 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
5. Dar Duha (angleško)
Kristus je pred koncem svoje pozemske službe učencem obljubil Duha. Stal je v križevi senci in se popolnoma zavedal bremena krivde, ki mu je bilo naloženo kot Nosilcu greha. Preden se je daroval kot žrtev, je učencem spregovoril o najbistvenejšem in najpopolnejšem daru, s katerim bo obdaril svoje sledilce â o daru, ki jim bo omogočil dostop k brezmejnim virom bogastva njegove milosti. Rekel jim je: "In jaz bom prosil Očeta, in drugega Tolažnika vam da, da ostane z vami vekomaj, Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ga tudi ne pozna; vi pa ga poznate, ker pri vas prebiva in bo v vas." (Jn 14,16.17) Zveličar jim je vnaprej kazal na čas, ko bo prišel Sveti Duh in kot njegov predstavnik opravil mogočno delo. Božanska moč Svetega Duha se bo upirala hudobnosti,/47/ ki se je kopičila dolga stoletja.
Kakšni so bili sadovi izlivanja Svetega Duha na petdesetnico? Do najbolj oddaljenih krajev naseljenega sveta je bilo odneseno veselo sporočilo o Zveličarju, ki je vstal od mrtvih. Ko so učenci oznanjali sporočilo o odrešitveni milosti, so se srca podrejala vplivu njegove moči. Cerkev je videla, da se spreobrnjenci zbirajo k njej z vseh strani. Odpadniki so se znova spreobrnili. Grešniki so se združili z verniki pri iskanju dragocenega bisera. Nekateri najhujši nasprotniki evangelija so postali njegovi zagovorniki. Izpolnila se je prerokba: "Kdor se opoteka med njimi, bo ... kakor David, in Davidova hiša bo ... kakor Gospodov angel." (Zah 12,8) Vsak kristjan je v svojem bratu videl razodetje Božje ljubezni in dobrote. Vse je zanimal samo en cilj; prizadevanje zanj je premagalo vse drugo. Želja vernikov je bila pokazati podobnost Kristusovemu značaju in delati za napredek njegovega kraljestva.
"In z veliko močjo so dajali apostoli pričevanje za vstajenje Gospoda Jezusa, in velika milost je bila na vseh njih." (Dej 4,33) Po njihovem delu so se pridružili cerkvi izbrani ljudje. Ti so potem, ko so sprejeli besedo resnice, posvetili svoje življenje oznanjevanju tega upanja drugim, in zato se je njihovo srce napolnjevalo z mirom in veseljem. Ni jih bilo mogoče ustaviti ali prestrašiti z grožnjami. Gospod je govoril po njih, in ko so hodili iz krajava kraj, so oznanjeval evangelij revnim in godili so se čudeži božanske milosti./48/
Tako mogočno lahko dela Bog, kadar se ljudje prepustijo vodstvu njegovega Duha.
Obljuba Svetega Duha ni omejena na noben čas ali rod. Kristus je povedal, da bo božanski vpliv njegovega Duha počival na njegovih sledilcih do konca. Od petdesetnice do danes je bil Tolažnik poslan vsem, ki so se popolnoma izročili Gospodu in njegovi službi. Vsem, ki so sprejeli Kristusa za osebnega zveličarja, je prihajal Sveti Duh kot svetovalec, posvečevalec, vodnik in priča. Kolikor tesneje so verniki hodili z Bogom, toliko jasneje in močneje so pričali za ljubezen svojega Odrešenika in njegovo zveličavno milost. Ljudje, ki so v dolgih stoletjih preganjanja in skušnjav uživali v svojem življenju popolno navzočnost Duha, so stali pred svetom za znamenje in čudež. Pred angeli in ljudmi so razodevali spreminjevalno moč odrešeniške ljubezni.
