 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
57. Razodetje (angleško)
V apostolskih dneh so bili krščanski verniki polni gorečnosti in navdušenja. Tako neutrudno so delali za svojega Učitelja, da so v sorazmerno kratkem času kljub hudemu nasprotovanju oznanili evangelij kraljestva po vseh naseljenih delih sveta. Vnemo, ki so jo razodeli Jezusovi sledilci v tistem času, je zapisalo navdihnjeno pero za spodbudo vernikom v vseh časih. O efeški cerkvi, ki jo je Gospod Jezus uporabil kot prispodobo celotne krščanske cerkve v apostolskih časih, je zvesta in resnična Priča povedala:
"Vem za tvoja dela in tvoj trud in tvojo stanovitnost, in da ne moreš prenašati hudobnih in si preizkusil nje, ki se imenujejo apostole, a niso, in si jih spoznal kot lažnivce; in stanovitnost imaš in za moje ime si mnogo prenesel in se nisi utrudil." (Raz 2,2.3)
Sprva sta izkušnjo cerkve v Efezu označevali otroška preprostost in vnema. Verniki/578/ so resno želeli ubogati vsako Božjo besedo, njihovo življenje pa je razodevalo iskreno in pristno ljubezen do Kristusa. Veselili so se v izpolnjevanju Božje volje, saj je bil v njihovem srcu nenehno navzoč Zveličar. Napolnjeni so bili z ljubeznijo do Odrešenika, zato so imeli za svoj najvišji cilj pridobivati ljudi zanj. Dragocenega zaklada Kristusove milosti niso nameravali obdržati zase. Zavedali so se pomembnosti svojega poklica, in pod težo odgovornosti sporočila: "Na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji," (Lk 2,14) so goreli od želje, da bi odnesli veselo sporočilo o zveličanju do oddaljenih krajev zemlje. Svet pa spoznal, da so bili z Jezusom. Spokorjeni, opravičeni in posvečeni grešniki so bili privedeni k zaveznemu odnosu z Bogom po njegovem Sinu.
Verniki cerkve so bili zedinjeni v mišljenju in delovanju. Ljubezen do Kristusa je bila zlata veriga, ki jih je povezovala. Prizadevali so si, da bi se vse bolj spopolnili v spoznaju Gospoda, v njihovem življenju pa sta se razodela Kristusovo veselje in spokojnost. Obiskovali so sirote in vdove v njihovih stiskah in se niso omadeževali s svetom; zavedali so se, da bi bilo zanemarjanje takšnega življenja v nasprotju z njihovo vero in zatajevanje njihovega Odrešenika.
Delo je napredovalo v vseh mestih. Spreobračali so se ljudje, ki so čutili, da so dolžni govoriti o neprecenljivem zakladu, ki so ga prejeli. Niso mogli počivati, dokler ni luč, ki je razsvetlila njihovo dušo, obsijala še druge. Množice nevernikov so se/579/ seznanile z razlogi krščanskega upanja. Prijazna in navdihnjena osebna vabila so prišla do grešnih, izobčenih in do njih, ki so trdili, da poznajo resnico, pa so vendar ljubili zadovoljstvo bolj kakor Boga.
Sčasoma pa je začela vnema vernikov pojemati, njihova ljubezen do Boga in drug do drugega pa se je zmanjševala. V cerkev se je priplazila hladnost. Nekateri so pozabili na kakšen čudovit način so prejeli resnico. Drug za drugim so stari praporščaki popadali na svojih dolžnostih. Nekateri mlajši delavci, ki bi lahko delili bremena pionirjev in se tako pripravili za modro vodstvo, so se utrudili od pogosto ponavljanih resnic. V želji po čem novem in vznemirljivem so poskušali vnesti nove razvojne vidike nauka, ki bi ugajali mnogim, niso pa bili v skladnosti z osnovnimi načeli evangelija. V svojem zamozaupanju in duhovni zaslepljenosti niso spoznali, da bodo ta zavijanja resnice povzročila dvom mnogih o preteklih izkušnjah ter tako vodila v zmedo in nevero.
