 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
56. Patmos (angleško)
Minilo je že več kakor polovica stoletja od ustanovitve krščanske cerkve. V tem času se je evangeljsko sporočilo stalno srečevalo z nasprotovanjem. Njegovi sovražniki si sploh niso prenehali prizadevati in jim je proti kristjanom končno uspelo pridobiti podporo oblasti rimskega cesarja.
V strašnih preganjanjih vernikov, ki so nastopila, je apostol Janez veliko pripomogel k utrjevanju in okrepitvi njihove vere. Nasprotniki niso mogli ovreči njegovega pričevanja, ki je pomagalo vernikom pogumno in vdano prenašati težave, ki so jih doletele. Kadar koli je kazalo, da se je v ognju preganjanj omajala vera kristjanov, je ostareli in preizkušeni Jezusov služabnik mogočno in zgovorno ponavljal poročilo o križanem in od mrtvih vstalem Zveličarju. Neomajno je zagovarjal svojo vero in iz njegovih ust je vedno prihajalo isto veselo sporočilo: "Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo videli na svoje oči, kar smo gledali/568/ in so tipale naše roke, o Besedi življenja, kar smo videli in slišali, oznanjamo vam." (1 Jn 1,1.3)
Janez je doživel zelo visoko starost. Bil je priča razdejanju Jeruzalema in uničenju veličastnega templja. Bil je zadnji živi učenec, ki je bil zaupno povezan z Jezusom, zato je imelo njegovo pričevanje močan vpliv pri dokazovanju dejstva, da je bil Jezus Mesija in Odrešenik sveta. Nihče ni mogel podvomiti o njegovi iskrenosti, in zato so bili pod vplivom njegovega učenja mnogi spodbujeni zapustiti nevero.
Judovski poglavarji so ga ogorčeno sovražili zaradi njegove neomajne vdanosti Kristusovemu delu. Trdili so, da njihovi napori proti kristjanom ne bodo učinkoviti, dokler koli bo Janezovo pričevanje odmevalo v ušesih ljudstva. Da bi se lahko pozabili Jezusovi čudeži in nauki, je moral utihniti glas neustrašne priče.
Zato so Janeza pozvali v Rim, da bi mu sodili zaradi njegovega verovanja. Oblastem so napačno predstavili njegov nauk. Lažne priče so ga obtožile, da širi uporniško krivoverje. Njegovi sovražniki so upali, da bodo s temi obtožbami dosegli njegovo smrt.
Janez se je zagovarjal jasno in prepričljivo, tako preprosto in iskreno, da so njegove besede zapustile močan vtis. Poslušalci so bili presenečeni zaradi njegove modrosti in zgovornosti. Toda kolikor prepričljivejše je postajalo njegovo pričevanje, toliko globlje je postajalo sovraštvo njegovih nasprotnikov. Cesar Domicijan je bil poln srda. Ni mogel/569/ ovreči dokazov zvestega Kristusovega predstavnika in ni bil kos moči, ki je spremljala podajanje resnice, toda vseeno se je odločil utišati njegov glas.
Janeza so vrgli v kotel z vrelim oljem, toda Gospod je ohranil življenje svojega zvestega služabnika na enak način, kakor je ohranil tri zveste Jude v razbeljeni peči. Ko so bile izgovorjene besede: Tako naj propadejo vsi, ki verujejo v sleparja Jezusa Kristusa iz Nazareta, je Janez svečano izjavil: "Moj Gospod je potrpežljivo prenašal vse, kar so si Satan in njegovi angeli lahko izmislili, da bi ga poniževali in mučili. Dal je svoje življenje, da bi rešil svet. Jaz sem počaščen, da lahko trpim zaradi njega. Sem slaboten in grešen človek. Kristus je bil svet, nedolžen, čist. On ni grešil in tudi prevara se ni našla v njegovih ustih."
Te besede so imele svoj vpliv, in Janeza so spravili iz kotla isti ljudje, ki so ga vrgli vanj.