Tisti, katerim je bila na petdesetnico podarjena moč z višave, niso bili zaradi tega varni pred prihajajočimi skušnjavami in stiskami. Ko so pričali za resnico in pravičnost, jih je neprstano napadal sovražnik vse resnice, saj si je prizadeval, da bi jih oropal krščanske izkušnje. Bili so prisiljeni, da so se oborožili z vsemi močmi, ki jim jih je podaril Bog, da bi dosegli mero rasti ljudi v Kristusu Jezusu. Vsak dan so prosili za novo milost, da bi se lahko vse bolj in bolj približali popolnosti. Celo najslabotnejši so se z delom Svetega Duha/49/ in delavno vero v Boga naučili povečevati zaupane moči in postajali posvečeni, vljudni in plemeniti. Ker so se ponižno prepuščali spreminjajočemu delovanju Svetega Duha, so prejemali polnoto Božanstva in mu postajali vse bolj podobni.
Minevanje časa ni povzročilo nikakršne spremembe v Kristusovi poslovilni obljubi, da bo poslal Svetega Duha za svojega predstavnika. Bog ni ta, ki bi omejil izlivanje obilice svoje milosti vsem ljudem po svetu. Če ni videti, da se izpolnjuje njegova obljuba, kakor bi se lahko, potem je to zato, ker ni cenjena tako, kakor bi bilo potrebno. Vsi bi lahko bili napolnjeni z Duhom, če bi to hoteli. Kjer koli se malo razmišlja o potrebi Svetega Duha, tam je videti duhovno puščobo, temo, upadanje in smrt. Kadar koli ljudje posvečajo pozornost manj pomembnim vprašanjem, tedaj ni božanske moči, ki je nujna za rast in napredek cerkve, moči, ki bi s seboj prinesla vse druge blagoslove, ki so nam ponujeni v neomejenem obsegu.
Zakaj nismo žejni in lačni dara Duha, ko pa samo po njem lahko dobimo moč? Zakaj se ne pogovarjamo o njem, molimo zanj in oznanjamo o njem? Gospod je veliko bolj pripravljen dati Svetega Duha njim, ki mu služijo, kakor pa so starši pripravljeni dati dobre darove svojim otrokom. Vsak delavec mora vsak dan prositi Boga za krst z Duhom. Skupine krščanskih delavcev se morajo zbirati in prositi za posebno pomoč in nebeško modrost, da bi lahko vedeli, kako naj modro zastavljajo in izpeljejo načrte. Posebno naj molijo, da Bog krsti/50/ svoje izvoljene poslance v misijonskih poljih z obilnim deležem svojega Duha. Navzočnost Duha pri Božjih delavcih bo dala oznanjevanju resnice takšno moč, kakršne jim ne bi mogle dati vse časti in vsa slava tega sveta.
Ne glede na to, kje živi Božji posvečeni delavec, v njem prebiva Sveti Duh. Učencem izgovorjene besede so namenjene tudi nam. Tolažnik je prav toliko naš, kolikor je bil njihov. Duh daje moč in krepi vsakogar, ki se bojuje v nepričakovanih razmerah sredi hudobnega sveta ter se zaveda svojih pomanjkljivosti in napak. Ko se nam zaradi žalosti in bolečine vse zdi temno in je prihodnost negotova ter se počutimo nebogljeni in osamljeni, tedaj nam Sveti Duh prinese tolažbo v srce v odgovor na molitev vere.
Ni zanesljivo znamenje, da je kdo kristjan, če v izrednih priložnostih pokaže duhovno zamaknjenost. Svetost ni prevzetost, temveč popolno prepuščanje Božji volji, življenje po vsaki besedi, ki izhaja iz Božjih ust, izpolnjevanje volje nebeškega Očeta, zaupanje v Boga v skušnjavah in v temi, kakor da smo v luči, ravnanje po tem, kar verujemo, ne pa po tem, kar vidimo, zanašanje na Boga z neomejenim zaupanjem in počivanje v njegovi ljubezni.
Ni najvažnejše za nas, da znamo pravilno pojasniti, kaj je Sveti Duh. Kristus nam pravi, da je Sveti Duh Tolažnik, "Duh resnice, ki izhaja od Očeta". (Jn 15,26) Zanj je rečeno, da bo njegovo delo voditi ljudi v vso resnico in da ne bo govoril iz svojega. (Jn 16,13)/51/
Narava Svetega Duha je skrivnost. Ljudje je ne morejo pojasniti, ker jim je Gospod ni razodel. Ljudje z bogato domišljijo lahko povežejo posamezne vrste iz Svetega pisma in na podlagi tega ustvarijo človeške razlage, toda cerkev se ne bo utrdila s sprejemanjem teh stališč. Molk je zlato, kadar gre za skrivnosti, ki so pregloboke za človeško dojemanje.