Ko so bili poudarjani ti lažni nauki, je prišlo do sporov. Oči mnogih so se odvrnile od Jezusa kot Začetnika in Dokončevalca njihove vere. Čas, ki naj bi bil porabljen za oznanjevanje evangelija, so potratile razprave o nepomembnih točkah nauka in razmišljanje o prijetnih basnih, ki si jih je izmislil človek. Množice, ki bi jih zvesta predstavitev resnic lahko prepričala in spreobrnila, so ostale neopozorjene. Pobožnost je hitro upadala in zdelo se je, da je Satan pridobil/580/ premoč nad njimi, ki so trdili, da so Kristusovi sledilci.
V tem odločilnem času cerkvene zgodovine je bil Janez obsojen na izgnanstvo. Nikoli ni cerkev bolj potrebovala njegovega glasu, kakor sedaj. Skoraj vsi njegovi prejšnji sodelavci v službi so umrli mučeniške smrti. Ostanek vernikov se je bojeval s hudim nasprotovanjem. Vse je kazalo, da ni bil več daleč dan, ko bodo sovražniki Kristusove cerkve slavili zmago.
Vendar se je v temi nevidno premikala Gospodova roka. Po Božji previdnosti je bil Janez premeščen tja, kjer mu je Kristus lahko dal čudovito razodetje o sebi in božanski resnici za razsvetljenje cerkev.
Ko so sovražniki resnice pregnali Janeza, so upali, da so za vedno utišali glas zveste Božje priče. Toda na Patmosu je učenec prejel sporočilo, katerega vpliv bo dalje krepil cerkev do konca časa. Čeprav tisti, ki so ga pregnali, niso bili rešeni odgovornosti svojega krivičnega dejanja, so postali orodje v Božjih rokah za izvršitev nebeškega namena. Prav to prizadevanje, da bi ugasnili luč, je še izraziteje izpostavilo resnico.
Gospod slave se je pregnanemu apostolu prikazal v soboto. Janez je na Patmosu posvečeval soboto prav tako sveto kakor takrat, ko je oznanjal ljudem v judejskih mestih in krajih. Lastil si je dragocene obljube, ki so bile dane glede tega dne: "Bil sem v Duhu ob Gospodovem dnevu," je zapisal Janez, "in sem slišal za seboj velik glas kakor trombe, govoreče:/581/ Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. ... In obrnil sem se, da bi videl glas, ki je govoril z menoj; in obrnivši se, sem videl sedem zlatih svečnikov in sredi svečnikov podobnega človečjemu sinu." (Raz 1,10.8.12.13)
Ta ljubljeni učenec je imel vzvišene prednosti. Videl je svojega Učitelja v Getsemaniju, ko so bile na njegovem obrazu krvave kaplje smrtnega boja, njegov "obraz je bil spačen, bolj kakor katerega moža, in njegova podoba bolj kakor človeških otrok". (Iz 52,14) Videl ga je v rokah rimskih vojakov, odetega v staro škrlatno oblačilo in okronanega s trnjem. Videl ga je viseti na golgotskem križu, kjer je bil predmet nečloveškega posmehovanja in zasramovanja. Zdaj je bilo Janezu spet dovoljeno zagledati svojega Gospoda. Toda kako spremenjen je bil njegov videz! Ni bil več mož bolečin, ki ga ljudje zaničujejo in sramotijo. Odet je bil v oblačilo nebeškega sijaja. "Njegova glava in njegovi lasje so beli kakor volna, kakor sneg, in njegove oči kakor plamen ognja, in njegove noge podobne svetlemu bronu, kakor v peči razbeljenemu." (Raz 1,14.15) Njegov glas je bil kakor glas mnogih voda. Njegovo obličje je svetilo kakor sonce. V roki je imel sedem zvezd in iz njegovih ust je izhajal dvorezen oster meč, znamenje moči njegove besede. Patmos je žarel od slave vstalega Gospoda.
Janez piše: "In ko sem ga videl, sem padel pred njegove noge kakor mrtev; in položil je name svojo desnico, rekoč: Ne boj se." (Raz 1,17)
Janez je bil okrepljen v navzočnosti svojega oslavljenega Gospoda. Potem so se njegovemu osuplemu pogledu/582/ odprla veličastva nebes. Dovoljeno mu je bilo videti Božji prestol in nad zemeljskimi boji je zagledal v belo oblečeno množico odrešenih. Slišal je glasbo nebeških angelov in zmagoslavno pesem njih, ki so premagali z Jagnjetovo krvjo in z besedo svojega pričevanja. V dobljenem razodetju so bili razkriti prizori pretresljivega pomena v izkušnji Božjega ljudstva ter zgodovina cerkve, ki je bila napovedana do konca časa. V prispodobah in simbolih so bile Janezu pokazane teme velikega pomena, ki jih je moral zapisati, da bi Božje ljudstvo, ki je živelo v njegovem času in v prihodnjih obdobjih, lahko razumno dojelo nevarnosti in boje, ki so pred njimi.