Roka preganjanja se je spet z vso težo spustila na apostola. Po cesarjevem ukazu so Janeza pregnali na otok Patmos, obsojenega "zavoljo Božje besede in Jezusovega pričevanja". (Raz 1,9) Njegovi sovražniki so mislili, da se od tam ne bo več čutil njegov vpliv in da bo končno moral umreti v bedi in obupu.
Pust in skalnat otok Patmos v Egejskem morju so rimske oblasti izbrale kot kraj za pregon hudodelcev, toda za Božjega služabnika je to turobno bivališče postalo nebeška vrata. Tukaj, daleč od življenjskega vrveža in dejavne službe prejšnjih let, je bil v družbi s samim Bogom, Kristusom in z nebeškimi angeli ter je od njih sprejemal navodila/570/ za cerkev v vseh prihodnjih časih. Jasno so mu bili pokazani dogodki, ki se bodo zgodili na koncu zgodovine tega sveta, in tu je zapisal tudi prikazni, ki jih je prejel od Boga. Ko njegov glas ne bo mogel več pričati za njega, katerega je tako zelo ljubil in mu služil, bodo sporočila, dana na tej pusti obali, svetila kakor razplamtela svetilka in bodo objavila nezmotljiv Gospodov načrt za vse narode sveta.
Tudi tukaj med skalami in soteskami Patmosa je Janez vzdrževal stalno občestvo s Stvarnikom. Mir je napolnjeval njegovo srce, ko je razmišljal o svojem preteklem življenju in blagoslovih, ki jih je sprejemal. Živel je življenje kristjana, in zato je lahko v veri rekel: "Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje." (1 Jn 3,14) Toda cesar, ki ga je pregnal, se ni počutil tako. Lahko se je spominjall samo prizorišč bojev in prelivanja krvi, opustošenih domov, objokanih vdov in sirot â sadov svoje slavoljubne želje po nadoblasti.
V svojem osamljenem bivališču je Janez lahko natančneje kakor kdaj prej proučeval razodetja Božje moči, ki so zapisana v knjigi narave in na straneh navdihnjenja. Užival je v razmišljanju o delih stvarjenja in v češčenju božanskega Načrtovalca. V prejšnjih letih so njegove oči počivale na gozdnatih gričih, zelenih dolinah in rodovitnih ravninah; zmeraj je užival, ko je v naravnih lepotah opažal sledove Stvarnikove modrosti in znanja. Sedaj so ga obdajala področja, ki bi bila za mnoge neprivlačna in žalostna, toda za Janeza so bila nekaj drugega. Čeprav je bila okolica/571/ pusta in gola, je bilo modro nebo, ki se je širilo nad njim, ravno tako vedro in čudovito kakor nad njegovim ljubljenim Jeruzalemom. V divjih, surovih skalah in skrivnostnih globinah, v veličastnostih nebeškega svoda je prebiral dragocene nauke. Vse je poročalo o Božji moči in slavi.
Povsod okoli sebe je apostol opažal dokaze o potopu, ki se je razlil čez zemljo, ker so si njeni prebivalci upali teptati Božji zakon. Skale, ki jih je vodna sila vrgla iz velikih globin in iz zemlje, so ustvarjale v njem predstavo o strahotah izlivanja Božjega srda. V glasu mnogih voda, ko "brezno kliče breznu", (Ps 42,7) je prerok slišal Stvarnikov glas. Morje, ki ga neusmiljeno bičajo vetrovi, je bilo zanj slika jeze užaljenega Boga. Ogromni valovi s svojim strašnim kipenjem, a vseeno obrzdani z mejami, ki jim jih je postavila nevidna roka, so pričali o vsemogočni Sili, ki vse drži v svoji oblasti. V nasprotju s tem je uvidel nebogljenost in neumnost smrtnika, ki poveličuje svojo umišljeno modrost in moč, in čeprav je le kakor črv v prahu, se v svojem srcu dviga proti Vladarju vesolja, kakor da je Bog enak kateremu od njih. Skale so ga spominjale na Kristusa, Skalo njegove moči, v katere zavetju se je lahko skril brez strahu. Duša apostola, pregnanega na skalnati Patmos, je izražala najgloblje hrepenenje po Bogu in najtoplejše molitve.