Služba Svetega Duha je jasno razložena s Kristusovimi besedami: "In ko On pride, bo prepričeval svet o grehu in pravičnosti in sodbi." (Jn 16,8) Sveti Duh prepričuje o grehu. Če grešnik sprejme vpliv oživljajočega Duha, bo spodbujen k spokorjenju in prepričan, kako pomembno je biti poslušen božanskim zahtevam.
Grešniku, ki se kesa in je lačen in žejen pravičnosti, Sveti Duh razodeva Božje Jagnje, ki je vzelo nase greh sveta. Kristus je rekel: "Od mojega vzame in vam oznani. On vas bo vse učil in vas spominjal vsega, kar sem vam povedal." (Jn 16,14; 14,26)
Duh je dan za obnavljajočo moč, da bi delo zveličanja, ki je bilo opravljeno s smrtjo našega Odrešenika, postalo učinkovito. Duh si neprestano prizadeva usmeriti pozornost ljudi na veliko daritev, ki je bila darovana na golgotskem križu. S tem želi svetu razodeti Božjo ljubezen in odpreti dragocenost Svetega pisma obsojenemu človeku.
Sveti Duh človeka najprej prepriča o grehu in njenemu umu predoči merilo pravičnosti,/52/ potem odvrača našo ljubezen od tega sveta in napolnjuje dušo s hrepenenjem po svetosti. "Vas bo vodil v vso resnico," (Jn 16,13) je rekel Zveličar. Če so se ljudje pripravljeni spremeniti, bo posvečeno vse njihovo bitje. Duh bo vtisnil v našo dušo to, kar je Božje. Z njegovo močjo bo življenjska pot postala tako jasna, da nikomur ne bo treba zaiti.
Bog že od začetka dela s svojim Svetim Duhom po ljudeh, da bi uresničil svoj načrt glede padlega človeškega rodu. To se je jasno pokazalo v življenju očakov. V Mojzesovem času je Bog dal cerkvi v puščavi svojega dobrega Duha, da jih je poučeval. (Neh 9,20) V času apostolov pa je mogočno deloval za svojo cerkev s posredovanjem Svetega Duha. Ista moč, ki je utrjevala očake, dajala pogum in vero Kalebu in Jozuetu ter naredila, da so bili napori apostolske cerkve uspešni, je podpirala zveste Božje otroke v vseh poznejših vekih. Moč Svetega Duha je pomagala valdežanom v temačnem srednjem veku, da so pripravili pot za reformacijo. Ista moč je naredila, da so bili uspešni napori plemenitih ljudi, ki so utirali pot za ustanovitev današnjih misijonov in prevajanje Svetega pisma v jezike in narečja vseh rodov in narodov.
Bog še danes uporablja cerkev, da bi oznanil svetu svoj namen. Oznanjevalci križa danes hodijo iz mesta v mesto in iz pokrajine v pokrajino ter pripravljajo/53/ pot za drugi Kristusov prihod. Merila Božjih zapovedi so povišana. Duh Vsemogočnega spodbuja človeška srca. Kdor pa se ravna po njegovem vplivu, postane priča za Boga in njegovo resnico. V mnogih krajih je možno videti posvečene ljudi, da na druge prenašajo luč, ki jim je bila razsvetlila pot k zveličanju po Kristusu. Ko pa dalje svetijo drugim, kakor so to delali tisti, ki so bili krščeni z Duhom na petdesetnico, dobivajo vse več in več moči Duha. Tako se bo vsa zemlja razsvetlila z Božjo slavo.
Po drugi strani pa nekateri ne izkoriščajo z modrostjo sedanjih možnosti, temveč brez dela čakajo neko posebno duhovno osvežitev, ki bo nenadoma povečala njihovo sposobnost za razsvetljevanje drugih. Zanemarjajo sedanje dolžnosti in priložnosti ter dovoljujejo, da njihova luč ugaša. Čakajo namreč na čas, ko se bodo brez kakršnega koli lastnega truda postali deležni posebnih blagoslovov, ki jih bodo spremenili in usposobili za službo.
