 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
58. Zmagoslavna cerkev (angleško)
Več kakor osemnajst stoletij (izvirnik napisan 1911 â op. ur.) je minilo, odkar so apostoli odšli počivat od svojega dela, toda zgodovina njihovega garanja in žrtev za Kristusa je še vedno med najdragocenejšimi zakladi cerkve. Ta zgodovina, ki je bila zapisana pod vodstvom Svetega Duha, je napisana, da bi bili po njej Kristusovi sledilci v vseh časih lahko spodbujeni k večji vnemi in gorečnosti za Zveličarjevo delo.
Učenci so izpolnili nalogo, ki jim jo je dal Kristus. Ko so ti križevi poslanci oznanjali evangelij, je prišlo do takega razodetja Božje slave, ki ji še nikoli prej smrtni človek ni bil priča. V sodelovanju z božanskim Duhom so apostoli opravili delo, ki je pretreslo svet. Evangelij je bil odnesen vsakemu narodu v enem samem rodu.
Sadovi, ki so spremljali delo Kristusovih izvoljenih apostolov, so bili veličastni. Na začetku svoje službe so bili nekateri izmed njih neuki možje, toda njihovo posvečenje/593/ delu njihovega Učitelja je bilo brez zadržkov. Po njegovih navodilih so se pripravili za veliko delo, ki jim je bilo zaupano. V njihovem srcu sta vladali milost in resnica, ki sta navdihovali njihove spodbude in nadzorovali njihova dejanja. Njihovo življenje je bilo skrito s Kristusom v Bogu, pozabili so na svoj jaz in se pogreznili v globine neskončne ljubezni.
Učenci so bili ljudje, ki so vedeli, kaj je iskrenost v besedi in molitvi, ljudje, ki so se oprijeli sile Izraelove Moči. Kako strogo so stali na Božji strani in povezali osebno čast z njegovim prestolom! Jahve je bil njihov Bog. Njegova čast je bila njihova čast. Njegova resnica je bila njihova resnica. Kakršen koli napad na evangelij je globoko prizadel njihovo srce, in z vsemi svojimi močmi so se bojevali za Kristusovo delo. Lahko so govorili besedo življenja, ker so bili deležni nebeškega maziljenja. Pričakovali so veliko, in si zato za veliko tudi prizadevali. Kristus se jim je razodel, in njega so prosili za vodstvo. Njihovo razumevanje resnice in njihova moč za upiranje nasprotovanju sta bila v sorazmerju z njihovo podrejenostjo Božji volji. Jezus Kristus ter Božja modrost in moč sta bili temi vsakega pogovora. Poveličali so njegovo ime â edino ime, ki je dano pod nebom, po katerem se človek lahko zveliča. Ko so oznanjali popolnost Kristusa, vstalega Zveličarja, so njihove besede ganile srca, in tako moški kakor ženske so bili pridobljeni za evangelij. Množice, ki so sramotile Zveličarjevo ime in zaničevale njegovo moč, so zdaj postale učenci Križanega./594/
Apostoli niso opravili svojega poslanstva v svoji moči, marveč v moči živega Boga. Njihovo delo ni bilo lahko. Začetek dela krščanske cerkve so spremljale stiske in grenke nadloge. V svojem delu so se učenci neprestano srečevali s pomanjkanjem, obrekovanjem in preganjanjem; toda svojega življenja niso šteli za vredno in veselili so se, da so bili poklicani trpeti za Kristusa. Neodločnost, omahljivost in mlačnost niso imeli prostora v njihovem delu. Bili so se pripravljeni razdati in biti porabljeni. Zavest o odgovornosti, ki je počivala na njih, je očistila in obogatila njihovo izkušnjo; v zmagah, ki so jih dosegli za Kristusa, pa se je razodevala nebeška milost. Z vsemogočno silo je Bog deloval po njih, da je evangelij zmagoval.