Janezovo življenje najbolje ponazarja, kako Bog lahko uporabi ostarele delavce. Ko je bil pregnan na otok Patmos, so mnogi/572/ mislili, da je sedaj njegove službe konec in da je samo še nalomljeni trs, ki se vsak trenutek lahko prelomi. Toda Gospod ga je nameraval še uporabiti. Čeprav je bil pregnan s prizorišča svojega prejšnjega dela, vseeno ni prenehal pričati za resnico. Celo na Patmosu je pridobil prijatelje in spreobrnjence. Prinašal je sporočilo veselja; oznanjal je, da vstali Zveličar posreduje v nebesih za svoje ljudstvo, dokler da bo spet prišel in jih vzel k sebi. Sedaj, ko je Janez že ostarel v Gospodovi službi, je prejel več sporočil iz nebes kakor vsa prejšnja leta svojega življenja.
Najnežneje moramo ravnati z njimi, katerim je Božje delo pomenilo življenjski cilj. Ti ostareli delavci so zvesto stali sredi burje in nadlog. Mogoče imajo svoje slabosti, toda še zmeraj imajo sposobnosti, zaradi katerih upravičeno zasedajo svoj prostor v Božjem delu. Čeprav so utrujeni in ne morejo nositi bremen, ki jih mlajši ljudje morejo in morajo nositi, so nasveti, ki jih lahko dajo, veliko vredni.
Mogoče so delali napake, toda ti spodrsljaji so jih naučili, da se izogibljejo zmotam in nevarnostim. Ali niso torej najprimernejši za dajanje nasvetov? Šli so skozi preizkušnje in stiske, in čeprav so izgubili nekaj svoje moči, jih Gospod ni zavrgel. Podarja jim posebno milost in modrost.
Spoštovati in ceniti moramo tiste, ki so služili Gospodu, ko so bile dosti težje razmere za delo, in so živeli v pomanjkanju in ostali zvesti resnici, čeprav jih je bilo/573/ zelo malo, ki so se postavili zanjo. Gospod želi, da mladi delavci pridobivajo modrost, moč in zrelost v sodelovanju s temi zvestimi ljudmi. Mladi se naj zavedajo, da je zanje posebna prednost imeti v svoji sredi takšne delavce. Naj jim dajo častno mesto na svojih posvetovanjih.
Ko se tisti, ki so svoje življenje porabili v službi za Kristusa, približajo koncu svojega dela na zemlji, jih Sveti Duh spodbuja, da pripovedujejo izkušnje, ki so jih pridobili z delom za Boga. Poročila o tem, kako je Bog čudežno vodil svoje ljudstvo, in o veliki dobroti, s katero jih je reševal iz stisk, je treba pogosto ponavljati pred njimi, ki so pred kratkim sprejeli vero. Bog želi, da stari in preizkušeni delavci ostanejo na svojih mestih in prispevajo svoj delež k reševanju ljudi, da jih ne odplavi močni tok zla; želi, da držijo orožje, dokler jih On ne pokliče, naj ga odložijo.
Izkušnje, ki jih je apostol Janez pridobil med izgnanstvom, vsebujejo čudežne, močne in tolažilne nauke za kristjane. Bog ne preprečuje hudobnim ljudem kovati zarote, toda stori, da se njihovi načrti obrnejo na dobro njim, ki tudi v stiski in boju ostanejo zvesti in vdani. Evangeljski mora delavec pogosto opravljati svoje delo sredi burje preganjanja, ogorčenega nasprotovanja in krivične obtožbe. V takšnih trenutkih nikoli ne sme pozabiti, da je izkušnja, ki je pridobljena v peči stiske in nadloge, vredna trpljenja, ki ga mora zdržati. Tako Bog približuje svoje otroke k sebi, da jim lahko pokaže njihovo nebogljenost in svojo moč. Uči jih, naj se zanašajo nanj. Pripravlja jih,/574/ da se lahko srečajo z vsako nenadno nevarnostjo, opravijo odgovorne dolžnosti in izpolnijo veliki cilj, za katerega jim je daroval moči.