To razodetje je bilo dano za vodstvo in tolažbo cerkve skozi vse krščansko obdobje. Vendar so ga verski učitelji razglasili za zapečateno knjigo, njegove skrivnosti pa za nerazložljive. Zato so se mnogi odvrnili od preroškega poročila in niso hoteli posvetiti časa proučevanju njegovih skrivnosti. Bog pa ne želi, da bi njegovo ljudstvo tako ravnalo s to knjigo. To je "razodetje Jezusa Kristusa, ki mu ga je dal Bog, da pokaže svojim hlapcem, kaj se ima skoraj zgoditi. Blagor mu, kdor bere," pravi Gospod: "in njim, ki slišijo besede prerokovanja in hranijo, kar je v njem zapisano, kajti čas je blizu. Pričam vsakemu, kdor sliši besede prerokovanja te knjige. Če kdo k temu kaj pristavi,/583/ njemu pridene Bog šib, ki so zapisane v tej knjigi. In če kdo kaj odvzame od besed knjige tega prerokovanja, odvzame Bog njegov delež od drevesa življenja in iz svetega mesta, od tega, kar je napisano v tej knjigi. On, ki to priča, pravi: Gotovo, pridem hitro." (Raz 1,1.3; 22,18-20)
V Razodetju so opisane globoke Božje resnice. Samo ime, ki je dano navdihnjenim stranem, "Razodetje", nasprotuje izjavi, da je to zapečatena knjiga. Razodetje je nekaj razodetega. Sam Gospod je razodel svojemu služabniku skrivnosti, ki jih vsebuje ta knjiga, in njegov namen je, da bi bile vsem na voljo za raziskovanje. Njegove resnice so namenjene njim, ki živijo v poslednjih dneh zemeljske zgodovine, kakor tudi njim, ki so živeli v Janezovem času. Nekateri prizori, ki so opisani v tem prerokovanju, so pretekli, nekateri se odvijajo sedaj, nekateri nam razodevajo konec velikega boja med silami teme in nebeškim Knezom, drugi pa razodevajo zmage in veselje odrešenih na novi zemlji.
Nihče naj ne misli, da zato, ker ne more razložiti pomena vsakega simbola v Razodetju, nima smisla preiskovati knjige, da bi spoznal pomen zajete resnice, ki jo vsebuje. On, ki je razodel te skrivnosti Janezu, bo dal marljivemu iskalcu resnice vnaprej občutiti nebeško ozračje. Kdor odpre svoje srce za sprejem resnice, bo zmožen razumeti njene nauke in zagotovljen mu bo blagoslov, ki je obljubljen njim,/584/ ki "slišijo besede tega prerokovanja in hranijo, kar je v njem pisano". (Raz 1,3)
V Razodetju se srečajo in končajo vse knjige Svetega pisma. Tukaj najdemo dopolnilo Danijelove knjige. Ena je prerokovanje; druga pa razodetje. Zapečatena ni bila knjiga Razodetja, temveč del Danijelovega prerokovanja, ki se nanaša na zadnje dneve. Angel je zapovedal: "Ti pa, Danijel, hrani na skrivnem te besede in zapečati knjigo do časa konca." (Dan 12,4)
Kristus pa je velel apostolu, naj zapiše to, kar mu bo razkrito. Zapovedal je: "Kar vidiš, zapiši v knjigo in pošlji sedmerim cerkvam: v Efez, v Smirno in v Pergam in v Tiatire in v Sarde in v Filadelfijo in v Laodikejo. In Živi, in bil sem mrtev, in glej, živ sem na veke vekov, in imam ključe od smrti in smrtne države. Zapiši torej, kar si videl in kar je in kar se ima zgoditi potem, skrivnost sedmerih zvezd, ki si jih videl v moji desnici, in sedmero zlatih svečnikov. Sedmere zvezde so angeli sedmerih cerkev, in sedmeri svečniki so sedmere cerkve." (Raz 1,11.18- 20)
Imena sedmerih cerkev predstavljajo cerkev v različnih časih krščanskega obdobja. Število kaže na popolnost in je znamenje dejstva, da se sporočila raztezajo do časa konca, uporabljeni simboli pa razodevajo stanje cerkve v različnih časih svetovne zgodovine./585/
O Kristusu je rečeno, da hodi sredi zlatih svečnikov. Tako je prikazan njegov odnos do cerkev. Je v neprestani zvezi s svojim ljudstvom. Pozna njihove resnične razmere. Opazuje njihovo stanje, pobožnost in vdanost. Čeprav je veliki duhovnik in posrednik v zgornjem svetišču, je vendar predstavljen kot On, ki hodi gor in dol sredi svojih cerkev na zemlji. Z neutrudno budnostjo in neprestano pozornostjo bedi, da bi videl, ali je luč katerega njegovih stražarjev nejasna ali ugaša. Če bi bili svečniki prepuščeni samo človeški skrbi, bi migetav plamen slabel in ugasnil. Vendar je On pravi čuvaj v Gospodovi hiši, pravi varuh svetiščnih dvorov. Njegova nenehna skrb in vzdržujoča milost sta vir življenja in luči.