Na temelju, ki ga je položil sam Kristus, so apostoli gradili Božjo cerkev. V Svetem pismu je pogosto uporabljena prispodoba postavitve svetišča, da bi ponazorila zidanje cerkve. Zaharija govori o Kristusu kot o Odrasleku, ki bo postavil tempelj Gospodu. Govori o poganih, ki pomagajo pri delu: "In kateri so daleč, pridejo in bodo zidali pri Gospodovem templju." (Zah 6,12.15) Izaija pa objavlja: "In zidali bodo tujci tvoje zidove." (Iz 60,10)
Ko Peter piše o gradnji tega svetišča, pravi: "K njemu pristopajoč, kamnu živemu, ki so ga sicer zavrgli ljudje, pri Bogu pa je izvoljen in dragocen, se sezidavate tudi vi kot živi kamni v duhovno hišo, sveto duhovništvo, da darujete duhovne daritve, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu." (1 Pt 2,4.5)/595/
Apostoli so delali v kamnolomu judovskega in poganskega sveta ter prinašali kamne, ki so jih polagali na temelj. V svojem pismu efeškim vernikom je Pavel dejal: "Tako torej niste več tujci in priseljenci, marveč ste someščani svetih in Božji domačini, sezidani na temelju apostolov in prerokov, vogelni kamen pa je Jezus Kristus sam, v katerem je vse poslopje točno sestavljeno in raste v svet tempelj v Gospodu, v katerem se tudi vi z drugimi vred vzidavate v Božje bivališče v Duhu." (Ef 2,19-22)
Korinčanom pa je zapisal: "Po Božji milosti, ki mi je dana, sem položil kakor moder zidar temelj, a drug nanj zida; ali vsak naj gleda, kako nanj zida. Kajti drugega temelja ne more nihče položiti razen tega, ki je položen, ki je Jezus Kristus. Če pa kdo zida na ta temelj zlato, srebro, drago kamenje, drva, seno, strn: vsakega delo postane očitno; kajti dan ga razodene, ker se v ognju odkrije, in ogenj preizkusi delo vsakega, kakšno je." (1 Kor 3,10-13)
Apostoli so zidali na zanesljivem temelju, na Skali vekov. Na ta temelj so prinašali kamne, ki so jih izklesali iz sveta. Graditelji pa niso delali brez ovir. Njihovo delo je izredno otežilo nasprotovanje Kristusovih sovražnikov. Morali so se bojevati zoper pobožnjaštvo, predsodke in sovraštvo njih, ki so zidali na lažnem temelju. Mnoge,/596/ ki so delali kot zidarji cerkve, bi lahko primerjali z graditelji obzidja v Nehemijevem času, o katerih je zapisano, da so delali "na zidu. In bremenarji so nakladali, vsak z eno roko delajoč, z drugo pa držeč orožje". (Neh 4,17)
Kralji in oblastniki, duhovniki in poglavarji so hoteli uničiti Božji tempelj. Toda kljub zapiranju, mučenju in morjenju so zvesti možje še naprej opravljali delo. Zgradba je rasla, bila je lepa in somerna. Včasih so delavce skoraj zaslepile megle vraževerja, ki se je razraslo okoli njih. Včasih jih je skoraj premagalo nasilje njihovih nasprotnikov. Toda z neomahljivo vero in neusahljivim pogumom so vztrajali pri delu.
Drug za drugim so prvi graditelji padali od sovražnikove roke. Štefan je bil kamnan, Jakoba so umorili z mečem; Pavla so obglavili; Petra so križali; Janeza so pregnali. Cerkev pa je kljub temu rasla. Novi delavci so zasedli prostor padlih in dodajali kamen za kamnom na zgradbo. Tako se je počasi dvigal tempelj Božje cerkve.
