotnike. V Petrovem glasu ni bilo niti malo strahu, ko je oznanil za Kristusa: "On je kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli, pa je postal glava voglu." (Dej 4,11)
Tukaj je Peter uporabil primero, ki je bila priljubljena med duhovniki. Preroki so govorili o zavrženem kamnu. Tudi sam Kristus je nekoč rekel duhovnikom in starešinam: "Ali niste nikoli brali v pismu: 'Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, ta je postal glava voglu; od Gospoda se je to zgodilo, in čudno je v naših očeh.' Zato vam pravim, da se vam odvzame Božje kraljestvo in bo dano narodu, ki prinaša njegove sadove. In kdor na ta kamen pade, se razbije, a na kogar on pade, ga razdrobi." (Mt 21,42-44)
Ko so duhovniki poslušali te neustrašne besede apostolov, so spoznali, "da sta hodila z Jezusom". Dej 4,13)
Za učence, ki so bili navzoči pri Kristusovem spremenjenju, je zapisano, da po koncu čudovitega prizora niso videli "nikogar, razen Jezusa samega". (Mt 17,8) Ti dve besedi â "Jezusa samega" â vsebujeta skrivnost življenja in moči, ki je zaznamovala zgodovino prvotne cerkve. Ko so učenci prvič slišali Kristusove besede, so občutili, da ga potrebujejo. Iskali so ga, našli in odšli za njim. Bili so z njim v templju, za mizo, ob vznožju gore in na polju. Bili so kakor učenci z učiteljem in so od njega vsak dan sprejemali nauke večne resnice./64/
Po Zveličarjevem vnebohodu so še vedno čutili božansko navzočnost, polnoto ljubezni in luči. To je bila njegova osebna navzočnost. Jezus, Zveličar, ki je hodil, govoril in molil z njimi ter čigar besede so vlivale upanje in tolažbo v srce, je bil vzet od njih v nebesa, ko je bilo sporočilo miru še na njegovih ustih. Ko ga je angelska kočija sprejela vase, so do učencev prišle besede: "In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mt 28,20) V nebesa je odšel v človeški podobi. Vedeli so, da je pred Božjim prestolom dalje ostal njihov Prijatelj in Zveličar, da se njegova ljubezen ni spremenila in da se na večno enači s trpečim človeštvom. Vedeli so, da kaže pred Bogom zasluge svoje krvi, prebodene roke in noge, znamenja odkupnine, ki jo je plačal za odrešence. Ta misel pa jim je vlivala moč, da so zdržali sramoto zaradi njega. Njihova edinost z njim je bila sedaj močnejša kakor tedaj, ko je bil še osebno z njimi. Iz njih je žarela luč, ljubezen in moč v njih prebivajočega Kristusa, zato so se ljudje čudili, ko so to videli.
Kristus je vtisnil svoj pečat na besede, ki jih je Peter izgovoril, da bi ga branil. Tesno ob učencih je stal mož kot najzanesljivejša priča ozdravitve. Videz tega moža, ki je bil pred nekaj urami negobljen hromec, sedaj pa zdrav in krepak, je dajal težo Petrovemu pričevanju. Duhovniki in poglavarji so molčali. Niso mogli ovreči Petrovih besed, vendar so se kljub temu odločili ustaviti učenca pri oznanjevanju./65/
Kristusov največji čudež â Lazarjevo vstajenje od mrtvih â je zapečatilo odločitev duhovnikov, da bodo Jezusa odstranili s sveta z njegovimi čudežnimi deli vred, zaradi katerih so hitro izgubljali svoj vpliv na ljudstvo. Križali so ga. Ampak sedaj so dobili prepričljiv dokaz, da ne morejo ustaviti čudežev, ki so storjeni v njegovem imenu, in oznanjevanja resnice, ki jo je učil. Ozdravljenje hromca in nauk apostolov sta že vznemirila ves Jeruzalem.
Duhovniki in poglavarji so hoteli skriti svojo zmedenost, zato so ukazali, naj apostola odpeljejo, da bi se lahko posvetovali. Vsi so se strinjali s tem, da bi bilo zaman zanikati, da je bil mož ozdravljen. Čudež bi namreč zelo radi prikrili z lažmi. Toda to ni bilo mogoče, saj se je zgodil o belem dnevu pred množico ljudi in so že tisoči zvedeli zanj. Čutili so, da mora biti ustavljeno delo učencev, sicer bo Jezus dobil mnogo sledilcev. Potem pa bodo padli v nemilost, ker bodo obtoženi za umor Božjega Sina.
Čeprav so si še tako želeli uničiti učenca, si niso upali kaj več, kakor da so jima zagrosili z najstrožjo kaznijo, če bosta še govorila in delati v Jezusovem imenu. Ko so apostola znova poklicali pred Veliki zbor, so jima ukazali, da ne smeta več govoriti ali učiti v Jezusovem imenu. Toda Peter in Janez sta jim odgovorila: "Ali je prav pred Bogom, da vas bolj poslušava kakor Boga, sodite sami? Ne moreva namreč, da ne bi govorila tega, kar sva videla in slišala." (Dej 4,19.20)/66/
Duhovniki bi zelo radi kaznovali ta človeka zaradi njune neomahljive zvestobe svetemu poklicu, toda bali so ljudstva, "ker so vsi hvalili Boga za to, kar se je zgodilo". (Dej 4,21) Potem ko so apostoloma še huje zapretili in ju opomnili, so ju spustili na prostost.