Drži, da bodo pri koncu Božjega dela na svetu iskreno prizadevanje posvečenih vernikov pod vodstvom Svetega Duha spremljala posebna znamenja božanske milosti. S prispodobo zgodnjega in poznega dežja, ki v vzhodnih deželah pada ob setvi in žetvi, so hebrejski preroki napovedali izlivanje izredne obilice duhovne milosti na Božjo cerkev. Izlivanje Duha v času apostolov je bil začetek/54/ zgodnjega ali prvega dežja, in sadovi so bili veličastni. Navzočnost Duha se bo vse do konca sveta videla v pravi cerkvi.
Za dokončanje pozemske žetve pa je obljubljeno izredno izlivanje duhovne milosti, da bi cerkev pripravilo za prihod Sina človekovega. To izlivanje Duha ima prispodobo v padanju poznega dežja; in za to dopolnilno moč morajo kristjani prositi Gospodarja žetve "ob času poznega deževja". (Zah 10,1) Gospod bo v odgovor naredil bliskavice in dal "obilo dežja. In pošilja vam naliv zgodnjega in poznega dežja." (Zah 10,1; Jl 2,23)
Če verniki Božje cerkve ne bodo imeli žive zveze z Virom vsake duhovne rasti, ne bodo pripravljeni za čas žetve. Če njihove svetilnice ne bodo okrašene, ne bodo dobili dodatne milosti ob izrednih potrebah.
Samo tisti, ki neprenehoma sprejemajo nove zaloge milosti, bodo imeli moč v sorazmerju s tem, kolikor je potrebujejo za vsak dan in kolikor je morejo uporabiti. Ne čakajo na kakšen čas v prihodnosti, da bi s posebnim izlivanjem duhovne sile dobili čudežno sposobnost za pridobivanje ljudi, temveč se vsak dan izročajo Bogu, da bi jih lahko naredil za posode, ki jih potrebuje. V mejah svojih sposobnosti vsak dan izkoriščajo priložnosti za delo. Vsak dan pričajo za svojega Gospoda, kjer koli so, bodisi v ožjem delovnem področju, doma ali pa v javnem delovanju./55/
Posvečenega delavca čudovito tolaži spoznanje, da je celo Kristus za svojega življenja na zemlji vsak dan prosil svojega Očeta za sveže zaloge potrebne milosti. Šele po takšnem občestvu z Bogom je odšel blagoslavljat in krepčat druge. Opazujmo Božjega Sina, kako pripognjen moli k svojemu Očetu! Čeprav je bil Božji Sin, je krepil svojo vero z molitvijo in si pri takem občestvu z nebesi nabiral moči, da bi se mogel upreti hudemu in streči človekovim potrebam. Kot starejši Brat človeškega rodu pozna potrebe njih, ki mu želijo služiti, čeprav so podvrženi slabostim in živijo v svetu greha in skušnjav. Ve, da so poslanci, ki se mu zdijo primerni, samo slabotni in grešni ljudje; vendar je Božjo pomoč obljubil vsakomur, ki se popolnoma posveti njegovi službi. Njegov osebni zgled zagotavlja, da bo resna in vztrajna molitev omogočila ljudem dobiti pomoč Svetega Duha v boju proti grehu, če bo poslana Bogu z vero, ki vodi k popolnemu zanašanju na Boga in neomejenemu posvečenju njegovemu delu.
Vsak delavec, ki se ravna po Kristusovem zgledu, bo pripravljen prejeti in uporabiti moč, ki jo je Bog obljubil cerkvi za dozorevanje zemeljske žetve. Gospod bo vsako jutro svojim glasnikom podelil navzočnost svojega Duha in oživljajočo in posvečujočo moč, ko bodo klečali pred njim in obnavljali svojo zavezo posvečenja z njim. Ko bodo potem odšli na vsakdanje dolžnosti, jih bo spremljalo zaupanje, da jih nevidno delovanje Svetega Duha usposablja za Božje sodelavce./56/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!