V vseh časih so bile izbrane Božje priče izpostavljene sramotenju in preganjanju zaradi resnice. Jožef je bil obrekovan in preganjan, ker je branil svojo čistost in neoporečnost. Davida, izvoljenega Božjega poslanca, so sovražniki preganjali kakor divjo zver. Danijel je bil vržen v levnjak zaradi svoje zvestobe nebesom. Jobu so bile uničene vse pozemske dobrine in prizadet je bil s takšno boleznijo, da se je gnusil svoji družini in prijateljem; vendar je ohranil svojo neoporečnost. Jeremija se ni dal ustrahovati, da ne bi govoril besed, ki mu jih je Bog naročil oznaniti; njegovo pričevanje je tako razbesnelo kralja in kneze, da so ga vrgli v ostudno jamo. Štefan je bil kamnan, ker je oznanjal križanega Kristusa. Pavel je bil zaprt, pretepen, kamnan in na koncu ubit zato, ker je bil zvest Božji oznanjevalec poganom. Janez pa je bil pregnan na otok Patmos "zavoljo Božje besede in Jezusovega pričevanja". (Raz 1,9)
Ti primeri človeške stanovitnosti nam pričajo o zanesljivosti Božjih obljub, o njegovi neprestani navzočnosti in nepopustljivi milosti. Pričajo o moči vere, ki premaguje sile sveta. Vera stori, da se tudi v najtemačnejših trenutkih opiramo na Boga in tudi v najhujših burjah in najtežjih skušnjavah čutimo, da naš Oče stoji za krmilom. Samo oči vere lahko gledajo nad/575/ minljivim, da bi pravilno presodili vrednost večnih zakladov.
Jezus ne daje svojim sledilcem upanja, da bodo dosegli zemeljsko bogastvo in slavo ter živeli brez stiske. Namesto tega jih vabi, naj gredo za njim po poti samoodpovedi in ponižanja. Njemu, ki je prišel rešit svet, so nasprotovale vse združene sile zla. Grešni ljudje in zli angeli so se združili v neusmiljeno zaroto proti Knezu miru. Z vsako svojo besedo in dejanjem je razodeval Božje usmiljenje in to njegovo razlikovanje od sveta je izzvalo ogorčeno sovraštvo.
Tako bo tudi z vsemi tistimi, ki želijo živeti pobožno v Jezusu Kristusu. Preganjanje in zasramovanje čaka vse, ki so prežeti s Kristusovim Duhom. Način preganjanj se s časom lahko spreminja, toda načelo â duh, ki stoji v ozadju â je isti, ki je moril Gospodove izvoljence že od Abelovih dni.
Satan je v vseh časih preganjal Božje ljudstvo. Mučil jih je in ubijal, vendar so s svojo smrtjo postali zmagovalci. Pričali so o moči njega, ki je močnejši od Satana. Hudobni ljudje lahko mučijo in uničijo telo, toda življenja, ki je s Kristusom skrito v Bogu, se ne morejo niti dotakniti. Lahko zaprejo može in žene med zidove ječ, duha pa ne morejo okovati.
V stiski in preganjanju se razodeva Božja slava â njegov značaj â v njegovih izvoljencih. Svet sovraži in preganja nje, ki verujejo v Kristusa, On pa jih poučuje in vzgaja v svoji šoli. Tukaj na zemlji hodijo po ozki stezi in se čistijo v ognju stiske./576/ Kristusu sledijo tudi v najtežjih spopadih, prenašajo hude samoodpovedi in doživljajo grenka razočaranja. Vendar jih to uči o strahoti in odvratnosti greha, in zato z ogabnostjo gledajo nanj. Ker so sodeležniki Kristusovega trpljenja, lahko gledajo čez temo v slavo in rečejo: "Mislim namreč, da trpljenje sedanjega časa ni vredno, da se primerja prihodnji slavi, ki se ima razodeti na nas." (Rim 8,18)/577/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!