Kristus je predstavljen kot ta, ki drži sedem zvezd v svoji desnici. To nam zagotavlja, da se nobeni cerkvi, ki je zvesta svoji dolžnosti, ni treba bati, da bi propadla, saj iz Kristusove roke ni mogoče iztrgati niti ene zvezde, ki ima zaščito Vsemogočnega.
"To pravi On, ki drži sedmero zvezd v svoji desnici." (Raz 2,1) Te besede veljajo učiteljem v cerkvi â njim, ki jim je Bog zaupal velike odgovornosti. Blagodejni vplivi, ki naj bi jih bilo v cerkvi obilo, so povezani z Božjimi služabniki, ki morajo razodevati Kristusovo ljubezen. Nebeške zvezde so pod njegovim nadzorom. On jih oskrbuje s svetlobo. On vodi in usmerja njihovo gibanje. Če tega ne bi delal, bi postale padle zvezde. Tako je z njegovimi služabniki. So le orodje v njegovih rokah, in vse dobro, ki ga naredijo, je storjeno z njegovo močjo. Po njih/586/ mora naprej svetiti njegova luč. Zveličar mora biti njihova učinkovitost. Če bodo gledali nanj, kakor je On gledal na Očeta, bodo zmožni opraviti njegovo delo. Ko se zanašajo na Boga, jim daje svojo svetlobo, da jo odsevajo svetu.
V začetku cerkvene zgodovine je skrivnost krivičnosti, ki jo je napovedal apostol Pavel, začela svoje pogubno delo. In ko so lažni učitelji, pred katerimi je Peter opozoril vernike, vnašali krivoverstvo, so lažni nauki zapeljali mnoge. Nekateri so se spotaknili v preizkušnji in so bili skušani, da bi se odpovedali veri. V času, ko je bilo Janezu dano razodetje, so mnogi izgubili svojo prvo ljubezen do evangeljske resnice. Toda Bog v svojem usmiljenju ni zapustil cerkve, da bi še dalje drsela navzdol. V sporočilu neskončne nežnosti je razodel svojo ljubezen do njih in svojo željo, da bi opravili dobro delo za večnost. Prosil je: "Spominjaj se torej, od kod si padel, in spokori se in delaj prva dela." (Raz 2,5)
Cerkev je imela pomanjkljivosti, zato je bila potrebna stroge graje in opomina. Janez je bil navdihnjen, da je zapisal svarila, graje in prošnje njim, ki so spred oči izgubili temeljna načela evangelija in tako ogrozili svoje upanje na zveličanje. Besede graje, ki jih ima Bog za potrebne, da jih pošlje, so vedno izgovorjene z nežno ljubeznijo; vsakemu spokorjenemu verniku obljublja spokojnost. Gospod objavlja: "Glej, pri vratih stojim in trkam; če kdo čuje moj glas in odpre vrata, vstopim k njemu, in večerjal bom z njim in on z menoj." (Raz 3,20)
Njim pa, ki bodo sredi boja ohranili/587/ svojo vero v Boga, je prerok namenil besede pohvale in obljube: "Vem za tvoja dela. Glej, postavil sem pred teboj odprta vrata, in nihče jih ne more zapreti, ker imaš majhno moč, in ohranil si mojo besedo in nisi zatajil mojega imena. Ker si ohranil besedo moje stanovitnosti, te ohranim tudi jaz iz ure skušnjave, ki ima priti na vesoljni svet, izkušat te, ki prebivajo na zemlji." (Raz 3,8.10) Verniki so bili posvarjeni: "Zbudi se in utrdi ostalo, kar je že umiralo. Hitro pridem; trdno drži, kar imaš, da ti nihče ne vzame venca." (Raz 3,2.11)