Ustanovitvi krščanske cerkve so sledila stoletja krutega preganjanja, toda nikoli ni manjkalo ljudi, ki jim je bilo zidanje Božjega templja ljubše od samega življenja. O takšnih je zapisano: "Drugi pa so trpeli zasramovanje in bičanje, vrhutega pa spone in ječe; bili so kamnani, izkušani, razrezani, umrli so smrti z mečem; hodili so/597/ v ovčjih in kozjih kožah, v potrebi, v stiskah in težavah (njih ni bil svet vreden!), po puščavah tavajoč in po gorah in brlogih in podzemeljskih jamah." (Heb 11,36-38)
Sovražnik pravičnosti ni opustil ničesar, kaj je bilo v njegovi moči, da bi ustavil delo, ki je bilo zaupano Gospodovim zidarjem. Toda Bog "sebe ni pustil brez pričevanja". (Dej 14,17) Obujeni so bili delavci, ki so primerno branili vero, ki je bila nekoč izročena svetim. Zgodovinska poročila pričajo o stanovitnosti in junaštvu teh mož. Kakor apostoli so mnogi padli na svoji dolžnosti, toda zidanje templja je zanesljivo napredovalo. Delavce so morili, toda delo je napredovalo. Valdenžani, John Wycliff, Huss in Jeronim, Martin Luter in Zwingli, Cranmer, Latimer in Knox, hugenoti, John in Charles Wesley in množica drugih so na temelj polagali gradivo, ki bo trajalo vso večnost. In v poznejših letih pa so prav tako pomagali postaviti stavbo tisti, ki so si tako plemenito prizadevali pospeševati širjenje Božje besede, in oni, ki so s svojim delom v poganskih deželah pripravili pot za oznanjevanje zadnjega velikega sporočila.
Skozi stoletja, ki so minila od apostolskih dni, ni stavba Božjega svetišča nikoli prenehala rasti. Lahko se ozremo nazaj stoletja in vidimo žive kamne, ki so sestavljeni tako, da se lesketajo kakor prameni svetlobe skozi temo zmote in praznoverja. Skozi vso večnost se bodo ti dragoceni dragulji svetili z vse večjim sijem in pričali o moči Božje resnice. Bleščeča svetloba/598/ teh zglajenih kamnov razkriva ostro nasprotje med svetlobo in temo, med zlatom resnice in žlindro zmote.
Pavel in drugi apostoli in vsi pravični, ki so živeli odtlej, so opravili svoj delež pri zidanju templja. Toda stavba še ni dokončana. Mi, ki živimo v tem času, moramo opraviti svoj del posla. Na temelj moramo prinesti snov, ki bo zdržala ognjeno preizkušnjo â zlato, srebro in dragocene kamne, "obdelane po zidavi svetišča". (Ps 144,12) Njim, ki tako gradijo za Boga, Pavel posveča spodbudne in svarilne besede: "Če komu ostane delo, katero je postavil na njem, prejme plačilo; če komu delo zgori, prejme škodo, sam pa bo zveličan, ali tako, kakor po ognju." (1 Kor 3,14.15) Kristjan, ki zvesto podaja besedo življenja in vodi ljudi po poti svetosti in miru, prinaša na temelj trajno snov; v Božjem kraljestvu pa bo prejel priznanje kot moder zidar.
O apostolih je zapisano: "Oni pa so šli in oznanjevali so povsod, in Gospod je sodeloval z njimi in potrjeval besedo s čudeži, ki so se obenem godili." (Mr 16,20) Kakor je Kristus odposlal svoje učence, tako danes pošilja vernike svoje cerkve. Na voljo imajo isto moč, ki so jo imeli apostoli. Če bo Bog njihova moč, bo On sodeloval z njimi in ne bodo delali zaman. Naj se zavedajo, da je delo, v katerem sodelujejo, tisto, na katero je Gospod odtisnil svoj pečat. Bog je rekel/599/ Jeremiju: "Ne pravi: Otrok sem; ampak kamor koli te pošljem, pojdi, in kar koli ti velim, govori! Ne boj se jih, ker jaz sem s teboj, da te rešim." (Jer 1,7.8) Potem je Gospod iztegnil svojo roko in se dotaknil ust svojega služabnika, rekoč: "Glej, svoje besede pokladam v tvoja usta." (Jer 1,9) Vabi nas, naj gremo oznanjat besede, ki nam jih daje, in občutimo njegov sveti dotik na naših ustih.
Kristus je dal cerkvi sveto nalogo. Vsak vernik bi moral biti prenosnik, po katerem lahko Bog svetu odkriva zaklade svoje milosti, nedoumljivo Kristusovo bogastvo. Ničesar si Zveličar ne želi bolj kakor predstavnike, ki bodo svetu pokazali njegovega Duha in njegov značaj. Ničesar svet ne potrebuje bolj kakor razodetje Zveličarjeve ljubezni po ljudeh. Vsa nebesa čakajo na ljudi, po katerih bo Bog lahko razodel moč krščanstva.