Ko sta bila Peter in Janez v zaporu, so drugi učenci neprestano molili za svoja brata. Dobro so namreč poznali hudobijo Judov, zato so se bali, da se ne bo ponovila krutost, kakršno so izkazali Kristusu. Brž ko sta bila apostola prosta, sta poiskala druge učence in jim povedala, kako se je končalo zasliševanje. Verniki so bili tega zelo veseli. Zedinjeni v mislih so povzdignili glas k Bogu in rekli: "O Gospod, ti si Bog, ki si ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih; ki si rekel po Svetem Duhu z usti našega očeta Davida, svojega hlapca: 'Zakaj se togote pogani in ljudstva izmišljajo prazne reči? Postavljajo se kralji zemlje in poglavarji se zbirajo zoper Gospoda in zoper njegovega Maziljenca.' Kajti zbrali so se zares v tem mestu zoper tvojega svetega služabnika, Jezusa, ki si ga pomazilil, Herod in Poncij Pilat s pogani in Izraelovim ljudstvom, da store, kar je naprej določila tvoja roka in tvoj sklep, da naj se zgodi.
In sedaj, Gospod, poglej na njih pretenje in daj svojim hlapcem, da z vso srčnostjo govore tvojo besedo, s tem da iztegneš svojo roko na ozdravljanje in da se znamenja in čudeži gode po imenu tvojega svetega služabnika Jezusa." (Dej 4,24-30)
Učenci so molili, naj se jim podari večja moč za delo službe. Bilo jim je jasno,/67/ da bodo naleteli na enako odločno nasprotovanje, na katero je naletel Kristus, ko je bil na svetu. Ko so se njihove enodušne molitve v veri dvigale v nebesa, je prišel odgovor. Zatresel se je prostor, kjer so bili zbrani, in znova so se napolnili s Svetim Duhom. Njihova srca so se napolnila s pogumom, da so spet šli oznanjat Božjo besedo v Jeruzalemu. "In z veliko močjo so dajali apostoli pričevanje za vstajenje Gospoda Jezusa." (Dej 4,33) Bog je čudežno blagoslavljal njihova prizadevanja.
Načelo, ki sta se ga učenca neustrašno držala, ko sta na ukaz, da ne smeta več ziniti v Jezusovem imenu, odgovorila: "Ali je prav pred Bogom, da vas bolj poslušava kakor Boga, sodite sami," (Dej 4,19) je isto načelo, ki so si ga prizadevali ohraniti pristaši Svetega pisma med reformacijo. Ko so se leta 1529 zbrali nemški knezi na Državnem zboru v Speyerju, so jim tam prebrali kraljev ukaz, da je svoboda vere omejena in je prepovedano dalje širiti reformatorski nauk. Kazalo je, da bo uničeno upanje sveta. Ali bodo knezi sprejeli ukaz? Ali bo luč evangelija vzeta množicam, ki so še živele v temi? Na kocki je bila zadeva, ki je imela velik pomen za svet. Privrženci reformirane vere so se zbrali in enodušno sklenili: "Zavračamo ta odlok. Kadar gre za vest, večina nima oblasti."/Merle d'Aubigne: Zgodovina reformacije, knjiga 13, poglavje 5./
Tudi mi danes moramo odločno zagovarjati to načelo. Prapor resnice in verske svobode, ki so ga v minulih stoletjih visoko dvignili/68/ ustanovitelji evangeljske cerkve in Božje priče, je zaupan našim rokam v tem zadnjem spopadu. Na njih, ki jih je Bog blagoslovil s poznanjem svoje besede, leži velika odgovornost za ta dar. To besedo moramo sprejeti za vrhovno veljavo. Človeško oblast moramo priznati za ustanovo, ki jo je postavil Bog, in učiti moramo, da je naša sveta dolžnost, da smo ji pokorni v okviru njenih zakonitih pooblastil. Toda kadar so njene zahteve v nasprotju z Božjimi, moramo ubogati Boga bolj kakor ljudi. Božja beseda mora biti priznana nad vso človeško zakonodajo. Besed "Tako pravi Gospod" ne smemo zamenjati z besedami "Tako pravi cerkev" ali "Tako pravi država". Kristusova krona mora biti povišana nad krone pozemskih mogočnikov.
Od nas se ne zahteva, naj se upiramo oblastem. Naše izgovorjene ali zapisane besede morajo biti skrbno pretehtane, da ne bomo razglašeni za takšne, ki se upirajo zakonu in redu. Ne smemo povedati ali narediti ničesar, s čimer bi si po nepotrebnem onemogočili delo. Iti moramo naprej v Kristusovem imenu in zagovarjati resnico, ki nam je bila zaupana. Če pa nam ljudje prepovedo opravljati to delo, moramo reči, kakor sta rekla apostola: "Ali je prav pred Bogom, da vas bolj poslušava nego Boga, sodite sami. Ne moreva namreč, da ne bi govorila tega, kar sva videla in slišala." (Dej 4,19.20)/69/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!