Po njem, ki je sebe opisal, da je "naš brat in sodeležnik v stiski", (Raz 1,9) je Kristus svoji cerkvi razodel, kaj bo morala pretrpeti zanj. Ostareli pregnanec je gledal skozi dolga stoletja teme in vraževerja ter videl množice, ki so trpele mučeništvo zaradi svoje ljubezni do resnice. Videl pa je tudi, da On, ki je podpiral svoje prve priče, ne bo zapustil svojih zvestih sledilcev med stoletji preganjanja, ki jih morajo prestati do konca časa. Gospod objavlja: "Nič se ne boj tega, kar ti bo trpeti. Glej, Hudič bo vrgel nekatere izmed vas v ječo, da boste izkušeni, in imeli boste stisko. ... Bodi zvest do smrti, in dam ti venec življenja." (Raz 2,10)
Janez je slišal obljubo, namenjeno vsem zvestim, ki se bojujejo zoper zlo: "Njemu, kdor premaga,/588/ dam jesti z drevesa življenja, ki je v Božjem raju. Kdor premaga, bo tako oblečen v bela oblačila, in nikakor ne izbrišem njegovega imena iz knjige življenja, a pripoznam njegovo ime pred svojim Očetom in pred njegovimi angeli. Njemu, kdor premaga, dam sedeti z menoj na mojem prestolu, kakor sem tudi jaz premagal in sedel s svojim Očetom na njegov prestol." (Raz 2,7; 3,5.21)
Janez je videl usmiljenje, nežnost in Božjo ljubezen, združeno z njegovo svetostjo, pravičnostjo in močjo. Videl je, kako grešniki najdejo Očeta v njem, kogar so se bali zaradi svojih grehov. In ko je gledal za vrhunec velikega boja, je na Sionu opazil "zmagovalce ... stoječe ob steklenem morju z Božjimi citrami. In pojo pesem Mojzesa ... in Jagnjetovo pesem." (Raz 15,2.3)
Zveličar je bil Janezu predstavljen s prispodobo Leva, "ki je iz roda Judovega", in Jagnjeta, ki je stalo "kakor zaklano". (Raz 5,5.6) Ta znamenja predstavljajo edinost vsemogočne sile in samopožrtvovalne ljubezni. Lev iz Judovega rodu, ki je tako strašen za teptalce njegove milosti, bo Božje Jagnje poslušnim in zvestim. Ognjeni steber, ki je kršitelje Božjega zakona navdajal z grozo in strahom, je bil znamenje svetlobe in milosti ter osvoboditve njim, ki so spolnjevali njegove zapovedi. Roka, ki je močna, da udari upornike, bo močna, da bo rešila njegove zveste. Vsak, kdor je zvest, bo zveličan. "In pošlje svoje angele z močnim glasom trobente, in/589/ zbero njegove izvoljence od četverih vetrov, od konca nebes do njihovega kraja." (Mt 24,31)
V primerjavi z milijoni na svetu bo Božje ljudstvo mala čreda, kakor je bilo vedno; toda če bodo stali za resnico, kakor je razodeta v njegovi besedi, bo Bog njihovo zavetje. Stojijo pod širokim ščitom Vsemogočnega. Bog vedno pomeni večino. Ko bo zvok zadnje trobente prodrl v prebivališča mrtvih in bodo pravični prišli ven, vzklikajoč: "Kje je, smrt, tvoja zmaga?" (1 Kor 15,55) â in stali z Bogom, s Kristusom, z angeli in z zvestimi in vdanimi vseh časov, bodo Božji otroci v neprekosljivi večini.