Cerkev je Božje sredstvo za oznanjevanje resnice, in On jo je pooblastil, da bi opravila posebno delo. Če mu bo zvesta, poslušna vsem njegovim zapovedim, bo v njej prebivala vzvišenost božanske milosti. Če bo zvesta svoji zavezi in častila Gospoda, Izraelovega Boga, se ji nobena sila ne bo mogla upreti.
Gorečnost za Boga in njegovo delo je spodbujala učence, da so evangelij oznanjali s silno močjo. Ali naj ne bi enaka gorečnost vnela tudi naše srce z odločnostjo, da bomo pripovedovali poročilo o odrešujoči ljubezni, o Kristusu, in sicer križanem? Prednost vsakega kristjana ni samo pričakovati, temveč tudi pospeševati Zveličarjev prihod./600/
Če bo cerkev odeta v oblačilo Kristusove pravičnosti in se odpovedala vsaki privrženosti svetu, ji bo zasvitala zora popolnega in slavnega dne. Njej namenjena Božja obljuba bo za vedno veljavna. Naredil jo bo za večno povišano, za radost mnogih rodov. Resnica, ki gre mimo njih, ki jo zaničujejo in zavračajo, bo zmagala. Čeprav je včasih videti, da je njen napredek oviran, ni nikoli ustavljen. Ko se Božje sporočilo sreča z nasprotovanjem, mu da Bog dodatno silo, da bi širilo še večji vpliv. Opremljeno z božansko silo si bo utrlo pot skozi najmočnejše zapreke in premagalo vsako oviro.
Kaj je Božjega Sina ohranjalo med življenjem garanja in darovanja? Videl je sad truda svoje duše in bil zadovoljen. Ko je videl v večnost, je zapazil srečo njih, ki so po njegovem ponižanju prejeli odpuščanje in večno življenje. Njegovo uho je ujelo vzklikanje odrešenih. Slišal je odkupljene, ki so peli Mojzesovo in Jagnjetovo pesem.
Tudi mi lahko imamo videnje prihodnosti, blaženost nebes. V Svetem pismu so razodeti opisi prihodnje slave, prizori, ki jih je naslikala Božja roka; in ti so dragoceni njegovi cerkvi. Z vero lahko stojimo na pragu večnega mesta in slišimo milozvočno dobrodošlico, ki velja njim, ki so v tem življenju sodelovali s Kristusom in imeli za čast, da so trpeli za njegovo delo. Ko bodo izgovorjene besede: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta," bodo položili svoje krone ob Odrešenikove noge, vzklikajoč: "Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano, prejeti moč in bogastvo in krepkost in čast in slavo in blagoslov./601/ ... Sedečemu na prestolu in Jagnjetu blagoslov in čast in slava in moč na vekov veke." (Mt 25,34; Raz 5,12.13)
Tam se bodo odrešeni srečali z njimi, ki so jih pripeljali k Zveličarju. Vsi se bodo združili v hvalnici njemu, ki je umrl, da bi ljudje lahko imeli življenje, ki se meri z Božjim življenjem. Boj je končan. Konec je trpljenja in sporov. Pesmi zmage napolnjujejo vsa nebesa, ko odkupljeni veselo pojo: Vredno, vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano in spet živi kot zmagoslavni osvajalec.
"Potem sem videl, in glej; velika množica, ki je nihče ni mogel sešteti, iz vsakega naroda in iz vseh rodov in ljudstev in jezikov, stoječe pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečene z belimi oblačili in palme v njihovih rokah, in kličejo z velikim glasom, rekoč: Zveličanje našemu Bogu, sedečemu na prestolu, in Jagnjetu!" (Raz 7,9.10)
"To so tisti, ki prihajajo iz velike stiske in so oprali svoja oblačila in jih pobelili v Jagnjetovi krvi. Zato so pred Božjim prestolom in mu služijo noč in dan v njegovem svetišču, in sedeči na prestolu razpne svoj šotor nad njimi. Lačni ne bodo več, ne žejni več, tudi sonce jih ne zadene, ne nobena vročina; kajti Jagnje, ki je sredi prestola, jih bo paslo in jih vodilo k studencem voda življenja; in Bog obriše vsako solzo z njihovih oči. In smrti ne bo več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bo več; kajti prvo je prešlo." (Raz 7,14-17; 21,4)/602/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!