Pravi sledilci hodijo za Kristusom skozi velike boje, prenašajo samoodpovedi in doživljajo grenka razočaranja; ampak to jih uči o pogubnosti in prekletstvu greha, in zato nanj gledajo s studom. Sodeležnikom Kristusovega trpljenja je namnjeno, da bodo sodeležniki njegove slave. Prerok je v svetem videnju videl končno zmago cerkve Božjega ostanka. Zapisal je:
"In videl sem kakor stekleno morje, namešano z ognjem, in zmagovalce, ... stoječe ob steklenem morju z Božjimi citrami. In pojo pesem Mojzesa, Božjega hlapca, in Jagnjetovo pesem, govoreč: Velika in čudovita so tvoja dela, o Gospod Bog, Vsegamogočni, pravične in resnične tvoje poti, o Kralj narodov." (Raz 15,2.3)
"In videl sem, in glej: Jagnje stoječe na gori Sionu in z njim stoštiriinštiridesettisoči, ki imajo/590/ njegovo ime in ime njegovega Očeta zapisano na svojih čelih." (Raz 14,1) Na tem svetu je bila njihova volja posvečena Bogu, služili so mu z umom in s srcem. Sedaj lahko zapiše svoje ime na njihova čela. "In kraljevali bodo na veke vekov." (Raz 22,5) Ne hodijo noter in ven kakor oni, ki moledujejo za prostor. Spadajo v število, o katerem Kristus pravi: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, podedujte kraljestvo, ki vam je pripravljeno od ustanovitve sveta." (Mt 25,34) Pozdravlja jih kot svoje otroke, rekoč: "Pojdi v veselje svojega Gospoda." (Mt 25,21)
"Ti so, ki hodijo za Jagnjetom, kamor koli gre. Ti so bili odkupljeni izmed ljudi, prvina Bogu in Jagnjetu." (Raz 14,4) Prerokovo videnje jih prikazuje kot stoječe na gori Sionu, opremljene za sveto službo, odete v belo oblačilo, ki je pravičnost svetih. Toda vsi, ki sledijo Jagnjetu v nebesih, mu morajo najprej slediti na zemlji, ne čemerno ali muhasto, temveč z zaupljivo, ljubečo in voljno poslušnostjo, kakor čreda sledi pastirju.
"In glas, ki sem ga slišal, je bil kakor citralcev, citrajočih na svoje citre. In pojo kakor novo pesem pred prestolom ... in nihče se ni mogel naučiti pesmi razen stoštiriinštiridesettisoči, ki so odkupljeni od zemlje. ... In v njihovih ustih se ni našla laž, brez madeža so." (Raz 14,2-5)
"In videl sem sveto mesto, novi Jeruzalem, da gre navzdol od Boga iz nebes, napravljeno kakor nevesta, odičena svojemu ženinu. In njegova svetloba je enaka predragemu/591/ kamnu, kakor kamnu jaspidu, čistemu kot kristal; ima velik in visok zid in ima dvanajstero vrat, in ob vratih dvanajst angelov in imena na njih zapisana, katera so dvanajsterih Izraelovih rodov. In dvanajstera vrata dvanajst biserov; vsaka vrata so bila iz enega bisera. In mestne ulice čiste kakor zlato, kakor prozorno steklo. A svetišča nisem videl v njem; zakaj Božja slava ga je razsvetlila, in njegova svetilnica je Jagnje." (Raz 21,2.11.12.21.22)
"In nobenega prekletstva ne bo več. In Božji in Jagnjetov prestol bo v njem; in njegovi hlapci mu bodo služili, in gledali bodo njegovo obličje, in njegovo ime bo na njihovih čelih. In noči ne bo več, in ni jim treba svetilnice in sončne luči, ker jim bo svetil Gospod, Bog." (Raz 22,3-5)
"In pokazal mi je reko vode življenja, svetlo kakor kristal, izhajajočo iz Božjega in Jagnjetovega prestola. Sredi njegovih ulic ter na to in ono stran reke je raslo drevo življenja, ki rodi dvanajst sadov, vsak mesec dajoč svoj sad, in drevesno listje je v ozdravljenje narodov. Blagor jim, ki pero svoja oblačila, da imajo oblast do drevesa življenja in da gredo skozi vrata v mesto." (Raz 22,1.2.14)
"In slišal sem velik glas od prestola, da govori: Glej, Božji šotor z ljudmi, in prebival bo z njimi; in oni bodo njegova ljudstva, in sam Bog bo med njimi, njihov Bog." (Raz 21,3)/592/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!